Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

Tako kot vse druge umetnosti tudi fotografija ne dopušča splošnih pravil. Recept za dobro fotografijo ne obstaja nič bolj kot recept za zanimivo novelo ali za lepo sliko. Zato ne verjamem - in mislim, da bralec prav tako ne - v hitra izobraževanja v umetniški fotografiji. Umetniška, tudi t.i. izrazna fotografija ni veščina, ki bi se jo lahko naučili iz učbenikov ali predavanj, saj zahteva čut ali žilico - intuicijo, če hočete -, ki se jo lahko fotograf navzame zgolj tekom svojega dela. Razlog za to je preprost: ne obstaja nobeno splošno pravilo, kaj je v situaciji, s katero se sooča fotograf, vredno fotografske pozornosti ali zanimivo. Zanimivo je namreč po definiciji to, kar se izogiba splošnim pravilom. Če podam primer iz lastne fotografske prakse: ko sem obiskal Pariz, zagotovo fotografsko najbolj obdelano lokacijo na svetu, nisem imel najmanjše ideje o tem, čemu naj posvetim svojo pozornost. Seveda, videl sem Bressonove fotografije, poznal sem šarm pariških ulic in videl že nešteto turističnih in cityscape fotografij francoske prestolnice. A vendarle je fotografiranje Eifflovega stolpa ali Elizejskih poljan ponavljanje že neštetokrat predelanih klišejev. Tisto, kar je resnično vznemirljivo na Bressonovih fotografijah Pariza, je natanko absolutna neponovljivost in edinstvenost situacije, ki jo fotograf uspe ujeti. Ko se je odpravil v predmestje, k železniški postaji Saint-Lazare, ni mogel pričakovati postavi dveh vagabundov in luže, ki bo odsevala skok enega izmed njiju. Imel je preprosto oko za nepričakovano: iz vsake situacije je uspel izluščiti to, kar je bilo specifično zgolj zanjo in kar se ne bo ponovilo v nobeni drugi (dve ostareli ženski, ki hodita pod pročeljem s kipom dveh Afrodit; gruča dečkov, ki se zapodi na trg; ostareli kopalec ob rečnem nabrežju). Nobeno izmed teh situacij ne moremo pričakovati, ko se odpravimo fotografirat: prav zato - ker ne obstaja splošna formula za to, kaj je v vsaki situaciji vredno fotografirati - je tudi tako težko formulirati splošne napotke o tem, kako naj delamo umetniško nestudijsko fotografijo. Vse, kar lahko naredimo, je to, da izurimo svojo fotografsko oko. Z drugimi besedami: bolje videti se lahko naučimo zgolj z odprtimi očmi, ali v bolj prozaičnih terminih: v praksi, na lovu za zanimivim.

Kako sem se torej lotil fotografiranja Pariza? Kljub vsemu, kar sem povedal o splošnih principih in fotografiji, menim, da lahko za nazaj - zdaj, ko pregledujem fotografije, ki sem jih napravil na potovanju - navedem par principov, ki sem se jih bolj ali manj zavestno držal v svojih poskusih, da v vsaki situaciji ujamem tisto najbolj zanimivo in edinstveno.

Prvo načelo bi morda najbolj primerno opisal kot "dekontekstualizacijo". Kadarkoli se srečamo z motivom, ki je zaradi svoje pogostosti ali prepoznavnosti dobesedno vsajen v nek določen kontekst, je po mojem mnenju naša fotografska dolžnost, da ta predmet iztrgamo iz njegovega naravnega okolja ter ga postavimo v nek nov, nepričakovan kontekst. Denimo: kot pošten turist sem v času bivanja v Parizu seveda obiskal tudi Eifflov stolp. Vsi vemo, kako izgleda stolp; njegova podoba se nam je na podlagi neštetih filmov, turističnih fotografij naših znancev, prospektov in razglednic nepopravljivo vtisnila v naš spomin. A ne le, da vemo, kakšen je izgled Eifflovega stolpa - vemo tudi, v kakšnem kontekstu se stolp mora pojavljati. Pripravljen sem staviti, da je bilo vsaj 90 odstotkov fotografij stolpa posnetih iz znamenitega stopnišča na drugi strani Siene, z razgledom na vrtove in ribnike pod stolpom. Mislim, da je to ideja, na katero je vredno biti pozoren pri fotografiranju. Pomemben del naših grafičnih stereotipov ni samo tipična podoba stvari same, temveč prav tako podoba njenega konteksta. Eden izmed načinov, kako lahko učinkovito proizvedemo učinek novega - kako lahko fotografiramo neko izjemno, edinstveno konfiguracijo stvari -, je potemtakem ta, da naš subjekt dekontekstualiziramo. Podobe, ki smo njih navajeni zgolj v nekih kontekstih, moramo tako rekoč osvoboditi iz njihove naravne zemlje, na kateri rase skupaj z njimi tudi ves plevel naših likovnih podob. Ko pregledujem svoje fotografije Eifflovega stolpa, ki je hočeš nočeš destinacija vsakega potovanja v Pariz, se mi zdi, da sem se držal prav tega načela dekontekstualizacije. V fotografijah, ki sem jih posnel, sem postavil neko absolutno znano in pretirano izrabljeno podobo iz njenega naravnega konteksta in prestavil v nek drug, nepričakovan sklop podob. Tako sem Eifflov stolp postavil v nenadejano soredje z drevesom pred zaščitno ograjo in z ulično svetilko na drugi fotografiji (slike spodaj).

