Ko ti zamrzne tvoje najljubše orožje – II. Del

14.04.2004 21:27

Jukio (Veljko Jukič) kot ga kličejo Japnci, že ve, da je dobro imeti ob sebi stalno na razpolago Canon CPS servis.

Moj kolega Mato (Matjaž) zna biti včasih morda malo zbadljiv – celo do svojih sodelavcev, pa najsi gre za naše za navdušenje nad obstoječo tehniko, ali za možnosti ki jih le ta ponuja že sedaj. Eden od takšnih primerov je bilo moje veliko navdušenje nad zmogljivostmi EOS-D10, za katerega enostavno nisem imel dovolj pohval. Seveda se pri tem spominjam predsvem zgodovine izpred 5 let, ko je predstavljala investicija v stari EOS-1 DCS-6000 15-krat večji zalogaj, kot je bil strošek v nakup D10, pri boljših zmogljivostih in le nekoliko manjši robustnosti. Zaradi vsega tega, zaradi svoje kvalitete in zmogljivosti mi je bil D10 pri mojem delu celo ljubši od EOS –1D, saj je kljub počasnosti premogel višjo ločljivost ob le nekoliko manjši robustnosti izdelave. V enoletnem lastništvu in zelo pogostem delu s tem aparatom me je le-ta pustil na cedilu le dvakrat: enkrat sem preveč samozavesto precenil njegove sicer zelo dobre zmogljivosti (zgodbo o tem sem popisal v eni od prejšnjih številk e-fotografije), zadnji zaplet pa se mi je zgodil na prvi letošnji dirki formule 1 v Melbournu v Avstraliji letos. Moje naljubše fotografsko orožje – D10 je tik pred sobotnimi treningi nemo obstal: natančeje – naredil je po en posnetek, nato pa zamrznil! Ko sem ga »resetiral« (vzel sem ven akumulator in ga nato znova vklopil) pa je naredil en posnetek in znova zamrznil. Na kazalu je bil napis »napaka 99«…

Fotoreporterji in lepa dekleta smo kot eno. One želijo biti opažene, mi posneti in objaviti za bralce nekaj lepotic.

Brez deklet v formuli ne gre.

Pogled v kokpit pred štartom za najboljšo štartno pozicijo. EOS 1Ds, 16 - 35mm f/2,8

Še en detalj s širokim kotom.

Pri mojem delu reporterja iz sveta formule 1 imam brezmejno prednost, da imamo za podobne primere na dirkališču vedno tudi CPS – Canon Professional Service. Le-ta je vedno pripravljen za manjše popravke, predvsem pa nam vedno nudijo na razpolago na test paleto najbolj dragocenih objektivov, pa tudi novosti iz njihove ponudbe, pa najsi gre za najnovejše objektive ali kamere.

Seveda sem takoj izkoristil njihove storitev (te del je brezplačen, sicer pa pri njih po predhodnem naročilu lahko za dlajše ali krajše obdobje tudi najamete nekaj različnih kompletov opreme, a je ta storitev zanekrat na voljo le na azijskih trgih) in na servisu so obljubili, da bodo napako poiskali in odpravili, v tem času pa so mi dali na razpolago nadomestni aparat. Ko sem popoldne prišel nazaj so se mi opravičili, da se napake ne da odpravit ker s sabo nimajo ustreznega dela. Seveda so mi ponudili, da ta čas zadržim njihovega nadomestnega D10, za snemanje nedeljske dirke pa so mi ponudili EOS-1 Ds. Hip zatem nisem bil več žalosten zaradi te okvare, vendar sem kljub temu ostal v Avstraliji še zaradi nekaterih drugih fotografskih načrtov – npr.lova na kenguruje in znamenitosti Melbourna in Sydneya – tako da bi potreboval tudi D10. Seveda sem imel kopico rezervne opreme – nepogrešljivi dodatni EOS-1N in za povrh še kompaktni Olympus W-5060, tako da sem imel rezervo na digitalnem in na zrcalno refleksnem področju, vendar je bilo moje »prvo oko« – slepo. Na Canonovem servisu so mi ponudli, da mi lahko odpravijo napako – potrebno je bilo zamenjati eno od vezij v notranjosti, vendar šele po povratku v Canonov avstralski sedež v Sydney. Ker je šlo za okvaro na aparatu, ki je še sodila v garancijski enoletni rok, so mi to ponudli narediti brezplačno, moral bi pokriti le stroške pošiljanja aparata iz Sydneya v Melbourne. Ker sem načrtoval nadaljevanje poti iz Avstralije v Malezijo – na drugo dirko formule 1 – a pred tem tudi pot iz Melbourna v Sydney, sem se raje dogovoril, da pridem ponj kar osebno.

