Avtomatsko ostrenje (AF)

Sistem AF (samodejno ostrenje) poznamo že od leta 1986. Če se ozremo v preteklost, lahko ugotovimo, da je najboljši sistem AF danes tak, kot ga je Canon dal na trg leta 1987 ob zamenjavi sistema FD za EOS (Electro Optical Sistem), torej prek tipala, procesne enote in hitrih motorčkov v objektivu. Minolta je sicer že leta 1986 kot prva ponudila AF, kot ga poznamo danes, vendar je sistem premikanja leč potekal s kardanskim prenosom, torej z motorčkom v ohišju. Ta sistem pa so šele danes, po 20 letih, hitro in v celoti zamenjali, Olympus, Nikon, Pentax in Sony (ki je zamenjal tehnologijo Minolta). Vse hitreje se menjava prenos prek notranjega motorčka v ohišju na prenos, kakršnega je ponudil Canon leta 1987, saj kaže svojo prednost v hitrosti, manjši glasnosti in natančnosti.

Avtomatsko ostrenje na kamerah SLR smo poznali že prej, le da je bila tehnologija ostrenja vezana na objektiv in ne na celice v ohišju. Pentax je kot prvi v svetu predstavil AF objektive že lata 1981.

Ko je Minolta leta 1986 že predstavila TTL AF sistem z motornim prenosom preko kamere, nam je Canon še vedno nudil samo tehnologijo AF ostrenja preko objektivov in kamere T80. Fotografi so bili močno začudeni, da so Minolta, Nikon, Pentax, Olympus kamere že imele naprednejšo tehnologijo. No leta 1987 je Canon z novimi EOS kamerami in sistemom EF objektivov za več kot desetletje prehitel konkurenco. Kaj pa sedaj, ko so že vsi v ponudbi s to tehnologijo?

Prav tako se ni veliko spremenilo v širini polja ostrenja in fokusnih točkah v iskalu. Nikon se je zdaj Canonu približal v širini polja, v katerem lahko prenastavljamo točke ostrenja, in v sistem dodal kar 51 točk, kar pa je samo šest več kot od leta 1998 (Canon EOS3). Tudi način delovanja ostrenja se ni spremenil, saj je za potrditev in izbiro ostrine še vedno najpomembnejše izbrati kontrast, procesor pa ga mora potrditi. Danes je v novejših kamerah nekaj več križnih senzorjev, ki omogočajo lažje ostrenje v obeh položajih vodoravno in navpično, kamere pa so tudi malo občutljivejše. Večje revolucije v sistemu AF torej še ni, seveda, če pogledamo na sistem z vidika uporabnikov kamer Canon. Nikon je namreč v profesionalni reporterski fotografiji izgubil večino uporabnikov, ki so mu zvesto sledili 35 let, prav na račun sistema AF, in ne kamer. Danes pa je s kamerama D300 in D3 ter z izdelavo samo še objektivov AF-S, ki omogočajo hitro ostrenje prek motorčka v objektivu, povsem ujel Canon.

Vsi Canon objektivi od leta 1987 uporabljajo način premikanja leč preko USM (sprva MicroMotor) motorčkov v objektivu. Šele v zadnjih letih konkurenca zamenjuje kardanski prenos s sistemom kot ga uporablja Canon.

Olympus je po ponovnem preporodu v sistemu SLR takoj prešel na ostrenje z motorčki v objektivu, medtem ko Pentax in Sony počasi dodajata nove objektive z omenjenim sistemom. Olympus pa napoveduje nekaj novega v tehnologiji AF, to je izjemno hitrost ostrenja z novo kamero sistema E, ki jo bo predstavil na začetku novembra, torej naj bi se tudi tu počasi začele dogajati spremembe.

Olympus novi SWD sistem ostrenja je hiter. Po prvih testih ne morem zatrditi, da je najhitrejši. So pa pokazali odlično tehnologijo, predvsem pa tudi s SWD motorčki ujeli konkurenco glede sposobnosti hitrosti ostrenja.

Predvsem pa Canon v trenutnih kamerah nima več tehnološke prednosti in v novih kamerah lahko pričakujemo dodatne izboljšave, če še želi v veliki meri krojiti profesionalni reporterski svet uporabnikov. Zanimivo pa je, da še danes ni na voljo sistem Eye Controlled Focus, ki ga je nudil Canon že leta 1992 v kameri EOS 5 (EOS A2E) in so ga nazadnje dodali v kamero EOS 3 (1998). Prav zanimivo je, da ga še ni v nobeni kameri DSLR. Očitno se je do zdaj Canon zavedal svoje prednosti in sistem, ki se je predvsem v hobifotografiji odlično obnesel, hrani za pozneje. Torej je Canon tisti, ki nam je danes največji dolžnik v sistemu samodejnega ostrenja, saj nam nudi t. i. basis sistem AF in motorčke USM v objektivu že od leta 1987 in 45 točk v širokem polju ostrenja od leta 1998. Eye focus, predstavljen že leta 1992 in dodan kar v štiri analogne kamere SLR, pa v kamerah DSLR še niti ne poznamo. Vsi drugi proizvajalci so svoje sisteme nadgrajevali in danes so s Canonovimi že skoraj vsi izenačeni. Tega, kar so pri Canonu razvijali vsa ta leta, bomo najbrž deležni že v naslednjem letu.

EYE-CONTROLED-FOCUS / Sistem očesnega ostrenja

Canonov sistem ostrenja je bil prvič uporabljen v kameri EOS 5, novembra 1992. Ta sistem je bil še v kamerah EOS 50e, EOS 3 in EOS30 iz leta 2000 v kateri je bil nazadnje predstavljen. Zanimivo pa je, da je "Eye Focus" še vedno skrit novodobnemu fotografu, torej tistimu, ki je v fotografski svet fotoopreme vstopil preko digitalne tehnike in tudi vsem tistim, ki smo ga že uporabljali.
Kako sistem deluje? V iskalu je IR dioda, ki odda žarek v naše oko. Od zadnjega dela očesa se odbije nazaj do celice, ki določi kje naj kamera ostri.

Torej, v katerikoli točko v iskalu pogledamo (EOS 5, 5 točk ((zgornja slika)), EOS 3 45 točk) tam kamera ostri. Sistem je (saj je nerazumljivo začasno umaknjen) razen za hitro fotoreportersko delo odlično deloval, zato ga v kamerah serije EOS 1 ni bilo.

Kamera nam je s pomočjo kalibracije (CAL slika zgoraj) preverila delovanje našega očesa v horizontalni in vertikalni poziciji in fotograf je imel zelo olajšano možnost ostrenja po večji širini iskala (odvisno od širine ostrenja, točk). V levem zgornjem delu iskala je bila še ena točka. Če je fotograf oko usmeril v njo je kamera zaprla zaslonko na vrednost v kateri je bila nastavljena. Odličen in hiter način pred ogleda globinske ostrine. Mislim, da bomo v letu 2008 zopet dobili kamero s sistemom očesnega ostrenja, saj je konkurenca že ujela Canon z ostalimi njegovimi večjimi prednostmi.

V nadaljevanju pa o objektivih, zaklopu, zaslonki, ročnih in programskih nastavitvah zajema, osnovnih dodatkih sistema …

Tudi zaklopi v sodobnih kamerah so konstrukcijsko zelo podobni prvim zavesnim zaklopom. Razlike so predvsem v kakovosti in hitrosti delovanja ter novejših materialih.