Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.cyberstudio.si
http://www.olympus.si/site/en/c/cameras/om_d_system_cameras/om_d/e_m1x/index.html
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
http://www.foto-klik.si/
>

Canon S2 IS – Panasonic FZ5 – Sony H1 / Test

Avtor:Matjaž Intihar
06.07.2005 20:20

 

Canon S2 IS ��" Panasonic FZ5 ��" Sony H1

 

Kot že napovedano so hibridne kamere iz 8M točkovnega razreda izgubile svoj pomen. Te zmogljive a drage kompaktne kamere, se zaradi cenovnega pritiska DSLR kamer vse bolj umikajo iz trgovskih polic. Njihov primat široko uporabnih a še vedno enostavnih kamer pa že prevzemajo kamere razreda 12X-nega goriščnega razmerja. Dolgo časa je bilo vodilno podjetje v razredu 10��"12X-nega zoom-a podjetje KonicaMinolta, s kamerami razreda Z. V letošnjem letu pa je kamera KonicaMinolta Z5 dobila resne konkurentke. Canon PowerShot S2 IS, Panasonic DMC-FZ5 in Sony DSC-H1.

 

 

V dolgoletni praksi preizkušanja fotografske opreme sem spoznal, da se kompaktne in v zadnjem času tudi DSLR kamere najnižjega razreda kupujejo predvsem po sledečem vrstnem redu. Imenu in razpoznavnosti kamere, kako je kupcu všeč prvi občutek v roki, branje preizkusov, mnenja izkušenejših kolegov in delno tudi vpliv trgovca na neodločenost kupca. Večkrat je že bilo brati različna mnenja uporabnikov preizkušenih kamer o njihovi uporabnosti in kakovosti. Predvsem iz pogleda, katera kamera nam naproti konkurenčnim v enakem razredu nudi največ za svoj denar. V večini primerov pa je tako, da uporabnik preveč hvali tisto kar uporablja. Ne razmišlja, da bi mogoče na njemu odlični kameri drug uporabnik ali novi kupec potreboval drugačne lastnosti. In na ta način težko pridemo do pravega mnenja. In to ne more biti, katera kamera je v določenem razredu najboljša. Ampak samo, katera kamera nam za določen namen nudi največ. Vedno zapišem! "Najboljše kamere ni in je nikoli ne bo". Prav tako tudi med temi tremi ne moremo najti najboljše.

 

 

Ohišje

Zanimivo, že tu se krešejo prva mnenja. Odziv večine katerim sem pokazal kamere je bil podoben. Z roko so med vsemi tremi najprej posegli po Sony H1. Zakaj? Canon S2 IS kar nekako poznajo preko S1 IS, slišali so že za to kamero in pogled prenesejo na ostale predstavljene. Panasonic FZ5 je namanjša med njimi, s tem kar malo neopazna in večini nepoznana. Sony H1 pa hitro pritegne zaradi imena in oblike ohišja. Že takoj jim lepo sede v roke, nato vidijo še velik zaslon (televizor pravijo), nekaj malega so o kameri že brali, slišali in pozitivno mnenje je hitro tu. Vendar so si po daljšem ogledu kamere mnenja kmalu deljena. Če si nekdo želi veliko kamero kot je H1, ima drugi raje manjšo FZ5. Eden izmed razlogov je, da je v nahrbtniku vedno premalo prostora. Tretji pa si raje vzamejo v roke malo bolj zaobljeno in težjo S2 IS. Tako kmalu pridemo do spoznanja, da enakega mnenja o obliki, velikosti in teži kamere ni in ga tudi nikoli ne bo.

Med preizkušenimi kamerami so v merah in teži večje in manjše razlike. Vsako podjetje je kameri dodalo svojo filozofijo delovanja in različne uporabniške vrednosti. Razliko v meri in teži hitro doprinesejo baterije. S2 IS uporablja štiri AA bareije, H1 dve, FZ5 pa ima Li-Ion baterijo.

 

Kamera                        Canon S2 IS                Panasonic FZ5            Sony H1

Velikost                        113x78x76mm              108x68x85mm              108x81x82mm

Teža z baterijami           505g                            326g                            460g

 

Če bi sam kupoval kamero in bi nakup opravil samo na podlagi ohišja in držanja kamere v roki, bi me najtežje prepričala FZ5. Njena lahkost in enostavna oblika, mi naproti S2 IS in H1, ne vlivata zaupanja v njeno čvrstost in dobro delovanje. Toda takoj, ko izraziš tako zelo posplošeno mnenje, na podlagi drugačnih odgovorov in argumentov spoznaš, da si nekdo drug to kamero zaželi prav zaradi tebi neprimernih lastnosti. Zato je treba pred nakupom spoznati še kaj več, da bomo s kamero zadovoljni tudi v praksi.

 

 

Ob pogledu na nastavitvene gumbe med kamerami zopet opazimo le delno primerljivost. S2 IS se mi zdi najbolj napolnjena z njimi, najmanj pa FZ5. Vendar videz vara, saj imata tako FZ5 kot H1 dvojne funkcije na štirifunkcijskem gumbu, medtem ko ima S2 IS nekaj teh ločenih.

Ko pa kamere primemo v roke, vstavimo baterije in pomnilno kartico ter poiščemo gumb za vklop pa hitro spoznamo, da je pisanje o primernosti ohišja zelo subjektivno. Vsaka kamera ima na svoj način dobro ergonomijo, mere, težo, oziroma pravilno postavljene gumbe za nastavitve.

Že sam način vklopa, kot izklopa kamere je pri vseh treh drugačen. V tem začetnem delu sem opazil, da se v fazi delovanja s kamero kljub velikemu ohišju in držalu, H1 teže drži v roki. Medtem ko goriščnice pri S2 IS in FZ5 premikamo pri prožilcu s kazalcem, pa pri H1 to opravlja palec desne roke na zadnjem delu kamere. Zato kamero v roki ne stisnemo do te mere, da jo čvrsto držimo med samim upravljanjem. Vseskozi sem imel občutek, da mi bo kamera padla iz rok, če sem z njo hotel delovati s samo eno roko. Če samo ob držanju kamere (recimo pri nakupu) dobiš občutek odlične ergonomije in možnosti rokovanja s kamero, pa lahko med delovanju spoznaš, da ni tako. Pa ima tudi ta »slabost« lahko za drugega prednost. S2 IS in FZ5 nam omogočata premik goriščnic z gumbom ob prožilcu. Kar pomeni, da nam kazalec služi za dve funkciji. Nastavitev goriščnice in proženje. Pri H1 pa s palcem premikamo goriščnico, kazalec je lahko vseskozi na prožilcu in tako smo pri proženju s H1 lahko za delček sekunde hitrejši. Prav zanimivo je, kako imajo nekateri s še tako nepomembnimi lastnostmi na kameri, takojšen argument za svojo pravo odločitev glede nakupa prav »tiste« kamere.

 

Nastavitve

Pri vsaki kameri se vklop izvrši na drugačen način. Tudi hitrost odziva in priprava kamere za posnetek je različen. S2 IS je zelo hitra in je na prvi posnetek pripravljena v samo eni sekundi. H1 potrebuje vsaj pol sekunde več, FZ5 pa še dodatne pol. Po vklopu ravno nasprotno. FZ5 je najhitrejša v izostritvi. Razlike se tu sicer ne merijo v pol sekunde, ampak za samo delček. Vendar je razlike v nekaterih primerih le toliko, da je S2 IS pri ostrenju opazno počasnejša.

Nastavitev osvetlitve, tako programske, scenske kot ročno nam ponujajo vse tri kamere na vrtljivem gumbu na zgornji strani kamere. V scenskih nastavitvah nam edino FZ5 nudi tudi pisano informacijo na kakšen način izbrana programska nastavitev deluje.

V načinu časovne avtomatike in avtomatike zaslonke ter »M« ročnem načinu izbire, je samo pri FZ5 potrebno, da za premik med časom osvetlitve in zaslonko vedno pritisnemo poseben gumb (EXPOSURE). Pri S2 IS izkoristimo za premik štirifunkcijski gumb na zadnji strani kamere, pri H1 pa vrtljivi gumb na vrhnjem prednjem delu držala, pod prožilcem. Za delovanje v M, A, S, je zaradi stalnega pritiskanja na gumb, FZ5 kar nerodna.

Za družinsko ali popotniško fotografiranje nam vse kamere nudijo možnost nastavljati večino glavnim funkcij preko gumbov na kameri, ali pa takoj na začetku v meniju (MENU) (FZ5, H1) ali FUNC. (S2 IS). Vse tri kamere pa imajo lastno filozofijo kaj in kako ponuditi v nastavitvah. S2 IS nam nudi v tem pogledu največ. H1 in FZ5 sta v dodatnih nastavitvah zelo skromni. Toda vprašati se moramo, ali vse te funkcije pri samem fotografiranju tudi potrebujemo. Včasih je dobro da katero od funkcij imamo. Zahtevnejši ali bolj računalniško usmerjeni fotografi se z njimi radi poigrajo. V večini primerov pa jih za resno delo ne potrebujemo in se uporabljajo samo osnovne nastavitve. Izbira, želje in uporabniška vrednost vseh možnih nastavitev, pa je vedno na uporabniku kamere.

