Kateri tiskalnik izbrati, je stvar posameznika. A če ste zahtevnejši fotograf in želite kakovostne povečave, potem si izberite pravi foto tiskalnik. Vodilni v tej tehniki so Canon, Epson in HP.

V treh letih druženja z revijo e-Fotografija (20. številk dobite tudi v PDF datotekah) in spletno stranjo, ste lahko največ brali o digitalnih kamerah in njihovih lastnostih. Predvsem o ponudbi kamer na trgu, njihovih uporabniških razredih, na kaj biti pozoren pri nakupu, kaj nam kamere po nakupu nudijo in kako jih uporabljati. Šli smo od prvih razlag same digitalne tehnologije, preko spoznanja, da več točk na tipalu še ne zagotavlja višjo kakovost, da je “kompakt samo kompakt” in da nam DSLR kamera sama od sebe še ne nudi višje “kakovosti”, všečnosti  fotografije. In seveda že znani predlog, “izdelajte si fotografijo”.

Digitalne kamere so že razširjene med uporabniki. Predvsem pa so že tako dolgo med nami, da sta nakup in uporaba kamere že postala enostavno opravilo. Bistveno je samo še, da kamere spoznate in da se odločite za pravo. Zato razni krajši preizkusi pridejo še vedno prav za lažjo odločitev.

Vse več pa je fotografov, ki vstopajo v DSLR svet. Samo v letošnjem letu bo med nami okoli 4000 novih uporabnikov zahtevnejših DSLR kamer. Tehnika fotografiranja je zelo podobna kot s klasičnimi analognimi SLR kamerami. Zato večina fotografov, ki vedo za kaj DSLR kamera služi tudi ve kako z njo rokovati. A ustavi se pri novem dejstvu. Sliko (po novem datoteko) iz kamere ne moremo razviti v klasični temnici. A mnogi napredni fotografi tako kot nekdaj, tudi sedaj ne bodo uporabljali foto studia za celoten proces izdelave fotografije. Še najraje bi kot v klasični temnici, vse skupaj opravili doma.

Leta 1888 se je pričela doba fotoamaterstva. George Eastman je dal na trg box kamero s svitkom celuloidnega filma.

In namesto dosedanjega izobraževanja glede foto izbire in uporabe digitalnih kamer (te bodo predstavljene samo še v preizkusih), bo vse večji poudarek na pripravi slike za končni boljši izpis. Torej gre e-Fotografija naprej v nova izobraževanja. Temu pa je bila in še vedno tudi je namenjena.

V sledečih se člankih vas bom popeljal skozi digitalno temnico! Kot v klasičnih analognih kemijskih temnicah, imamo tudi v digitalni temnici več njihovih kakovostnih razredov, oziroma opremljenosti temnic. In to ne samo v smislu večjega ali bolje opremljenega prostora (kot včasih - kopalnica, garaža, delovna soba, posebna soba s tekočo vodo, profesionalna temnica), ampak tudi v smislu boljše tehnične opreme, povečevalniki (Opemus, Kaiser, Durst), kemikalij (doma pripravljenih, Agfa, Efke, Ilford, Kodak) in različne dodatne tehnične opreme (analizatorji/svetlomeri (Minolta, Wallner, Durst), procesorji za razvijanja (Jobo, Durst, Colenta, Mafina), profesionalni stroji za razvijanje (Agfa, Konica, Fujifilm, Durst, Noritsu).

Fox Talbot (izumitelj slike na papirju) pred svojim laboratorijem v mestu Reading v Angliji (1845). Pred 160 leti tako! Danes? Seveda s pomočjo programa PhotoShop v profesionalno digitalno “temnico”!.

