Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

RAW ali JPEG v tisku / Branje za vse, ki bi radi sodelovali v tisku

Avtor:Matjaž Intihar
22.07.2008 17:24
Stran:

Kje je resnica?

Najprej bom predstavil svoje znanje in izkušnje. Le tako lahko za vse, ki bodo dvomili o mojem zapisu, predstavim svoje mnenje o njihovi napačni razlagi. Kot vem, se večina tistih, ki razlagajo svoje teze, šele spoznava z digitalno fotografijo in na slepo verjame "novodobnim" strokovnjakom o digitalnem zapisu. Ni vse tako preprosto ali mogoče na splošno predstavljati. Vsaka določena tehnološka rešitev ima svoje dobre in slabe strani oziroma prednosti in slabosti ter primerno uporabniško vrednost. Predvsem pa si lahko tudi v načinu priprave datoteke in njenega izpisa vsakdo sam izbere svojo pot. Do kod je pravilna, pokaže končni rezultat.
Od leta 1974 spoznavam fotografijo v lastnih temnicah za črno-belo in barvno fotografijo. Vsakodnevno poklicno delo z reprodukcijskimi kamerami, s povečevalniki, v temnici s kemikalijami kot tudi z velikoformatnimi razvijalnimi stroji, s filmi in papirji me je spremljalo vse do leta 1990. V časopisni hiši Delo sem že leta 1978 s strojem Colenta razvijal diapozitive. Takrat je bil uveljavljen še postopek E-3 z dodatno reekspozicijo med razvijanjem. V letu 1976 sem se na grafični šoli prvič spoznal s skenerji, ki so me nato vse do nakupa lastnega bobenskega skenerja spremljali do leta 2003, ko sem ga zaradi prevlade digitalnega zapisa iz fotokamer lahko končno pospravil v kot. Vsem urednikom in fotografom, s katerimi sem sodeloval, sem že na koncu 90. priporočal, naj za slike v revijah in časopisih uporabijo digitalno fotokamero. Kolikor hitro je bilo mogoče, smo v svet digitalne fotografije vstopili v revijah,katerih tehnični urednik sem bil.


Zgornji posnetek je bil zajet v JPEG datoteki in z napačno nastavljeno korekturo bele barve. V programu PhotoShop rabimo samo klik z miško, da solidno rešimo tudi tako problematično korekturo. Torej, tudi če ste res močno zgrešili WB se ga da delno rešiti tudi iz JPEG datoteke. Seveda, pa je prav možnost reševanja in popravka tonskih vrednosti RAW glavno orožje.

Pri skeniranju diapozitivov je nastalo v zvezi s fotografi in kakovostjo njihovih diapozitivov (z ostrino, s tonsko kakovostjo), končnim izdelkom, toliko anekdot, da bi lahko napisal knjigo. Polovica diapozitivov je bila za današnji pogled na digitalni zapis na zaslonu povsem neostrih (stresenih). To so mi fotografi verjeli šele, ko sem jim prek lupe s 30-kratno povečavo na skenerju pokazal njihov posnetek. Le malo fotografov je pri delu uporabljalo stojalo oziroma daljinski prožilec. Zaradi filmov z nizko občutljivostjo 50 ali 100ISO (edini so omogočali visoko kakovost zapisa) in s posledično dolgimi časi je bilo stresenih posnetkov zelo veliko. Na projekciji ali z majhnimi lupami teh napak niti ni bilo mogoče opaziti. Ko smo diapozitiv poskenirali v večje povečave, je fotograf vedno zagnal vik in krik, češ, s kako slabimi skenerji skeniramo njegova dela. Manjkala sta ostrina in kontrast, zrno pa je bilo že pri povečavi 30x40cm močno izraženo. Tudi o tonskih reprodukcijah bi bilo mogoče marsikaj povedati. Koliko popravkov iz izvirnika (predvsem diapozitivov) smo morali narediti, da je bil tehnični urednik ali pa avtor na koncu zadovoljen z izdelkom, s tiskovino. Programi za tonske korekture s skenerji fotografij so bili vrhunski. Velike in drage bobenske skenerje, ki so bili večinoma samo v večjih tiskarnah, so začeli zamenjevati manjši in leta 1988 sem začel delovati s programom Photoshop, saj je bila montaža v klasični temnici izjemno zamudna. Digitalizacija slike kot tudi fotografija z njenimi tehničnimi postopki me torej spremljata že od leta 1976, zato sem lahko na začetku 90. svoje znanje samo priklopil še k dobremu poznavanju fototehnike in fotografije, ki mi je bila sopotnica vsa ta leta. In že leta 1996 sem v reviji Moj Hobi napisal prvi članek, ki je bil takrat za zelo odprtega urednika te revije popolna neznanka. Naslov članka je bil Kemija, adijo!.


Adobe RGB 16 bitni in JPEG. V osnovnem pogledu večjih razlik ni in jih v tiskovini tudi ne bo videti.


