Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Olympus je s kamero PEN E-P1 (2009), predstavil drugačen sistem fotokamere z izmenljivimi objektivi. Poimenovali smo jih kompaktne sistemske kamere (CSC - Compact Sistem Camera). Ohišje, izmenljivi objektivi, v kameri ni bilo zrcala in prizme, majhna globina svetlobnega jaška, pogled na sliko je bil samo preko TFT zaslona. Panasonic je kamero GH1 dopolnil z elektronskim (EVF) iskalom in med kamere CSC pritegnil tudi druge proizvajalce. Nekateri v sistemu DSLR niti niso bili prisotni, oziroma Sony, z odličnimi kamerami SLT ni uspel vidno prevzeti tržnega deleža na proti Canon in Nikon.

Fujifilm, Leica, Olympus, Panasonic in Sony so hitro dojeli, da je brezzrcalni (CSC) sistem lahko zanimiv za marsikaterega fotografa. Poleg ohišij z več elektronike in kompaktnostjo, so dodali zadovoljivo število objektivov. Iz leta v leto se je več govorilo o kamerah CSC. In najbolj pomembno, višale so se prodajne številke. Zanimivo, tako Canon kot Nikon sta v sistem vstopila z nič kaj prepričljivimi kamerami in tržne deleže prepuščala ostalim. Sicer razumljivo, varovala sta svoj svet sistema DSLR.

V zadnjih dveh letih sta predvsem Fujifilm in Sony, hitro pridobivala nove uporabnike. Ti so euforični začeli govorice, da bo sistem CSC edina prihodnost in, da je sistem DSLR praktično že mrtev. K tej vse bolj razširjeni tezi sta s svojo neprisotnostjo Canon in Nikon, še sama prilivala na strastni ogenj uporabnikov brezrcalnih kamer.

Sony je hitro vstopil v svet polnoformatnih kamer CSC in z modeli A7 in A9 predstavil elektronsko odličnost. Ne malo tistih, ki so imeli željo po polnoformatnih kamerah, se je namesto za kamere DSLR podjetij Canon in Nikon, odločilo za vse bolj razširjeno v govoricah povedano, sodobne Sony. Tudi marsikateri Canon in Nikon uporabnik, je iz takega ali drugačnega razloga prestopil med kamere CSC. Predvsem Fujifilm je s kamerami serije X-T dobil veliko tistih, katerim so bile prave kamere DSLR prevelike.

Odlična kakovost v prvi vrsti, govorice in hvaljenje lastnikov kamer CSC, so mnogim podajali dvom, kaj se pri Canon in Nikon dogaja. Sony jima je močno mešal tržne številke v razredu polnoformatnih kamer. (članek: Brezzrcalni sistem CSC / Prihaja evolucija ali revolucija)

Govorice so bile plod uporabnikov kamer CSC in marketinških zapisov. Ko je letos poleti Sony objavil, da je prodal več polnoformatnih kamer A7 in A9, kot Canon in Nikon, je tudi pri uporabnikih kamer teh dveh proizvajalcev nastajal nekakšen dvom. So Sony kamere CSC res tak napredek? In marsikdo je svoj Nikon in Canon zamenjal za Sony. Nihče pa ni pogledal, da je tiste mesece Sony edini imel nove kamere. Canon EOS 5D MkIV in Nikon D850 se prodajata že več kot dve leti in razumljivo je, da novost pripelje višjo prodajo. Na ameriškem trgu je Sony zaradi vedenja, da prihajata v sistem CSC s polnoformatnimi kamerami tudi Canon in Nikon, v poletni akciji celo ponujal staro za novo. Vedeli so, da se bo kmalu ustavil prehod uporabnikov teh dveh znamk k njim.

Hvaljenje in zadovoljstvo ob lastni opremi ne pomeni, da je dobra za vse, ampak vedno opravičuje tudi naš osebni nakup. Enako marketinški zapisi podajajo podatke iz samo ene smeri. In duh previsoko ocenjene odličnosti kamer CSC v vseh pogledih, ki že kopljejo grob kameram DSLR je bil tu.

Večina je bila zaslepljenih ob primerjavi pogleda skozi prizmo ali elektronskega iskala. Našel se je vsak izgovor, kako EVF v vseh pogledih nudi boljši pogled. Glede delovanja AF ni pomagala še takšna razlaga, da brezzrcalni sistem še nima prednosti. Nihče se ni oziral na to, da je in bo profesionalni fotoreporterski svet ostal na DSLR. Da ni na nobenem športnem dogodku prisotnih brezzrcalnih kamer. Razen v smeri lastnih in marketinških preizkusov.

