Pogled od zgoraj - Snemanje iz zraka

Šaljiva karikatura iz konca 19.stoletja

Snemanje iz zraka je skoraj toliko staro, kot je stara sama fotografija. Že prve malo boljše kamere z zaklopom in zaslonko so na razne načine pošiljali v zrak, da bi posneli svet od zgoraj. V osemdesetih letih 19. stoletja je neki Francoz  poizkušal, s pomočjo kamere pritrjene na zmaja, posneti pokrajino od zgoraj. V letih 1903 do 1905 so že  snemali iz zraka s pomočjo rakete, katera je ponesla kamero s padalom. Pri spuščanju na zemljo so napravili posnetek. Drugi način je bilo snemanje s posebno kamero, katero so pritrdili na goloba pismonošo. Ob koncu 1. svetovne vojne pa že imamo pilote-fotografe, ki so s posebno prirejenimi kamerami snemali situacije na bojnem polju. Vse te posnetke so delali še na steklene plošče, katere je kasneje zamenjal zviti film.

Seveda je zviti film prinesel veliko prednosti in začeli so izdelovati posebne kamere z večjimi kasetami za film. Za lažje snemanje so kamere opremili s posebnim vizirjem, ki je snemalcu omogočil hitro določanje pravega izreza posnetka. No na vrsto so prišle tudi kamere, katere so vgrajene v samo letalo in je pilot določal motiv z usmerjanjem letala samega. Danes to poteka vse elektronsko in preko video sistemov, predvsem za potrebe kartografije in seveda vojske.

Avtor pri snemanju gradnje dolenjske AC

Poleg te zvrsti fotografije pa se danes fotografiranje iz zraka vse več uporablja za dokumentacijo gradenj avtocest, hidroelektrarn, velikih gradbenih kompleksov, kjer šele iz zraka vidimo celotno razvrstitev objektov in infrastrukture. Posebno poglavje je dokumentacija naravnih katastrof-poplav, potresov, vulkanskih izbruhov, kjer danes na podlagi posnetkov šele ugotovimo pravo obsežnost nekega dogodka.

Ne nazadnje pa je fotografija iz zraka tudi lepa zvrst avtorskega izpovedovanja videnja lepote pokrajin našega planeta. Eden prvih pri nas, ki je uporabil za svoje izpovedovanje »Pogled od zgoraj«, je mojster fotografije Janez Marenčič iz Kranja.

Danes uporabljamo več načinov oziroma sredstev za snemanje iz zraka. Za začetek je to lahko pogled z visokega  in strmega hriba, ki nam omogoča snemanje iz zračne perspektive. Tak je n.pr. pogled iz Rudnice na Srednjo vas, pa pogled iz Slivnice na Cerkniško jezero itd. Seveda smo tu omejeni na tiste predele, kjer ne moti drevje in lahko z močnimi teleobjektivi iščemo zanimive vzorce pokrajine pod nami. Tu lahko uporabimo močan stativ in nismo omejeni pri dolžini časa osvetlitve. Ujeti moramo le pravo vreme, ker nam v nasprotnem primeru zelo nagaja zračna perspektiva in tudi polarizacijski filter dostikrat nič ne pomaga.

Video snemanje savskih elektrarn

Bolj elegantno je snemanje iz balona, vendar smo tudi tu zelo odvisni od vremena, vetra in seveda dobrega balonarja, ki zna usmerjati balon po zračnih tokovih in seveda tudi naših željah. Cena poleta z balonom je pri nekomercialnih poletih-beri turističnih po programu balonarja- še kar znosna. Odvisno od števila potnikov, kar pa pomeni omejevanje pri snemanju. Za posebne polete po želji naročnika, pa cena takoj poskoči. V Sloveniji imamo več balonarskih centrov in najbolje je, da za določeno področje izberemo domačine tistega področja, ker že poznajo zračne tokove, in lažje določijo smer poleta. So pa tudi piloti, ki že obvladujejo celo Slovenijo, le potrebno je plačati še dodatne prevozne stroške. Razumljivo je, da je tehnika snemanja drugačna, kot pri snemanju s hriba ali gore. Pa o tem na koncu.

Za tiste ta korajžne, ki ljubijo adrenalin, je zanimivo snemanje iz motornega zmaja ali jadralnega padala v tandemu. So pa tudi tu omejitve, ker zmaj mora imeti možnost zasilnega pristanka, če odpove motor, kar pa običajno ni izvedljivo nekje sredi mesta. Za jadralno padalo pa  že tako vemo, da moramo imeti možnost pristanka širše zasnovano, ker lahko ponagaja veter, kar velja tudi za balon. So tudi kraji, katere želimo posneti, ki niso vedno dosegljivi z zgoraj navedenimi letalnimi pripomočki, ali pa sploh ne.

Piranska marina

Tu pa pridemo do žal najboljšega pa tudi najdražjega pripomočka, to je športno letalo ali helikopter. Pri športnem letalu so še vedno določene omejitve, že zaradi potrebne minimalne hitrosti  letenja, položaja kril in minimalne višine. Helikopter pa skoraj nima omejitev, vsaj pri nas ne, le vreme-megla ali močan veter lahko onemogočita snemanje. Pri ugodnih vremenskih razmerah lahko iz helikopterja snemamo preko celega dne, z  balonom pa zaradi termike le zjutraj in zvečer, kar je za kreativnega fotografa že tako najlepši čas. Pri komercialno-dokumentarni fotografiji pa razne trde in dolge sence niso zaželene.

