Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.cyberstudio.si
http://www.foto-klik.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

Omanski biseri - FotoPOTEP Oman

30.03.2019 13:42

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

 

Oman

Za trenutek mi misel zbeži v preteklost, ko smo zvezdice šteli samo nad vrati luksuznih hotelov. Sedaj pa ležim tu, pred šotorom na topli omanski plaži, v hotelu z milijon zvezdicami. Neprecenljivo!

 

FotoPOTEP Oman

Tisti, ki se ukvarjate s fotografijo me lažje razumete, da se ni enostavno odpraviti na dopust, če si v družbi edini strasten fotograf. Še težje, če se na potovanje odpraviš s turistično agencijo, kjer zaradi čudovite svetlobe, ki je obsijala kader mimogrede izgubiš skupino pred sabo. Zato je po mojem mnenju FotoPOTEP najboljša izbira, če želite, da vaše počitnice kaj kmalu ne postanejo dolgočasne ali celo stresne. To pa je tudi enkratna priložnost, da spoznate kopico prijateljev fotografov in domov prinesete poleg ostalih še fotografijo, na kateri ste si tudi sam všeč.

Ko sem bila prepričana, da je bilo nekajletno vandranje z avtodomom po Evropi vrhunec mojih potovalnih doživetij, je napočil čas za spremembo, ki se je izkazala za več kot odlično in še bolj svobodno, zato skušam v pričujoč zapis strniti vtise, ki sem jih v organizaciji e-Fotografije in urednika Matjaža Intiharja ter družbo nadobudnih fotografov doživela na FotoPOTEP Oman.

Po prvih nepredvidljivih izzivih z vizami, izgubljeno in zamenjano prtljago ter vozniškimi dovoljenji se eksotično raziskovanje lahko prične. 

 

Muškat - glavno in največje mesto Omana

Muškatje glavno mesto države, ki se deli na star in turistično najbolj obiskani obalni del – Mutrah, kjer se nahaja futuristična sultanova palača. Prvi dan v mestu smo izkoristili za obisk opere, katere umetniški vodja je bil pred časom tudi Slovenec.

Na začetku smo še skrivoma v objektiv lovili moške v tipičnih, bleščečih belih  oblačilih imenovane dišdaša, ter ženske v črnih abajah in kradli njihove poglede. Črne oči so all inclusive!

 »When in Rome, do as the Romans do«! In tako velja tudi za arabski Oman. Ženski del ekipe, se je pod budnim očesom "sultana" Matjaža odpravil v shopping. Tudi ostali moški del ni pri tem prav nič zaostajal. Z nekaj obveznega barantanja smo se pogodili o primerni ceni za skupinski nakup.

Nakup in nošnja črnih abaj in belih dišdaš je bil tako na souku (tržnici), kot vsepovsod po mestih nekaj posebnega. V naslednjih dneh smo se po mestu zlili skupaj z okolico. Kaj zlili, misleč, da smo prišli v Oman fotografirati njih, se je zgodilo ravno obratno! Za domačine smo bili prava atrakcija, predvsem svetlooke blondinke smo bile deležne veliko pohval, čestitk, poziranja in fotografiranja. Bom zelo skopa z besedami, če samo enkrat omenim ustrežljivost, prijaznost, spoštljivost, gostoljubnost, vljudnost domačinov predvsem do ženskega dela slovenske odprave.

Taksist Habib, nas je popeljal v domačo restavracijo. Menu »alla card« je bil postrežen, kar na tleh, s prekrižanimi nogami in po želji tudi brez pribora. Lokalna hrana, mangov sok, čili in ostale začimbe, hrana, je bila vrhunec večera. Tudi doma bo od sedaj naprej kardamom obvezen dodatek v kavi ali čaju.

»Must see« je mošeja sultana Qaboosa, ki jo lahko obiščejo tudi ne muslimani. Bela mošeja je impresivna, s preprogo iz enega kosa, s čudovitimi detajli in največjim lestencem iz Swarovski kristala.

