Franci Müller

Danes si bomo ogledali kako barvno upravljanje poteka v praksi. Če ste si nastavili meni „Colorsettings“ tako, kot sem to v prejšnji številki opisal, potem se pri odpiranju datotek lahko zgodi naslednje.

V najboljšem primeru se slika odpre brez da bi Photoshop dal kakršnokoli pripombo. To se zgodi, če sta profil (barvni prostor) slike in vaš delovni prostor v Photoshopu enaka. Torej, če odprete sRGB datoteko in je vaš delovni prostor tudi sRGB, Photoshop to dejanje dopusti brez protesta.  V naslednjem primeru predpostavimo, da poiskusite odpreti datoteko, ki ima pripet drugačen profil.  Ker Photoshop noče prevzeti krivde za možne posledice takšnega dejanja, vam namesto slike odpre pogovorno okno z grozečim rumenim trikotnikom (slika1).

Slika 1

V tem vas seznani z dejstvom, da profil slike in vaš barvni prostor nista enaka. Ker je Photoshop pameten poba, vam ponudi kar tri opcije. Če kliknete na prvo opcijo, bo le ta prikazal sliko s pripetim profilom. S klikom na drugo opcijo bo sliko konvertiral v delovni prostor in če kliknete na zadnjo opcijo, bo ignoriral vse profile in sliko odprl numerično kot njegovi daljni predniki, ki niso poznali barvnega upravljanja. Kaj storiti? Photoshop se je lepo izmazal in odločitev položil v vaše roke. Poglejmo si najprej kaj pomeni „embedded profile“. ICC profil je v bistvu majhna tabela s faktorji, ki definirajo pozicijo barv v RGB barvnem prostoru. Kot referenca služi že večkrat omenjeni Lab barvni prostor. Da Photoshop lahko zanesljivo prikaže barve, uporabi le ta to tabelo za preračunavanje iz Lab barvnega prostora. Embedded bi lahko prevedli kot biti vpet ali pripet. V tem primeru sta RGB datoteka in profil ločena v eni datoteki. Profil služi Photoshopu samo za pravilni prikaz barv, piksli v RGB datoteki pa ostanejo nespremenjeni. Poglejmo si to na primeru. Recimo, da sem vam jaz poslal RGB datoteko s pripetim sRGB profilom (barvnim prostorom). Predpostavimo tudi da imamo vsi kalibrirane monitorje. Jaz sem to sliko obdeloval torej v sRGB delovnem prostoru. Če hočete sedaj videti enake barve, kot sem jih videl jaz na mojem monitorju, morate izbrati prvo opcijo, torej „uporabi pripeti profil“. V bistvu je to edina pametna izbira, če hočete sliko odpreti tako, kot jo je avtor shranil. Druge opcije, torej konvertiranja v delovni prostor preden ste sliko sploh videli, vam jaz ne bi priporočal. Po mojem mnenju je boljše, da si sliko ogledate s pripetim profilom in se po ogledu odločite za nadaljne korake. Tretja opcija zavrže profil in odpre datoteko tako kot je. Tudi te funkcije jaz pri odpiranju datoteke ne bi uporabljal. Najprej si odprite sliko in če imate občutek, da pripeti profil naredi več škode kot koristi, ga odstranite s poveljem „Assign profile“(slika3).

Slika 3

Poleg „napačnega“ profila, pa lahko dobite tudi datoteke brez ICC profila. Če poiskusite te odpreti, bo Photoshop v tem primeru spet skočil v zrak in hotel vedeti kaj naj počne. Kot smo že videli, ta program nikoli noče prevzeti odgovornosti. Karkoli boste naredili, vedno boste vi vsega krivi. Pred vami je sedaj spet pogovorno okno, že znani grozeči rumeni trikotnik in tri opcije (slika2).

Slika 2

Prva opcija pravi, da pustite vse kot je. Druga opcija hoče, da pripnete profil delovnega prostora in tretja vam da na izbiro katerikoli profil iz Photoshopovega skladišča. Spet se morate sami odločiti. Recimo, da je to vaša slika, potem že veste zakaj ni profila in jo odprete s prvo opcijo. Prvo opcijo bi jaz uporabil tudi, če mi nekdo pošlje sliko brez profila. Preden bi začel karkoli popravljati, bi si najprej sliko pogledal v različnih barvnih prostorih. Za to ima Photoshop v žepu funkcijo „Assign profile“(slika3). V Photoshopu 6 in 7 je ta spravljena v meniju „Image – Mode – Assign Profile ..., Convert to Profile...“, v Photoshopu CS2 pa jih je Adobe namestil v meni „Edit“.  Iz vseh mogočih profilov bi si izbral tistega, ki mi bo sliko najbolje prikazal. V prejšnjih člankih smo že videli, da sRGB profil sliko z Adobe RGB profilom prikaže bolj medlo. Namesto, da bi se trudil in popravljal barve s color balance, hue saturation in morebiti še s selektivnimi orodji, si z izbiro primernega barvnega prostora oziroma profila  prihranim precej dela.

