Prihod videa v DSLR fotokamere

Z možnostjo fotografiranja v Live Viev načinu pri DSLR fotografskih kamerah, se je v tehnološkem smislu izoblikovala platforma za kvaliteten zajem video posnetkov. Prvi je začel orati ledino Nikon z svojim modelom D90, vendar je že kmalu za tem Canon predstavil svoj EOS 5D MkII, ki ima za razliko od Nikona D90, polnoformatni (FF) slikovni senzor dimenzij 36x24mm, ter zajema videoposnetke v polni (Full) HD ločljivosti (1080p ali 1920x1080). Fotografi so to novo možnost izkoriščanja DSLR kamere sprejeli z mešanimi občutki. Nekaterim se zdi zajem videa čisto odveč, namreč način razmišljanja in sam pristop k fotografiji je v določenih segmentih in primerih precej drugačen kot pri snemanju filmov, spet drugim pa so se z to možnostjo odprli popolnoma novi horizonti.

Do sedaj je veljalo, da cenovno dostopne video kamere v kreativnem smislu ne nudijo to kar bi si fotografi pri svojem izražanju želeli. Majhni slikovni senzorji, ki jih premorejo takšne kamere, banalizirajo možnost podajanja vsebine z uporabo kontrole globinske ostrine, kar pa je v večini primerov eden od glavnih elementov fotografskega kreativnega razmišljanja. Profesionalne video kamere, ki za zajem videa uporabljajo slikovne senzorje večjih dimenzij, ki so podobne kot pri DSLR fotokamerah, pa stanejo celo premoženje, tako, da si jih do sedaj večina ni mogla privoščiti.

Eden od prvih proizvajalcev, ki je začel izdelovati video kamere, ki premorejo slikovne senzorje »crop« ali FF formata, po dokaj dostopnih cenah za filmski svet, je firma RED iz ZDA. Modificirani CMOS senzor iz fotografskih vod in dimenzij približno crop formata ter 12 Mpix, so uporabili za svoj prvi model pro video kamere RED ONE. Kamera se je med filmskimi ustvarjalci zelo hitro prijela tako, da predstavlja danes standard v manjših in neodvisnih filmskih produkcijah za večino kamermanov pa predmet poželenja.

No pa se pojavi Canon EOS 5D MkII !!! Za fotografe po večini z nepotrebno funkcijo možnosti snemanja videa v polnem HD formatu, ki zajema video preko polnega FF formata senzorja. Cena nekaj več kot 2000 evro!!!

Za marsikaterega filmskega entuziasta pa je to že skoraj na robu fantastike in celotno zadevo vidi popolnoma z drugačnega zornega kota. Video kamera polnega 35mm filmskega formata, ki snema v polni HD ločljivosti 1080p in na katero je moč priklopiti kvalitetne polno formatne objektive... to so bile do sedaj samo pobožne želje, kaj takega so si lahko privoščile samo velike produkcijske hiše, ki so lahko plačale drag najem opreme.

Namreč digitalne video kamere s polno formatnim 35mm filmskim senzorjem so zelo drage, saj se proizvajajo v majhnih serijah. Nekatere firme, ki se ukvarjajo z izdelavo takšnih kamer pa le teh ne prodajajo temveč izključno dajejo v najem. Eden od glavnih proizvajalcev je v svetu filmske produkcije zelo znano, uveljavljeno in cenjeno podjetje Panavision, ki pokriva večino visoko proračunske filmske produkcije v svetu. Zelo visoke so tudi cene specialnih objektivov prirejenih za takšne kamere, ki jih izdelujejo v skoraj manufakturnih nakladah in katerih si ne morejo privoščiti niti večje firme iz sveta filma.

Če rečemo, da je RED približal svet profesionalne in drage video produkcije manjšim filmskim ustvarjalcem, lahko trdimo da je Canon 5D MkII na nek način to omogočil skoraj vsem. Kakšna pa je v resnici uporabnost zajemanja videa pri 5D MkII za bolj profesionalne produkcije ter kje so prednosti in slabosti tega sistema, pri snemanju profesionalnih video posnetkov, pa smo se pogovarjali s fanti iz podjetja NuFrame, ki je med prvimi pri nas začela pri svojem delu uporabljati tudi Canon DSLR fotokamere z možnostjo snemanja polnega HD videa.

