Uvod
Fotografija se zgodi najprej v glavi. Procesi razmišljanj, refleksije občutenj so tisto kar sproži prst na sprožilcu. Trenutek zamrznitve, ujeta podoba. Fotografiramo zaradi fotografije same? Za koga? Zase, za zanamce? Mogoče pa gre za početje, ki živi samo zase? Vprašanja, ki se ti začnejo porajati, ko se začneš spraševati zakaj in čemu sploh fotografija.
Ali je fotografija le dokument ujetih trenutkov v času ali pa je še nekaj več? Ali je nastavljena fotografija še fotografija v tistem primarnem pomenu besede ali pa je to umetnost?
Zame je fotografija vse to in še več, je odraz življenja in fotoaparat je le naprava in sredstvo, ki mi omogoča prikazovanje procesov razmišljanj, ki se mi tvorijo, tako čustveno, kot tudi miselno. S fotoaparatom lahko osmislim – prikažem svoj pogled na svet. Ali je ta prikaz relevanten bo pokazal čas. Dejstvo pa je, ko je podoba enkrat ujeta, je njen ubeg nemogoč.

Pred nami je matematično racionalno narejena fotografija. Inteligentno izpeljana ideja z obračanjem fotografije nam skupaj z naslovom doprinaša nov pogled tako na prikazane predmete, kot na samo definicijo prostora. V tej fotografiji je avtor smelo (vede ali nevede) udejanjil filozofijo, da je svet, ki ga vidimo le svet naših predstav in iluzij, ki sem nam, odvisno od točke gledišča (in razumevanja), prikazuje v celoti samosvoje. Vrhunsko narejeno.

Avtor: Strogozaupno
Naslov: Spring tales 

Če smo pri prejšnji fotografiji ugotavljali, da nam avtor skozi svoje oči predstavlja matematičen svet, nam na Spring tales ponudi eklekticizem matematike in poetike. Živo, ki nam ga avtor komaj kdaj in nekako le stežka prikaže in približa v svojem opusu, pa nam ga tukaj ponudi precej več kot le samo kal. Še več, ponudi nam celoten razpon življenja. Tako začetek kot tudi njegov konec. Haiku v fotografiji ali še bolje pravi fotografski zen koan. Fotografija, ki jo je potrebno »brati« večkrat.