 

Velika uporabniška vrednost kamer z 12X-nim zoom-om

 

6mm (36mm ekv.35mm)

 

72mm (432mm ekv.35mm)

 

72mm (432mm ekv.35mm) in 4X-ni digitalni zoom

 

Kamere

 

 

Canon Power Shot S2 IS nam preko gumbov na kameri omogoča takojšen premik med načini merjenja svetlobe, premik točke ostrenja, več posnetkov v sekundi in nastavitev samosprožilca, makro (normal, Super makro), ostritve (premik točk), pregleda posnetkov ter nastavitev bliskavice. Le to moramo drugače kot pri predhodnici S1 IS sami ročno dvigniti, če želimo z njo delovati in šele po dvigu lahko preko gumba nastavljamo različne načine delovanja bliskavice. Zanimivo, da pri kameri S2 IS tudi niso pustili možnost vklopa/izklopa stabilizacije slike IS. Le to smo imeli v predhodnici S1 IS omogočeno, prav tako imamo to možnost pri FZ5 in H1. Ima pa S2 IS kot edina možnost, do hitrega pred nastavitvenega gumba (S), na katerem lahko nastavimo eno izmed devetih funkcij. Med njimi je tudi izklop/vklop in izbira načina delovanja IS. Prav tako ima samo S2 IS ločena gumba za vstop med glavne nastavitve FUNC. (korektura osvetlitve, WB, ISO, tonske korekture, bracketing, korekturo moči bliskavice, ločljivost video in foto zapisa). Preko gumba MENU pa opravimo večino manjkrat želenih nastavitev. Se pa teh funkcij v S2 IS skriva največ. Tako lahko nastavimo C (lastno) nastavitev delovanja kamere. V nastavitvi C bo kamera vedno delovala pod nastavitvami, katere smo si preko menija in funkcije (Save Settings) shranili. Imamo še možnost nastavitve intervalnega »Intervalometer« fotografiranja, več posnetkov zaporedoma (do zapolnitve pomnilne kartice) v nastavljivem časovnem zaporedju (od 1 do 60 min.). Posebnost s2 IS je tudi izbira "lastnih barv". Na vrtljivem gumbu kjer so programske nastavitve izberemo ikono »My Colors« in se nato preko Func. nastavitev sprehodimo med različnimi možnostmi. Lahko spremenimo zajem kožnih tonov (svetlejšo, temnejšo), izberemo samo določeno barvo, jo poudarimo, zamenjamo z drugo ali pa v barvi zajamemo samo izbrani ton, ostal del slike pa je ČB, itd. »My Colors« in »Intervalometer« sta zelo zanimivi možnosti in tisti, ki bo imel S2 IS naj jih obvezno preizkusi. Omeniti je še treba možnost ročnega fokusiranja in fotografiranja pri 0cm v Super makro funkciji. Super makro vklopimo tako da po vklopu klasične makro funkcije še za sekundo držimo gumb. S2 IS pa nam poleg klasične "bracketing" možnosti zajema slike s tremi korigiranimi nastavitvami omogoča še "focus" bracketing. Kamera nam omogoča delovanje s bliskavico na drugo zavesico. Ob video snemanju v visoki ločljivosti 640x480 točk pa imamo tudi možnost fotografiranja v polni ločljivosti. Kamera ima gumb za snemanje na zadnjem delu kamere in tako je prožilec prost. Prav tako pa lahko med snemanjem spreminjamo goriščnico (H1 in FZ5 ne omogočata). V slabih svetlobnih pogojih nam lahko pomaga (če vključimo v meniju) zelena do osvetlitvena lučka. Zaslon se pri različni moči svetlobe sam posvetli ali potemni in s tem laže vidimo motiv.

 

 

Panasonic DMC-FZ5 je glede skromnosti nastavitev do klasičnega uporabnika foto kamer zelo prijazna. Nudi vse tisto kar za kakovosten zajem fotografije potrebujemo in se izogiba množici dodatnih nastavitev. Poleg osnovnih funkcij osvetlitve, nudi še vklop/izklop stabilizacije slike »MEGA O.I.S.« in pa takojšen prehod na nastavitve korektur -+ (osvetljevanje, bliskavica) in "bracketing", treh posnetkov s korekturo ekspozicije in WB (bele barve). Do WB "bracketing" funkcije pridemo samo, če imamo način WB nastavitve v MENU pod ročno izbiro. Kamera pa nam nudi še zanimivo lastnost, da lahko preko gumba »FOCUS« nastavljamo ostrino (vklop v MENU) in nastavitev zaklenemo. S tem se delno izognemo zakasnitvi proženja (kompaktne kamere ga še vedno imajo izraženega) pri motivih kjer že v naprej vemo kje bo potrebna ostrina. Pozorni pa bodite na dejstvo, da se tudi pri FZ5 bliskavica ne dvigne sama iz ležišča, pa če tudi je potreba po dodatni svetlobi. Z gumbom na zadnjem delu kamere jo moramo samo dvigniti in šele takrat ji nastavljamo različne načine delovanja. V slabih svetlobnih pogojih pa merjenje ostritve povsem avtomatsko iz sredinske točke preide v široki način. Na ta način nam kamera v slabih svetlobnih pogojih laže izostri. V elementu izostritve je najhitrejša. FZ5 nam prilagaja sliko na zaslonu glede moči svetlobe, edina pa nudi možnost vklopa mreže na zaslon za lažjo izravnavo motiva. Vendar v zelo slabih svetlobnih pogojih se moči svetlobe ne prilagodi pogojem kot S2 IS ali H1. Na zaslonu lahko že v fazi zajema gledamo histogram, takoj po zajemu pa nam ob možni preosvetlitvi dela slike le ta utripa (pri S2 IS sta obe možnosti šele v načinu pregleda že shranjenih slik, H1 pa v obeh primerih nudi histogram, vendar brez prikaza preosvetlitve). Je pa FZ5 edina ki nam nudi TIFF zapis, kjer se ne izgublja kakovost zapisa. Seveda pa je zato datoteka približno 10X večja od JPEG zapisa. Na slikah pa nisem opazil bistvenih razlik v kakovosti. Za vse, ki radi sledijo motivu in si želijo, da je ozadje neostro pa imajo v scenskih programih tudi "panning" izbiro. V teh nastavitvah imamo tudi možnost "info", da si lahko preberemo zakaj je funkcija primerna in kako deluje. Povsem samosvoja funkcija je tudi "Flip animacija", ki omogoča združiti več slik (20) in jih predstaviti kot animacijo.

FZ5 pa ima pri pregledu fotografij še eno zanimivo in uporabno lastnost. Že shranjeni fotografiji za katero vemo, da ne potrebujemo visoke ločljivosti lahko spremenimo ločljivost (navzdol) in tako pripravimo prostor za nove posnetke ali pa sliki že v kameri spremenimo izrez in kot take je pripravljena za izpis ali ogled.

V video zapisu je skromna. Zapis je v zelo skromni ločljivosti in med snemanjem ne moremo premikati goriščnice. FZ5 je tako namenjena predvsem fotografiranju. V tem elementu pa je odlična in predvsem enostavna za uporabo.

 

 

Sony DSC-H1 ima še najmanj posebnosti v nastavitvah. Vse je že poznano iz njihovih prejšnjih kamer (razen možnosti stabilizacije slike). Iz tega pogleda je primerna za vse tiste, ki si želijo enostavnost upravljanja in predvsem le bežno pregledajo navodila in spoznajo kaj vse se skriva za nastavitvenimi gumbi in v meniju. Štirifunkcijski gumb služi tudi za takojšnjo nastavitev bliskavice, makra, samosprožilca in hitrega pregleda slik. Ima tudi gumb za vklop/izklop funkcije stabilizacije slike. Povsem samosvoja in dobrodošla pa je možnost, da s pritiskom na spodnji desni gumb takoj pridemo v možne nastavitve ločljivosti zapisa. Za vse, ki imajo še vedno radi slike formata 10 x 15 cm, imamo možnost zapisa v formatu stranic za ta format (3 : 2). V MENU imamo množico različnih nastavitev korektur zapisa. Manjša slabost je edino, da se preko nastavitev ne moremo sprehajati v krogu ampak samo od leve na desno in nazaj. Tako moramo zopet še enkrat čez vse nastavitve, da se vrnemo do prve. Povsem na koncu pa je šele vstop v SetUp nastavitev. Pri tej kameri je Sony vstop do manj pomembnih nastavitev (SetUp) kar malo zakompliciral. Seveda do časa, dokler bolje ne spoznamo kamere in se hitrega premika med funkcijami ne navadimo. Kot edina kamera pa ima vgrajenega 32MB spomina. Zaslon velik kar 2,5 palca se prilagaja svetlobnim pogojem in prikaže zadovoljivo izpisan motiv tudi v svetlobno slabših pogojih. Kot FZ5 tudi H1 uporablja rdečo svetlobo za doosvetlitev motiva. Vendar je pri H1 močnejša tako od S2 IS kot FZ5. Edino H1 pa nudi avtomatski dvig bliskavice, če vklopimo njeno delovanje preko štirifunkcijskega gumba. V funkciji pregleda slike pa nam tako kot FZ5 nudi možnost spremembe ločljivosti.