Veljko Jukič, F1 fotoreprter si je za test že sposodil Canon R. Vendar samo za nekaj testnih posnetkov. Kot drugje na špotnih prireditvah, je tudi v ruskem Sočiju na F1 dirki deloval s Canon EOS 1D X Mk II.

 

Seveda se z vsako kamero da posneti vse, toda nekatere so za določene motive bolj uporabne. Na FotoPOTEPih po svetu sem preizkusil vse pomembne kamere in vem kdaj raje uporabim eno ali drugo, oziroma kdaj si izberem CSC, kdaj DSLR. In če imam s seboj obe kameri, za 80% posnetkov uporabim CSC. Ko se dogaja nekaj zame pomembnega in ne želim izpustiti posnetka, raje vzem DSLR.

Naj bo jasno. Daleč od tega, da sistem CSC ni dober. Je odličen in konkurenčen v mnogo pogledih. Prinesel je nekaj odličnih novosti kot, kompaktnost, boljši pogled na motiv v temnih pogojih, tiho proženje, priročnost in kakovost za video... Toda uporabniki ga brez vsakega razmisleka postavljalo previsoko. Če se odlično obnese za mirne motive, je pri hitrih motivih še nekonkurenčen. Tu ne mislim na hitrost posnetkov v sekundi. Procesor in tipalo imata preveč dela z delovanje za prikaz slike na EVF iskalu, merjenjem svetlobe, AF in na koncu še zajemom slike. Žal neka univerzalnost pri hitrih motivih ne more prinesti prednosti pred namenskim.

Še take razlage, oziroma dejstvo, da v PRO reporterskem svetu kamera CSC ni in še nekaj časa ne bo prva izbira, niso zaustavile mnenj, da je sistem CSC postavil kamere DSLR v zgodovino. Sam sem najlažje videl primerjavo, ko mimo tebe priteče nosorog, ali, ko blizu nad tabo leti orel. Uporaba kamer CSC se mi še nikoli ni obrestovala v taki meri kot DSLR. Ko daš denar za FotoPOTEP na Aljasko ali Namibijo, daš še nekaj € za dodatne izlete in na koncu spoznaš, da niti približno AF ni deloval kot na DSLR, boš spoznal, da ni vse za vse namene. Daš več denarja za potovanje, kot za opremo, a na koncu tisti s hobi DSLR lahko ujame več. Verjemite, preizkušeno!

Pri takih motivih imam s kamerami CSC veliko več izgubljenih posnetkov, kot s kamero DSLR.

 

Avgusta smo dočakali odgovor Canon in Nikon, na evforijo lastnikov brezrcalnih kamer. Čeprav sem sam pričakoval vsaj od Canon revolucijo (članek: Brezzrcalni sistem CSC / Prihaja evolucija ali revolucija), se je zgodila samo evolucija sistema CSC. Po obeh predstavitvah se je umiril govor na vseh spletnih medijih kot, CSC je pokopal DSLR.

Leta 1987, ko je Canon predstavil sistem EOS in glede na konkurenco velik nastavek za objektive, o tem se skoraj nikjer ni govorilo kot velika prednost. Vse do danes.

Prva Canon EOS kamera z bajonetom EF, model 650 (1987). Za takratne razmere velik premer nastavka 54mm, je uporabljen tudi na novi kameri CSC Canon R. Canon je prejšnji bajonet FD z novim EF zamenjal čez noč. Mnogi uporabniki so bili močno razočarani, da njihovi starejši objektivi na novih kamerah EOS niso uporabni. Toda v nekaj mesecih so se pokazale velike prednosti kamer EOS in sistem v širini, kot količini prodanih kamer kraljuje še danes.

 

Po 30 letih je z novim sistemom Z, prednost večje odprtine za objektiv šele sedaj priznal Nikon in predstavil uporabnikom. Sicer je je vsa leta vedelo, da je njihov bajonet premajhen v premeru (44mm), da bi lahko naredili svetlobno močne objektive, ki bi tehnološko in cenovno držali optično kakovost s konkurenco. Zdaj ima Nikon v kamerah Z, širino bajoneta kar 55mm. Canon je tudi pri kameri R iz sistema CSC obdržal enak premer 54mm, kot ga imajo že 30 let kamere EOS. Zdaj ima Sony z bajonetom E, opazno najmanjši premer 46,1mm. Za 3mm je premer manjši, kot ga imajo na objektivih iz starejše serije A, ki je povzet še iz Minolta kamer DSLR. Prav zanimivo bo videti, kako bodo pri Sony rešili težavo manjših zadnjih leč objektiva, ki pri svetlobno močnih objektivih ne omogočajo povsem telecentričnega prenosa svetlobe na tipalo. Danes še gre, ko ni bilo konkurence. V prihodnosti?