Podjetje NuFrame se ukvarja s produkcijo in postprodukcijo TV oglasov, videospotov, filmov in drugih video vsebin, poleg tega pa tudi z vizualizacijami arhitekturnih projektov, oblikovanjem in idejnimi zasnovami različnih znamk, grafičnih vsebin in podobno. Mlad, izkušen in nadarjen kolektiv se rad spopada z zahtevnimi projekti, v katerih je vedno potrebno poiskati kvalitetne celostne rešitve. Prav tako pa tudi sodelujejo z veliko drugimi kolektivi, kjer poskrbijo za delne rešitve projektov. (več o njih si lahko preberete na http://nuframe.si/).

Fante smo zalotili pri snemanju video spota za glasbeno skupino Terrafolk, ki se je odvijalo v Klubu Cankarjevega doma. Posebnost pri tem projektu je bila, da so pri snemanju uporabili štiri Canon DSLR foto kamere, dva EOS 5D MkII ter dva EOS 7D ter eno kamero RED ONE. O specifičnosti tega projekta ter kako se je oprema obnesla v praksi ter kakšne so razlike med DSLR in RED ONE pa smo se pogovarjali z Milošem Srdićem in Teom Rižnarjem.

Prvo vprašanje bi postavil, zakaj ste se odločili za uporabo DSLR fotokamer pri snemanju tega projekta?

Miloš: Predvsem zaradi kvalitete in samega videza slike, ki jo lahko dobimo pri snemanju z DSLR foto kamerami. Veliki slikovni senzor in posledično mala globinska ostrina. Možnost uporabe širokega nabora foto objektivov z zaslonkami f/1.4, 1.8, 2.0 in široko paleto goriščnic. Na izbor je seveda vplivala tudi dobavljivost oz. cena izposoje več kosov opreme, ki je znatno manjša od izposoje kamer tipa Red One.

Slabosti in prednosti snemanja na DSLR vs RED ONE

Miloš: Nekatere prednosti sem že naštel. Naj omenim še majhnost in kompaktnost kot prednost pri snemanju tega tipa kjer dokumentarno, hitro in enostavno snemaš. Ne potrebuješ skoraj nič dodatne opreme. Odlična kvaliteta tudi pri višjih ISO nastavitvah, večinoma smo ta projekt snemali z nastavitvami med ISO 500 in 800. Pri RED ONE je nominalna iso nastavitev ISO 320, sicer se da ISO tudi povišati vendar je to le zapis v metadata pri RAW zapisu in ne realna vrednost. Pri RED ONE se lahko v določenih situacijah pojavi šum v modrem kanalu že pri nominalnem ISO 320.

Naj naštejem še nekaj pomankljivosti pri snemanju z DSLR. Ročno premikanje fokusa je veliko zahtevnejše kot pri objektivih za 35mm filmske kamere. Razlog pa tiči v zelo malih premikih fokus obročka. Ker DSLR fotoaparati uporabljajo bolj precizno tehnologijo avtofocusa, se za ročno ostrenje ne obnesejo najbolje. Na trgu so se pojavili že pripomočki (rigi, nosilci, folow focus prenosi,...), ki nam pomagajo pri teh težavah, a še vseeno se način dela in preciznost ne mora postaviti ob bok klasičnim 35mm filmskim video kameram in bolj kvalitetnim digitalnim kameram (Red One, Arri D21, Sony F35,...). Dolžina posameznega posnetka pri DSLR je zaradi FAT 32 formata spominskih kartic, omejena na 12 min v polnil HD ločljivosti. Pri 5D MkII med snemanjem ni bilo problemov s pregrevanjem, na 7D pa se je bilo kaj nekajkrat zaznati manjše probleme s pregrevanjem, vendar to ni vplivalo na kvaliteto posnetkov. Pri 5D MkII je tudi precej moteče dejstvo da snema video samo v načinu 30 posnetkov v sekundi. Zaradi tega je kar precej nepotrebnega dela v postprodukciji, ki bi se ga lahko izognili v kolikor bi EOS 5D MkII podpiral tudi druge načine. Vendar bo že konec marca rešen tudi ta problem, saj so že napovedali novi firmware z možnostjo snemanja s 24 in 25 sličicami v sekundi.

Teo če lahko podaš še nekaj tvojih pogledov na kvaliteto video zapisa iz DSLR-jev ter možnosti obdelave zapisov posnetih s kodekom H.264 v postprodukciji.

