Druga težava pri ostrenju!

Da bi bilo fotografu, ki vstopa v svet kamer DSLR ostrenje lažje prav zaradi določitve kje naj kamera sploh ostri (glej prvo težavo) nekatera podjetja določijo, da pri uporabi AUTO in slikovnih programov ostrimo z vklopljenimi vsemi točkami. In pridemo do druge težave. Fotograf pogleda na motiv preko iskala, določi izrez, pritisne na prožilec, kamera izostri in proži. Fotografija je zajeta. Toda kako? Ostrina ni tam, kjer jo želimo. Oziroma za vse, ki vstopijo med kamere DSLR preko kompaktnih in so vajeni, da je na sliki vse zadovoljivo ostro, ostrine na sliki sploh ni.

V delovanju z vsemi točkami za ostritev, se vam lahko z vsako kamero DSLR zgodi sledeče. Kamera je našla kontrast v ozadju in nam pomemben del motiva je neoster. Če imate kamero Canon, se morate zavedati, da v slikovnih programih in popolni zeleni avtomatiki vedno delujete z vsemi točkami za ostritev. Potrebno bo delovati s programi P, Tv, Av, da boste lahko sami izbirali točko ostritve. Tudi pri kamerah drugih proizvajalcev bodite pozorni, če imate vklopljeno ostrenje z vsemi točkami. Kaj hitro kamera izostri tam, kjer vi ne bi želeli. In nato je seveda dvom o dobrem delovanju kamere hitro tu. Ker v iskalu kamere lahko dobro vidimo ali je motiv izostren tam kjer želimo (pomagajo nam tudi točke, ki se ob izostritvi osvetlijo) si ob napačnem ostrenju pomagamo na več načinov. V zgornjem primeru bi ob delovanju z vsemi točkami, kamero premaknil malo v levo ali desno, pritiskal prožilec do polovice, dokler kamera ne bi izostrila na osebi.

Če se kompaktna kamera zmoti v ostritvi, to marsikdaj niti ne opazimo. Z njimi imamo skoraj vedno na voljo veliko globinsko ostrino. Odvisno od motiva je kontrola globinske ostrine še kako pomembna. V želji, da je glavni objekt samo oseba in nas ozadje ne zanima bi lahko s kamero DSLR, ob uporabi odprte zaslonke zameglili ozadje.

Pri kamerah DSLR je globinska ostrina močno odvisna od goriščnice našega objektiva in zaslonke. Če delujemo pri goriščnicah nad 50mm in odprto zaslonko, je globinske ostrine kaj hitro "premalo". Zato se pri ostrenju kamera ne sme zmotiti. Z malo globinske ostrine pa lahko kreiramo našo fotografijo. Kar naenkrat lahko izločimo množico motečih elementov.

In zakaj je možno, da ostrina ni tam, kjer si jo sami želimo. Kamere DSLR imajo pri uporabi več točk svoj, z algoritmi že določen način delovanja. Kamera si pri delovanju vseh točk ostrenja programirano izbere izostriti najbližji del motiva, najprej iz centra navzven in tam kjer najde zadovoljiv kontrast. V tisti točki za ostritev kjer kamera najde zadovoljivi kontrast bo sama izostrila. Izjema so kamere, ki imajo določeno, da iščejo že v vnaprej programirani del, recimo iskanje obrazov.

V prednji plan sem postavil objektiv. Na njemu se je zaradi zadovoljivega kontrasta tudi izvršila izostritev. Ker je uporabljen objektiv z dolgo goriščnico 200mm in zaslonka f/2,8, je globinska ostrina zelo majhna.

V drugem primeru sem iz prednjega plana odvzel objektiv. Sedaj v prednjem planu ni izrazitega kontrasta in kamera je izostrila tam kjer sem si sam želel. Da lahko sam (in večina naprednih fotografov) hitro in natančno kontroliram ostrenje, za ostritev večinoma izkoriščam samo centralno točko. To lastnost lahko nastavite na vsaki kameri DSLR in večini kompaktnih.

Samo kompaktne kamere nam nudijo možnost ostrenja skoraj ob robovih motiva. Le redko, bi se v primeru tega motiva zgodilo, da bi kamera izostrila na obrazu. Večina bi pri uporabi vseh točk za ostrenje izostrila nekje v centralnem delu na oknu, saj je tam zadovoljiv kontrast. Še bolj verjetno bi kamera izostrila zunaj na stavbi, saj je v notranjosti barke manj svetlobe. Da pa sem zadovoljivo rešil problem ostrenja (obraz), sem na kameri DSLR uporabil funkcijo razpoznavanje obrazov (Olympus E-520). Da je obraz v protisvetlobi zadovoljivo osvetljen pa sem uporabil še kompenzacijo osvetlitve, +1,5EV.

Ker pa ne fotografiramo vedno samo portret, oziroma so lahko obrnjeni tako, da jih kamera s sistemom razpoznavanja obrazov ne zazna povsem, moramo izbirati ostrenje na klasični način. Predvsem pa to velja za kamere DSLR, saj ima do sedaj samo ena možnost razpoznavanja obrazov. V fazi učenja fotografiranja s kamero DSLR in njenega spoznavanja, so v prednosti kamere, ki nam nudijo čim manj točk ostrenja. Tako iščemo in ostrimo motive, ki so nam vedno nekje v centru. S kamerami, ki so že namenjene bolj zahtevnim in tistim, ki osnove ostrenja že poznajo, pa zaradi več točk v iskalu in širšega polja za ostrenje, neizkušeni doživijo nemalo presenečenj.

Hobi fotografi se večinoma pri fotografiranju osredotočajo na centralni del motiva. Zato jim kamere z manj točkami ostrenja lahko pomagajo k čim manj napačno izostrenih fotografij. Izrazni fotograf rad kreira posnetek in ostri tam, kjer se mu zdi potrebno. Ker je stalno premikanje točk ostrenja zamudno, večina deluje kar samo s centralno točko in kamero v fazi izostritve premakne na želeni del motiva. Po izostritvi le to zaklene (večinoma z držanjem prožilca do polovice), premakne kamero v želen zajem motiva in proži. Temu rečemo rekompozicija in način delovanja bom opisal v nadaljevanju.

Primer, ki bo pri uporabi vseh točk za ostritev kot po Murphy zakonu vedno napačno izostren. Čim prej preizkusite možnost ostrenja samo s centralno točko in rekompozicijo.

Da se izognemo stalnemu premikanju točke ostrenja, kar je tudi zamudno, lahko delujemo samo s centralno točko. Toda v tem primeru, kamera niti izostriti ne bi mogla, saj je v ozadju tonsko enakomerna površina neba, kjer ni nobenega kontrasta. Da bo izostreno na zastavi si pomagamo s trikom, rekompozicijo.

S kamero se premaknimo v levo na želeni del motiva, ki naj bo izostren in s pritiskom na prožilec (do polovice, ko kamera začne ostriti) izostrimo. Še vedno držimo prožilec, s tem je ostritev zaklenjena, se premaknemo nazaj v pozicijo kjer bi radi, da zajamemo motiv in prožimo. Z malo prakse je tak način ostrenja zadovoljiv za večino motivov.