Glede na dejstvo, da nam H1 nudi večino nastavitev preko gumbov na kameri, ter na začetku menija in da ostalih »posebnih« nastavitev niti nima, je kamera fotografu zelo prijazna. Z njo in njenimi funkcijami se zelo hitro spoznamo in odlično opravlja tisto kar pri foto kameri kompaktnega razreda potrebujemo. To pa je v končni fazi vedno samo zajeti trenutek in kakovostna fotografija v družinskem albumu. Seveda pa pri H1 ne moremo mimo možnosti kakovostnega video snemanja v kompresiranem MPEG1 zapisu. Na žalost pa med video snemanjem s H1 ne moremo premikati goriščnic.

 

Bolj pomembno, kot spoznanja kaj in kako katera kamera omogoča »boljše«, hitreje je, da se z nastavitvami dobro spoznate in da jih znate izkoristiti. Najpomembnejše so tako ali tako nastavitev načina zajema slike s pravilnimi programskimi nastavitvami, izbiro pravilne ločljivosti, občutljivosti ISO, nato pa na kakšno dodatno nastavitev lahko tudi počakamo kakšno sekundo več, če se le ta skriva malo globlje v nastavitvah. Večina fotografov pa tako ali tako množico današnjih dodatnih možnosti zajema ne uporabi.

 

Glavne tehnične lastnosti kamer

 

Kamera            Canon S2 IS                Panasonic FZ5            Sony H1

Ločljivost          2592x1944                    2560x1920                    2592x1944

Tip/velikost       CCD ��" 1/2.5"                CCD ��" 1/2.5"                CCD ��" 1/2.4"

ISO                  50-400                         80-400                         64-400

Objektiv            36 ��" 432mm                 36 ��" 432mm                 36 ��" 432mm

Sv. moč            2.7 ��" 3.5                       2.8 ��" 3.3                       2.8 ��" 3.7

Makro               0cm                             5cm                             2cm

Digi. Zoom        4X                                4X                                2X

Časi osv.          15sek.- 1/3200              8sek.-1/2000                30sec.-1/1000

Video                640x480                       320x240                       MPEG VX

TFT zaslon         1.8"                              1.8"                              2.5"

Ločljivost          115.000                        130.000                        115.000

Zapis                JPEG                            JPEG, TIFF                    JPEG

Kartica              SD                               SD                               MS

Baterije            4AA                              Li-Ion                           2AA

 

 

Objektiv

Glavna prednost teh kamer so objektivi, s kar 12X-nim optičnim razponom med goriščnicami. Slaba lastnost digitalne tehnike pa je, da jih med seboj ne moremo preizkusiti. Med analognimi kamerami je bilo to enostavno. Vzeli smo enak film, posneli nekaj istih motivov pod enakimi pogoji in test objektivov na različnih kamerah je bil narejen. V digitalni dobi pa je drugače. Ni istega filma, niti enakega razvijanja. Sedaj imamo različne CCD-je in predvsem različno "razvijanje" procesiranje podatkov do končnega zapisa. In v teh procesih se lahko zgodi marsikaj, na kar objektiv nima vpliva. In tako lahko zapišem samo tehnične podatke (so zgoraj v tabeli). Enake so goriščnice, minimalno drugačna je svetlobna moč in različni so napisi na objektivih. Razumljivo, da ima Canon lastnega. Panasonic že nekaj let prijateljuje z zelo priznano Leico. Koliko so ti objektivi res od cenjene Leica kakovosti se ne ve, vendar kaže, da je Panasonic njihova zadnja bilka, da se rešijo finančnih in razvojnih težav. Sony je imel v razvojni fazi na objektivu napis Carl Zeiss. Prodajna kamera pa ima napis Sony. Koliko je k tej spremembi doprinesla povezava Sony ��" KonicaMinolta pri DSLR objektivih se ne ve.

Bistveno pri teh objektivih, oziroma vseh treh kamerah pa je, da fotograf kar naenkrat pridobi izredne optične goriščnice. 432mm (ekv.35mm). Za take goriščnice velika svetlobna moč ni mačji kašelj, še toliko bolj če si tako kamero omisli fotograf, ki šele sedaj iz filma prestopa v digitalni foto svet.

Vsi trije objektivi pa so v izklopljenem stanju dodatno zaščiteni, tako, da se tudi kakšen udarec na ohišje objektiva ne pozna takoj. V tem elementu je S2 IS še najmanj zaščitena. Tako FZ5, kot H1 imata dodatno kovinsko zaščito, na katerega notranji del se privijejo nastavki za dodatne predleče. S2 IS ima za ta namen plastični bajonet in je treba plastiko iz prednjega dela objektiva odstraniti.

 

V primerjavi s predhodnico S1 IS je oblika zelo podobna. Opazno večji pa je objektiv.

 

Pri S2 IS moramo za delovanje in premik nastavitev, bliskavico ročno dvigniti iz ležišča.

 

Tudi pri FZ5 je treba bliskavico rično dvigniti iz ležišča.

 

Vam je kamera po obliki všeč ali ne, ne ocenjujte po tem merilu njene kakovosti in uporabnosti.

 

Objektiv je zelo dobro zaščiten za kovinskim ležiščem. Notranji del pa je iz trde plastike.

 

Oblika H1 je zelo vpadljiva in večina si jo želi ogledati.

 

Sony H1 nam sama dvigne bliskavico, če smo preko gumba na kameri funkcijo delovanja bliskavice tudi vklopili.

 

Stabilizacija slike

Vse tri kamere nam omogočajo način stabilizacija tresenja. Vsaka ima svoj sistem, Canon ga imenuje IS (Image Stabilizer), Panasonic, MEGA O.I.S. (Optical Image Stabilization), Sony, Super Steady Shot. Bistvenih razlik v delovanju nisem opazil. Bolj pomembno je, kako smo mi mirni ob snemanju in nežni pri pritisku na prožilec. Opazna je le v eni funkciji, da je šel Canon korak naprej in ponudil poleg stalnega delovanja stabilizacije in samo ob pritisku na prožilec, še možnost IS "panning", to je spremljanje motiva. Sistem je prenešen iz DSLR objektivov in tako je šel Canon kot pionir sistema optične stabilizacije slike, tudi pri kompaktnih kamerah še korak naprej.

Kot že omenjeno pa nam tako Panasonic FZ5 kot Sony H1 nudita možnost vklopa izklopa te funkcije preko gumba na kameri. Canon pa nam to omogoča le, če funkcijskemu gumbu določimo, da je to naša želena nastavitev na njemu. Vklop ali izklop funkcije stabilizacije slike je dobra rešitev za hranjenje baterije, saj nam stalno delovanje stabilizacije troši energijo. In ker imajo kamere relativno majhne goriščnice, do 72mm in visoko svetlobno moč objektivov, do stresenega posnetka vsaj pri močni svetlobi ne pride hitro. Po drugi strani pa vemo, da so to kamere namenjene predvsem družinskim in popotniškim fotografov, le ti pa niti ne razmišljajo pri fotografiranju še o tem kdaj paziti, da posnetek ne bo stresen. Zato takim fotografom priporočam, da imajo stabilizacijo slike kar stalno vklopljeno, saj je premikanje med goriščnicami glavni namen teh kamer in le malokdo spremlja pri kateri fotografira in kakšni so časi osvetlitve. Pri S2 IS sem opazil, da zaradi štirih AA baterij deluje z vklopljeno IS funkcijo prav toliko časa kot H1 z izklopljeno (pri obeh 2500mAh). In še to. Ne zaradi načina stabilizacije, ampak zaradi držanja kamere in teže same, sem z S2 IS najkasneje stresel sliko.

 

 

S2 IS, 72mm, 1/8, 1/15, 1/30, 1/60 sekunde z IS. Tokrat sem sistem stabilizacije slike preizkusil na bližnjem motivu (2m). Na bolj oddaljenih motivih je veliko bolj uporaben, kar so pokazali prejšnji preizkusi S1 IS in Z5.

 

FZ5, 72mm, 1/8, 1/15, 1/30, 1/60 sekunde z MEGA O.I.S. FZ5 je zelo lahka kamera s težo na prednji strani, objektivu. Zaradi tega lahko z njo hitreje stresemo posnetek.