Za snemanje lahko uporabljamo fotografske kamere srednjega in malega formata, analogne ali digitalne. Važno je, da imajo čas osvetlitve vsaj 1/500 sekunde ali krajši. Za silo se da določene posnetke napraviti tudi še z nekoliko daljšim časom, vendar zaradi gibanja plovila, vsaj 1/250 sekunde. Seveda je tu važna izbira občutljivosti filma, oziroma nastavitve ISO vrednosti pri digitalnih kamerah, katere omogočajo dovolj kratke čase.

AC Podnanos - Vipava

Današnje sodobne kamere malega formata imajo po večini zavesni zaklop, ki poteka od zgoraj navzdol in zato smer snemanja ni važna. Pri zaklopih, kjer proženje poteka levo-desno ali obratno, pa moramo snemati v nasprotni smeri gibanja zaklopa, da dobimo dovolj kratke čase; upoštevati moramo še hitrost letala ali helikopterja. Kamere srednjega formata imajo lahko zavesni ali centralni zaklop. Zaradi priročnosti in centralnega zaklopa je najbolj priljubljena kamera Hasselblad, katero uporabljajo tudi za snemanje iz vesoljskih kapsul. Pri snemanju iz balona imamo več časa, ker leti počasneje in lahko v miru izbiramo motiv, pri ostalih plovilih pa se vse hitreje dogaja in dober motiv lahko tudi zamudimo. Ponoviti pa se ga vedno ne da.

Pri snemanju iz motornega zmaja, letala ali helikopterja, moramo tresenje plovila kompenzirati s svojim telesom, kar pomeni, da se ne smemo naslanjati na plovilo, ampak snemamo prostoročno. Pri tem moramo poskrbeti tudi za svojo varnost. Pri motornem zmaju smo že kar zunaj in nas motijo lahko le vezi in propeler motorja. Pri letalu pa moramo zaradi boljših posnetkov odpreti okno ali celo stranska vrata,

Sečoveljske soline

Tu pa nastopi močan zračni tok, ki nam dodatno trese kamero ali celo potiska zoom objektiva. Snemanje skozi steklo okna se kljub uporabi pola-filtra ne obnese vedno in vpliva tudi na barve in čistost posnetka.

Pri športnem letalu je zelo pomembno, da izberemo takega, ki ima krila nad oknom, ker v nasprotnem primeru nam ostane le malo maneverskega prostora med propelerjem in krilom. Pri letalu snemamo poševno v smeri leta, ker nam je zaradi zračnega toka skoraj nemogoče kamero mirno obdržati v smeri pravokotno na let. Pa tudi hitrost zaklopa bi morala biti večja. Helikopter pa omogoča snemanje v radiju 180 stopinj, seveda le, če stopimo ven na pristajalno smučko. Za tako snemanje pa je potrebno nekaj korajže, telesne kondicije in seveda dobro varovanje. Tako snemamo v tegu vrvi, s telesom pa se upiramo v zračni tok. Tu je še posebno pomembna koordinacija s pilotom preko slušalk, da nam pravilno nagiba helikopter, ker v nasprotnem primeru bomo na posnetku dobili sliko rotorja. Helikopter mora biti zaradi lastne varnosti stalno v gibanju z neko določeno hitrostjo, in lahko lebdi na mestu le zelo kratek čas. Torej si moramo snemanje že v naprej pripraviti in izbrati določen izrez motiva, ker v nasprotnem primeru pomeni to dodaten krog in večja poraba goriva, kar seveda zmanjša efektivni čas snemanja. Isto velja za kamero. Dovolj filmov- poleti 100 ISO, jeseni in pomladi pa 400 ISO, pri 6x6cm tudi nekaj rezervnih kaset, pri digitalni tehniki pa dovolj velike in hitre pomnilniške kartice- vsaj 1GB, ker ko si v zraku gre vse zelo hitro, ali pa je zelo drago, kar ni zanemarljiv faktor.

Ljubljansko barje

Izbiramo vedno Tv nastavitev osvetlitve, ker čas moramo mi določiti zaradi hitrosti leta. Program P je samo za turiste, kateri bodo potem najmanj polovico posnetkov zmetali v koš. Pri digitalni tehniki z zrcalno-refleksnimi kamerami nastavimo osvetlitev na –2/3 do -1; pri  kompaktnih kamerah pa vsaj -1/3, ker imajo že tovarniško vnesene določene korekture. Priporočam večkratno kontrolo merjenja svetlobe in osvetlitvene parametre, ter po potrebi spremeniti ISO vrednost, da bodo nastavitve v mejah normale. Torej posnetki pravilno osvetljeni in ostri, globinska ostrina pa ni problem, ker snemamo na najmanj 20m in več višine. Velja za letalo in helikopter, pri balonu pa takoj ko smo v zraku in se balon umiri, vendar tudi tu dobimo zanimive vzorce šele na višini nekaj 10 m. Objektivi za snemanje večjih objektov in širše pokrajine so  širokokotni objektivi, za detajle pa srednji teleobjektiv. Pri Hasselbladu  sem največkrat uporabljal 50 in 80 mm, občasno pa 150 mm. Za kamere malega formata pa zoom 17-40 mm in zoom 70-300mm, s katerim sem napravil največ mojih »Utrinkov Slovenije«. Zelo uporaben je seveda tudi 70-200 mm. Veljajo pa lastne izkušnje in želje, katere si pridobimo z večkratnimi poleti. Tudi tu velja staro pravilo-vaja, vaja,….

Kraško polje

Oskar Karel Dolenc