Pri močnejši tonski korekturi se razlika v sliki še vedno ne opazi. Vendar je JPEG datoteka izgubila mnogo podatkov v temnejših delih slike za nadaljno obdelavo.

Dvomov in posmeha poklicnih fotografov ni bilo malo. Še vse do leta 2003 večina fotoreporterjev, kaj šele drugih fotografov, ni hotela verjeti v digitalni zapis, zato mi je bilo večkrat očitano, kaj se grem s to digitalizacijo, ki še dolgo ne bo prevzela mesto filma. In ni čudno, da so bili glede mojih zapisov močno skeptični, nekateri pa so bili zaradi nepoznavanja tehnike digitalnega zapisa celo negativno nastrojeni. Toda v industriji je bila že leta močno med nami in čas je že bil, da se na pravi način odkrije tudi prihodnjim uporabnikom.

Vedno pa sem zaradi svojega delovanja in poznavanja fotografije poudarjal, da fotografija ostaja fotografija, zamenja se samo tehnika zapisa. Danes, ko je digitalna tehnika v fotografiji nekaj povsem običajnega, bi lahko analogni fotograf samo zamenjal kamero, kot edino merilo pa še vedno ostajata njegov pogled na motiv in končna izrazna vrednost. In namesto da bi fotografi ostali pri tem, se danes nekateri spuščajo v razlago tehnike, o kateri še nimajo povsem jasnega mnenja, predvsem pa tehnika nikoli ni bila njihova glavna stran znanja. Le zakaj, ko pa je bistven končni izdelek, to je fotografija. Pri filmih smo le redki poznali njihovo strukturo ali celo tehnike razvijanja in vedeli, kaj pomenijo izrazi Ortho, Pan, Line, Lith..., danes pa bi v digitalni tehnologiji vsakdo rad razlagal še toliko bolj neznane pojme.

Fotografi, ki znajo odlično poiskati in zajeti motiv, naj pri tem tudi ostanejo. Nekateri so si s tem ustvarili sloves in še danes je to vse, kar se od njih pričakuje. Če bodo sliko še sami obdelali, toliko bolje, saj nam iz bogatih lastnih izkušenj lahko svetujejo. Obdelavo pa še vedno lahko prepustijo fotografskemu, grafičnemu ali kateremu drugemu studiu ali posamezniku za obdelavo fotografij.

Ob podpori podjetij in zaradi želje fotografov, da bi spoznali novo, sem leta 1996 začel predstavitev digitalne fotografije, vendar je bilo sprejetje nove tehnologije za večino poslušalcev iz fotografskega sveta nekaj takega kot znanstvena fantastika. Lahko rečem, da sem se prav zaradi poklicnih fotografov in fotolaborantov od leta 1996 pa vse do leta 2003 boril z mlini na veter oziroma nasprotno. Nekateri so želeli, da se o digitalni fotografiji sploh ne bi pisalo, češ, le zakaj je je treba. Kot da bi se je njen vstop med široke množice dalo ustaviti. Menil sem, da če že imamo znanje in ga lahko pravočasno predstavimo, toliko bolje. Le redki so bili pripravljeni sprejeti tezo, da je filmska doba že končana in da je kakovost v tehničnem smislu daleč za digitalno. Tudi če sem pokazal povečavo iz diapozitiva in iz kamere DSLR s šestimi milijoni točk, so nekateri raje zamižali, kot bi doživeli vsaj dvom. No, leta 2002 je bil tudi za vse dvomljivce, ki so želeli znanje, postavljen mejnik. Canon je s kamero EOS 1Ds z enajstimi milijoni točk povsem povozil film glede nadaljnje reprodukcije in tuji fotografi, ki so imeli denar pod palcem, so se filma že izogibali. Pri nas pa se je predvsem z analognimi fotografi odvijala prava bitka, da nimam prav, da digitalno še dolgo ne bo prišlo v domeno profesionalne fotografije, in le redki, med njimi športni fotoreporter Aleš Fevžer, so že od leta 2001 delovali digitalno. Prav zanimivo je, kako so omenjeni fotografi razmišljali zelo agresivno v bran filmu, in to samo zaradi nepoznavanja nove tehnike oziroma, bolje rečeno, niso še vsi želeli zapraviti denarja, da bi lahko prešli na drage digitalne fotokamere. Analogna tehnika jim je še povsem dobro služila. Nekateri bi celo morali za vstop v kakovostno digitalno tehniko zamenjati celoten sistem. Menim, da je bil to glavni razlog, da so nekateri še tako branili film. Če pogledam iz njihovega vidika, bi ga jaz moral še bolj kot oni, saj je moj poklic reprofotografa, skenerista s prihodom digitalnih fotokamer preprosto umrl. S tem sem izgubil tudi marsikateri dobro plačan projekt, vendar sem vedel, kam gre tehnologija, in sem kaj hitro začel delovati drugače. Tisti brez poznavanja nove tehnologije oziroma, lahko rečemo, že stare, saj smo jo uporabljali v industriji, so seveda s hvaljenjem filma vse bolj izgubljali kredibilnost. Industrija ga je za domeno resnega poklicnega dela preprosto ukinila.
Mladi, sam pravim novodobni, fotografi niso bili obremenjeni s filmi in z analognimi fotokamerami. Končno jim je bila omogočena preprostost fotografiranja, brez potrebe po izdelavi fotografij, in so kaj hitro sprejeli digitalni zapis. Fotografski "mački" in fotolaboranti so se na žalost vse bolj zapirali v svoj prav in branili film, kot da se napada država in gremo "vsi na barikade". Vedno sem govoril, da naj raje sami kot prvi prevzamejo novo tehnologijo in naj s svojim nasprotovanjem ne izgubljajo kredibilnosti pred novodobnimi fotografi, ki so danes že v krepki večini. In ne samo to, vse bolj jim mešajo tudi poklicne poti.