V digitalni temnici  je vsa tehnična in kemijska tehnologija spravljena na računalniškem disku v obliki zaprtega programa in za plastičnim ohišjem tehnologija, ki nam lahko izpiše fotografijo. Tako kot pri izpisu (tiskalniki, fotolaboratoriji) nam tudi med programi nudijo več različnih tehničnih in kakovostnih možnosti, s katerimi lahko obdelujemo naše digitalne datoteke. Poznamo programe za “domačo, hobi uporabo” in profesionalne programe, kateri nam nudijo vrhunske možnosti tako po številu kot kakovosti predelave datoteke. V digitalni tehniki pa nam je profesionalna oprema mnogo bolj dostopna kot v kemijski fotografiji. Program PhotoShop CS2, ki v sebi združuje vsa orodja klasične foto in grafične temnice ter retuše in risanja, lahko kupimo že za cca.250.000SIT. Toliko je v klasični temnici stal povprečen povečevalnik z barvno glavo ali malo boljši analizator svetlobe. S primerjavo hitro spoznamo, da je profesionalna digitalna temnica lahko mnogo cenejša od povprečne temnice za barvno fotografijo, ki smo si jo opremljali v domačih prostorih. Primerjave z današnjimi digitalnimi možnostmi predvsem v učenju obdelave in s tem povezanim stroškom materiala v kemijski temnici pa sploh ni mogoče narediti.

Konec koncev pa je podobno kot v primerjavi digitalnega in analognega zapisa tudi pri primerjavi klasične in digitalne temnice. Industrija se je odločila zamenjati tehnologiji, vse več uporabnikov spoznava digitalne možnosti in klasična kemijska temnica ostaja samo še del nekaterih ljubiteljev klasične fotografije.

Pogled na proicirani diapozitiv ima še vedno svoj čar. A sedaj je večina ţe v drugem svetu. Ne slepite se, da je vse tako kot je bilo. Fotografski svet se danes vrti mnogo hitreje. Je še kdo ostal v fotografiji na steklu?

Toda napredek in predvsem želja fotografov po spoznavanju novih možnostih v fotografiji, nas je danes že pripeljala v potrebo po spoznavanju in uporabi “digitalne temnice”, programov za obdelavo digitalnih datotek. Zavedati se je treba, da ni malo predvsem profesionalnih fotografov, še dve leti nazaj na predavanja o digitalni tehniki prišla z namenom, da bodo dokazali nasprotno. Da ima analogna tehnika še množico prednosti pred digitalno in predvsem krepko višjo kakovost zapisa. Po prvih predstavljenih primerjavah podprtimi z mnogimi praktičnimi izkušnjami so nekateri tiho brez vprašanj ter z “razmišljanjem” odhajali iz predavanj. Prav tako ne želim, da danes poznavalci kemijske obdelave fotografij v domačih temnicah, dvomijo o prednostih domače “digitalne temnice”! Te so neizpodbitne in ob prvih srečanjih z njo to hitro spoznamo. Največja napaka “analognih” fotografov je vedno bila prav v tem, da so hvalili svojo tehniko, o digitalni pa so govorili kot, da to sploh ni primerljiva fotografija. Sam vedno pravim: “Kar trdiš, prej spoznaj”. In ko digitalno fotografijo vsaj delno spoznaš, potem ostane kemijska tehnika samo še tistim, ki si ne želijo napredka. Seveda je za vse nas, ki smo vajeni klasične analogne temnice, v njej še vedno nek poseben čar. A kot tiste fotografije izdelane po postopku na steklene plošče, se kmalu nihče, razen redkih nostalgikov ne bo več preizkusil v klasični kemijski temnici. Enostavnost in obilo možnosti digitalne temnice so že prevladale nad “staro” tehniko.

Možnost tiskanja fotografij doma, prinaša digitalno temnico v vsak dom.