Teo: DSLR fotokamere so postale tehnološko in optično zelo dovršene, tehnologija, množičnost izdelave (posledično dostopna cena) in razširjenost pa so glavni vzroki, da se posega po njih tudi v video produkciji. Tehnologija digitalnih video kamer in snemanja je podobno napredovala kot pri DSLR in se izpopolnjuje iz dneva v dan. Tako se mi zdi korak proizvajalcev, da so v DSLR fotokamere začeli vgrajevati tudi možnost snemanja video posnetkov, dokaj logična. Video zahteva 25 sličic v samo eni sekundi, to je največja razlika med eno samo fotografijo in videom. To je tudi glavna težava DSLR fotokamer, ki omogočajo snemanje videa. Procesiranje toliko večje mase podatkov zahteva bližnjice, v primerjavi z zajemom klasične (le ene) fotografije. Ozko grlo sta ponavadi hitrost tipal, procesiranja in pomnilnega medija ali pa vodilo medija preko katerega zapisujemo. Zato se za zapis videa uporabljajo različni kodeki. Canon EOS 5D MkII in EOS 7D uporabljata H.264 kodek, ki je bil razvit za internet. Ti kodeki za človeško oko nepotrebne podatke enostavno odstranijo. Prav ti podatki pa so nujni za kvalitetno postprodukcijo. Tu se pokaže največja razlika v primerjavi z Red One kamero in DSLR-ji. Red One zapisuje v svoj lasten RED RAW kodek, ki je zelo podoben kot RAW zapis pri DSLR-jih in v postprodukciji dopušča veliko večje posege brez vizualne destrukcije slike.

Vendar pa se z nekaj izkušnjami in znanjem da tudi pri DSLR-jih da doseči dokaj visok nivo kvalitete v postprodukciji, če pred snemanjem pravilno nastavimo digitalno procesiranje slike v sami fotokameri. To je faza, ko slika potuje iz senzorja na kartico. Senzor zajame veliko več podatkov, potem pa jih na podlagi naših nastavitev stisne in pošlje kartici. Če v tem koraku poskrbimo za čim manjši kontrast (posledično na ta način zajamemo veliko večjo svetlobno globino slike) in pravilne barvne nastavitve, imamo v postprodukciji veliko več možnosti za željen izgled slike. Osnovne nastavitve, ki nam jih ponuja fotokamera, so sicer za oko mogoče privlačne (močan kontrast in nasičene barve), a to vedno ni to kar bi radi. Zato je ponavadi bolje zajeti več informacij in jih kasneje obdelati.

Za postprodukcijo (barvno korekcijo) materiala iz DSLRjev obstaja kar nekaj programov. Na primer orodja za barvno korekcijo znotraj montažnih programov Final Cut, Premier in Avid, najde pa se še kar nekaj dodatkov (pluginov), ki omogočajo še bolj dovršeno barvno korekcijo (Magic Bullet, Mojo, Colorista). Pri postprodukciji moramo biti najbolj pozorni, da vedno obdelujemo originalne datoteke iz fotokamere. Če smo material pretvorili v drug zapis (ponavadi to storimo zaradi lažje montaže), tudi če je veliko boljši od osnovnega H.264, je narava kodeka H.264, da vseeno zadrži določene informacije v svetlih in temnih tonih, ki bi se ob konverziji v drug kodek izgubile. Prav tako tudi kamera Red One v originalnem materialu zadrži veliko več informacij, kot če material pretvarjamo v kateri koli drug kodek brez izgub.

Kodeki in konverzije materiala pa so obvezne pri bolj natančni montaži materiala. Za grobo ali hitro montažo lahko uporabljamo obstoječe datoteke (v kodeku H.264). Za bolj detajlno in fino montažo pa je material potrebno pretvoriti v kodek ali zapis, ki deluje brez problemov v izbranem montažnem programu. Problem je v dekodiranju kodeka H.264. Ker je to zelo močna kompresija in računalnik znotraj montažnega programa potrebuje ogromno procesorsko moč za računanje video zapisa. Zato je priporočljivo material pretvoriti v slabši zapis za montažo (offline edit). Ko smo z montažo končali in bi radi nadaljevali postprodukcijo z barvno korekcijo pa ustvarjen offline material zamenjamo z originalnimi posnetki iz DSLR fotokamere (reconnect). Lahko pa tudi enostavnejše pred začetkom montaže material barvno obdelamo in celotne posnetke izvozimo v zapis ki nam bo ustrezal v montaži. V montaži se podobno obnese tudi material iz kamere Red One. Sicer lahko montiramo že obstoječe datoteke, a za bolj natančno in fino montažo je potrebno opraviti postopek offline montaže.