 

Primeri velikosti odprtine bajoneta za polnoformatne kamere CSC

Nikon Z 55mm, Canon EOS in R 54mm, Leica/Panasonic/Sigma L 51,6mm, Sony E 46,1mm.

Napačne so razlage, da večja odprtina za objektiv sama po sebi doprinese več svetlobe na tipalo, oziroma svetlobno moč objektiva. Še vedno je treba narediti širše leče, da dobimo višjo svetlobno moč. Le to pa lažje dosežemo z večjo odprtino. Obenem je lažje skonstruirati kakovosten objektiv. Canon je lahko izdeloval kakovostne objektive s svetlobno močjo f/1.0 in f/1.2, ker je imel dovolj veliko odprtino in večje zadnje leče. Lažje in v višji kakovosti so lahko naredili standardne f/2.8 zum objektive 24-70mm in 70-200mm. Za sistem CSC zdaj Canon in Nikon obljubljata objektive s svetlobno močjo pod f/1,0.
Pomembno je tudi, da imajo kamere CSC tipalo zelo blizu zadnji leči objektiva. Svetloba se iz objektiva manj lomi in lažje se naredi telecentrični objektiv (direktni vpad svetlobe na tipalo tudi na robovih).
Če je v kameri vgrajena stabilizacija slike preko tipala, katero je vpeljala Minolta, se tipalo premika po diagonali za 5 in več mm. Zaradi manjše zadnje leče pri manjši odprtini bajoneta, je treba imeti širši razpršni krog in s tem svetloba na robovih pada pod kotom. Točka na tipalu je kot lonec. Če v njega pada svetloba pod kotom, se del svetlobe zaustavi na steni lonca (točke) in več je tudi optičnih napak (razpršitev svetlobe, zamika barv).
Vse to prinese težji izračun objektiva, uporabo posebej brušenih leč, daljši objektiv in predvsem višjo proizvodnjo ceno. Posledice so hude, manj je dobička. Prav tu so se začele pojavljati težave pri Nikon F bajonetu. Z novim Z, so težave rešene in glasno poudarjajo kakovost zapisa. Ne, da pri kamerah DSLR ni dobra, vendar zdaj je še vidno boljša. Še bolj bo to pomembno pri novih tipalih z ločljivostjo nad 60M točk. Če objektiv ne bo zmogel risati vsaj 150 linij na mm, ne bo kontrasta in posledično ostrine slike.
 

Nikonu je za film in digitalne kamere APS-C bajonet F (44mm) povsem zadostoval. Težave so se začele z vstopom v polni format, v katerega prav zaradi tega razloga niso in niso hoteli vstopiti. Z novim bajonetom za serijo Z, so odprtino močno povečali in dali vedeti, da se zavedajo kako priti do višje kakovosti zapisa in svetlobno močnejših objektivov.

Canon je težavo kako lažje in ceneje izdelati visokokakovostni in svetlobno močan objektiv, rešil že leta 1987.

Sony ima krepko manjšo odprtino bajoneta in podobno kot Nikon z bajonetom F, bo imel sedaj težave slediti konkurentoma pri izdelavi konkurenčnih objektivov. Bo Sony uspelo slediti konkurenci pri objektivih v svetlobni moči, kakovosti zapisa in ceni?

 

Prihodnost kamer CSC je visoka kakovost zapisa

Z novima kamerama polnega formata sistema CSC, Canon R in Nikon Z, sta oba proizvajalca poudarila predvsem kakovost zapisa. Torej ne konec kamer DSLR, ampak drugačen pristop k kameram CSC. Kot že omenjeno, se zaradi širokega bajoneta in kratke razdalje med zadnjo lečo ter tipalom, lahko izdela bolj kakovostne objektive, ki bodo odlični tudi za tipala s 100M in več točkami.