 

H1, 72mm, 1/8, 1/15, 1/30, 1/60 sekunde z Super Steady Shot. Zanimivo, da sem imel pri vseh treh kamerah pri 1/30 sek. manj stresen posnetek kot pri 1/60 sekunde. Nasplošno pa ugotavljam, da je sistem stabilizacije slike močno povprečen kot pri DSLR sistemu. Pri daljših goriščnicah pa se ne preveč zanašati na njega!

 

H1 pri vklopljeni funkciji stabilizacije slike in narejenima dvema zaporednima posnetkoma. Zelo veliko je odvisno kako se v trenutku zajema slike trese tudi naše telo.

 

S2 IS, 1/8 sekunde in izklopljena funkcija IS. Bolj ko smo umirjeni pri zajemu slike, manj bo fotografija stresena. Možnost stabilizacije slike nas rešuje pri bližnjih motivih za cca. en čas, pri bolj oddaljenih za dva. Toda še vedno je odvisno kako mi sami poskrbimo za nestresenost posnetka. Strelske vaje in poznavanje umiritve telesa zelo pomagajo.

 

Z vsemi tremi kamerami je zelo težavno ujeti in spremljati hitro premikajoči motiv.

 

Zakasnitev proženja še vedno obstaja. Toda sam že dolgo vem, da pri kompaktu na kaj več ne smem računati. Prožil sem, ko je bil glavni objekt na sredini.

 

S2 IS nam omogoča panning stabilizacijo slike. FZ5 pa ima prav posebno scensko nastavitev za ta način zajema slike. Vendar brez posebne funkcije stabilizacije slike. Toda verjemite, kaj preveč uspešnih hitro premikajočih se motivov s temi kamerami ne boste zajeli. Za spomin, to je slike za v družinski album pa vam z malo iskušnjami zna uspeti.

 

Kakovost slike

V tem elementu pa so nastali zanimivi rezultati. S2 IS je v vseh elementih povprečna. Tako po napakah objektiva (kromatska aberacija, distorzija, vinjetiranje), kot po ostrini, procesiranju in predvsem po šumu.

Sony H1 ima podobne težave. Objektiv ima še nekaj več kromatske aberacije in vinjetiranja. Je pa slika iz H1 barvitejša in za odtenek bolj ostra, vendar v temnejših delih temnejša in z manj risbe. Razliko v zapisu kamera opravi v notranjem procesiranju. V prejšnjem članku »Kompakt proti DSLR« je razlika v zapisu med S2 IS in H1 vidna. Toda v končni sliki sta si zapisa zelo podobna, če jih primerjamo s sliko iz FZ5.

Ne vem kdo ima pri kakovosti slike FZ5 največ zaslug. Leica z objektivom, Matsushita s CCD ali kar Panasonic z razvojem algoritmov za procesiranje podatkov. Najbrže so kar vsi trije opravili vrhunsko delo. Z zagotovostjo lahko zapišem, da je kakovost slike iz FZ5 nekaj korakov pred konkurenco. O tem ni dvoma. Vprašanje pa je, koliko fotografov pri kompaktni kameri tako kakovost sploh potrebuje. Tu zopet pridemo do kompromisa. FZ5 ima izredno visoko kakovost slike, toda v nekaterih drugih možnostih, predvsem tistih, ki so uporabniku vidne, sta mogoče tekmici »boljši«. In samo na podlagi tehnične kakovosti fotografije ne morem zapisati, FZ5 je najboljša kamera v tem razredu. Kajti kakovost slike je močno subjektivna ocena uporabnika in velikokrat marsikateri drugi element pri nakupu pomembneje vpliva na odločitev. Sploh pa, fotografije za v družinski album so za večino zelo hitro zadovoljive kakovosti. Če ne bi bilo tako, verjamem, da bi se tudi drugi po kakovosti slike želeli približati FZ5. Več o kakovosti fotografije in prednosti FZ5 iz tega pogleda, naproti S2 IS in H1 pa povedo fotografije same.

Canon S2 IS, 100ISO.

Panasonic FZ5, 100ISO.

Sony H1, 100ISO. Verjemite, da med temi fotografijami v povečavi 13x18cm ne boste opazili razlik. Vsaka kamera ima svoje prednosti in slabosti zapisa.

Detalj 100ISO. Od leve: S2IS, FZ5, H1. S2 IS nam dolgo drži zapis vseh tonskih vrednosti. FZ5 se trudi ohraniti tako ostrino kot tonske vrednosti. H1 pa deluje po svoji logiki. Dajte uporabniku všečnost. Marsikateri detalj se izgubi. Toda zapis je namenjen širokim množicam uporabnikov in to so le kompaktne kamere namenjene njim.

Detalj 100ISO. Od leve: S2IS, FZ5, H1. FZ5 začenja kazati svojo premoč glede zapisa.

Detalj 100ISO. Od leve: S2IS, FZ5, H1. S2 IS pri 100ISO ohrani množico detajlov.

Detalj 100ISO. Od leve: S2IS, FZ5, H1. Vendar FZ5 vseskozi kaže, da ima vrhunsko obdelavo podatkov iz CCD tipala.

Detalj 400ISO. Od leve: S2IS, FZ5, H1. Pri 400ISO pa se lahko samo vprašamo, kje se izgubi šum pri FZ5.

Detalj 400ISO. Od leve: S2IS, FZ5, H1. S2 IS in H1 sta že v članku "Kompakt proti DSLR" pokazala drugačnost reševanja težav šuma. Toda v tem elemntu sta povsem nepomebna. FZ5 uporablja matematične algoritme iz mnogo višjega razreda. V globini zapisa pa ima S2 IS nekaj prednosti. Vendar je všečnost na strani FZ5.

Detalj 400ISO. Od leve: S2IS, FZ5, H1. Kakorkoli obračamo in iščemo detalje na sliki, FZ5 kaže svojo tehnološko prevlado glede procesiranja svetlobnega zapisa.

S2 IS 36mm. Na vseh fotografijah se pri S2 IS opažajo topli toni zapisa.

FZ5 36mm. Panasonic FZ5 je drugačen. Nudi nam hladnejši bolj zeleni ton.

H1 36mm. Sony H1, pa se trudi ugoditi našim očem. Njegov zapis je vseskozi tonsko zasičen, kontrasten, z bolj izraženo ostrino in v večini primerov v temnejših delih s premalo zapisa.

Od leve: S2 IS, FZ5, H1. Je razlika v objektivu? FZ5 nam pokaže kakovostnejši zapis. Skoraj ni kromatske aberacije in tudi ostrina zapisa pokaže vse detalje motiva. H1 pa pokaže, da ima zelo izrazito kromatsko aberacijo na robovih slike.

Od leve: S2 IS, FZ5, H1. Topel, hladen in biti všečen zapis. Enaki rezultati nas bodo spremljali vseskozi. Vedite pa, to so prikazi detaljev, kot bi jih na vaših fotografijah gledali v velikosti A4.

S2 IS ima največjo globino tonskega zapisa. FZ5 največjo ostrino zapisa. Sony pa hodi na robu kakovosti in všečnosti.

Tudi v tem detajlu ni nič drugače.

S2 IS. Zopet se pokaže globina tonskega zapisa. Predvsem pa odličen zapis nevtralne sive barve.

FZ5 tonsko povleče na rumeno. Barve so v začetnem zapisu manj zasičene.

Sony H1, nam v teminah preveč potemni detajle. Sivine so lepo zapisane, barvne vrednosti pa večini že takoj po zapisu zelo všečne. Vsaka kamera ima svoje pozitvne lastnosti. Canon Realnost zapisa, Panasonic ostrino in zapis detajlov, Sony všečnost.

S2 IS. Dobra pokritost bliskavice pri 36mm.

FZ5. Dobra pokritost a pretemen zapis.

H1. Bliskavica nam pri 36mm ne pokrije celoten motiv.

 

$$PAGE$$

 

Po fotografiranju

S2 IS nam v funkciji pregleda slik omogoča samo DPOF nastavitve za direktni izpis. Je pa edina kamera ki nam nudi gumb za direktno tiskanje. FZ5 nam omogoča tako zniževanje ločljivosti kot izrez slike. H1 pa pri sliki samo zniževanje ločljivosti, pri video zapisu pa možnost rezanja kadra preko lastnosti "Divide".

S2 IS (120mm ekv. 135mm)

FZ5 (120mm ekv. 135mm)

H1 (120mm ekv. 135mm)

Od leve: S2 IS, FZ5, H1. Sony povsem drugače prikaže sliko. Tonsko enakomerne detajle kar zgladi.

Od leve: S2 IS, FZ5, H1. Ostrina je na strani FZ5.

Od leve: S2 IS, FZ5, H1. Če nam S2 IS in FZ5 prikažeta zrnato sliko, pa ima H1 drugačen zapis. S svojimi algoritmi izgladi podobne tonske vrednosti in teh "napak" ni videti. S tem načinom prikaza slike pa deluje v nekatrih detaljih tudi ostrina odlična.

