Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Fotografirati ljudi

23.10.2008 22:00

V reviji in na spletni strani e-Fotografija je že kar nekaj zapisov naših popotnikov, ki so iz svojih potepanj predstavili tudi fotografski del poti. Gregor Födransperg - Fedr nam je predstavil svoje kolesarjenje po Afriki, potop z belim morskim psom in vzpon na Kilimandžaro (članki). Obenem pa predstavil kamero Olympus, ki mu je povsod odlično služila tako v vodi kot v močnem deževju (članek).

Marko Petrič je v več člankih predstavil popotniško fotografijo in podal napotke tako o izbiri fotoopreme kot o fotografiranju različnih motivov, ki se nam predstavijo na potovanjih (reportaža Maroko).

Tokrat podaja izkušnje in nasvete nam vsem dobro znani svetovni popotnik Zvone Šeruga. Ni ga treba posebej predstavljati. Kdor pozna njegove knjige, TV serije ve, da se rad druži z ljudmi in da prav v njih išče nekaj več tudi preko fotografske kamere. In v nekaj nadaljevanjih nas bo popeljal skozi skrivnosti fotografiranja ljudi, predvsem kako preprosto je lahko dobiti stik z njimi in narediti zanimive posnetke. Za uvod v prvi članek, ki bo objavljen v naslednji reviji (bil je malo pozen s člankom) pa podajam samo uvod njegovega članka, tako za izziv. Si upate?

Matjaž Intihar

 


 

Fotografirati ljudi


Mehkoba burmanskega nasmeha

 

Jasno je - ljudje smo različni, naši interesi in veselja pa seveda prav tako. Tudi pri fotoaparatu. In tudi na potovanjih. Nekdo bo doma po eksotičnemu dopustu z največjim veseljem in ponosom kazal posnetke starih hiš in muzejskih pročelij. Drugi bo mojster za tržnice in tretjemu se bodo oči zasvetile vsakič, ko bo naredilo klik in bo imel nov posnetek živali. Kakršnekoli že.

A priznajmo si - še tako do skrajnosti zagretega ljubitelja hroščev in njihove žlahte vsaj malo vrže s tira, če pride mimo njihovega pritlehnega fotomodela ... ajde, recimo, da pride mimo brhka mladenka v mini mini tangicah in čisto nič drugega; umetnik ima pač smolo in tudi hrošč se sredi poletja rad sonči na plaži. A ni vrag, da ne bi bil vsaj za trenutek pripravljen poslati k vragu tisto golazen na tleh in škljocniti ... jasno, škljocniti mlado seksi damo. Če ne drugega, za dolge zimske večere doma, ko bo žena v sosednji bajti štrikala skupaj s prijateljicami.


S prijateljem Džalijem na indonezijski Papui

 

A si seveda ne upa. Nima jajc! Slikati ljudi hej, to je za komandose in kamikaze! In brez prave volje še naprej teži tisti strigalici na tleh, mlada dama pa se sprašuje, kje za vraga so še kakšni pravi dedci!

Ja, težko je z ljudmi in to fotografi dobro vemo. Čeprav je tukaj povsem neumestno govoriti najprej o fotografiji in potem še o nekakšni popotni fotografiji. Ker so pravila enaka. Kdor na portoroški plaži ne bo prišel do posnetka tiste mlade lepotice, tudi nekje na afriški tržnici ne bo upal pritisniti plemenskega poglavarja, ki je v spremstvu svojih treh žena prišel kupiti par kamel. Ker pač nima ... kako že sem to povedal malo prej?


Ples na večer prvega luninega krajca Rendile, Kenija

 

A naj vas potolažim: petintrideset let že fotografiram in komajda kakšno leto manj od tega potujem. In tudi jaz si marsikdaj ne upam. Še vedno ne. Obstaja pač tisti zadržek, ki nas drži ob strani. Običajno niti ne strah, nihče navsezadnje ne pričakuje, da bo zaradi enega posnetka dobil kamen v glavo ali mačeto med rebra - bolj zadržanost je to, občutek civiliziranosti in primernega obnašanja, katerega pomemben del je tudi spoštovanje zasebnosti in nekakšne varnostne razdalje.