Za turistični ogled je odprta od 8 do 11ure, vsak dan razen petka. Dress code, po možnosti črna in bela, sicer pa pokritost od ramen do bosih stopal. Že v naprej kupljene dišdaše in abaje so nam zdaj še kako prav prišle.

Po mestnem vrvežu sta sledila dva dneva odklopa v belem pesku na otoku Masirah. Vsak trenutek na poti je bil posebno doživetje, tako z domačini na trajektu, ki ima deljena dela. Prvi je za ženske in družine, drugi za neporočene moške. Turiste dajo v prvega k družinam in ženskam.

Mimogrede so sledila nova poznanstva in Matjaž je že dogovarjal nove poti za naslednje potovalne avanture. Potrebno je poudariti, da so domačini odlični tržniki, ki so za pridobitev stranke pripravljeni ponuditi svoje storitve tudi brez plačila.

Zapeljemo se po obali do ene od neštetih foto točk, ki so sledile čez celo potovanje. Privabil nas je pogled na njihove tradicionalne ribiške ladje »dhow«. Vendar je poleg ladij ujetih v objektiv ostalo nepozabno povabilo mladih domačih ribičev na »spontano svečano kosilo«.

Nevede smo jih obiskali ravno ob pripravi svežih ujetih rib z belim rižem s čilijem. Z nami so podelili svoj obed, kavo, gostoljubje in ples v zameno za naše oreščke, kikirikije, družbo in sproščeno vzdušje. Ker pa na FotoPOTEPu ne gre brez učenja osnov fotografije je "sultan" Matjaž mimogrede naredil še učno uro za domačine. Prijetna blondinka jih je očarala do te mere, da so nas par kilometrov v špalirju pospremili z avtomobili. In tako se med potjo, ob dobri glasbi in odlični družbi v avtu sprašujemo: »Kdo je bil komu nepozabna atrakcija«? Mi njim, ali oni nam?

Na sanjsko beli plaži otoka Masirah nas je veselo pričakal Juma. Po postavljenem šotorišču smo se razdelili na tiste, ki so se pripravljali na večerno fotografiranje zvezd in na tiste, ki smo iskali les za ogenj.

»Chef« Matjaž je imel otvoritev »Odprte kuhne« in par ur pekel palačinke, kajti riž in riba od svečane pogostitve opoldan se je že zdavnaj polegla. Ostali del ekipe je poskrbel za ogenj in pekel krompir ter koruzo. Kaj je lahko še lepšega, kot opazovanje zvezdnatega neba in neštetih utrinkov v mirni noči par metrov od obale, šum valov in plankton, ki se bogato kot veliki biseri lesketa v toplem morju. Za trenutek mi misel zbeži v preteklost, ko smo zvezdice šteli samo nad vrati luksuznih hotelov. Sedaj pa ležim tu, na omanski plaži pred šotorom, v hotelu z milijon zvezdicami. Neprecenljivo! To je bila moja prva noč spanja v šotoru in zagotovo ne zadnja.

Prebudili smo se v sončno jutro s kavo in zajtrkom z malo dodane mivke. Pa kaj zato. Tudi sicer je bila mivka vsepovsod. Dva dni brez tuširanja, samo s skokom v morje, ne bo škodilo. Ščetkanje zob z morsko vodo je eksotika, ki si je ne more privoščiti prav vsak. Današnji dan je bil namenjen opazovanju delfinov. Juma nas je že čakal na svojem čolnu, do tja pa nas je na plaži iz bele mivke prijazno spremljal domačin, ki je opazil, da smo malo zašli. Delfini so nas dobesedno čakali! Pa ne samo to. Med njihovo predstavo je čez premec barke iz ene na drugo stran skočil skat in mojster videoposnetkov Simon Škafar ga je s kamero tudi lepo ujel. V daljavi nas je za trenutek pozdravila še velika rumena želva. Kopanje v kristalno modrem morju in hoja po plaži nas nikakor ni pustila ravnodušne.

