Ko nam je leta 2003 Olympus v Amsterdamu predstavil svoj koncept kamere iz razreda DSLR, model E-1 (preizkus), smo si bili vsi prisotni zelo enotni. Dobra kamera z novim pristopom 4/3 sistema, ki pa se bo moral čez čas šele izkazati, dopolniti. E-1 pa je že nudila veliko v nekaterih elementih. Zelo trpežno ohišje in sistem čiščenja tipala, ki so ga drugi proizvajalci v zadnjih dveh letih komaj začeli dodajati v svoje kamere. E-1 je imela na začetku še eno zanimivo prednost. Zaradi velikosti tipala manjše goriščnice in s tem povezano kompaktnost objektiva, ter dobro svetlobno moč. Edino večjo slabost sem kaj hitro opazil in jo Olympus predstavnikom tudi podal. Olympus inženirji so kamero postavljali ob bok takratni profesionalni kameri Canon EOS 1Ds (intervju), (preizkus s EOS 1Ds), ter s tem posledično krepko zasolili začetno ceno.

In ni minilo veliko časa, ko se je Olympus odločil kameri krepko znižati ceno in dosegli so zanimiv efekt. Kamera se je začela zelo dobro prodajati in kljub relativno malemu številu točk in slabosti pri delu z visoko občutljivostjo smo jo vsi začeli hvaliti kot kamero, ki zdaleč največ nudi za svoj denar. Če še spoznamo, da je bil ob kupljeni kameri katere cena je bila samo 1000€ dodan še objektiv ZUIKO 14-54mm f/2,8-3,5, potem vemo, da se je zaradi tega dejstva kamera približala marsikateremu hobi fotografu, ki ga je fotografija že bolj zasvojila in mu je tudi odlično služila.

Olympus E-3 in novi objektiv SWD.

Ko smo že vsi, vključno z zadovoljnimi lastniki, ki so še vztrajali na E-1 izgubljali upanje ali nam bo Olympus ponudil naslednico, so nam konec leta 2007 le predstavili model E-3. Kaj nudi, kolikšna bo njena uporabniška vrednost, kakšna bo cena, so bila prva vprašanja. Vprašanja predvsem iz dejstva, da Olympus ne bi še enkrat naredil podobne napake kot z modelom E-1.

Tudi ta stran kamere je ergonomsko tako prirejena, da kamero lažje držimo v roki, ko na motiv gledamo preko zaslona (LiveView).

Ob prvih predstavitvah tehničnih podatkov kamere E-3 je bilo najavljeno kar nekaj večjih novosti. Obljubljali so predvsem najhitrejši AF z novimi SWD objektivi in dobro sliko tudi pri višji občutljivosti. Take napovedi fotografskih podjetij je vedno dobro preveriti v praksi ali je kaj soli na njih. Zato sem se z veseljem odzval na prvi preizkus kamere Olympus E-3, ki je bil v Istanbulu. Že po prvem druženju sem dobil zelo pozitivno mnenje o sami kameri. Seveda, če jo gledam predvsem z očmi naprednega fotografa, ki pa nikakor ne sme biti sam pri sebi že odločen ali celo pristranski do določenega proizvajalca ali razreda kamer. Ob mojem prvem pregledu E-3 sem že vedel, da bo samo še cena tista, ki bo kameri dala lažjo pot za preboj med kupce, kot jo je na začetku imela kamera E-1.

Odlični materiali kot sama izdelava kamere naj dajo dodatno zaupanje v njo. Levo spodaj od bajoneta je gumb za predogled globinske ostrine. Zgoraj, belo, pa senzor za WB.

Ohišje kamere Olympus E-3

Ohišje je velikosti 142,5x116,5x74,5mm. Je dokaj veliko in se ga tudi zaradi tega solidno drži v roki. Teža 810g za tako napredno kamero ni pretirana, to je še celo prednost, da lažje umirimo tresenje ob proženju. Za daljše držanje kamere v roki pa mi je še vedno manjkal kakšen dodatni cm višine kamere. Ta problem lahko rešimo z nakupom dodatnega nastavka (vsem registriranim uporabnikom E sistema ga ob nakupu kamere E-3 podarijo) za spodnji del kamere, ki služi tudi za možnost uporabe dveh baterij naenkrat. Obenem sem imel stalno občutek, da mi teža objektiva kamero vleče z njim navzdol. Do sedaj še nisem imel tega čudnega občutka z nobeno kamero in očitno je, da moji roki ta ergonomija ne odgovarja povsem. Še bolj kot že model E-1, je Olympus E-3 pridobil na robustnosti in zaščiti proti prahu in vodi. Kot ste že lahko videli v video zapisu na kamero lahko stopimo in se ohišje ne bo deformiralo.

Kljub izredno lahkemu in tankemu ohišju pa je le to zaradi drugačnega brizganja magnezija "Thixomolding", ki omogoča izdelavo pri nižjih temperaturah izredno vzdržljivo na pritisk. Olympus je glede na konkurenco naredil še dodaten korak v smeri odlične zaščite. Kamera je tako močno zaščitena na vitalnih delih s silikonsko gumo, da jo brez bojazni polijete z vodo. Sam sem kamero dodobra preizkusil tudi ob močnem deževju in res ni bilo z njo nobenih težav. Prav tako kot je zaščiteno samo ohišje ima sedaj tudi bajonet objektiva gumasto zaporo, da voda ne pride v kamero.

Poskrbeli so tudi za dobro ergonomijo dela kamere, ki jo držimo z levo roko. Na prednjem delu je celo opora za sredinec. Danes, ko lahko tudi s kamero DSLR večkrat zajamemo motiv preko pogleda na sliko na samem zaslonu, je dobro držanje kamere na robu tudi pomembno. Za to pa potrebujemo drugačno ergonomijo kamere predvsem na njenem levem delu (gledano od zadaj) kot ob pogledu na motiv preko iskala.

Dokler se ne navadiš je na kameri obilo gumbov z nastavitvami, ki so ti sprva nelogično, oziroma bolje rečeno neznano postavljeni. Se pa vsak lastnik kamere te posebnosti lahko hitro navadi in potem mu je prav postavitev gumbov na njegovi kameri nekaj, kar je najboljše. V celoti gledano glede ohišja lahko rečem, da je Olympus zopet naredil perfektno delo. Že predhodnica E-1 je veljala za kamero, ki je vzdržala ne samo udarce in dež ampak tudi prah. Kamera je bila z našimi vojaki preizkušena tudi na afganistanskih brezpotjih.

Notranji (nevidni del) ohišja iz magnezija je v roki izredno lahek. Skoraj ne moreš verjeti, da je to ohišje robustne kamere.

Novi materiali in tehnologija izdelave ohišja zagotavlja njegovo izredno trdnost. Tudi sami smo preizkusili ali ti izredno lahko ohišje vzdrži tako močan pritisk. Na njem lahko stojite.