Pogled od spredaj

PRVI DOBITNIK ZLATE OLIMPIJSKE MEDALJE V SALT LAKE CITY-ju JE BIL ZNAN ŠE PREDEN SO SE PRIČELE. VIRTUALNO ZLATO OLIMPIJSKO MEDALJO SO PODELILI ŠPORTNI FOTOGRAFI KAMERI CANON EOS 1D, ŽE NA SVOJIH PRIPRAVAH. TA KAMERA KREPKO PREKAŠA REDKE KONKURENTE V TEM PROFESIONALNEM RAZREDU, PREDVSEM S HITROSTJO ZAPOREDNEGA SNEMANJA, TEMU PRIMERNEGA ŠTEVILA TOČK NA TIPALU IN PRENOSA PODATKOV V POMNILNO ENOTO. S SVOJIM ČVRSTIM OHIŠJEM, PALETO VRHUNSKIH OBJEKTIVOV Z LASTNOSTMI KATERE KONKURENCA NE PREMORE, PA V ŠPORTNI FOTOGRAFIJI TEMU PODJETJU OHRANJA VODILNO MESTO. NI ŠPORTNEGA FOTO REPORTERJA, KI SI JO NE ŽELI MED SVOJO FOTO OPREMO. TO PA SMO SE MESECA DECEMBRA ŠE PRED OLIMPIJADO PREPRIČALI TUDI NA NAŠEM PREIZKUSU.

 

 

Pogled od zadaj.

 

 

December 2001. V digitalni fotografski dobi je zelo pomembno, da se zapiše v katerem času je preizkus in njegov zapis nastal. Razvoj tehnike in ponudba na tržišču sta tako hitra, da je lahko moj zapis v času ko je pred vami v nekaterih predvsem tehničnih trditvah že netočen.

Canon EOS 1D

V vednost! Kamera ni naslednica modela D30, kot jo nekateri predstavljajo. D30 je bil samo poizkus podjetja Canon do lastnega vstopa v digitalni zrcalno refleksni razred, ki ni narejen na osnovi čvrstega ohišja in delov, ki so namenjeni za profesionalno fotografijo. EOS 1D je naslednica vrhunskega digitalnega modela EOS D 2000, ki je narejen na osnovi EOS 1n, za digitalni del pa je poskrbel Kodak. Z EOS 1D, je Canon naredil nov korak in z lastnim znanjem v profesionalno ohišje povzeto po EOS 1V vgradil svoje digitalno znanje. Kodak-u modela EOS 1V ni ponudil, kar so že govorili na njegovi predstavitvi. Konkurent Nikon se z modelom kamere F5 še vedno drži Kodaka (DCS 760), sam pa za svoje najboljše digitalne kamere lahko uporablja samo model F100, model F 80 pa je oddal Fuji-ju, za digitalno kamero FinePix IIpro.
Verjamem, da še vedno veliko ljubiteljev digitalne foto tehnike le to ocenjuje po številu točk na tipalu, ki jih zapiše v prospekt njihov izdelovalec.

 

 

Pogled na ccd tipalo

 

 

Kdor ocenjuje ali kupuje digitalne kamere na mega pixle, bo to kamero takoj ocenil kot model, ki je že za časom. Vendar so ti ocenjevalci kot mesarji. Več kilogramov je, bolje je.
Za fotografe ki digitalne kamere ocenjujejo pravilno, to je po njihovem namenu oziroma ciljnemu trgu, pa za celoten preiskus velja, da je kamera namenjena za profesionalno reportersko delo in iz tega gledišča moramo izvesti tako preizkus kot njegov zapis.
Foto reporter potrebuje za svoje delo vrhunsko kamero, ki ga v še tako ekstremnih pogojih ne bo pustila na cedilu, široko paleto kakovostnih objektivov z svetlobno jakostjo vsaj 2,8 in vso potrebno dodatno opremo kot so bliskavice, daljinski sprožilci, itd. Kamero vsak dan drži v roki. Z njenimi zmožnostmi se čez čas spozna do popolnosti in ga nekatere drugačnosti ali mogoče slabe rešitve ne motijo. Navadi se na rokovanje s kamero, slabosti pa rešuje s poznavanje le teh in jih zaradi izkušenosti pravilno rešuje. Vendar EOS 1D nima veliko slabosti, če jih tako sploh lahko imenujemo.