Še ena noč na obali, petje ob ognju, fotografiranje mlečne ceste…. To noč je z nami ostal tudi Juma in povabil domačine, ki so se pridružili in pokramljali z nami. Ponoči nas je obiskala želva, ki se je verjetno ustrašila smrčanja »foto kolegov« in še pred vzhodom zbežala nazaj tja v morje, tako da smo zjutraj lahko opazili le njene sledi in kupčke žagovine pred šotori naših smrčačev.

Polnilci baterij so med tem izpraznili baterije na dveh terencih in spet so nas domačini rešili iz zadrege.

Pot nas je vodila naprej v gorsko področje v Nizwo, nekdanjo prestolnico Omana. Znana je po svojevrstni tržnici s kozami.

Poleg nje pa je vredna ogleda tudi trdnjava v neposredni bližini, ki nam s svojim muzejem razkrije delček skrivnostne omanske zgodovine ter na mesto ponuja prekrasen razgled. Nizwa nam bo zagotovo ostala v spominu po odlično pripravljeni večerji iz kameljega mesa, žefrana, kumine in kurkume in petju zborčka po šefovi predhodni odobritvi Oliverjeve Skalinade v stilu »Zvezde so rojene«! 

Med potjo se ustavimo v kraju Nahhal, znanem po trdnjavi Jabreen Castle, ki pa je bila uradno zaprta. Paznik se je ob pogledu hrabrih Janezov v dišdašah in prelestnih Slovenk v abajah tako razveselil, da je za nas trdnjavo odprl in nas brezplačno povabil na ogled. Grad Yebreen je pravo umetniško delo, pogled s stolpa in njegove strehe pa daleč naokoli ponuja oazo palmovih nasadov sladkih datljev.

Oman je redko naseljen in zdi se, da so najlepša naselja vedno najbolj skrita. Mistična, čarobna in slikovita vasica Misfat al Abriyyin se namreč nahaja sredi omanskega visokega gorovja, v notranjosti sušne puščavske regije, a vsak trud je s pogledom nanjo bogato poplačan. Kava s kardamonom in žafranom, limonada z meto in ingverjem, mangov sok in datlji so obvezni del obreda.

Dan, ki sem ga poimenovala »Hoja po robu«! Še en biser v ogrlici, kot bi jih Matjaž stresal iz rokava. Dan za dnem se presežki stopnjujejo. Le kaj nas še čaka do konca!

Odpravimo se na goro Al Jabal Akhdar, kar v arabščini pomeni »zelena gora«, znana po svojih naravnih lepotah in prijaznih ljudeh. Kanjon je impresiven in je priljubljen zlasti pri ljubiteljih trekingov. Tam nas je v vasi pričakal črnooki vodič Salaam, ki nas je z vaščani najprej pogostil s kavo, čajem in datlji in pot pod noge na 4 urni treking, ki doseže vrhunec na 2100 metrih višine na »škrlinci« pod katero je 900m visok prepad.

Posedeti na izbočeni skali na robu prepada in opazovati njegovo globino – zelo adrenalinsko! In nisem bila edina, korajžno sta se za mano pridružili tudi Bojana, Polona in ostali hrabri Slovenci.

Potep se je prevesil v drugo polovico in že smo na poti v pravo puščavo Wahibi. Med postankom na črpalki, cena bencina je le 0,45 evra, nas je prijazno ogovoril domačin ter ponudil vodenje. Matjaž sprva malo skeptičen, se je po pogovoru s Selimom kot je bilo ime domačinu prepričal, da bo vredno vzeti ga za vodiča. Sledilo je praznjenje pnevmatik, vožnja čez sipine in spanje med njimi v družbi kamel. »Chef Matjaž« nam je iz kuhinje z »milijon mišlenovih zvezdic« postregel špagete po puščavsko, prva pomočnica kuharja Mojca in Marjana pa sta čudežno zmešali solato brez posode. Medtem se je že stemnilo in zopet poizkušamo ujeti zvezdnato nebo.