V varnem naročju na otoku Papua, Indonezija

 

Kar je v redu. In pohvalno - kam bi prišli, če bi vsi po vrsti brez vsake mere rinili drug v drugega! Istočasno pa je prav to razdalja med ljudmi nekaj, kar je v tej obliki zraslo na našemu, zahodnemu zeljniku. Pojdite na Kitajsko ali v Indijo in omenite distanco ... ha, kaj je že to, med milijardo sosedov? My friend, ti samo slikaj, vsi mi smo ena familija. Ali tako nekako. Česar pa nikakor ne bi posploševal na določene (predvsem) muslimanske dežele in še sploh zagotovo ne na njihove ženske. Pa že raje preganjam povsem nage Švedinje po Jadranu kot v žakelj oblečene staruhe nekje v Pakistanu - že vem, zakaj! Sem oboje poskusil ...

In prav zato se ne trudim, da bi v teh nekaj odstavkih povedal par modrih misli, ki bi razjasnile vse nejasnosti. Ker jih ni, zagotovo pa ne le v par odstavkih. Vseeno in vedno znova pa vem, kako bi večina turistov s svojih življenskih potovanj domov z veseljem prišla z goro posnetkov prijaznih domačinov in hecnih domorodcev a kaj, ko je toliko bolj enostavno fotografirati hiše, krave, slone in silhuete palm proti sončnemu zahodu.


Prepletanje dveh svetov v plemenu Himba, Namibija

 

A verjemite, vsemu navkljub ni razloga, da ne bi ob večerjici za žlahto in prijatelje ker, priznajmo si, le koga zanimajo nekakšne amaterske slike s potovanj, če ni zraven tudi večerje ali vsaj gajbe pira prikazali tudi nekaj vaških lepotic in kakšno nasmejano mamco, ki za cesto prodaja mango in papaje. Ker je tudi to silno enostavno. Res enostavno, ne glede na to, kje na tem ljubem svetu tista mamca prodaja svojo robo. Ker povsod vedo za prijaznost. In za nasmeh. In za tisto najbolj univerzalno govorico telesa in obraza: hej, mamca, deklič, ata ... a lahko? Smem?

Ničkolikokrat sem slišal, kako se mora pravi mojster za dobro fotografijo najprej dneve ali mesece dolgo udomačevati. Prvi teden si tam, drugi teden že malo pozdravljaš, tretji teden ponudiš nekomu pol pira, četrti ... in tako naprej, dokler nek x-ti teden končno ne potegneš na dan fotoaparat in ti oni vrže v glavo kamen in to je to! Dajte no ... povsem mogoče sicer, da je tudi to pristop, ki je nekaterim domač, ampak večina med nami zagotovo nima potrpežljivosti matere Tereze in hvalabogu, da za nas, veseljake, niti ni potrebna. Prideš in se na široko nasmeješ. In pokažeš na svoje čudo tehnike: smem, mamca? A lahko, ata?


Dokaj skrajna oblika lepote: pleme Mursi, Etiopija


Okolica Guilina, jug Kitajske


Popolni kontrasti so lahko vedno zanimivi


Krasna veselica med nomadi na jugu Etiopije

 

Da, tako zelo enostavno je to. Ker bi tudi tista lepotica na plaži z začetka te zgodbe gotovo bolj cenila dedca, ki bi prišel k njej in ji rekel: oprosti, čudovita si, te smem fotografirati? Polepšal bi dan njej ker celo lepi ljudje na trenutke cenijo prijaznost in prišel do krasnih posnetkov za svoje zimske večere. In celo tista druga možnost" kamen v glavo" še vedno zveni bolj možato, kot pritiskati nekaj na skrivaj, izpod brisače. Kot sodobni paparaci in Miša Molk z novimi joški ali karkoli že ima na ne vem kateri že plaži. Predvsem pa so tisti posnetki zanikrni, nevredni fotografa in primerni kvečjemu za kakšno naslovnico. Se ve, kakšnih revij.

Če me pa zdaj vprašate: a bi si tudi v resnici upal ustaviti tisto lepotico?

He he, jasno da ne " nimam jajc! Vseeno pa" mater je luštno drugim dajati nasvete!


da ne boste mislili, da si res ne upam - tista lepotica iz besedilo, eto!

Zvone Šeruga

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com