 

 

Votlo magnezijevo ohišje spredaj

 

 

Telo kamere je povzeto iz vrhunskega analognega modela EOS 1V. Zaradi zmanjševanja teže, je še več ohišja iz lahkega magnezija. Ohranili so silikonsko gumo za tesnenje vseh gumbov in delov na ohišju ki jih lahko odpremo. Prav tako je zaščiten tudi del elektronike v ohišju. S tem je kamera odlično tesnjena proti vlagi, prahu in delno vodi. Ker sem tesnenje z močenjem že preizkusil na EOS 1V, sem bil prepričan v zagotovila proizvajalca, da tesni čeprav fotografiramo nekaj časa po dežju tudi pri tem modelu. Seveda če uporabljamo L objektive zadnje serije, kateri imajo na nastavku za priklop na kamero tudi tesnilo iz silikonske gume. Torej kamera je sposobna kljubovati nič kaj nežni uporabi predvsem na športnih prireditvah.
Veliko ključnih delov v kameri je prenešeno iz modela EOS 1V. Zaklop, sistem za merjenje svetlobe in ostritev, sprožilni mehanizem, krmiljenje bliskavice, vse to je v praksi dobro preiskušeno, določene lastnosti pa celo izboljšane tako po tehnični kot programski plati.

 

 

Votlo magnezijevo ohišje zadaj

 

 

Visoka tehnologija prenešena iz EOS 1V
Elektronsko nadzorovan zaklop z vrtljivimi magneti je v fazi razvoja prestal test z 150 000 odpiranji, kar kaže na resnično vzdržljivost. Lamele zaklopa so izdelane iz karbonskih vlaken. Pogled na najkrajši osvetlitveni čas 1/16000 sekunde deluje mogočno in nekaj novega. Vendar je zaklop ostal isti kot pri modelu EOS 1V, kjer deluje z 1/8000 sekunde. Zaradi uporabe CCD tiapla so izkoristiki možnost elektronske prekinitve in tako dobili krajši čas odprtja. Najkrajši sinhronizacijski čas za fotografiranjem z bliskavico se je premaknil na 1/500 sekunde. Seveda z bliskavico EX 550 lahko uporabimo tudi krajše čase osvetlitve.
Senzor, mikroračunalnik in program za merjenje ostritve so tudi povzeti iz kamere EOS 1V. 45 ostritvenih točk je razdeljeno v polju 8 X 15 mm. Tudi v EOS 1D niso uporabili sistem očesnega ostrenja. Očitno še vedno ne zadovoljuje zahtevne uporabnike, oziroma pustiti tehnologijo v rezervi. Nikoli se ne ve kaj bo čez nekaj mesecev ponudil konkurent. Nastavitev ostritvenih točk že poznamo iz EOS 1V, je enostavna, pregledna in z 45 točkami edinstvena. Zaradi velikega števila točk zelo prav pride gumb za vrnitev v prednastavljeno točko. V samostojnih nastavitvah lahko nastavimo ali naj kamera deluje v v vseh 45 točkah, v enajstih, samo devetih, ali razširjeno kjer kamera sama išče točko za ostritev poleg nastavljene točke. Če se motiv giblje, bo ostritev še vedno delovala pri hitrosti gibanja objekta 50km/h na samo osmih metrih oddaljenosti. 100% iskalo z povečavo 0,72X ima vgrajeno korekcijo dioptrije od -3 do +1. Na ohišju poleg iskala pa je še ročica z zavesico za zaprtje iskala, kar nam pride prav kadar fotografiramo z daljinskim sprožilcem. Tako v kamero ne pade svetloba preko iskala in s tem preprečimo nepravilno osvetlitev.
Merjenje svetlobe poteka preko silicijeve celice. Nastavljamo lahko več načinov meritev. Celotno površino razdeljeno na 21 polj, delno 13,5%, spot 3,8%, spot merjenje v točki kjer ostrimo, večkratno spot merjenje (8X) in integralno merjenje. Z uporabo bliskavice serije EX je možno E-TTL merjenje, ki omogoča s predbliskom pravilno nastavitev osvetlitve in upoštevanje svetlobe v ambientu, ter uporabo večih bliskavic hkrati. Z bliskavico 550 EX lahko uporabljamo vse osvetlitvene čase in bracketing funkcijo celo z bliskavico. Vse naštete lastnosti so dobro znane poznavalcem kamere EOS 1V in delno EOS 3.