Polona je praznovala rojstni dan, zato je namesto torte dobila svečke na dveh pomarančah. Ob ognju smo sredi puščave z njo zaplesali našo lepo Avsenikovo Golico. Prisrčno! Ciril pa je vse dogajanje ovekovečil z dvema fotokamerama. Prvo noč smo prespali v šotorih pod zvezdami, drugo pod neverjetno za puščavo, kratko ploho, zato pa je jutranji vzhod na barvitih sipinah ponudil čudovite motive senc in igre s svetlobo.

Presežek tega dne je bila adrenalinska vožnja s terenci po sipinah v družbi domačinov.

Z eno besedo …norci! Ni običajno, da te domačin sprejme pod svojo streho, zato smo se hvaležno odzvali tudi povabilu na kavo in datlje.

Kljub majhni količini dežja ima Oman zelo veliko raznoraznih sotesk, ki jih krasijo prekrasni tolmunčki z živo zeleno vodo. Eden najbolj znanih omanskih wadijev je brez dvoma Wadi Shab, ki je fantastičen tudi za krajši treking in kopanje.

V dolgem tolmunu malo hodimo po vodi, plavamo in preplezamo manjši slap. Čisto na koncu je treba plavati skozi ozko špranjo v jamo s slapom, kjer je naša Katarina presegla samo sebe in premagala strah pred utesnjenostjo, Tomaž Gorec je skupaj s kamero skočil iz vrha slapa v tolmun. Je to zadnji omanski biser iz ogrlice?

Ne, naslednji nas je čakal v prijetnem spokojnem pristaniškem mestu Sur, od koder smo se zvečer odpravili na najbolj vzhodno točko arabskega polotoka v kraj Ras al-Jinz, ki je znan predvsem zaradi ogrožene vrste zelenih morskih želv, ki tukaj gnezdijo.

Odlagališča so zaščitena in pod okriljem njihovega raziskovalnega centra. Vsako leto naj bi na te peščene plaže prišlo preko 20.000 želv in z nekaj sreče, smo lahko bili  tudi sami priča temu čudovitemu naravnemu pojavu.

Na poti do letališča pa še postanek in osvežitev v Bimmah sinkholekotanji z vodo, ki jo najdemo v Hawiyat Najm parku. Slana voda čudovito modre barve je znana turistična atrakcija, za kopanje in namakanje nog med ribicami, ki brezplačno hitijo očistiti stopala.

Habib nas je na začetku potovanja pričakal, spremljal v vseh trgovinah, restavracijah in muzejih v mestu in nas ob zaključku tudi pospremil na letališče. V vsaki gesti je bilo  čutiti njegovo brezpogojno predanost Matjažu. Ogovarjal nas je s »čaki, čaki«, ker si je to edino zapomnil od naše lepe slovenščine. Enako velja za vse ostale, Salaamu, Jumi, Selimu in mnogim drugim, ki so nam polepšali potovanje lahko v zahvalo rečemo le »šukran in salam aleikum«, do naslednjič. Po videnemu si upam tudi trditi, da je Matjaž bolj poznan in spoštovan Slovenec v Omanu, kot naš predsednik države.

In če za zaključek strnem vtise, potem je zagotovo odnos domačinov do nas turistov tisto, po čemer je Oman zame najbolj srčen in varen, kjer odpadejo vsi strahovi in predsodki, ki jih imamo do tako miroljubnih ljudi, ki so "drugačni" od nas. Omansko ogrlico z biseri narave, ki so nam jemali dih, pa je nedvomno sklenila skupina novih prijateljev popotnikov. Hvala vsem in vsakemu posebej za prijetno druženje in nepozaben odklop na enkratnem FotoPOTEPu. 

Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, bistvo je očem nevidno! In Oman se bistva dotika. 

Irena Gregor©
 

FotoPOTEP OMAN november - predstavitev bo 18. aprila.

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

 

 

 

 
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com