S2 IS (72mm ekv. 432mm)

FZ5 (72mm ekv. 432mm)

H1 (72mm ekv. 432mm)

Od leve: S2 IS, FZ5, H1. S2 IS obdrži veliko detaljev in omogoči nam, še dodatno možnost popravka fotografije v računalniškem programu. FZ5 pokaže, da ima odličen objektiv. H1 pa že v fazi procesiranja podatkov iz CCD-ja poskrbi za močno obdelavo fotografije. Takoj po zapisu na kartici se slika iz H1 večini zdi najbolj všečna.

Od leve: S2 IS, FZ5, H1. Pri izdelani fotografiji v tem detalju ne opazimo bistvenih razlik. Še bolj pa se opazi razlika v procesiranju slike. H1 sliko zariše v kvadratih (glej članek "kompakt proti DSLR) zato opazno drugače zapiše sliko.

S2 IS (72mm ekv. 432mm) in močna tonska korektura. Opazno je, da objektiv ob robovih vinjetira. Na desni strani so zapisane tri pokončne linije. Vzroka ne vem.

FZ5 (72mm ekv. 432mm) in močna tonska korektura. FZ5 tudi v elementu vinjetiranja pokaže, da ima izreden objektiv. Z vsem ponosom je na njemu lahko napis LEICA.

H1 (72mm ekv. 432mm) in močna tonska korektura. H1 ima močno izraženo vinjetiranje. Kar se tiče te napake in kromatske aberacije ima H1 močno povprečen objektiv. Zaradi drugačnega procesiranja ima Sony mnogo manj možnosti dodatne obdelave slike. V modrini neba se opazi, koliko podatkov je že izgubljenih. Vendar si tako ali tako večina uporabnikov želi kakovostno fotografijo iz kamere, brez dodatnih obdelav.

S2 IS (72mm ekv. 432mm) in 4X-ni digitalni zoom.

FZ5 (72mm ekv. 432mm) in 4X-ni digitalni zoom.

H1 (72mm ekv. 432mm) in 2X-ni digitalni zoom.

Od leve: S2 IS, FZ5, H1 in digitalni zoom. Kameri S2 IS in FZ5 imata 4X-ni digitalni zoom. Možnost približanja motiva je izredna. Tudi v tem elemntu se opazi višja kakovost zapisa na strani FZ5. Sony H1 pa ima samo 2X-ni digitalni zoom. Razlika je očitna.

Od leve: S2 IS, FZ5, H1 in digitalni zoom. Pri H1, je opravljena še 2X povečava v računalniškem programu. Sony H1 je še tudi po interpolaciji ohranil odličen zapis. Digitalni zoom vse bolj pridobiva na svoji uporabniški vrednosti. Njegovo moč si bomo ogledali na naslednjih straneh.

  Moje mnenje

Vsaka od treh kamer ima svoje prednosti in slabosti ter povsem samosvoje kupce. Ti pa ponavadi razlagajo svoj dober nakup in hvalijo kamero predvsem iz pogleda njihove uporabe kamere. In seveda, upravičevanja svoje investicije. Že na začetku preizkusa sem omenil, kako pri nas v večini primerov kupec med temi tremi izbira kamero. Najprej Canon S2 IS, saj je pri nas najbolj poznana in razširjena. Če je na očeh še Sony H1, potem zaradi znanega imena, velikega zaslona in dobrega oprijema ter s tem močnim vtisom hitro pride do vprašanja katera je boljša in vrednejša za nakup. Tisti, ki pa želijo biti drugačni in jim najbolj reklamirane znamke ne sedejo takoj pod kožo, pa poiščejo trgovske police s Panasonic FZ5 kamero. Še toliko bolj, če iščejo kamero z visoko kakovostjo zapisa.

V večini primerov S2 IS kupujejo tisti, ki so se že v analognem foto svetu uporabljali foto kamero ali se z njo srečevali. Po H1 povprašujejo tisti, ki jim je bila do sedaj fotografija bolj tuja tudi v družinskem smislu, povsod pa so bili obdani z domačo elektroniko. Tam pa se ve, kdo je najbolj poznana znamka. Panasonic FZ5 pa zaradi drugačnosti močno seže v srce mlajšim fotografom, ki niso obremenjeni ne s foto tehniko niti z zabavno elektroniko. V večini primerov se za Panasonic odločijo na podlagi dobrih mnenj v zapisih na internetu. Najbolj pa jih privabi končna kakovost slike. In tako pridemo do največjih razlik med kamerami.

 

Canon S2 IS                                           Panasonic FZ5                                       Sony H1

Hiter vklop                                            Hitro ostrenje                                        Velik zaslon 2.5"

Hitro zoomiranje                                   Gumb za zaklenitev fokusa                   Slika z veliko všečnostjo zapisa         

Vrtljiv zaslon                                         Zelo kakovostna slika                          Možnost 3 : 2 zapisa

C (lastna nastavitev)                           Odlična optika                                      Ročni fokus

Lastna izbira ostritvene točke             Odlična ločljivost zaslona                    Makro 2cm

Gumb za hitro izbiro funkcije                Info v Scene Mode                                32MB notranjega spomina

Intervalno fotografiranje                      Panning programska nastavitev          Video MPEG1

Nastavitev moči bliskavice (M)            TIFF zapis                                             Resize (sprememba ločljivosti)

Hitra nastavitev pregleda fotografij     Flip animacija                                        Divide (rezanje kadra ��" video)

Moje barve                                            Resize (sprememba ločljivosti)           Enostavnost uporabe           

Bliskavica 1 in 2 zavesica                   Trimming (izrez slike)                           Preglednost nastavitev

Možnost dodatne bliskavice                Možnost izbire ostritvenih točk           Priloženi 2AA Ni-MH bateriji

Ročna ostritev                                      3 posnetke v sekundi                           Polnilec

Makro od 0cm                                       Linije (Grid) na zaslonu                        Avtomatska bliskavica

Video zapis                                           Li-Ion baterija

Zoom med videom                                Polnilec

Fotografiranje med videom                   16X zoom slike na zaslonu

Stereo zvok

Direktni print

Focus bracketing

2,4 posnetka v sek. (neomejeno)

 

Tu pa se postavi dilema. Koliko od teh nastavitev je res pomembnih in uporabnih. Po kupcih sodeč jih večina, najmanj 80% poseže po kamerah tega razreda samo iz pogleda izgleda (kamere so večje, delujejo resno), 12X-nega zoom-a in le nekaj več kot 10% kupcev išče visoko kakovost fotografije. Vse to se lepo odraža tudi po prodajnih številkah določenih modelov.

S2 IS (36mm ekv.35mm).

S2 IS (432mm ekv.35mm).

S2 IS (432mm ekv.35mm) in 4X-ni zoom.

FZ5 (36mm ekv.35mm).

FZ5 (432mm ekv.35mm).

FZ5 (432mm ekv.35mm) in 4X-ni zoom.

H1 (36mm ekv.35mm).

H1 (432mm ekv.35mm).

H1 (432mm ekv.35mm) in 2X-ni zoom.

Od leve S2 IS, FZ5, H1 pri 36mm ekv.35mm. FZ5 zopet pokaže kakovost zapisa. S2 IS zariše več detajlov od H1, le ta v zeleni barvi preveč izgublja. Obe kameri pa na robovih pokažeta kromatsko aberacijo objektiva.

Od leve S2 IS, FZ5, H1 pri 36mm ekv.35mm. FZ5 je zopet v prednosti glede ostrine in tonskega zapisa. V sliki je več detajlov kot pri drugih. H1 poizkuša z drugačnim procesiranjem pridobiti nekaj na ostrini, toda izgublja v zelenem delu.

Od leve S2 IS, FZ5, H1 pri 36mm ekv.35mm. Na vseh treh primerjavah (še zgornji sliki) lahko opzimo, da od leve, preko sredine do desnega roba slike FZ5 kaže najmanj napak.

Od leve S2 IS, FZ5, H1 pri 432mm ekv.35mm. Pri FZ5 lahko zaradi kakovostnega zapisa preštejemo vse liste. S2 IS ima naproti H1 boljši zapis v zeleni barvi. H1 pa obratno v drugih tonih (glej obraza).

Canon S2 IS

Panasonic FZ5

Sony H1. Na povečavah 13 x 18cm bistvenih razlik med zapisi ne boste opazili. V detajlih pa je drugače.

Od leve S2 IS, FZ5, H1. Tudi pri drugačnih motivih pridemo do enakih rezultatov. S2 IS ima sliko toplih barv, slabšo ostrino in kontrasta. FZ5 ima tako ostrino kot dobre tonske vrednosti. H1 pa močno posega v dodatno programsko kakovost zapisa. Vendar se zaradi tega določeni detajli izgubljajo. Vendar kot vemo, si večina uporabnikov kompaktnih kamer želi samo všečno sliko. In H1 jo nudi. Na detajle so le redki pozorni.

Od leve S2 IS, FZ5, H1. S FZ5 se ne gre primerjati. H1 pa v temnejših delih motiva izgublja zapis.