 

 

Vsak del na kameri, kjer so nastavitveni gumbi je zaščiten z silikonsko gumo. Kamera odlićno tesni in jo lahko uporabljamo tako v visoki vlagi

 

 

Nova digitalna tehnologija
Elementi ki tvorijo digitalni del, pa so novost in večina njih nov tehnični dosežek. Še najslabše se odreže CCD vezje z 2494 X 1662 točkami. To res ni tehnološki vrhunec. Razpoznavanje barvne globine je 12 bitno, kar pomeni, da A/D konverter lahko zapiše 4096 različnih tonskih vrednosti na osnovno barvo RGB. Tonski zapis je zadovoljiv, ko pa sem ga primerjal s Kodak-ovim DCS sistemom na EOS D 2000 pa še vedno v zaostanku. Vendar kot že povedano, reporter potrebuje hitrost, čeprav na račun slabšega tonskega zapisa. Velikost 19,1 X 28,7 mm nam pove, da je povečevalni faktor glede na goriščnice objektivov 1,3, kar je še druga slabost, saj Contax 1N že premore vezje v velikosti polnega Leica formata.
Toda velike prednosti naše preiskušanke so drugje. Razvojnim inženirjem je uspelo narediti kompromis med številom točk zapisa (4,15 milionov), hitrostjo zaporednega fotografiranja (8 posnetkov v sekundi) in shranjevanja na predpomnilno enoto (21 posnetkov), preden se delovanje upočasni zaradi shranjevanja podatkov na zamenljivo pomnilno enoto (CompactFlash ali MiniDisk). Seveda vse to v polni ločljivosti 4,15 miliona točk, ki popolnoma zadovolji časopisne hiše za objavo fotografij v revijah v velikosti 20 X 30 cm. Za ekskluzivne posnetke pa tudi velikosti A3. Način zapisa na shranjevalno enoto je zaenkrat edinstven. Kamera omogoča zapisovanje dveh datotek hkrati, RAW in JPEG. JPEG je stisnjeni zapis z zgubljanjem podatkov in s tem slabšo kakovostjo slike, v RAW zapisu pa dobimo zapis vsake točke iz CCD vezja v njeni polni obliki. Ta zapis je manjši od že obdelanega nestisnjenega bitnega zapisa TIFF in ga pretvorimo šele v računalniku. V RAW zapisu je velikost datoteke 4,15MB v njeni polni obliki t.j. 12 bitnem barvnem zapisu. TIF datoteka je po pretvorbi velikosti 23MB. Tako pet krat več podatkov shranimo na zapisovalno kartico, prav tako je hitrejši prenos RAW zapisa po internetu v redakcijo ali direktno v računalnik. Podatki se shranjujejo na hitri MicroDrive ali CompactFlash spominsko kartico. Zaenkrat je MicroDrive skoraj še enkrat hitrejši v zapisovanju in s tem za reporterje bolj primeren. In to so glavne prednosti te kamere. Odporno ohišje, neproblematično delovanje in z visokim številom posnetkov v kratkem času dobiti kakovostno fotografijo za tisk. Piko na i, pa dodajo teleobjektivi z možnosto stabilizacije slike, ki so Canon-u tudi po dolgoletni prevladi Nikon-a prinesli prednost v reporterski fotografiji. In s teh točk gledišča, to kamero ocenjuje foto reporter.

