​

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

Ko sta še Canon in Nikon vstopila med brezzrcalne kamere (CSC) polnega formata, so te kamere postale zanimive za vse. Olympus in Panasonic sta kot prva predstavila kamere CSC v sistemu m4/3. Sony je kmalu ponudil polni format in pokazal, da je novi trend zanimiv za napredne fotografe. Trenutno imajo najširšo ponudbo kamer kot objektivov. Canon in Nikon imata nekaj zavore v še dobro prodajanih kamerah DSLR in s ponudbo kamer CSC še nista pokazala vsega. Večkrat slišim vprašanje; »so danes, v že kar široki ponudbi kamer CSC, DSLR sploh še uporabne?«

DSLR danes

Nikakor ne smemo reči, da so kamere DSLR zgodovina in, da niso dobre za zajem fotografije. Še najbolj osnovna ima za hobi fotografa dobro ohišje in je tudi za začetnika enostavna za uporabo. Ob pridobljenem osnovnem znanju je dovolj zmogljiva v funkcijah kot drugih lastnostih, da se z njo lahko zajame dobro fotografijo. Obenem je za kamere DSLR na voljo ogromno objektivov iz različnih cenovnih stopnic, da si vsak lahko najde svojega. S tem lahko sistemsko kamero izkoristi v večji meri.

To je kamera DSLR, ki bo še nekaj časa kraljica fotoreporterskega sveta.

Napredni fotograf si je v večini primerov izbral kamero DSLR polnega formata. V svojem sistemu ima že nekaj objektivov in kamero dobro pozna. Če mu dobro služi večina še ne čuti, da bi menjala svoj sistem.

Danes so vsi preizkusi in debate naprednih fotografov v smeri CSC kamer. A zanimivo, pkamer DSLR se še vedno uporablja in proda več. Zakaj?

Kot prvo, kamere DSLR so v trenutni uporabi večine in ne menja se opreme kar tako zaradi novosti. Še bolj pomemben element je cena kamer. Prodajne številke v številu kosov, so v tej višini na račun fotografov, ki šele vstopajo v svet sistemskih kamer. In zaradi cene se izbere DSLR.

Druga prednost je v široki paleti originalnih kot neodvisnih objektivov, ki so prav tako zelo prijazni s ceno.

Na tečajih fotografije katere vodim že 25 let opažam, da so v zadnjem letu v celoti izginile kompaktne kamere. Skoraj 90% tečajnikov pride s kamero DSLR, zaenkrat le dobrih 10% s kamero CSC.

Tudi večina naprednih fotografov še vedno s pridom uporablja kamere DSLR.

Kot že omenjeno. Kdor šele vstopa v svet sistemskih kamer bo že zaradi cene najbrž vzel kamero DSLR.

DSLR z APS-C tipalom in kit objektivom dobimo že za 300€. Srednji razred kamer DSLR, ki že zadovolji zahtevne hobi fotografe dobimo za 500-600€.

Za naprednega bo DSLR APS-C kamera s ceno 900 do 1200€ več kot zadovoljiva.

Spremembe glede izbire med DSLR in CSC se začno dogajati pri kamerah za napredne in profesionalne fotografe, ki uporabljajo polni format tipala. Vendar je tudi tu še kar nekaj varovalk, da sistem CSC še ni bolj zaživel.

Kamera, ki bo še marsikaterega Nikon uporabnika obdržala v DSLR svetu.

Prva je ta, da se kamer ne menja več zgolj zaradi novosti. Večina glede menjave polnoformatne DSLR za CSC močno razmisli in hitro ugotovi, da mu »stara« kamera še povsem zadostuje. Nekaj je v tem, da kamera CSC ni neka velika revolucija. Hitro pa vsak pride do pasti, ki se ji reče »strošek« in ta ponavadi upočasni vstop med novosti.

Pasti kamer CSC!

Le redki so fotografi, ki za svojo prvo sistemsko kamero izberejo eno izmed CSC ponudbe. Obenem še niti fotografskega znanja ni in nihče ne ve, kako močno ga bo fotografija v resnici pritegnila. Zato je na prvem mestu cena kamere tista, ki mnogim da vedeti, da bo za začetek kamera DSLR povsem dobra izbira. Že povsem zadovoljivo za začetek, dobimo za 300€. Kamero DSLR za resen hobi za 500€. Cena za najcenejše kamere CSC, pa se vrti okoli 1000€.

