S pojavom novih digitalnih kamer se pojavlja tudi vprašanje o tem, kaj je RAW. In to je spet čas, ko si moram priti na jasno, kaj to pomeni. Mnogi bi ga uporabljali, drugi ga ne priporočajo, tretji, ki so ga preizkusili, bi uporabljali samo to in tako naprej. Da bi lahko razjasnil problem RAW, kar v prevodu pomeni surov, neobdelan podatek ali celo digitalni negativ, sem se lotil spoznavanja delovanja fotoaparata in tudi osebnega računalnika.
V literaturi sem našel nekatere različice notranje strukture fotoaparata. Prva stvar, ki je drugačna od analognih fotoaparatov, je senzor ali tipalo. Delovanje senzorja ni povsem jasno, zato brskam po literaturi in najdem mnoge zanimivosti. Spoznam, da je senzor elektronski element, ki je zmožen sprejeti svetlobo in jo pretvoriti v električni impulz. Senzor ni občutljiv za barve, zaznava pa različne stopnje svetlobne jakosti. Seveda je za barvno fotografiranje to premalo, saj ne moremo jemati samo svetlobne spremembe in imeti sliko v vseh odtenkih sive. Slika v naravi, ki jo želimo zajeti, ima širino in višino. To pomeni, da z enotočkovnim svetlobnim elementom lahko zajamemo le majhen del slike. Zato je razvoj začel siliti v izdelavo plošče, ki ima na površini mnogo svetlobnih elementov. Tako smo dobili sprejemnik svetlobe ali senzor, ki ga sestavlja mnogo za svetlobo občutljivih elementov, razporejenih v kvadratno obliko (na začetku v velikosti od 640 x 480 elementov). Vsak element je postal tako rekoč osnovni element slike, ki ga imenujemo piksel (iz angleških besed picture element). Nove vrste tehnologije so omogočile, da so se slikovni senzorji razvili do naravne velikosti Leica formata 32 x 24 mm, kjer govorimo o milijonih pikslov.
Do zdaj smo spoznali le senzorje z možnostjo prepoznavanja svetlobe. Želimo pa imeti senzor, ki bo zmožen predstaviti sliko v vseh barvnih kombinacijah. To je leta 1976 uspelo dr. Bayerju, ki je na senzor nanesel barvni filter v mozaiku treh barv, dveh zelenih ter modre in rdeče, katerih razmerje je 50 odstotkov zelene kot luminančno občutljivega elementa ter po 25 odstotkov modre in rdeče kot krominančno občutljivih elementov. Tak surov izhod podatkov iz senzorja moramo nato posredovati v čitalnik signalov, ki s posebnim algoritmom izvede funkcijo interpolacije barv, ki jih pozneje preoblikujemo v sliko v formatu JPEG ali TIFF.
Na podlagi teh spoznanj sem se odločil, katere vrste zapisov bom uporabljal. Vse posnetke, ki jih nameravam trajno hraniti, bom fotografiral v formatu RAW, ker jih lahko v vsakem trenutku prevedem v obliko JPEG ali TIFF, katere kakovost je odvisna od takratne razpoložljivosti programov. Programi za pretvorbo v računalniku se hitreje izpopolnjujejo in jih je tudi lažje nadgraditi v računalniku kot pa v fotoaparatu. Drugo dejstvo je, da iz formata JPEG ne moremo nazaj in s spremenjenimi programi ne moremo več vplivati na sliko. Vse dozdajšnje raziskave sem strnil v dve sliki, ki nazorno prikazujeta mojo odločitev.
Podatke iz tipala (senzor) lahko prenesmo na pomnilno kartico na dva načina. Preko procesorja in obdelave podatkov (JPEG) ali direktno na pomnilno kartico brez vpliva na podatke (RAW). RAW zapisu zaradi tega rečemo tudi "surovi zapis", saj se podatki ohranijo kot so na tipalu. No, ne čisto enaki, saj večina kamer uporablja zapis RAW formata s kompresijo (brez izgub).
Ko prenesemo RAW datoteko v računalniški program nam le ta opravi delo procesorja v naši kameri in RAW zapis pretvori v bitni zapis. Tu pa imamo več možnosti vplivanja na samo obdelavo in je zato lahko končni izdelek z veliko več tonskih zapisov ter s tem posledično možnostjo večje obdelave.
Več o RAW programih:
http://www.e-fotografija.si/efotografija/programi/Programi03.htm