 

 

Vsak del na kameri, kjer so nastavitveni gumbi je zaščiten z silikonsko gumo. Kamera odlično tesni in jo lahko uporabljamo tako v visoki vlagi

 

 

EOS 1D v praksi
Kamera je zaprta v kockasti škatli velikosti 30 X 30 cm. Povsem neprimerna za tihotapljenje preko meje. Pogled v notranjost pa razkrije zakaj taka velikost. Na vrhu dve obširni knjigi o rokovanju s kamero in programsko opremo, dva CD-ja z gonilniki in programom PhotoShop 5.0 na žalost okrnjeni verziji LE (limited edition). Nato sledi kamera, ki je za to ceno zaprta v neuglednem kartonu. Pod kamero je polnilec za dve bateriji in napajalnik za priklučitev kamere na elektriko kadar fotografiramo v studiu ali prenašamo podatke preko kamere v računalnik. S tem hranimo baterijo. Nazadnje pa sem našel še FireWire priključek za prenos podatkov v računalnik. Sprva je bilo težko držati prav to kamero v rokah. Pa ne zaradi njene teže, 1585 g brez objektiva ali visoke cene 1,75 miliona tolarjev, saj sem že preizkušal mnogo dražje aparature. Predvsem vedenje, da je bila kamera edina v Sloveniji, še nepreizkušena, željena od mnogih medijev in že namenjena fotografu, ki jo bo uporabil čez nekaj dni na Olimpijskih igrah, daje na začetku slab občutek, ki pa hitro mine. Prvi pregled navodil je bil kratek. Osnovne lastnosti upravljanja so enake kot na EOS 1V. Digitalni del, predvsem nastavitve na LCD zaslonu pa so hitro dojemljive, predvsem če poznate EOS D30 ali modele serije PowerShot. Nič pretresljivo novega, da po prvem polnjenju baterije cca. 2uri ne bi lahko pričel s fotografiranjem. Med časom polnjenja sem naložil gonilnike tako v prenosni računalnik PC, kot delovni Apple G4. Inštalacija je dovolj enostavna, da jo bo obvladal tudi fotograf nevajen inštalacij programske opreme. Končno pa so tudi pri Canon-u spoznali, da je potreba po gonilnikih za MacOS iskana in so jih dobro dodelali. Hvala!
Veliko nastavitev je enakih kot pri EOS 1V v HS (high speed) izvedbi. Baterija je novejša z oznako PB-E3 in vzdržljivejša od predhodnice. Vstavljanje v kamero je zaradi zatesnitve s silikonsko gumo težje kot bi fotograf pričakoval za to delo, toda vse gre na račun dobre zatesnitve. Vklop, premikanje med programi, nastavitve avtomatskega ostrenja, uporabe načinov proženja, občutljivosti, zaklepanja nastavitev in premikanja vrednosti zaslonke in časa osvetlitve, tudi to je vse ostalo enako.

 