Canon EOS 1Ds mi omogoča delovati z ekstremno širokimi koti.

Odhod iz boksov.

Eden dela, ostali gledajo. Kot naši "cestarji".

Tako so mi na drugem koncu sveta brezhibno in hitro popravili okvaro (saj vendarle velja Canonova svetovna garancija) in ne glede na dejstvo, da bi takšno popravilo v kakšnih drugih okoliščinah moral tudi plačati, pa sem jo poceni odnesel. Aparat sem namreč nujno potreboval, ob tem pa sem imel tudi prvovrstni foto-servis, čeprav sem bil več kot 10 tisoč milj oddaljen od naših slovenskih serviserjev. Seveda je nepotrebno povedati, da je moj ljubljeni D10 v Maleziji znova delal brezhibno kot se za japonskega digitalca iz te ugledne fotografske firme spodobi, za nameček pa so mi za najpomembnejšo fotografsko nalogo zagotovili tudi najboljši digitalni zrcalno refleksni aparat ta hip.

Podobnega primera namreč v svoji 25 letni karieri in sodelovanju s to japonsko firmo, ki nosi ime po japonski boginji dobrote, namreč še nisem imel, vendar sem CPS zelo pogosto izkoristil za preizkušanje najraznovrstnejše opreme od objektivov do ohišij in bliskavic, res pa si mi dostikrat priskočili na pomoč pri popravljanju kakšnih mehanskih poškodb, ki si na žalost pri profesionalnem delu bolj pogoste. Zagotvo pa se je hkrati spovečanim deležem elektronike v sodobnih foto-aparatih popolnoma sprenila tudi vloga servisov, ki so nekoč sodili med finomehanične delavnice, sedaj pa so to vse bolj delavnice za mikroelektroniko.

Kokpit. Volan ima toliko nastavitev kot nove digitalne kamere.

Tudi pred dirko se dogajajo zanimivosti.

EF 70 - 200mm f/2,8 IS je vedno pri roki.

Odhod iz boksov.

Kljub dvema napakama v enoletni karieri mojega ljubega D10 se nad tem ne pritožujem, saj sem tako imel najboljšo priložnost preizkusa v pravem testu v vsakodnevni uporabi, hkrati pa sem imel na testu tudi Canonove reklamacijske in garancijske storitve ter dejavnost CPS na tem področju. Ob vsem tem pa se lahko moj kolega Mato še naprej dela norca nad mojimi simpatijami na D10, vendar ko realno pomislim, da mi sredi dela lahko ta aparat pade po tleh in se res hudo razbije – ali nemara celo pade v morje ali reko – denimo med poročanjem z dirk jet-skijev ali off-shore čolnov, pa je seveda razlika ali uničiš odličen aparat za 400 ali 500 tisočakov ali pa takšnega, ki stane krepko čez dva milijona. V tujini imajo podjetja, pa tudi »freelancerji« le-ta zavarovane, pri nas pa to zaenkrat še ni mogoče, ali pa je enostavno predrago. Še vedno se namreč bolj splača vsako drugo leto obnoviti opremo, kot pa le-to v obliki močno predragih premij podariti zavarovalnici. Vse to pa je lahko že iztočnica za kakšno drugo ali novo zgodbo.