Da potrdim, zakaj gre klasična temnica iz uporabe. Sam sem že 29 let v kemijski fotografiji in 28 let v digitalizaciji slike. Od tega v obeh, že 25 let poklicno. Z digitalno sem se spoznal že v prvem letniku grafične šole s pomočjo skenerja. Torej digitalna obdelava slike ni produkt nekaj zadnjih let odkar je digitalizacija slike prišla tudi med množice. Ampak jo poznamo že od konca 60-tih let. V grafični industriji je bila digitalna obdelava slik in diapozitivov vedno namenjena vrhunski obdelavi. Že leta 1982 je podjetje Scitex predstavilo delovne postaje z programom za obdelavo skeniranih datotek. Leta 1987 se je doktorski kandidat Thomas Knoll trudil napisati kodo (pod imenom Display) za prikaz ČB bitnih slik na računalniškem zaslonu. In prišlo je do začetka najbolje prodajanega in sedaj tudi uporabnega programa za obdelavo bitnega zapisa.

Foto tiskalniki nam nudijo nove možnosti tako v ČB kot barvnem izpisu.

V tistem času (1988) je namizno založništvo pričelo svojo strmo pot vzpona. Veliki grafični skenerji in zaprti programi za obdelavo teksta in fotografij so začeli izgubljati svojo moč naproti namiznim računalnikom in odprtimi vsem dosegljivimi programi (PageMaker, Ventura, PhotoShop, PhotoStyler, Illustrator, FreeHand, CorelDraw, QuarkExpress.) In v začetku 90-tih se je grafična tehnika priprave teksta in slik povsem digitalizirala. Svojo veliko vlogo pa je tu odigral program PhotoShop. Sam sem poklicno spremljal in uporabljal celoten razvoj in tehniko obeh fotografskih tehnologij in uporabljal večino programov. Zadnjih 15 let v lastnem podjetju za grafično pripravo za tisk.

Foto tiskalnik nam zamenjuje “banjice”, barve za izpis pa srebrov bromid (AgBr) na papirju in razvijalec ter fiksir za pripravo fotografije.

Že 10 leto predstavljam in pišem o digitalni tehniki. Digitalna obdelava fotografij je bila v sredini 90-tih še povsem neznana. Digitalno obdelane fotografije in preko sublimacijskih tiskalnikov izpisane na papir nihče ni razumel kot digitalne. Fotografi so se takrat spraševali s kakšnimi filtri je bila slika posneta in po kakšnem postopku razvita, da ima tak nenavaden efekt. Šele po letu 2000, ko so digitalne kamere pričele hoditi na trg in, ko se je vse več govorilo o digitalni tehniki so tudi fotografi začeli spoznavati digitalno tehnologijo. A z velikim odporom. Še danes lahko slišite, da digitalna fotografija ni prava fotografija. Da to pa niso posnetki ki jih je naredil fotograf, ampak računalnik.

Toda že vseskozi poudarjam. Nič ni drugače kot v klasični tehniki. Le način, cena in enostavnost obdelave so se spremenili. Digitalno zamenjuje analogno na vseh področjih. Vendar fotografija še vedno ostaja fotografija. Menja se samo orodje s katerim pridemo do končnega rezultata, to je fotografije. Kar smo počeli v klasični temnici, je zdaj zaprto v kovinski škatli, za upravljanje pa uporabljamo miško. Iz teme se je fotograf postavil na svetlo. Namesto prijemalke za foto papir in čopiča za retuširanje uporabljamo miško in z njo krmilimo orodja. Torej nič novega kar fotografu že ni znano. Namesto različnih razvijalcev in gradacijskih papirjev uporablja tonsko korekturo. Namesto senčenja z roko lahko uporabi stopenjski prehod ali orodje za pod ali doosvetlitev. Tehnika maskiranja in retuširanja je enaka, le da sedaj uporablja navidezne škarje, senčila in čopiče. Kar pomeni, da vse kar je fotograf delal v klasični temnici, danes samo na malo drugačen način deluje v digitalni. Zavedati pa se je treba, da so poznavalci obdelave fotografije podajali znanje računalniškim programerjem, kako naj določena funkcija deluje. Torej, vse je tako kot je bilo. Le temo v temnici, smo zamenjali za svetlobo.

Canon je serijo tiskalnikov PIXMA, že prilagodil direktnemu tiskanju iz foto in video digitalnih kamer.