Od leve S2 IS, FZ5, H1. Objektiv na kameri FZ5 mora biti res odličen. Zarisani vsi vsi detajli. Razlika med S2 IS in H1 pa je predvsem v zapisu temnejših delov in pa posploševanju zapisa. H1 nekatere dele slike kar "zamegli", združi določene tonske dele.

Canon S2 IS

Panasonic FZ5

Sony H1. Ob pregledu večih fotografij že vem, da ima FZ5 res najboljšo sliko. Objektiv je skoraj brez napak. Sony H1 pa barve zasiči in temnejše dele motiva ne zariše v vsej vrednosti. Vendar zanimivo. Na foto papirju so slike iz H1 za pogled všečnejše. Razlike opaziš v večini primerov samo takrat, ko večje povečave začneš primerjati med seboj. Toda bolj zasičene barve in elektronska ostrina marsikomu pustijo vtis boljšega zapisa. Sony očitno zna goljufati naše oko.

Od leve S2 IS, FZ5, H1.

Od leve S2 IS, FZ5, H1. Največ detajlov in najboljša ostrina je na strani FZ5. Koliko pa ta dva elementa vplivata na odličetev pri nakupu, pa je drugo vprašanje. Še vedno velja. Kolikor kupcev, toliko različnih zahtev.

 

Kakorkoli obračamo tehnične podatke, pregledujemo funkcijske tipke in možnosti, ki jih ponuja meni ter na koncu pogledamo še kakovost slike opazimo, da določene razlike obstajajo. Tako imajo posamezni kupci lahko lažjo izbiro. Saj poiščejo kamero, ki jim najbolj ustreza. Vedite pa, da je med temi kot ostalimi kamerami nemogoče izbrati v celoti najboljšo. Katerokoli od preizkušenih se odločite izbrati, ne boste naredili slabega nakupa. Seveda, če upoštevate določene prednosti in slabosti kamer. Moja izbira pa bi potekala po sledečih merilih.

 

Kamera z odlično ergonomijo, trdnim ohišjem in največ funkcijami. Večja teža kamere pa ima dve plati. Slaba je ta, da nosimo kar nekaj dkg več. Dobra, da nam kamera nudi mirnejše držanje in delovanje pri daljših časih.

 

Zakaj bi izbral Canon S2 IS

Pri nakupu foto kamere mimo močno fotografskega imena Canon ne moremo iti. S2 IS pa je že zaradi priljubljenega modela, predhodnice S1 IS poznana kot dobra kamera v tem razredu. Oblika mi je všečna in izstopa iz trgovčevih polic. Ko kamero primem v roke je za mojo roko povsem ergonomična in imam možnost delovanja s samo eno roko. V kamero gredo 4AA baterije, kar kameri poveča težo in mirnost fotografiranja. 4AA baterije so tudi garancija, da bomo s kamero naredili primerno število posnetkov. Redno mi jih je uspelo posneti med 350 do 420 (2500mAh). Oblika, velikost kot teža dajo kameri neko dodatno vrednost in miselnost, da je v resnici več kot samo kompaktna kamera.

 

Zaslon lahko skrijemo v kamero in ga tako zaščitimo pred praskami in udarci.

 

Če se pri nakupu zavedaš, da je to kompaktna kamera, potem te hitrost in odzivnost po vklopu presenetita. Predvsem zaradi USM motorčka je premik med goriščnicami izredno hiter . Ta hitrost pri kamerah z 12X-nim razponom med goriščnicami pride velikokrat prav. Saj si večkrat zaželim med samim iskanjem motiva spreminjati goriščnico. Še toliko bolj pri objektih, ki se gibljejo. In S2 IS ima najvišjo hitrost in natančnost med premikanjem leč za drugačen kot zajema motiva. Kamera nudi vse potrebne programske avtomatike, za manj izkušene obilo scenskih nastavitev in za izkušene tudi ročni način izbire časa ter zaslonke. Ročni način nam pride zelo prav v problematičnih svetlobnih pogojih in pri uporabi bliskavice. Že bliskavico na kameri lahko v M načinu kontroliramo glede njene moči in s tem vplivamo na moč zapisa svetlobe ambienta. S2 IS pa ima še eno zanimivost. Nudi nam celo dodatno zunanjo bliskavico, kar še bolj dvigne uporabnost M načina delovanja. Seveda, če te parametre znamo uporabljati oziroma sploh fotografiramo motive, ki potrebujejo lastne nastavitve. Vendar nas v dobi digitalne fotografije fotografiranje hitro popelje v pogoje, kjer lahko samo z določenimi lastnimi nastavitvami naredimo kakovostne posnetke. Preko nastavitve C (Custum), pa si lahko sami izberemo lastni način delovanja kamere. Prav tako imam možnost na gumbu S, hitre izbire premika med pred nastavljenimi funkcijami. Sam si največkrat izberem možnost premika med ISO nastavitvami. Lahko pa izkoristim tudi možnost izbire delovanja IS funkcije.

 

Kamera nam preko gumbov nudi veliko nastavitev. Večina gumbov ima možnost večih nastavitev tako, da se morate s S2 IS preko navodil in praktičnega dela dobro spoznati. V nasprotnem primeru marsikatero lastnost niti spoznali ne boste.

 

Naslednja prednost S2 IS je vrtljiv zaslon. Z digitalnimi kamerami fotografiramo veliko nenavadnih motivov iz različnih pozicij in vrtljiv zaslon mi še kako pride prav. Še toliko bolj, če se preizkusim v makro zajemu. S2 IS nam nudi makro od oddaljenosti 0cm. Na predstavitvi kamere je bil to za večino zelo čuden podatek. Toda po preizkusu vemo, da je tudi ostrenje na 0cm (leči objektiva) možno.

 

  Da nam S2 IS res omogoča fotografirati pri makro 0cm je v dokaz ta posnetek vodnje kaplje

   na prednji leči objektiva, ki je v popolnosti izostrena. Foto: Primož Žgavec

 

Ostale dodatne možnosti, katere nudi kamera niso velikokrat uporabne. Toda marsikatera bo prav zaradi tega ker jo kamera ima, primerna za določenega fotografa. Kdor veliko fotografira pri močni svetlobi mu možnost 50 ISO in 1/3200 sek. pride zelo prav. Kdor si želi fotografiranja istega motiva po fazah, lahko izbira različne nastavitve v funkciji intervalometer. V razmiku med 1 do 60 minut lahko povsem avtomatsko posnamemo do zapolnitve pomnilne kartice odvisno število zaporednih posnetkov. V funkciji hitrega fotografiranja lahko delujemo s 2,4 posnetka v sekundi in najvišji ločljivosti neomejeno število posnetkov do zapolnitve pomnilne kartice. Funkcija stabilizacije slike omogoča tudi stabilizacijo, ko se premikamo vodoravno z motivom (panning). Če nismo prepričani na kaj bi izostrili določen motiv, lahko izberemo "Focus bracketing". Ostritvene točke lahko izbiram po skoraj celotni površini slike. Preklop med tremi načini merjenja svetlobe je preko gumba na kameri. Samo s premikom gumba za vklop kamere v desno pridemo do pregleda vseh fotografij. Video zapis v AVI formatu je odlične kakovosti, porabi pa veliko prostora na pomnilni kartici. Med snemanjem je možna sprememba goriščnic in celo zapis stereo zvoka. Za eksperimentiranje in včasih tudi za res, lahko izkoristim možnost fotografiranja s bliskavico na drugo zavesico. Prav tako pa je zelo uporabna možnost direktnega gumba za izpis slik na tiskalnikih s PictBridge lastnostjo.

 

4AA baterije doprinesejo k večji teži. Po druga strani pa daljše delovanje. S S2 IS se da posneti pri normalnem delovanju in gledanju slik na zaslonu tudi do 450 posnetkov.

 

Glede na to, da je to kompaktna kamera, pa me tudi kakovost slike povsem zadovolji. Če si zaželim bolj zasičenih barv, večje ostrine ali kontrasta že takoj po zapisu na pomnilno enoto, to lahko na kameri tudi nastavim.

Goriščnica 432mm že daje dvom portretirancu. Me fotografira, ali ne!

Takole pa preko objektiva izgleda konkurenčna H1. Motiv je pod rdečim senčnikom. Zato je svetloba zelo mešana in vpliva na barvitost motiva.

Bliskavica je še dovolj močna, da nam tudi pri nekaj bolj oddaljenem motivu nudi možnost doosvetlitve in izničenje močnega kontrasta.

Merjenje svetlobe je zelo kakovostno.

Pogled na motiv brez paralakse preko iskala, nam ne nudijo samo DSLR kamere. Res pa je, da nam kamere z elektronskim iskalom ne nudijo tako kakovostnega pogleda na motiv.

Kadar fotografiramo pri svetlobi z močnim barvnim mešanjem, se je težko izogniti močnemu vplivu določenega tona. Zato tonsko napačen posnetek ni napaka ampak vpliv svetlobe.