EVF iskalo in AF bosta v PRO razredu še naprej v senci kamer DSLR. Ker je na kamerah CSC krajši svetlobni jašek, lahko objektive iz kamer DSLR preko adapterja nastavimo na njih. Tako bo pri Canon kot Nikon, večina uporabnikov vstopila v sistem CSC z uporabo obeh. In še nekaj let bo kombinacija obeh sistemom v profesionalnem razredu ključna. DSLR za hitre motive, CSC za visoko ločljivost in kakovost slike.

Canon je svojo kamero R predstavil veliko bolj potiho kot Nikon. Nikon je močno marketinško podprl predstavitev obeh kamer Z (6 in 7) (članek: Ob predstavitvi Nikon Z7 in Z6), in poudaril prednost, ki ga prinaša nov širši bajonet. To je možnost narediti svetlobno zelo močne objektive in predvsem višje kakovosti, kar jim je bilo v svetu kamer DSLR že onemogočeno.
Canon te lastnosti ne omenja, saj imajo že 30 let možnost s širokim bajonetom izdelati objektive z veliko svetlobno močjo in višjo kakovostjo. Torej pri njih se ne bo dosti spremenilo. Le zaradi krajšega svetlobnega jaška, bodo laže kot v DSLR sistemu, naredili manjše ali pa večje in po zapisu boljše objektive.

Če se pogleda iz smeri, da kamere CSC še nekaj časa ne bodo v smeri iskala in hitrosti AF ujele kamere DSLR in ne bodo prisotne v športno reporterskem svetu, je sedaj Sony tisti, ki zaostaja. Alpha 7 in 9 ni namenjena reporterskemu PRO svetu. Ker je njihov bajonet daleč najmanjši po premeru (46,1mm), bo zanimivo videti, ali bodo imeli težave slediti Canon in Nikon v smeri optičnih novosti. Za kamere 60M in več ločljivosti tipal, bo treba imeti vse višjo kakovost objektivov. Do sedaj je bil Sony edini v svetu polnega formata med kamerami CSC, zdaj sta mu konkurenta pobegnila v drugo smer. Za hitrost delovanja in druge prednosti bosta še vedno nudila DSLR. Za kakovost zapisa s prihajajočimi tipali s 60M in več točk, bosta imela na voljo kamere CSC z visoko ločljivo optiko.

Že na film kamerah se je pokazalo, da Canon zaradi večjega bajoneta, mnogo laže naredi kakovosten objektiv z večjo svetlobno močjo. Nikon konkurenčnih objektivov z f/1.2 ali f/1.0 niti izdelati ni mogel. V digitalnem svetu je prednost še večja.

Zadnji sklop leč je lahko širši in s tem je laže dobiti telecentrični vpad svetlobe na tipalo. To pomeni, da tudi točke na robu tipala dobijo direktno usmerjeno svetlobo in ne iz strani. Sicer to ni nič novega. V digitalni fotografiji je telecentričnost prvi uvedel Olympus s sistemom 4/3. Na sicer majhno tipalo so lahko na robne točke svetlobo pripeljali v ravni črti. Obenem imajo kakovostne objektive izredne svetlobne moči in velike kompaktnosti.

 

Zaključek

Glede razreda CSC in njegove prave uporabniške vrednosti sem vedno zapisal. Treba je počakati še zadnja dva. Po predstavitvi Canon R in Nikon Z kamer, se je sistem CSC postavil na pravo mestu. Predvsem Sony in Fujifilm uporabniki ne postavljajo več svojih kamer na mesto enih in edinih. Kameram DSLR se pušča prednost v športno reporterski fotografiji, avtonomnosti baterije in pogledu skozi optično iskalo. Obenem so tudi kamere CSC že izgubile svojo bit, to je kompaktnost, kot majhnost in lahkost ohišja. Spoznalo se je, da to ni prednost v napredni in pro fotografiji. Fotograf rad dobro drži kamero, želi imeti večje uporabniške gumbe, enako zaslon na vrhnjem delu kamere. S tem so začele nove kamere CSC v določenih lastnostih kopirati DSLR. Še mesec dni nazaj so navdušeni uporabniki kamer CSC postavljali kamere DSLR v zgodovino. Canon in Nikon sta oba sistema postavila na pravo mesto!

Vemo, ni vse v najnovejši in najboljši opremi. To fotografijo sem leta 1986 posnel na rally Saturnus s kamero Nikon F-301, objektivom Vivitar 70-210mm. Bila je moja prva prodana športna fotografija, ki jepostala naslovnica knjige znanega voznika formul. Včasih smo s povsem povprečno opremo in filmom lahko ujeli zanimiv motiv. Ja kakovost je za današnje razmere slaba, a motiv je bil uspešno ujet. Z današnjimi CSC in DSLR kamerami gre še lažje in predvsem kakovost zapisa je krepko višja.