Pogled od zadaj št. 2

Kamera ima odlično ergonomijo. Lahko rečem da se kljub teži 1585g zaradi odličnega držala in zajetnih mer (156X158X80mm) roka kar vlije s kamero. Pogled skozi iskalo je malo temnejši od EOS 1V, izgleda da manjše polje ki je prirejeno zaradi CCD tipala odvzame del vpadne svetlobe. Ostrenje je hitro, vendar sem imel občutek, da počasnejše kot z EOS 1V. Prav tako ostrenje v slabših svetlobnih pogojih, pri zaslonki 5,6 in 8. Ne vem, občutek pač.
Digitalni del je poglavje zase. Ker že dolgo preizkušam modele razničnih proizvajalcem kamer, sem v nekaj minutah spoznal celoten meni, ki ga nudi elektronika. Poleg nasplošno znanih nastavitev, so nekatere nove dobrodošle. Zelo enostaven je način spremembe v poglavju splošnih nastavitev, katere lahko sami nastavljamo. Če smo pri EOS 1V morali znati na pamet, pod katero številko se skriva določena nastavitev, ali s seboj nositi priročnik, tega pri tej kameri ni treba početi več. Na LCD zaslonu so vse nastavitve opisane in s tem smo rešeni prej naštetih problemov. Tudi samonastavitve, katere smo morali pri analognem modelu nastavljati preko računalnika, se v tej kameri vršijo preko vgrajenega LCD zaslona. Želite fotografirati samo med vrednostjo zaslonke 4 in 8, ali s časi 250 do 1000 sekunde. Uporabljati ostritev samo med 5 in 10 m ali fotografirati samo z korekturo -2 zaslonki. Vse to je zelo enostavno. Shranite si svoje nastavitve in uporabljali jih boste toliko časa, dokler ne boste pritisnili gumba za vrnitev v normalno delovanje.

 

 

Kamera deluje z 12 bitno barvno globino po barvnem kanalu RGB. Pri 200 ISO občutljivosti

 

 

Občutljivost lahko nastavljamo med 200 do 1600 ISO. V razširjenem meniju pa od 100 do 3200 ISO. Pravijo da je sicer pri 100 ISO ostrina boljša toda barvni zapis naj bi bil slabši. Sam nisem prišel do teh rezultatov. Nastavimo lahko možnost korekture šuma tipala (Noise Reduction) in s tem bolj čisto sliko, kadar fotografiramo pri slabi svetlobi z daljšimi časi. Prav v času tega preiskusa so na njihovih internetnih straneh dodali novejši program za korekturo šuma, katerega se lahko enostavno preko FireWire povezave prenese v kamero. Ker kamera ni moja last, te nadgradnje nisem izvedel. Zanimiva lastnost je pet barvna ColorMatrix nastavitev. S temi nastavitvami dobimo drugačen barvno tonski zapis. Prva normal je prirejen po sRGB modelu, drugi za portretno fotografijo, tretji nam omogoča večjo zasičenost barv, četrti Adobe RGB barvni model, peti pa manj zasičen barvni zapis.
Možna je tudi nastavitev Clean CCD. Odpre se zaklop in CCD tipalo lahko očistimo prašnih delcev, kar pa je bolje da razen izjemnih primerov prepustimo serviserju.
Vse ostale nastavitve pa so že dobro znane tudi od cenejših kompaktnih modelov, razen nove možnosti bracketing fotografiranja z različnimi korekturami barve temperature, ki je tudi v tem razredu novost.

 

 

Preizkus ostrine pri različno nastavljenih občutljivostih, od 100 do 1600 ISO in spodaj desno primerjava z posnetkom iz kompaktne digitalne kamere Nikon CoolPix 5000. Predvsem pri višjih občutjivostih so močno vidne napake premajhne ločljivosti, s tem povezanega združevanja točk in končni produkt je neostra slika.

 

 