Drugo opcijo uporabite, če hočete npr. vse datoteke obdelovati v vašem barvnem prostoru. Ker Photoshop lahko prikaže vsako odprto sliko v svojem barvnem prostoru, ne vem koliko je to smiselno. Meni se zdi izbira profila pri odprti sliki boljša varianta.  Če izberemo tretjo opcijo, Photoshop pripne izbrani profil in konvertira v delovni prostor. Malo sem razmišljal, kdaj bi to rabil, pa mi ni prišlo nič na misel. Po mojem mnenju je vedno boljše sliko najprej odpreti, si jo ogledati in se potem odločiti za ta ali oni barvni prostor in naposled morebiti konvertirati v delovni prostor. Sedaj je bilo že kar nekaj govora o konvertiranju. V bistvu imamo v barvnem upravljanju dve opciji. Enkrat dodelimo datoteki barvni prostor (Assign Profile), drugič pa preračunamo datoteko iz enega barvnega prostora v drugega (Convert to Profile). V prvem slučaju imamo pripet profil (Embeddet Profile). Kot je bilo govora malo nazaj v tem članku, ostanejo piksli nespremenjeni, barve pa se prikažejo na osnovi pripetega profila (tabele). Ravno zaradi tega, ker piksli ostanejo nespremenjeni, se barve na monitorju v različnih barvnih prostorih spremenijo. Pripeti profil jim kratkomalo določi novo pozicijo v barvnem prostoru. Profile lahko pripenjamo s funkcijo „Assign Profile“ ali pa to naredi ob skeniranju (boljši) skener oziroma digitalna kamera samodejno. Te profile tudi imenujemo „Input Profiles“.

Za razliko od pripetih profilov, se pri konvertiranju vrednosti v datoteki spremenijo, barve na monitorju pa (skoraj) ne. To je tudi povsem logično, ker pri preračunavanju, torej konvertiranju iz enega v drug barvni prostor ne sme biti bistvenih razlik. Izgubimo samo tiste barve, ki jih ciljni (manjši) prostor nima, zato na monitorju skoraj ni videti razlike. Za konvertiranje pa potrebujemo najprej definiran barvni prostor ali drugače rečeno pripet profil (embeddet profile). Preden  Photoshop lahko začne s preračunavanjem, rabi le ta najprej pripeti profil, ki pa ni nič drugega, kot tabela. Brez pripetega profila nimamo kaj konvertirati. Nekaj dni nazaj sem malo brskal po Matjaževem forumu in, če se dobro spomnim je tam nekdo imel probleme s pripetim (embedded) profilom in laboratorijem, ki ni mogel izpisati pravih barv. Verjetno je bil to minilab. Zato tukaj še enkrat čisto počasi. Če nesete slike v izdelavo v minilab, morate vi kovertirati v sRGB barvni prostor ali ICC profil stroja. Če oddate slike s pripetim profilom, minilab tega preprosto ne vidi in izpiše sliko, kot če bi v Photoshopu izbrali povelje „Discard the Embedded Profile“. Datoteke za te stroje morajo biti konvertirane torej preračunane v sRGB ali ICC profil stroja!!!!!(slika4).

Slika 4

Color Management in s tem pripete profile podpirajo samo profesionalni Inkjet tiskalniki, ki izpisujejo preko RIP-a (Raster Image Processor) in nekatere profesionalne osvetljevalke velikega formata. Samo taki stroji imajo možnost internega konvertiranja in s tem možnost uporabe Input profilov. Minilabi pa so stroji za masovno izdelavo in prepustijo ves Color Management vam in vašemu prijatelju Photoshopu. Pred kratkim sem naredil majhen eksperiment. Eni sRGB datoteki sem pripel Wide Gamut barvni prostor, drugo pa konvertiral iz sRGB v Wide Gamut.  Potem sem dal vse tri datoteke, torej original sRGB in ostali dve izpisat na minilab in na profesionalno osvetljevalko, ki podpira Color Management. Original sRGB datoteka je bila v obeh primerih enaka, kar je tudi prav tako. Datoteka s pripetim Wide Gamut profilom je bila na profesionalni osvetljevalki ravno tako kot na mojem monitorju v kožnih tonih močno rdeča, izpis na minilabu pa je bil isti kot z originalno sRGB datoteko. To se pravi pripeti profil ali ne, na minilabu ni bilo razlike, kar je tudi po vsem tem povedanim prav. Poglejmo si še, kaj se je zgodilo s konvertirano datoteko. Na profesionalni osvetljevalki je bil izpis spet enak prikazu na monitorju in skoraj enak izpisu  sRGB datoteke. Na izpisu iz minilaba pa je manjkalo barv, kožni toni  so bili prej črno beli, kot barvni. Seveda se tudi ta rezultat pokriva z vsem do sedaj povedanim. V Wide Gamut barvnem prostoru so vse barve bistveno višje opisane kot v sRGB in zato pride do odstopanja. Minilab vidi pač samo sRGB, profesionalna osvetljevalka pa si vsak barvni prostor konvertira v svojega.

Za danes naj bi bilo to vse. Ves Color Management sploh ni tako komplicirana zadeva, če si naredimo malo reda. Na tem mestu bi se strinjal z nemškim Photoshop avtorjem Hennig Wargalla, ki je v svoji knjigi „Farbkorrektur“ približno takole zapisal:“ Ni tako važno, da si izberemo najboljši ali največji barvni prostor, temveč da si ob vseh teh možnostih ustvarimo svoj osebni standard.“ Za nekoga bo sRGB „pravi“ barvni prostor za nekoga drugega morda „Adobe RGB“. Važno je, da veste kako se posamezne enote med seboj obnašajo. Po testni fazi boste verjetno tako kot jaz, uporabljali samo dva ali tri profile in vašim slikam ne bo čisto nič manjkalo. Pa vsem en lep pozdrav.