Pogled preko S2 IS na EOS 350D. Kamera z 12X-nim zoom-om ima zelo široko uporabniško vrednost. Vedite, da je za družinsko/popotniško fotografijo uporabnost kompaktnih kamer večja od DSLR. Zato ne misliti, da je za vse fotografe logičen korak, da po kompaktni kameri sledi DSLR.

Ko med preizkušanjem različnih kamer gledamo detajle na slikah, vidimo razlike. V normalnem pogledu na motiv in nato na fotografijo pa se marsikatera slabost zapisa izgubi. Oziroma težko jo opazimo.

Če si zaželimo bolj zasičenih barv, večje navidezne ostrine ali kontrasta, lahko te lastnosti pri S2 IS tudi nastavimo.

S2 IS in izredno hiter zoom nam omogoča zajeti vsak zanimiv motiv. Te kamere pa nam še vedno pokažejo, da so zgolj kompaktne. Zapis na kartico traja vsaj eno sekundo. V tem času pa niti ne vidimo motiva na zaslonu, niti ne moremo premikati goriščnic ali kako drugače vplivati na hitrejši zapis. Pred zapisom svojega mnenja si želim pridobiti tudi manja drugih uporabnikov, zato z veseljem odstopim kamero, da si še drugi ustvarijo lastno mnenje.

Na tej sliki ne bomo opazili, da ima S2 IS manj kakovosten zapis od recimo FZ5 ali manj izrazite barve kot H1.

Slabost teh kamer je dokaj ozek široki kot 36mm (ekv.35mm). Pri zunanjih motivih ni večjih težav. Fotografiranje v prostorih pa nam že lahko dela preglavice. Vendar na vse tri kamere nudijo še dodatne predleče.

Lastnost "MyColors". Pred zajemom posnetka lahko določimo večjo ali manjšo intenzivnost določenih barv ali pa samo eni tonski vrednosti ohranimo barvni zapis.

 

Zakaj bi izbral Panasonic FZ5

Panasonic digitalne foto kamere poznam že od leta 2001. Ob prvem srečanju s kamerami serije FZ, sem se kar malo nevoščljivo nasmejal. Le kako bo ta mala, lahka plastična škatlica konkurirala znanim, večjim, težjim, z gumbi polnim kameram. Pri nas so malo znane, predvsem pa je premalo znana kakovost fotografij iz njih. Oziroma pojem kakovost fotografij je zelo relativen.

 

FZ5 je uporabniku zelo prijazna kamera.

 

Bolj kot kakovost fotografij je pri teh kamerah kakovost na strani odličnih objektivov, na katerih je ime LEICA in odlično procesiranje podatkov. In kakovost objektiva, tipala in procesiranje pustijo pečat na tehnični kakovosti slike. In očitno je, da na kameri ni samo napis LEICA tisti, ki naj bi zagotavljal dobro ločljivost zapisa na tipalo. Izgleda da LEICA sodeluje tu še kako drugače, izračunom objektiva, lečami... Enostavno se zelo hitro opazi, da imajo slike iz FZ5 odlično ostrino in minimalne napake objektiva, kromatske aberacije, barrel distorzije, vinjetiranja... K kakovosti končne slike veliko prispeva tudi lastno tipalo iz koncerna Matsushita v katerem je Panasonic. S tem imajo najbrže pri Panasonic dodatno prednost, da iz podatkov lahko v fazi obdelave le teh iztisnejo največ kar je možno in znajo. To se vidi tudi na odlični redukciji šuma pri višji občutljivosti. In kakovost končne slike veliko pove o tem, da je tu nekaj na skladnosti dobre optike, tipala in procesiranja. Seveda pa ne gre pozabiti, da se njihov MEGA O.I.S. sistem stabilizacije slike lahko povsem kosa s konkurenčnimi.

 

EVF iskalo je povsem na levem delu kamere. Vendar ni moteče, ali da bi bil zaradi tega pogled na motiv kaj slabši. Edino kar zna motiti je možnost, da nam stranska močna svetloba moti pogled na motiv. Se je pač v nekaterih primerih treba znajti drugače in z roko zapreti pot moteči stranski svetlobi.

 

Oblika kamere je povsem klasična. Toda kamera je najmanjša in zelo lahka. Za popotniškega fotografa sta ti dve lastnosti poleg odlične kakovosti slike že lahko odločilne prednosti in tista prava vrednost nakupa. FZ5 pa mi še zelo lepo leži v roki. Na prednjem delu je še dovolj izrazito držalo, na zadnjem delu pa je ob strani odlična opora za palec. Tako imam omogočeno, da kamero lahko držim in z njo fotografiram z eno roko. Škoda, da so na držalo dali preveč zdrsljivo gumo. Kamera bi tako še bolje ležala v roki.

Gumbov na kameri ni veliko, so logično postavljeni, kakovostni in uporabni. Najbolj potrebne nastavitve so možne preko njih. Edino kar sam pogrešam je takojšen dostop preko gumba na kameri do ISO nastavitev. Meni osebno je ta funkcija med najbolj uporabnimi. Pa se ob daljši uporabi kamere in njenih drugih prednosti že navadiš, da je treba v meni in pritisniti nekajkrat štirifunkcijski gumb za premik občutljivosti.

Po vklopu kamera ni najhitrejša, je pa med najboljšimi kar se tiče hitrosti in kakovosti ostrenja. Tudi načinov nastavitev točk in širine zajema pri ostrenju je več (MENU). Vsekakor je treba pohvaliti zaslon. Ni velik, ni vrtljiv ima pa kar 130.000 točk in s tem izjemno ločljivost. Tako vidimo že na zaslonu večino detajlov na motivu in predvsem zelo kakovosten izpis posnete fotografije. Vendar le posnetke iz nje. Slika na zaslonu iz drugih kamer je močno povprečne ločljivosti. Možnost TIFF zapisa pa je za vsakega fotografa še dodaten argument, ki si želi najvišje kakovosti zapisa. To lastnost nam ponuja samo FZ5.

 

FZ5 nam nudi vse glavne osvetlitvene programe. Čeprav deluje prijazno in tako je tudi funkcija popolne avtomatike pod tistim rdečim srčkom, pa meni deluje malo neresno. Stvar okusa!

 

Po opravljenih posnetkih in ob pregledu fotografij, pa le tem lahko opravim izrez in spremnim ločljivost. Ta lastnost nam na potovanjih še kako prav pride. Prostora na pomnilnih karticah je vedno premalo. Tako lahko manj pomembne fotografije shranim v nižjo ločljivost, manj uspešne po izrezu pa popravim in so že takoj pripravljene na izpis, brez potrebe obdelave slike v računalniku.

 

FZ5 v izklopljenem stanju, pri najdaljši goriščnici in z dvignjeno bliskavico. Le to moramo za delovanje sami ročno, spritiskom na gumb dvigniti iz ležišča.

 

In na koncu pridem do zaključka, da če iščem majhno, lahko kamero z odlično kakovostjo slike in mi oblika ter število funkcij ni na prvem mestu, potem je Panasonic FZ5 vsekakor vredna zaupanja in prava izbira. Opozoriti pa moram, da ima Panasonic v tem razredu še eno kamero, ki je v nekaterih elementih (tudi v ceni, zato je tu opisana FZ5) više od FZ5. To je kamera FZ20, oglejte si jo.

 

FZ5 in pogled na konkurentko S2 IS.

 

FZ5 nam pokaže, da ima izredno ostrino zapisa.

 

FZ5 nam na štirifunkcijskem gumbu nudi možnost korekture osvetlitve.

 

FZ5 je odlična za popotniško fotografijo. Ker je zelo lahka, nas njena teža ne moti.

 

S FZ5 ne fotografirajte na tak način. Raje si iskalo prislonite k očesu. Daljše goriščnice hitro pripomorejo k stresenemu posnetku.

 

Freske na visokih stavbah so z lahkoto dosegljive.

 

Prav tako pogled na oddaljeno uro. Kamere z daljšimi goriščnicami so uporabne še za kaj drugega kot samo fotografiranje. Z lahkoto si ogledamo zelo oddaljene detalje.

 

Pri goriščnici 70mm (432mm ekv.35mm) in odprti zaslonki 3.3 imamo ozadje že izven globinske ostrine. Te goriščnice so že uporabne za portretno fotografijo.

 

FZ5 nam odlično meri svetlobo.

 

Ne samo, da je FZ5 zaradi 12X-nega zoom-a in majhne teže kot nalašč za popotnika. Obenem nudi fotografu tehnično odlične posnetke. V elemetu kakovosti fotografije FZ5 vsekakor nudi največ.

 

Zakaj bi izbral Sony H1

 

Oblika in ergonimija kamere sta vam lahko všeč ali ne. Vendar je H1 pridobil veliko privržencev tudi na račun ergonomije in oblike.

 

Če nek izdelek naredi Sony in ga postavi v potrošniški razred, potem je prah okoli tega izdelka hitro dvignjen. Zato ni slučaj da je tudi pri nas okoli kamere H1 veliko govora. Vprašanj, kako dobra je in ali se lahko kosa s tekmicami je veliko. Še več pa je tistih, ki so si Sony kamero enostavno zaželeli in že kupili.