Fotografiranje
Merjenje svetlobe, časi osvetlitve, avtomatsko ostrenje in vse ostale lastnosti, ki jih poznamo že iz analognih kamer delujejo odlično. Bolj sem se osredotočil na kakovost zajema CCD tipala, kakovost slike pri različnih ISO nastavitvah, kakovost umerjanja barvne temperature in seveda lastnosti ki jo pri tej kameri najbolj hvalijo hitrost fotografiranja.
Kljub temu, da ima CCD tipalo še vedno veliko težav pri močno kontrastnih motivih, sem z videnim zadovoljen.
Tudi možnost fotografiranja pri različni občutljivosti se izkaže iz gledišča foto reporterja, ki ima vedno premalo svetlobe za zamrznitev slike odlična. Pri 800 ISO je slika še vedno z majhnim šumom in barvno dobrim zapisom. Z nastavitvijo 3200 ISO, pa sem končno lahko fotografiral tudi z 1/16000 sekunde.
Korekturo barvne temperature svetlobe lahko prepustimo avtomatiki ali pa nastavimo ročno. So pa te nastavitve zelo osebne, pogled vsakega fotografa je v tem pogledu različen. Nekdo bo toplo popoldansko sončno svetlobo hotel izničiti. Spet drugi ohraniti, tretji pa doseči še večjo dramatičnost posnetka. To pa so velike prednosti digitalnih kamer. Imamo nešteto možnosti nastavitev pred fotografiranjem in s tem možnost posneti v najboljši kakovosti.
Samo preko računalnika lahko prednastavimo še barvne RGB korekture s pomočjo tonske krivulje, dodamo elektronsko ostrenje, nastavimo jakost stiskanja fotografije v načinu JPEG in tako fotografiramo z nam željenimi nastavitvami. Če prevedemo v jezik filma, lahko rečemo, da si s pomočjo nastavitev izberemo vrednosti Velvie, 100VS ali Kodachrome. Seveda pa je vse to samo elektronsko laganje. Vzameš drugje, da nekje dodaš. Oziroma vse te možnosti ki nam jih nudi kamera pri goljufanju, lahko opravimo v računalniku s programom za obdelavo fotografij.

 

 

Preizkus ostrine pri različno nastavljenih podatkov. Kamera zmore osvetliti obljubljenih osem posnetkov v sekundi. Korak zaklopa se gible med 12 in 13 stotinkami sekunde. Zgornje posnetke sem posnel pri slabi svetlobi in občutljivosti 3200 ISO. Skoraj vsaka fotografija ima svoje tonske vrednosti. Te napake pri 200 in 800 ISO občutljivosti nisem opazil.

 

 

Preizkusil sem že kamero EOS 1N RS, ki je zaradi polprozornega zrcala zmogla posneti 10 posnetkov v sekundi. Toda kljub vsem zapisom v prospektih in novi bateriji le teh nisem nikoli dosegel. Število se je vedno ustavilo na devet in pol. Zato sem z zanimanjem preiskušal EOS 1D, ali bo kamera zmogla posneti obljubljenih osem posnetkov v sekundi. Glej ga zlomka. Poiskušal sem večkrat in število je bilo vedno med osem in devet. Bil sem nemalo presenečen, da kamera zmore več kot obljubljajo prospekti. Tudi 16 zaporednih posnetkov sem naredil v RAW+JPEG zapisu. Nato pa je kamera naredila posnetek v povprečju na samo tri sekunde. Saj je bilo treba počakati, da se podatek zapiše iz polnega predpomnilnika na CF kartico in se tako sprosti za zajem novih podatkov. Današnje spominske kartice v najboljšem primeru zmorejo zapisati okoli 2 MB na sekundo. Ko je predpomnilnik zapolnjen je treba počakati minuto ali dve, da se vsi podatki iz predpomnilne enote prenesejo na zapisovalno kartico in zopet lahko naredimo novo serijo 16-ih zaporednih posnetkov.
Prav nezmožnost hitrega zapisovanja večje količine podatkov je še vedno velik problem digitalnih kamer. Predvsem teh, ki so namenjene v reporterske namene. Toda EOS 1D, je že nakazala pot v popolnost. Te v celoti nikoli ne bomo dosegli, vendar kaj kmalu lahko pričakujemo naslednico s vsaj šest miliona točk v polnem Leica formatu in fotografiranjem minimalno 36 zaporednih posnetkov pri osmih posnetkih v sekundi.

 

 

Uporaba Color Matrix lastnosti je dobrodošla vsakemu fotografu. Pod 1. uporabimo barvno matriko sRGB, ki je primerna za direktno osvetljevanje. Pod 2. barvno mešanje primerno za portretno fotografijo. 3. za bolj zasičene barve, kot naprimer filme z višjo saturacijo, 4. uporablja Adobe RGB barvno matriko za prenos v PhotoShop in 5. za barvno nezasičeno fotografijo.

