Ko sem na strani e-fotografija prebrala vabilo na Fotopotep v neznano, me je zamikalo – hkrati so se mi pa začela postavljat vprašanja. Kaj pa, če je to nekje, kjer imam še vse poslikano? Kaj če gremo kam, kjer mi ni všeč? Kaj če gremo v moj domači kraj? Ampak so bila vsa vprašanja hitro odgovorjena. Če imam že vse poslikano, to pomeni, da je tam lepo in da se vedno najde še kak dober prizor. Da mi kaj ni všeč – v Sloveniji tega itak ni! In če gremo v moj kraj, mi bo žal edino tega, da sem vstala eno uro prej, da sem se odpeljala v Ljubljano in spet nazaj. Ampak pridobim pa nekaj veliko več vrednega; celodnevno druženje z ljudmi, ki jih zanima isto kot mene – to je fotografija. In po tem, ko sem se z e-fotografiji udeležila že treh takih izletov vem, da so ta druženja vedno zelo prijetna.
Foto: Žiga Intihar
In ko smo se v soboto zjutraj začeli zbirati pred Atlantisom sem ugotovila, da je še kar nekaj takih, ki so razmišljali podobno kot jaz. In vse tam nas je (ob strasti do fotografije, seveda) družilo isto: radovednost, kam gremo.
In ta radovednost je naraščala z vsakim prevoženim kilometrom. Zavili smo desno – torej Gorenjska ni. Štajerska tudi ne. Na naslednjem križišču je odpadla Dolenjska, takoj za tem še Kočevska. Kot kaže, gremo nekam proti Primorski. Super; tam je napovedan sončen dan!
Še pred prvim postankom nas je čakalo prvo presenečenje: zajtrk. Ja, potica je bila res odlična. Da niti ne govorim o tem, koliko energije nam je dala, saj so potem prsti kar skakali po sprožilcih.
In ko je avtobus pred izvozom začel zmanjševati hitrost, mi vodič ni pusti prav dosti časa za ugibanje – Cerkniško ali Planinsko polje. Izdal nam je prvo lokacijo: gremo na Cerkniško jezero. Jeeeeee!
Res je, da je bilo Cerkniško jezero tokrat bolj potoček kot jezero. In tudi res je, da je bilo tam pošteno mraz. Ampak – pozdravilo nas je sonce.
Foto: Žiga Intihar
Seveda smo se takoj raztepli naokrog in začeli iskati najboljše lokacije. Nekateri okrog vode, kjer sta bila tudi naša dva fotovodiča, Yurko in Žiga, drugi pa so šli še malo dalje, iskat če je kje še kaj lepšega.
Proti soncu. Foto: Karmen Smolnikar
Seveda nista mirovala tudi Yurko in Žiga. Trudila sta se nas naučiti vse svoje male tajne velikih mojstrov. Ker sta res mojstra. Ne samo pri fotografiranju; tudi pri vseh nasvetih in pomoči pri nastavitvah fotoaparata. Skupaj smo se trudili ujeti vse lepote pokrajine, iskali najboljšo svetlobo in poskušali ujeti še zadnje jutranje meglice.
Jezero v potoku. Foto: Karmen Smolnikar
Foto: Žiga Intihar
Ampak tam ni bila samo pokrajina. Učili smo se tudi, kako najlepše zajeti portret, kako uporabljati bliskavico in na kaj moraš paziti, da končni rezultat ni nekaj le približno podobnega portretu.
Portret proti soncu, doosvetljen z bliskavico. Foto: Žiga Intihar
Kot je bilo obljubljeno, je bil z res nami profesionalni model. Čeprav ne vem, zakaj nimamo te besede tudi v ženskem spolu (verjetno zato, ker se modelka malo čudno sliši?). In čeprav bi katera od fotopotepink morda raje izbrala moški model, je bila Anamarija tako luštna, tako profesionalna in hkrati tako simpatična in komunikativna, da smo jo z veseljem ves čas škljocali. In punca ima po moje na vse strani radarje, kdaj se kak fotoaparat usmeri proti njej – ker se še v istem trenutku obrne proti tebi in se nasmehne.
Seveda pa Cerkniško jezero ni bil edini cilj. Po tem, ko smo poslikali vse, kar se je dalo in še po jutranji kavici smo šli naprej. Zavili smo proti Vipavski dolini in proti naslednji točki –to je bil Vipavski Križ. Vasica, ki stoji na majhnem hribčku, je bila naseljena že v predrimskih časih, že v 16. stoletju je najprej dobila tržne pravice in bila nato bila povzdignjena še v mesto, danes pa je med najlepšimi zgodovinskimi kulturnimi spomeniki v Sloveniji. Pa še lep razgled imajo tam s hriba dol.
e-Fotografi v Vipavskem Križu. Foto: Simon Kompara
V naše fotoaparate smo pospravili Kriške stare ulice, hiše, rože pred njimi, oboke, gospo, ki je obrezovala trto, spotoma pa še nekaj novih portretov Anamarije. Potem se nam je pa že mudilo naprej. Nismo še čisto vedeli, zakaj – le to, da moramo ob neki uri nekje biti.