 

Drugi elemnt, ki na H1 takoj pritegne in doda nekaj novih pozitivnih točk je "televizor", kot presenečeni gledalec oceni kar 2,5 palca velik TFT zaslon.

 

Osebno me je na začetku presenetila ergonomija kamere in kar 2.5 palca velik zaslon. Velikost kamere ima za mnoge tudi svojo prednost. Tako je H1 lahko hitro postavljena ob bok kameram višjih razredov in ne deluje nič kaj v sorodu z ostalimi kompaktnimi. Držalo nam nudi odličen oprijem, na drugi strani pa je slabost, da se palec ne more trdno prilegati na kamero. Na tem mestu je gumb za premik goriščnic in kamero je zaradi na zadnjem delu slabega oprijema težko vodljiva z eno roko. Toda to ne moti, ko se navadiš rokovati s kamero. Tako ali tako je treba zaradi dolgih goriščnic uporabljati EVF iskalo in obe roki. Le to je enako kakovostno kot pri konkurentkah le, da je še nekaj mm bolj ven iz kamere in zaradi tega je ni treba močneje pritiskati k obrazu. Okoli EVF iskala je črna guma, ki poskrbi, da se stranska svetloba ne odbija v oko in moti poglev v iskalo.

 

Gumbi so kakovostni in lahko dosegljivi. Edino gumb za vklop/izklop ne. Kar pa je samo pohvalno.

 

Gumbov na kameri je malo, so veliki in lepo pregledni. Po vklopu je kamera v cca.1,5 sekunde pripravljena na delovanje. Ostrenje je hitro in kakovostno tudi v slabših svetlobnih pogojih. Zaslon se odlično prilagaja tem pogojem in ker je velik se da tudi pod slabimi svetlobnimi pogoji kontrolirati motiv. Kakovost slike je odlična z že zasičenimi barvami, poudarjeno ostrino in izničenim šumom. Procesor "Real Image" poskrbi za všečno fotografijo že takoj po procesu obdelave podatkov. Digitalni zoom je samo 2X-ni toda slika je še vedno zelo kakovostna in se ga splača uporabiti, kadar želimo še bolj približati motiv.

 

H1 ima gumb za premik goriščnice na zadnjem delu kamere. Zaradi te lastnosti kamero teže trdno držimo v roki. Po drugi strani pa smo lahko hitrejši pri proženju.

 

Lahko rečem, da se je Sony s kamero H1 povsem približal kupcu v široko potrošniškem razredu. Tako po uporabniški vrednosti kamere in dobri kakovosti slike. Nenazadnje pa so naredili zelo enostavno kamero za fotografiranje. In če pogledamo še dejstvo, da nam kamera tega razreda nudi široko uporabniško vrednost je res nekje v njihovem novem motu. "Like No Other"!

Ni se čuditi zakaj si je Sony s kamero H1 pridobil toliko novih uporabnikov.

Nove kompaktne kamere so zelo zmerne pri porabi energije. Pa tudi baterije so vse zmogljivejše. V kompletu dobimo 2AA Ni-MH polnjivi bateriji kapacitete 2500mAh. Omogočata nam cca.250 posnetkov.

H1 in skupinska fotografija. Široki kot je še delno zadovoljiv.

Zanimivo, da so tudi izkušeni fotografi najprej posegli po H1.

H1 in pogled na novi Olympus mju800.

Tudi s H1 spoznamo, da nam te kamere odlično služijo za popotniško fotografijo.

Kot pri ostalih dveh kamerah, napake opazimo samo, če jih iščemo ali slike primerjamo med seboj. Nam pa H1 pri vseh posnetkih v temnejših delih podaja sliko z manj tonskega zapisa.

H1 je edina, ki nam samo vklopi bliskavico, če smo njeno delovanje vklopili preko štirifunkcijskega gumba. Ne pozabite, da je pri močni sončni svetlobi doosvetlitev motiva z bliskavico zelo dobrodošlo in priporočljivo.

Z ozkim kotom zajema in velikim razponom med goriščnicami kamera močno pridobi na uporabnosti, s tem pa veliko laže zajamemo nam zanimive motive.

H1 je že primerna za fotografiranje portretov. Le uporabi moramo daljše goriščnice in po možnosti najbolj odprto zaslonko 3,7. Da bo ozadje neostro, se izogibajte avtomatske portretne avtomatike. Raje izberite nastavitev A in odprite zaslonko, za čase osvetlitve bo poskrbela avtomatika.

H1 in dolge goriščnice nam omogočajo zajeti zanimive motive. Tudi za to kamero pa velja, da se spoznajte z vsemi njenimi lastnostmi. Le tako jo boste lahko izkoristili za fotografiranje zanimivih motivov. Predvsem pa, samo v tem primeru si lahko zagotovimo kakovostne fotografije.

Za konec

Glede na dolgoletne izkušnje preizkušanja kamer že vem, da je celo na koncu po temeljitem pregledu in primerjavi, težko podati povsem objektivno mnenje o pravi vrednosti kamere. Lahko pa podaš samo svoje osebno mnenje, preko katerega želim zajeti čim širšo uporabniško vrednost kamer! Če je bilo med analognimi kamerami enostavno opraviti preizkus večih kamer, pa je danes to med digitalnimi zelo težko. Kamere imajo toliko dodatnih funkcij, da je potrebno veliko časa, da jih spoznaš in znaš opaziti njihovo pravo uporabniško vrednost. Če smo včasih samo pogledali po obliki, nastavitvah in kakovosti slike, pa so digitalne kamere polne pasti. In če kakšno ne opaziš, ne opišeš pravilno njene funkcije ali jo gledaš iz drugačnega uporabniškega vidika, si lahko že za marsikaterega uporabnika ali bodočega kupca naredil napako. Zato me vedno zanimajo tudi druga mnenja. Sam nikakor ne moreš odkriti vsega. Lahko ti je kakšna funkcija bolj pri srcu, določeni motivi všečnejši, ali pa nekaterih nastavitev ali uporabniške vrednosti kamere sploh ne spoznaš.

 

Kot sami uporabniki tudi preizkuševalci iščemo nove poti kako na pravi način predstaviti novo digitalno opremo. Zgolj opis tehničnih podatkov in prikaz kamere ne zadošča več. Kakovostnih kamer je vse več, vse manj je običajnih razlik med njimi, vse več pa posebnih lastnosti določenih proizvajalcev.

 

Če bi tokrat preizkušene kamere gledal iz oči večine potrošnikov in fotografov, ne bi temeljiteje preizkusil Panasonic FZ5. In tako nikoli ne bi ugotovil, da so v kompaktnem razredu z 12X-nim zoom-om kakovost slike pripeljali do najvišjega nivoja. Da je Sony H1 uporabniku zelo prijazna kamera in da objektiv brez napisa Carl Zeiss prav tako dobro deluje kot z njim. Pri kameri S2 IS pa sem že poleg klasičnih Canon "dobrot" še bolj temeljito spoznal marsikatero lastnost, ki ima povsem specifično uporabniško vrednost.

 

Zato lahko z argumenti podam nasvet, da kamer na začetku ne kupujte po obliki, všečnosti, imenu ali slišani/brani (nikoli po točkah) hvali. Vzemite jo v roke in preizkusite. Šele takrat vam kamera pokaže vse kar zmore za vaš način uporabe. Če bi preizkušal kamere posamezno, bi bilo zelo težko ugotoviti njihovo pravo uporabniško vrednost. V primerjalnem preizkusu pa je vse pozitivne in negativne lastnosti laže opaziti. Na koncu po izpisu fotografij pa spoznaš, da razlike med kamerami so, vendar vidne samo tistemu, ki jih išče oziroma potrebuje. Kajti velika večina uporabnikov teh detajlov in manjših razlik ter funkcij nikoli ne išče, vidi ali kašnih funkcij ne potrebuje. Vse tri kamere so za družinsko/popotniško fotografijo več kot odlične. Vemo, da jih ni malo katerim pa so te kamere prevelike in vzamejo manjšo za v žep. Torej razlike obstajajo in morajo obstajati. Tako med uporabniki kot med foto kamerami. In na koncu, da lahko najboljše mnenje z oceno in kritiko samo on. Uporabnik! Sam sem se v vse tri kamere vživel kot uporabnik in z njimi preživel več tednov. Upam, da mi je uspelo razvozlati skrivnost kakovosti teh tudi uporabniško zanimivih kamer. Predvsem pa dati piko na i vsem tistim, ki boste čez čas kamero tega razreda 10-12X-nega zoom-a kupili ali ste do tega zapisa čakali katero kamero izbrati.

Tudi med kamerami v enakem uporabniškem razredu in z majhno razliko med njimi pa pred odločitvijo še vedno velja! Vprašajte se, za kateri namen jo boste uporabljali in katere lastnosti najbolj potrebujete. Odločitev bo mnogo lažja!

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com