Sony se je zavedal, da ne more konkurirati med kamerami DSLR. Zato je prvi vstopil s FF kamerami CSC med fotografe in uspel mnoge prepričati, da so stopili na novo pot.

Napredni fotograf že krepko pogleduje za kamerami CSC. Sliši se veliko o njih, lastniki jih seveda hvalijo in jasno, niso slabe. Imajo celo eno večjo prednost. To je kakovost slike. A samo pod pogojem, da uporabite objektiv, ki je za brezzrcalno kamero prilagojen. Z objektivi za kamero DSLR in adapterjem, se pri višje ločljivih kamerah te kakovosti ne doseže. DSLR objektivi niti niso prilagojeni za možnost telecentričnega vstopa žarkov na tipalo, večina jih tudi ni prilagojena za danes normalne ločljivosti tipal.

In smo tam, v pasti! Cena ohišij kamer CSC in DSLR za napredne fotografe je kar tu nekje. A ne smemo pozabiti na optiko. Že od začetka euforije nad kamerami Sony A7 se je videlo, da fotografi uporabljajo vse mogoče objektive, samo tiste najboljše Sony ne. Že velikokrat sem ob preizkusih zapisal v prispodobi, da na Mercedesa ne pašejo Barum gume.

Pri originalnih objektivih za kamere CSC, smo kar naenkrat prišli do začetnih številk, ki so v večini primerov 4 meste in za boljše objektive se odšteje dva tisočaka in več. In če napredni fotograf prestopi iz DSLR v CSC svet, bo zelo hitro spoznal, da potrebuje tudi menjavo vseh objektivov.

Danes bo napredni fotograf za nek soliden CSC sistem ohišja in par objektivov odštel okoli 10 tisočakov.

Tako pridemo do tega, da še mnogi samostojni profesionalni fotografi raje uporabljajo kamero DSLR kot CSC.

Fujifilm je našel dobro tržni nišo s kamerami z APS-C tipalom in retro obliko. Prav te kamere kažejo, da ni nujno tudi za resno fotografijo vstopiti v polni format. Obenem so prešli tudi v njim iz analogno dobro znani srednje formatni svet.

Skratka! Že kar nekaj se jih je ujelo v past CSC sistema. Imajo ohišje, objektivi pa so tisti iz DSLR sveta in še marsikateri z ročnim fokusom se najde med njimi. Pravijo, dela kot britev in je poceni. In smo pri zgodbi o Barum gumah. Saj se peljemo, še poceni je, a to ni to!

Govora je le o polnoformatni kameri CSC, ki v nepopolnem sistemu niti ne more konkurirati s kamero in objektivi iz sveta DSLR, kaj šele, da bi lahko pokazala svojo kakovost.

Za konec

Kamere CSC so tu. Nekateri so že spoznali njihove odlike, nove možnosti in kamere DSLR ne uporablja več. Ve se, CSC je prihodnost. Že danes kažejo večjo prednost predvsem v kakovosti zapisa. Zakaj tako, sem zapisal v članku (Brezrcalne kamere so postavljene na pravo mesto). Poznam že kar nekaj profesionalnih fotografov, ki so zamenjali sistem in ga ne morejo prehvaliti. Razlika v kakovosti slike obstaja. Le navaditi se je treba na nekatere spremembe, ker si vajen drugačnih postavitev funkcij. Vendar govora je v določenem delu fotografov, ki si menjavo lahko privošči in jo zaradi dela potrebuje. Hobi, napredni in reporterski fotograf pa te nuje še nimajo. Oziroma za njih glavni bombončki šele prihajajo ob prihodu razvite AI in širše palete tudi objektivov.

