Čeprav se je najina prva velika kolesarska potovalna avantura končala že pred nekaj časa, tukajšnje bivanje še vedno preštevam v kolesarskih kilometrih. Kako tudi ne po – 85 dneh preživetih na kolesu! Šele po takšni avanturi ti nekako postane jasno, koliko lahko doživiš v enem dnevu … na drugi strani pa ti da novo sliko o življenju – napetem, stresnem, hitrem, ki ga živimo tukaj. Tako spremeniš kakšno življenjsko načelo, kolo pa postane osnovno prevozno sredstvo. Prav simpatično je bilo namreč kakšno uro preživeti v mestih, kjer si ljudje zaradi nizkega življenjskega standarda ne morejo privoščiti avtomobila in se zaradi tega celo mesto premika bolj ali manj na kolesih.

Nacionalni park Torres del Paine - Cesta se ves čas bolj ali manj vzpenja, klanci so neverjetno strmi. Do poznega popoldneva zaokroživa ves park; sonce neverjetno pripeka.

Kolesarjenje po delu Južne Amerike sva začela prav na njenem koncu – Ognjeni zemlji in zadnjem kraju na svetu, kakor popularno imenujejo mesto Ushuaija. Pedala sva prvič pognala 1. marca, na cilj v La Pazu pa po 5600 kilometrih prispela dobra dva meseca in pol kasneje. Vmes sva premagovala dolge ravnine in čelni veter Ognjene zemlje, ki tudi na ravnini na trenutke ni dopuščal hitrosti višjih od 10 km/h. Potepala sva se po številnih nacionalnih parkih in prevozila 900 km na čilski Carreteri Austral, ki je marsikje tudi sama po sebi nacionalni park, za katerega ni potrebno odšteti vstopnine. S številnimi gorami, jezeri, rekami, makadamom in strmimi vzponi je južna cesta, kakor se Carretera Austral tudi imenuje, še najbolj spominjala na gorsko kolesarske ture, ki se jih lotevamo v Sloveniji.

Potepanje po Carreteri Austral sva začela v Villi O'Higgins, kraju s 450 prebivalci, ki je bil še pred nekaj leti dostopen samo po zraku.

Največja avantura v Južni Ameriki

Do Coyhaiquja, glavnega mesta tega predela Čila, sva od začetka Carretere potrebovala slabih deset dni. Marku je namreč nagajal menjalnik, ki ga je pred dnevi zadela palica in vse dokler se ni dokončno zlomil in ga je bilo potrebno zamenjati, sva verjela, da bo nekako zdržal napore. V Puerto Bertrandu naju je ponovno dohitel Richard, Anglež, ki sva ga spoznala na kmetiji ob jezeru O'Higgins, kjer smo skupaj z enajstimi popotniki čakali na ladjo, ki nas je pripeljala na začetek največje avanture v Južni Ameriki. V Puerto Bertrandu smo nakupili nekaj kruha, medtem ko se nam je okoli nog smukal prijazen labradorec. Ko smo krenili v prve klance izven mesta, nam je vztrajno sledil.

Naslednje jutro nas je po dolgem času prebudil dež, zato smo po kratkem trenutku sonca ob enajstih odrinili naprej. Ko si enkrat na kolesu, te nič več ne moti! Sicer pa se je tudi dež kaj hitro naveličal in naredil se je čudovit dan. Ob popoldanskem kosilu nas je dohitel Bert, pes, ki se nam je pridružil prejšnji dan in vztrajno tekel z nami, čeprav je imel na zadnji desni taci že pošten popotniški žulj. Ko nas je na vrhu klanca zagledal, je začel veselo mahati z repom in lajati od navdušenja. Zjutraj naslednjega dne nas je pričakal čudovit dan in Bert kar ni mogel skriti navdušenja, ko smo šotor in ostalo opremo pospravljali na kolo. Takoj iz Ville Cerro Castilio smo zasopihali v 10-kilometrski klanec, ki z vrhom na 1120 metrih predstavlja najvišjo točko Carretere. Spust v dolino je bil čudovit. Cesta je bila asfaltirana, drevesa pa so se barvala v jesenske barve.

Glede na to, da je Carretera skoraj v celoti makadamska, sva bila vsaj v prvih kilometrih nadaljevanja vesela asfalta, ki naju je iz Čila čez 3186 metrov visok prelaz Christo Redentor pripeljal na argentinsko stran. A kmalu se naju je lotila abstinenčna kriza, ko sva po štirinajstih čudovitih dneh Carretere morala drgniti nepregledne ravnine Argentine, kjer jug in sever države povezuje Nacionalna Ruta 40. Ravnine so bile tako dolge in nepregledne, da si človek v Evropi tega skoraj ne more predstavljati. Iz neturističnega severa Argentine, ki nama je bil ravno zaradi tega ter seveda tudi nižjih cen še bolj pri srcu, sva se odpravila še na 14-dnevni potep po Boliviji in potovanju dodala piko na i.

Salar de Uyuni – Bolivija, kateri sva namenila zadnjih deset dni najinega potovanja, je bila pika na i. Čudovita dežela ponuja kolesarju izziv na vsakem koraku, a je vse prej kot za potovalne laike.

Revščina z veliko začetnico

Bolivija se je za kolesarje izkazala kot zahtevna država, saj ima najrevnejša južno ameriška država le en odstotek asfaltiranih cest, makadam pa je mestoma posut z mivko, ki omogoča vse prej kot hitro napredovanje. A ko sva se po 500 kilometrih na takšnih in drugačnih makadamskih cestah in treh dneh preživetih na Salar de Uyuni, največjem slanem jezeru na svetu, ponovno priklopila na asfaltno cesto, nama je srce sprva kar igralo. Kilometri, katere sva še malo pred tem lahko zlahka preštevala, so zdaj kar leteli, a tista prava Bolivija se je končala. Nič več ni bilo majhnih naselij, kjer so bile hiške narejene iz blata. Zamenjala so jih majhna mesta, kjer si je kanalizacija kar po pravilu utirala pot sredi mestnih ulic, ljudje so – če si jih želel fotografirati – želeli vedno imeti kakšen bolivianos, le revščina je ostala. Takšna, da je v življenju še nisva doživela. Ko sva v zadnjem dopoldnevu na poti proti bolivijskemu glavnemu mestu starejši ženici, ki je brskala po smeteh, podarila podlogo, ki nama je ves čas služila za podlago šotora, so se ji orosile oči. Ko sva dodala še nekaj makaronov, ki so nama ostali, in pol kilograma mandarin, pa je Marka kar želela poljubiti. Hitro se je umaknil, da ne bi v zadnjih kilometrih te divje dežele s čudovito naravo, a povsem drugačnimi kulturnimi navadami staknil še kakšne bolezni. Bolivija je bila res prava divjina, ki je zahtevala obvladanje vseh, še tako nepredvidljivih situacij.

Urška Andrejc

*********************

www.midvanabiciklu.com

POTOPISNO PREDAVANJE S kolesom po Južni Ameriki
Sreda, 21. marec, ob 19. uri - STA Travel Cafe Ljubljana
Četrtek, 22. marec, ob 19. uri - Mladinski center Trbovlje
Torek, 27. marec, ob 18. uri - Knjižnica Domžale