Zavili smo proti Novi Gorici, nato v dolino Soče in tik preden smo prišli do Mosta na Soči smo izvedeli, kaj nas čaka: vožnja z ladjico po Soči.
In na ladjici najprej dobrodošlica. Ko smo sledili vonju po kuhanem vinu, smo na mizah zagledali tole:
Med vožnjo po Soči se ti odprejo še razgledi, ki jih z brega ne vidiš. Razni odsevi grmovja v vodi, mali slapovi, ki se zlivajo vanjo, travniki in hiše na obali ter mostički, pod katerimi smo se peljali. In vse to v lepi jesenski svetlobi.
Pod mostom. Foto: Karmen Smolnikar
Pa ni bila tu samo hrana, pijača in razgledi. Tu je bil še naš kapitan.
Kapitan. Foto: Karmen Smolnikar
Ob tem, da res izgleda kot pravi kapitan, je imel za nas pripravljenih še kup pravljic, zgodbic in legend. Od tiste o princesi, ki je s solzami napolnila jezero do te, zakaj so ženske zmaji (in kljub temu, da je nejeverni Kseniji tega zmaja celo pokazal, še vedno ni dvoma, da je to pravljica).
Pa z ladjico presenečenj še ni bilo konec. Čakal nas je še en biser tam blizu. Najnižja točka Triglavskega narodnega parka – Tolminska korita. V tem naravnem spomeniku je baje celo Dante našel navdihe za svoje pesnitve. Ker pa sem si jaz z mojih hudim strahom pred višino upala le sprehodit po cesti do Hudičevega mostu in nazaj, lahko le povzamem izjave tistih, ki so se vračali: lepo ... krasno ... super ... čudovito. In še kaj v tem stilu.
Tolminska korita. Foto: Simon Kompara
Foto: Žiga Intihar
"Gibanje vode" dosežemo z dolgimi časi osvetlitve. Foto: Žiga Intihar
V kolikor s seboj nimamo stojala si lahko pomagamo tako, da našo foto kamero položimo na trdno/negibajočo površino in delujemo z dolgimi časi osvetlitve, brez stresenih posnetkov.
Skozi celoten e-FotoPOTEP nas je spremljalo sonce..tudi v koritih.
Čas za fotografski posvet.
Pri manj kot uri do sončnega zahoda smo vsi mislili, da se naš izlet počasi končuje. Toda ne. Ni bilo dovolj, da so nas učili fotografirati podnevi; tudi ponoči se da kaj naredit. Odločili so se, da je prava točka za to grad Dobrovo. Ampak prva stvar, ki nas je tam zanimala, ni bil sam grad. Ob pogledu na gugalnice je takoj prišel na plan otrok v nas (kako se to lepše sliši, kot če kdo reče, da si otročji) in smo jih takoj okupirali. Nekateri smo v temi poskušali s panningom, nekateri pa z bliskavico. Ali pa smo med prvim ujeli drugo.
Otroci v nas - brez bliskavice. Bliskavica ujeta od drugega fotografa. Foto: Karmen Smolnikar
Gibanje zamrznjeno z bliskavico.
Še v zadnji svetlobi smo za svoje spominske albume uspeli poslikali sam grad
Grad Dobrovo.
Nato pa smo se učili fotografirat portrete v temi. Kako to narediš? Lahko uporabiš bliskavico. Lahko uporabiš bliskavico in daljši čas, da dodaš malo gibanja. Lahko pa le povišaš iso in nato eno sekundo zumiraš.
Foto: Žiga Intihar
Foto: Žiga Intihar
A ste mislili, da bo tu konec? Kje pa! Ne moreš it v Goriška brda, ne da bi tam poizkusil njihovo vino. Zato smo se odpeljali še do bližnje vinske kleti. Najprej so nam jo razkazali, nato pa postregli še z vinom, jabolčnikom in sirom. In to je bilo ta dan najbrž prvič, da smo več pili kot fotografirali...
No, pa saj ni bilo tako hudo. Nihče ni bil pijan. Tudi zato ne, ker vodič kljub vztrajnim prošnjam Gorenjca ni uspel najdet še kake osmice. Je bilo pa tudi brez fotoapratov prijetno še celo pot domov. In to je bilo najlepše: da se nismo vrnili domov samo z dobrimi fotografijami, ampak se ob tem še cel dan zabavali v prijetni družbi.
Še skupinska fotografija udeležencev na novemberskem e-FotoPOTEPU.