Zato še vedno ni čas, da bi kar tako na enostaven način pometli s kamerami DSLR. Iskalo, AF, držanje kamere v roki, energijska varčnost, so še vedno na strani kamer DSLR. Vendar gre tehnologija zelo hitro naprej in v kamere CSC že prihaja umetna inteligenca (AI), katere začetek je razvoj delovanja AF. Glede EVF iskala že nudijo skoraj 10M ločjivost. Edino kar še manjka je vsaj 240Hz frekvenca osveževanja, da se oko ne utrudi in slaba hitrost procesiranja slike v iskalu, da ne bo zamika ob hitrem prenosu kamere po motivu. Za boljše držanje kamere sicer nudijo dodatna držala. Pač je prva ideja majhnosti ohišja na proti DSLR še vedno prisotna, a vse hitreje izginja. Naslednje PRO reporterske kamere bodo to dokazale kot je že Olympus z OM-D EM-1X. V roku dveh let, bodo tudi druge iz PRO razreda dobile večja ohišje. Baterije so danes vse večje in kamere bodo z novo elektroniko manj požrešne. Zdaj si za daljše fotografiranje pomagamo z dodatnim držalom in tako uporabljamo 2-3 baterije.

Kar pa bo spremenilo svet kamer CSC in pokopalo kamere DSLR, je možnost, da kameri dodajamo več novih lastnosti preko firmware nadgradnje. AI programi bodo kameri dodali nove prednosti in te se že kažejo v rešitvah glede avtomatskega ostrenja, ki poteka preko tipala za sliko. Vse več bo algoritmov, predvsem pa takih programov, ki bodo samoučljivi in bili zmožni prilagajati se našim zahtevam. Spremljanje različnih nam želenih objektov bo postalo zelo enostavno, kot je danes spremljanje obraza, oči...

Fotografija je za večino zgolj hobi, nekaterim poklic. Za vse pa je sistem CSC prinesel enake spremembe. Če so podjetja 10 let nazaj v enem letu prodala 100 milijonov fotokamer, jih danes zgolj 15 milijonov in številke še padajo. Kar pomeni, da kdor bo opremo razvijal bo želel dobiček, ta pa pride z danes že znanim dejstvom. Fotooprema postaja zopet draga. Ko sem leta 2001 začel predstavljati digitalno sem zapisal, da se bomo po dobi razvoja čez čas zopet vrnili v stare tirnice. V analogni dobi je le redko kateri napredni fotograf posegel po profesionalni kameri. Vsak je nekako vedel v kateri razred spada in v njem izbral svojo kamero in objektive ter drugo opremo po svoji meri.

Kar na koncu tudi pomeni, da ne bo več kar vsak z boljšo opremo profesionalni fotograf. Zaradi cene sistema za profesionalno fotografijo, se bo hitro izločilo kdo je dober in si opremo lahko privošči, in kdo se gre profesionalno fotografijo z neprimerno opremo.

Vemo, ni vse v opremi. Zato si lahko hobi, kot napredni fotograf izbereta opremo po svojih željah in zmožnostih. Kdor želi sodelovati pri resnih poslovnih projektih, potrebuje najboljše. Žal pa vstop v svet CSC ni poceni.

Skratka. CSC sistem je že tu v hobi, napredni in profesionalni fotografiji. Profesionalec dobro ve, kdaj je treba v nov sistem in visoko investicijo, da bo še konkurenčen in predvsem zadovoljil svoje stranke.

Hobi in napredni fotograf tudi dobro vesta, da predvsem globina žepa da pogoj za določen nakup. In kot omenjeno, nam sistem CSC nudi veliko, a če želimo vse to izkoristiti nas čaka past v investiciji celotnega sistema.

Obenem je treba vedeti. Sistem CSC se je šele dobro začel razvijati. Olympus Ostaja v m4/3 formatu tipala. Panasonic je poleg m4/3 zdaj skočil še med polnoformatne kamere. Fujifilm ostaja v APS-C in srednjem formatu. Glavni boj se bo odvijal v polnem formatu. Tu Sony nadaljuje svojo pot že s 3 in 4 generacijo Alpha kamer, Canon in Nikon sta komaj priključila, a naprej gresta s hitrimi koraki. Zato ne bodite nestrpni in, če ni treba ne prehitro vstopiti v CSC svet. Njegov pravi obraz in močan tehnološki napredek, se bo pokazal šele v dveh letih.

Na koncu pa vedno velja, da vsak fotograf sam ve, kako se bo odločil. In taka odločitev je tudi prava. Le naj se ne poudarja, da je to ena in edina odlična odločitev, ki velja za vse.

​

O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si