 

 

NiMH baterija ne zdrži tako dolgo kot njena vrstica v EOS 1V. Požrešnost elektronike je velika. Toda ni zaskrbljujoča. Proizvajalec zagotavlja pri 20⁰C do 500 posnetkov pri normalni uporabi kamere. Pri minus treh stopinjah celzija mi je uspelo narediti preko 250 posnetkov. Za reporterja ni veliko, toda v njegovi foto torbi sta vedno še dve rezervni. To je cena za hitrost, od zajema motiva, do pošiljanja slike v redakcijo in to ne samo pri tej kameri, ampak na splošno velja za vse digitalne. Velikokrat poslušam pritožbe nad požreštnostjo digitalnih kamer glede energije. Vendar ta problem poznamo tudi pri analognih kamerah že preko 20 let. Nova tehnologija prinaša nove pozitivne lastnosti in večjo porabo energije. Začelo se je nekako s kadmijevo celico za merjenje svetlobe, nadaljevalo z zaslonko krmiljeno z električnimi signali, motornim previjanje filma in napenjanjem zaklopa, avtomatsko ostritvijo, sistemom za stabilizacijo slike v objektivu in v digitalnih kamerah z razširjeno elektroniko in LCD zaslonom. Zato naj vas poraba energije ne moti. Kdor toži nad njo, se ne zaveda vseh drugih pozitivnih lastnosti, ki jih nudi nova z energijo bolj potratna tehnologija. Ta prinaša nove zahteve. Razvoj baterij ne dohaja razvoja elektronike in njene požrešnosti. Vedno priporočam ob nakupu kamere dokupiti rezervno baterijo. To so nam izkušeni fotografi priporočali že z vstopom prvih baterij v ohišje kamer.
Kamero sem po preizkusu brez želje po njenem lastništvu predal zastopniku. Tudi med analognimi modeli se raje odločim za EOS 3 ali F 100. Ti polprofesionalni modeli so lažji in napolnjeni z vsemi načini uporabe, ki jo potrebuje fotograf. Kamere pa tudi ne prepuščam visoki vlagi, drobnemu pesku, ali jo udarjam ob trde predmete. Fotografiranje artiklov za letake, revije in plakate zadovoljivo opravim z mnogo cenejšimi kompaktnimi digitalnimi modeli, ki mi tudi omogočajo uporabljati dodatne bliskavice in seveda goljufanjem v računalniku. Za izrazno fotografijo, še vedno uporabim diapozitivni film in s pomočjo bobenskega skenerja sliko digitaliziram in nato obdelujem v njeni polni kakovosti tudi pri večjih formatih.
Če pa bi se ukvarjal s športno fotografijo in si z njo služil kruh, pa vprašanja ali me ta kamera zadovolji ni več. Še nekaj časa pa bo moral foto reporter na pomembnih tekmovanjih poleg digitalne kamere uporabljati tisto na film. Dobri posnetki, katere lahko uporabimo za večje povečave in kakovostno reprodukcijo potrebujejo mnogo več točk in popolnejši tonski zapis, kot nam ga danes nudijo digitalne kamere v 35mm razredu. Tudi zahtevne urednike revij ali založnikov knjig še nekaj časa digitalni zapis ne bo zadovoljil, predvsem če imajo želje po večjih formatih. Seveda govorim za pojem kakovost kot jo pojmujejo svetovne založniške hiše znane po kakovostni ponudbi.
Moja današnja trditev o kakovosti digitalnega zapisa za zahtevne, iz zrcalnorefleksnih kamer, pa bo lahko že čez leto ali dve napačna.
Predvsem pa se že veselim sredine leta 2002 in letošnje Photokine, ko bodo na tržišču predstavljene digitalne zrcalno refleksne kamere srednjega cenovnega razreda. Te kamere bodo že prve znanilke, kaj bomo lahko kupovali namesto Canon EOS 30, Minolte Dynax 7 ali Nikona F 80. Seveda ko bo tudi cena primerna. Pustimo se presenetiti!