DSLR fotokamere pa imajo še eno hibo, ki je dokaj pomembna za bolj dovršeno postprodukcijo. To je tako imenovani rolling shutter. Klasične kamere uporabljajo mehanski zaklop, ki senzor ali filmski trak izpostavljajo svetlobi, ki pada skozi objektiv. DSLRji pa mehanski zaklop v času snemanja videa pustijo ves čas odprt. Ko čip zajema sliko, je ne zajame v istem trenutku na celotni višini senzorja, ampak od zgoraj navzdol. Pri snemanju močnih vertikalnih linij v horizontalnem premiku (primer vožnja ob drevoredu), se zato pojavljajo napake in vertikale izgledajo postrani. To je lahko velik problem za analiziranje premika kamere ali objektov (camera tracking ali match moving). Tako tehnologijo se uporablja v primerih, ko bi v posneto okolico radi dodali računalniško ustvarjene elemente (CGI). Problem digitalnega zaklopa pa je lahko tudi zelo moteč pri samem izgledu posnetega materiala. Ta problem se da delno odstraniti v zahtevnejših programih za postprodukcijo.

Zaključna misel

Do sedaj se je zdelo da sta svetova filmske in fotografske industrije, tako po produkcijski kot tehnični plati daleč, daleč narazen. Že v analognih časih se je s fotografijo lahko bolj resno ukvarjal skorajda vsakdo, ki je imel dostop do malo boljše fotokamere in temnice. Torej je bilo tistih, ki so imeli potrebne izkušnje ter tehnično znanje za kvalitetno in kreativno delo v fotografiji precej več, kot tistih ki so obvladali svet filmskega izražanja. S prihodom digitalizacije se je nivo kvalitete, tako fotografskih kamer kot tudi samih fotografij in fotografskega znanja, močno povečal. Prednosti, ki jih nudi digitalna tehnologija omogoča lažji vpogled v samo fotografsko izražanje s tem pa tudi skrajša čas, ki je potreben da osvojimo potrebna fotografska znanja.

V svetu filma sama digitalizacija zajema posnetkov ni tako dolgo prisotna, kot v svetu fotografije.
Dejstvo, da za zajem digitalnega videa v visoki ločljivosti na slikovni senzor polnega formata potrebujemo tudi ostalo periferijo, ki je sposobna zelo hitrega prenosa, hranjenja in procesiranja velike količine podatkov je botrovalo, da se filmska industrija v digitalnem smislu ni tako hitro in učinkovito razvijala ter je bila omejena le na strogo profesionalne kroge ter produkcijske hiše, ki so si lahko takšno tehnologijo privoščile.
Prihod kvalitetnega zajema video posnetkov v DSLR fotokamere polnega in "crop" formata pa je, čeprav mogoče ni takoj razvidno, filmski svet obrnila na glavo, na podoben način, kot se je to zgodilo v fotografiji.

Glede na dejstvo da je mogoče z DSLR fotografsko kamero polnega formata, kot je to Canon EOS 5D MkII ali 1.3x crop formata kot ga ima EOS 1D MkIV, zajeti video posnetke v polnem HD formatu 1080p preko celotne površine senzorja, ki ohranja vse izrazne karakteristike in lastnosti polnoformatne optike, lahko ugotovimo, da je digitalna revolucija prispela tudi v svet filmske umetnosti ter jo približala množicam. Pri Canon se verjetno niso niti zavedali pomembnosti odločitve, da v svoje DSLR foto-videokamere (sedaj jih lahko poimenujemo tudi tako) vgradijo možnost zajema videa v takšni kvaliteti.

Trenutno je v kvaliteti zapisa med profesionalnimi digitalnim video kamerami kot je RED ONE in DSLR foto kamerami kot je EOS 5D MkII, največja razlika v načinu zapisa ali video RAW formatu, ki ga premorejo pro video kamere. Verjamem pa, da ko bodo pri proizvajalcih DSLR-jev uvideli, da je zadostno zanimanje za takšen format zajema videa bodo to opcijo vgradili tudi v novejše modele svojih DSLR fotokamer.
Vsekakor pa lahko potegnemo pri razvoju digitalnih video kamer, paralele razvoju DSLR fotokamer, namreč sama dinamika razvoja in prihoda na tržišče ter dostopnost novih sistemov zajemanja digitalnega videa je na moč podobna, zgodovini razvoja DSLR fotokamer. Torej prihaja doba RDEČEGA VIDEA.

Za nastanek tega članka bi se rad zahvalil fantom iz firme NU FRAME (http://nuframe.si/), ki so prijazno ponudili vpogled v svoje delo, ter znanje in razjasnili določene pojme glede uporabe DSLR fotokamer pri profesionalni video produkciji in postprodukciji.

Bojan Stepančič