Druga stvar, za katero menim, da mora fotograf iskati na svojem lovu za neponovljivim v vsaki situaciji, je naključno sovpadanje. Na začetku sem omenil Bressonovo fotografijo dveh starejših gospa, ki hodita pod pročelju s kipoma dveh prelestnih boginj. Ker sta obe ženski natanko pod kipoma, gledalec nemudoma prepozna odnos analogije ali soizmerljivosti. Dva elementa - ženski na ulici in skulpturi na hiši - odsevata drug drugega. Gledalec dobro ve (seveda!), da ženski spodaj na cesti nista tam zato, da bi izkazovali svojo nepopolnost ali starost v primeri s toliko bolj lepima kipoma na pročelju, a vendarle daje celotna situacija natanko ta vtis.

S to fotografijo je Bressonu uspelo ujeti naključno sovpadanje, ki je toliko bolj učinkovito prav zato, ker je naključno. Menim, da je to pomembno orožje nestudijske ali poulične fotografije. Čar tega umetniškega ustvarjanja je v njegovi absolutni improvizaciji: kot v prislovični škatli s čokoladnimi bonboni tudi na ulici nikoli ne vemo zagotovo, kaj natanko bomo dobili. Zato ima vsaka fotografija, ki v svoji kompoziciji izpričuje nek red, soglasje ali sovpadanje, avro naključja in sreče. Mislim, da je natanko ta sreča, s katero smo uspeli ujeti analogijo med dvema naključno sopostavljenima elementoma, tudi glavni razlog, zakaj nam je neka fotografija všeč. Denimo, če ponovno vzamem primer iz svojega arhiva (tokrat z bolj znano lokacijo, Ljubljano): menim, da mi je ta fotografija uspela prav zato, ker sta drža psička in kompozicija drogov v ozadju skorajda identični. K tej podobnosti doprinese tudi detajl, da so drogovi in povodec iste rdeče barve. Skratka, poanta je sledeča: potrebno je iskati naključne podobnosti, analogije in sovpadanja. Fotografirati improvizirano pomeni, po mojem mnenju, iskati skriti red stvari, za katerega niti stvari same ne vedo, da obstaja.

Tretje in zadnje pomembno načelo, ki sem se ga držal v svojem izletu v Pariz - tako kot tudi v vseh drugih urbanih ekspedicijah -, je lov na figure. Mislim, da se po tem načelu ravna pravzaprav oko vsakega fotografa. Vsi smo namreč, pa če se tega zavedamo ali ne, nenehno pozorni na obris človeške figure. Fotografija nasploh in fotografija mestnega okolja še posebej se zdi prazna, če je ne izpolnjuje eden ali več človeških likov. Gledalcu se zdi, da je bil nekako izigran, če pred njega postavimo "umetniško" fotografijo trga, po katerem se ne podijo otroci, ali ulice, na kateri se ne zabliska postava osamljenega pohajkovalca. Razlog za to je po mojem mnenju preprost: fotografija prazne mestne krajine je absolutno ponovljiva. Na njej ni prikazano nič takšnega, kar bi ne bilo mogoče posneti znova in znova. Šele figure, ki stopajo na te trge in ulice kot igralci na oder, izpolnijo fotografijo s svojo naključno in edinstveno prisotnostjo. Figura v gibanju je tisto, kar na urbani fotografiji sploh pomeni "fotografirati trenutek": v trajnem in trdnem okolju mesta je le figura in njeno gibanje trenutno. Človek, ki se sprehaja čez trg, je dokaz, da je bila ta fotografija posneta v nekem trenutku; na golemu trgu je nekaj večnega in nadčasovnega. Mislim, da je priložena fotografija z žensko v rdečem na mehaničnih stopnicah dober primer tega načela. Četudi zaseda figura kompozicijsko neznaten in nepomembno majhen del fotografije, je njena gola prisotnost izjemnega pomena: brez nje bi bila fotografija povsem nesmiselna.

Mislim, da lahko vsa tri načela podamo v eno samo: k fotografiji je potrebno vedno pristopiti s svežim očesom, ki je pripravljeno razbiti kliše in uloviti naključje.

Avtor: Jure Kravanja

Recept za dobro fotografijo? Izrazna fotografija II.del

Recept za dobro fotografijo? Izrazna fotografija III.del​

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si