In kot je bilo poudarjeno že v uvodu, se od "starih fotografskih mačkov" še danes, v letu 2008, sliši, kako je film tisto pravo, kako digitalni zapis komaj sledi filmskemu in kako je bilo lepo včasih, ko si samo oddal diapozitiv.

Danes! Že leta 2002 je kamera EOS 1Ds (prej že nekatere z digitalnimi hrbti) pokazala, da je film izgubil vso prednost, razen možnosti uporabe stare analogne opreme, in še računalniško znanje ni potrebno. In tako je zdaj v letu 2008 nemalo analognih fotografov zaspalo v tehniki. In spet velja, da to ni prav nič narobe. Fotografi naj iščejo izraznost, kader, svoje znanje naj spremenijo v čim lepše in kakovostnejše fotografije, slike pa lahko tudi danes obdelujejo tisti, ki so za to usposobljeni, če se njim ne da spoznavati z digitalno obdelavo. Vendar pa takim fotografom brez osnovnega poznavanja digitalne tehnike ni treba drugim govoriti, kako je dober samo RAW, da se lahko naredi naslovnica v reviji, ali da je le RAW-fotografija dobra za objavo v časopisu. Razlaga, da je pravi samo njihov način dela, je torej povsem napačna in najbrž primerna samo za točno določen namen.

Od leta 1990 do zdaj, ko sem uporabljal že prvo črno-belo digitalno fotokamero, sem v načinu RAW fotografiral le redkokdaj. V večini primerov ob testu kamer ali takrat, ko sem zaradi svetlobnih pogojev na posebni preizkušnji. Ni malo fotografov, ki delujejo v JPEG za tiskano vrhunsko kakovost revije.

So pa fotografi, ki vedno in povsod delujejo v načinu RAW iz preprostega prepričanja, da je le to dobro. In tudi je, vendar pa ne delajo te napake, da bi razglašali, da je za tisk dober samo RAW. Iz RAW-datoteke se resnično da potegniti mnogo več tonskih vrednosti, popraviti šum in ostrino, a to ni merilo, da je samo zato edini merodajen za tisk. Večkrat lahko z drugačnimi prijemi in načinom dela pridobimo še marsikaj več, glede kakovosti tiskovine pa ne bo bistvene razlike.


Velika moč RAW zapisa in RAW programov je pri popravljanju napak objektivov. Nekatere kamere DSLR (Olympus, Nikon) že prepoznajo svoj objektiv in popravijo napake že takoj v samem zajemu, če tudi fotografirate v RAW. Torej tudi RAW zapisi niso več povsem neokrnjeni.

Vendar razumem željo nekaterih urednikov, ne pa "edine resnice", zakaj samo RAW. Le tako se da lažje ugotoviti, ali je posnetek izvirnik, v studiih, kjer obdelujejo slike za revije, lahko bolj strokovno priredijo sliko za določeno tiskovino, saj danes doma vsakdo po svoje na sliki nekaj popravlja. In če se pričakuje najvišja kakovost, je lahko zahteva po RAW-datoteki povsem upravičena. Glede teh elementov in zahteve po RAW-zapisu se strinjam, glede tega, da je edini dober za tiskovine, pa nikakor ne. Tudi dobro pripravljen zapis JPEG, TIFF, EPS ali PDF je lahko povsem primeren za še tako odlično tiskovino. Konec koncev se v enega izmed teh zapisov pred tiskom spremeni tudi RAW-zapis, zato ni nobene bojazni, da večina revij ne bi sprejela zapisa JPEG. Če naš znani modni fotograf Aleš Bravničar vse posnetke naredi v zapisu JPEG in jih objavljajo v izjemno kakovostnih tiskovinah, revijah, modnih katalogih, potem smo z "neumnostjo" samo RAW je dober končali. Vendar bi jaz sam prav Alešu priporočal, naj dela v zapisu RAW, saj bi izdelki lahko bili še kakovostnejši.

 

Stran:
 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com