 

Kaj nam prinaša prihodnost

Novost je predvsem v tem, da po letih kraljevanja v napredni in pro fotografiji, nista prisotna samo Canon in Nikon. Ja, to mesto jima pritiče še vedno v svetu športno reporterske fotografije. Povsod drugje se lahko uporablja kamere iz vrst CSC v enaki meri. Nikon je ob predstavitvi lepo povedal. Kamere Z, bodo lahko tudi profesionalnemu uporabniku dobra nadgradnja kamer DSLR. Na voljo je nastavek za vse objektive iz sistema DSLR, s pomočjo novih objektivov serije Z, pa se bo pridobilo na še višji kakovosti zapisa.

Torej DSLR za hitrost in dolgo delovanje z eno baterijo, CSC za še višjo ločljivost in kakovost. Pri Canon so bolj tiho, a je princip enak. Čeprav pri njih tudi pri kamerah DSLR ni omejitve glede širine bajoneta. Kot že omenjeno, so že leta 1987 v EOS sistem vgradili bajonet, ki je samo 1mm ožji od današnjega Nikon Z. Torej lahko tudi z objektivi za kamere DSLR še vedno sledijo trendom tipal, ki bodo kmalu zmogla 100M točk.

Format tipala APS-C ostaja. Fujifilm pravi, da bodo ob kamerah X-T, raje razvijali srednji format s kamero GFX. Pri drugih gre ponovno vse v polni 35mm format. Razlika v ceni tipala ni več tisti glavni faktor, da je APS-C dobil svojo moč. Zdaj se vse seli nazaj v že znano. Tudi Panasonic je spoznal, da morajo vstopiti v polni 35mm format, če želijo biti bolj zastopani v PRO fotografiji in video. Na letošnji Photokini so predstavili model prihajajoče 35mm kamere Panasonic S1R. Bajonet so povzeli od Leica serije L. Širina bajoneta je 51,6mm in Leica za njega že nudi nekaj vrhunskih objektivov. Obenem se je k sodelovanju Panasonic/Leica pridružila tudi Sigma. Kar pomeni, da bo kmalu na voljo njihova 35mm kamera s tipalom Foveon in več Sigma objektivov za kamere z Leica L bajonetom.

Vsekakor ima polno formatni sistem CSC lepo prihodnost. V hobi fotografiji bo vse bolj izpodrival kamere DSLR. V profesionalni si bo še nekaj časa delil prodajne police. Zdaj je konkurenca popolna. Vsi bodo morali zavihati rokave in predstaviti novosti s še več napredne tehnike. Ali bo prišlo v prihodnosti do večjih novosti v sistemu CSC bomo še videli. Ve se, da nam sistem DSLR ne more več kaj posebno novega predstaviti in, da ima glede prihodnosti v razvoju sistem CSC prednost. Od zdaj naprej sta zame v fotografiji revolucija samo še 3D fotografija in kamera brez objektiva. Objektiv v katerega pada elektro magnetno valovanje (svetloba), nam z lečami začne popačevati in kazati njihove napake, ki se v opazni meri zabeležijo na tipalo. Ni še konec razvoja v fotografskem svetu. Škoda le, da fotokamere izdelujejo samo japonci. Vemo, da se za določene tehnološke poti zmenijo v naprej in tako nam le oni diktirajo tempo, kakovost in predvsem ceno.

V članku Brezzrcalni sistem CSC / Prihaja evolucija ali revolucija, katerega sem napisal pred prihodom kamer CSC Canon R in Nikon Z, sem zapisal.

"CSC sistem je vsekakor prihodnost. DSLR kamere bodo še nekaj let videne na vseh špotnih prireditvah in tam, kjer je potreba po najvišji kakovosti delovanja AF. Povsod drugod, bo CSC kamera z novimi rešitvami še kako uspešna. Ko se reši težave EVF iskala z višjo ločljivostjo in predvsem osvežitvijo vsaj 120 sličic v sekundi smo že blizu. Če se namesto EVF doda druga tehnološka rešitev še bolje. Obenem bi se rešilo še delovanje AF s samostojnim modulom in to je to. S tem lahko postane DSLR zgodovina".

 

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si