Olympus ima na trgu dve novi kameri DSLR 4/3 sistema, kateremu sta se s kamerama in objektivi že lansko leto pridružila še Panasonic in Leica. Če je Olympus z modeli kamere E-1, E-300 in E-500 poskušal uveljaviti svoje znanje tako, da je naredil tudi po obliki, funkcijah in ceni primerljive kamere drugim podjetjem, z E-330 pokazal drugačnost in dodal med DSLR kamere funkcijo LivePreview, ki še ni dobila večje podpore med fotografi, pa je s kamero Olympus E-400, predhodnico Olympus E-410 podjetje zopet našlo samo sebe in ubralo svojo že znano in priznano pot. Pri E-400, kot sedaj pri E-410 se niso zgledovali po ostalih kamerah. Obrnili so se k lastni (nekdaj že uspešni) tradiciji.
Olympus OM-1
Leta 1973 je Olympus na trg postavil kamero SLR z oznako OM-1. Najmanjša in najlažja kamera SLR je v hipu osvojila množice hobi fotografov (tudi pri nas jih ni bilo malo). OM sistem so razširili s še kakovostnejšimi OM-2, OM-3 in OM-4 ter kamero OM-10 namenjeno hobi fotografom.
Konec 80-tih pa je Olympus po zanimivi AF kameri OM-707 ukinil proizvodnjo fotokamer SLR (razen kamer serije IS z neizmenljivim zom objektivom). A vse do današnjih dni je ime Olympus kot ZUIKO s katerim predstavljajo lastne objektive ostalo zelo cenjeno.
In že lansko leto ob prvem pogledu na kamero E-400 (E-410 je po merah in ohišju enaka) sem v njej takoj videl nekaj več. Zato ima tudi Olympus E-410 nek drugačen, še vedno svež pristop v digitalni svet fotokamer SLR. Kot nekdaj OM-1, je danes E-410 najmanjša in najlažja fotokamera DSLR. Kompaktnost ji omogoča 4/3 sistem, ki uporablja manjša tipala (18x13.5mm) in s tem povezanim manjšim razmerjem ostalih elementov. Tako je lahko manjši svetlobni jašek, kot sami objektivi.
Rokovanje s kamero kljub kompaktnosti še vedno ostaja enostavno, pa čeprav so se izognili večjemu držalu. Res, da ne moremo kamero držati v roki, kot večje in težje kamere iz višjih uporabniških razredov. Toda za hobi uporabnike SLR kamer, ki od njih ne pričakujejo profesionalnih lastnosti je kompaktnost velikokrat še bolj pomembna od popolne ergonomije in oprijema.
Kljub vsemu pa se Olympus E-410 prijetno drži v roki. Ohišje je iz trdne plastike. Prednji in zadnji del kamere kjer jo držimo z desno roko je oblečeno v gumo. Prožilec in ostali gumbi so dobro razporejeni. Ob vklopu kamere nam modra lučka in napis SSWF ob njej da vedeti, da ima Olympus E-410 posebni ultrasonični sistem za samodejno čiščenje tipala. Kar je danes že samoumevno tudi pri nekaterih drugih ponudnikih, vendar je Olympus s protiprašnim sistemom le oral ledino že leta 2003 z modelom E-1.
Glede na predhodnico E-400 so kameri E-410 zamenjali CCD tipalo z NMOS od proizvajalca Matsushita, ki omogoča predogled slike na zaslonu (LivePreview), na mesto kjer je bil prej Fn gumb je sedaj funkcija vklopa/izklopa LivePreview, Fn gumb pa se je preselil na levo tipko usmerjevalnih gumbov.
Še preden pa nadaljujem z opisom kamere in njenih funkcij bi rad opozoril na že nekaj časa znano dejstvo. Marsikateri kupec digitalne kamere je nad njo po nakupu razočaran, ker njegova kamera ne omogoča kakovostne fotografije, enostavne uporabe, celo z njegovo kamero je nekaj narobe saj na drugi določene funkcije delujejo, na njegovi pa ne, itd. Vse bolj opažam in zato tudi opozarjam, da se z vašo kamero dobro spoznajte preko navodil in v praksi. Marsikatera nastavitev preko AUTO in slikovnih programov ne deluje, saj za večino skrbi avtomatika. Veliko gumbov ima možnost nastavljanja več funkcij, katere lahko upravljate preko nastavitev v meniju. Tudi kakovost slike iz kamere DSLR ni samo po sebi umevna. Kameri je treba nastaviti marsikatero nastavitev preko menija ali vsaj pravilno izbrati čas osvetlitve in zaslonko, da dobimo tehnično bolj kakovostno fotografijo. Če pa želite »pravo« kakovost pa brez uporabe računalnika in programa za obdelavo fotografij ne bo šlo. Že v tem preizkusu, predvsem pa v posebnem članku »kako rokovati s kamero DSLR« vam bom poizkusil olajšati rokovanje s kamero in njenimi nastavitvami.
