Se še spomnite reklame v kateri fotograf pravi, da s seboj nosi torbo s tridesetimi kilogrami opreme in da mu za lažje prenašanje pomaga kozmodisk? Ali je trgovec s fotografsko opremo in nosi s seboj pol trgovine, ali pa je njegov foto kovček namesto iz aluminija narejen iz svinca. Če želite olajšati svojo torbo za nekaj deset dekagramov, preberite ta članek; hrbtenica vam bo hvaležna.
Tako sem leta 1996 v reviji MOJ HOBI začel s člankom o preizkusu objektiva 28-200mm nasproti dvema, 28-80mm in 70-210mm. Leta 1997 sem preizkusil tri 28-200mm objektive in za konec zapisal sledeče… »TAMRON je nesporni zmagovalec”. (članek KLIK)

Tamron nam je že več kot desetletje znano podjetje, ki ne izdeluje fotokamere, nudi pa objektive z večjim razponom med goriščnicami, za različne navoje (test objektivov Tamron 28-300mm in 18-250mm). Canon, kot vsa druga foto podjetja, ki izdelujejo ohišja in objektive, so se tega razreda objektivov vedno izogibala, oziroma jih že v analogni dobi niso obešala na veliki zvon. Njihov moto je bil, mi nudimo kakovost. Toda bolj jih je v ne nudenje objektivov z večjim razponom med goriščnicami držalo dejstvo, da naj uporabniki njihovih kamer kupujejo njihove objektive. Še bolje povedano, več njih.

S prihodom digitalne tehnike in posledično vse večjo množico hobi fotografov pa tudi foto podjetja začenjajo razmišljati drugače. Ker so objektivi s širokim izborom med najmanjšo in največjo goriščnico vse bolj priljubljeni, so tudi klasična foto podjetja prisiljena v ponudbo teh objektivov. V nasprotnem primeru bo hobi fotograf segel brez razmisleka po objektivu neodvisnih proizvajalcev. Stari »analogni« objektivi z goriščnicami 28–200mm in 28-300mm (preizkus Tamron / Sigma iz leta 1997) so se v dobi digitalnih kamer zaradi manjših tipal v hobi kamerah DSLR, že umaknili iz trgovskih polic. Manjše tipalo (poznamo definicijo »crop faktor«) zahteva manjše goriščnice, da dobimo enako širok kot zajema. Če nam je za film zadostovalo 28mm, je sedaj na manjšem tipalu treba za enak kot zajema uporabiti goriščnico 18mm.

Medtem ko sta Nikon in Sony že pred več kot letom predstavila svoja 18-200mm objektiva, je Canon zadnji spoznal, da mu predvsem Sigma in Tamron že krepko hodita v zelje med hobi fotografi. Ne malo se jih danes odloči za začetek svoje uporabniške poti kamer DSLR, za samo en široko uporaben objektiv.
V preizkus sem si vzel Canon EF-S 18-200mm f/3.5-5.6 IS (ekv. 35mm 29-320mm) in mu ob bok postavil novost, ki nudi še nekaj novega, Tamron AF 18-270mm f/3.5-6.3 Di II VC LD Aspherical (IF) MACRO (ekv. 35mm 29-432mm). Goriščnico so raztegnili kar do 270mm in svojim objektivom končno (zadnji) dodali sistem stabilizacije slike, poimenovan VC (vibration control).

Videz, velikost, teža

Na prvi pogled ločimo objektiva samo po zunanji barvi obročev. Canon ima opazno srebrno barvo, Tamron zlato. V merah sta si zelo podobna, višina: Canon 102mm in Tamron 101mm, širina: Canon 79mm in Tamron 80mm, premer navoja za filter imata oba 72mm. V teži je Canon za 40g težji, 600g proti 560g. Torej oba objektiva sta še vedno dovolj kompaktna in lahka, da popotniškega/izletniškega fotografa ne bosta ovirala in mu s težo dodala slabe volje. V iztegnjenem stanju je Tamron malo večji, kar je razumljivo, saj nudi kar 70mm daljšo goriščnico.

Konstrukcija

Canon 18-200mm je sestavljen iz 16 leč, ki so postavljene v 12 skupin. Tamron 18-270mm iz 18 leč in 13 njihovih skupin. Canon je dodal dve UD leči in dve asferični, Tamron dve LD in tri asferične. Ti podatki o številu leč in posebej brušenih lečah so sicer zanimivi, vendar ne povedo veliko o kakovosti samega objektiva. Velikokrat so bolj trgovski faktor.
Glede na dejstvo, da gre za objektive z večjim razmerjem med goriščnicami in težkimi prednjimi lečami, imata oba objektiva z gumbom LOCK, možnost zakleniti objektiv pri najkrajši goriščnici. S tem onemogočimo, da bi se nam objektiv zaradi teže prednjih leč sam iztegnil in s tem postal bolj neroden za nošnjo in z večjo možnostjo poškodbe, ko se fotograf s kamero za vratom ali na rabi obrača okrog.
Oba objektiva nudita tudi stabilizacijo slike in imata gumb za vklop/izklop stabilizacije na samem ohišju objektiva. Canon je bil prvi, ki je ta sistem vgradil v svoje objektive in s tem močno prekosil konkurenco. V zadnjih letih so tudi drugi proizvajalci dobili tehnologijo stabilizacije slike in s tem postali tehnološko konkurenčni. Tamron je med zadnjimi dodal sistem stabilizacije v svoje objektive, ga tehnološko pripravil na svoj način in poimenoval VC.

Bajonet

Oba proizvajalca nista šparala pri nastavku objektiva za pritrditev na kamero. Objektiva imata kovinski bajonet, kar pride zelo prav vsem fotografom, ki večkrat menjajo objektive. Pri plastičnih nastavkih, se lahko del plastike ob premočnem stiku s kovino odstrani, pade na lečo ali celo na tipalo.

Ostrenje

Tu je Canon objektiv v večji prednosti, saj pri avtomatskem ostrenju (AF) nudi svoj že znani in preizkušeni MicroMotor sistem hitrega in tihega motorčka. Canon ima v nekaterih objektivih še izboljšan sistem USM, tako glede hitrosti kot še manjši glasnosti. Tamron je pri ostrenju opazno počasnejši in glasnejši. Sicer za popotniškega/izletniškega fotografa hitrost ostrenja objektiva Tamron s klasičnim notranjim bolj počasnim in glasnim motorčkom ne moti, vendar je večja hitrost in bolj tiho ostrenje vedno dobrodošlo.
Ročno ostrenje je možno preko prednjega obroča, zelo priporočljivo, oziroma nujno je (da ne poškodujete objektiva), da gumb na ohišju prestavite na ročno ostrenje (M).
Najbližja izostritev je pri Canon možna od 45cm oddaljenosti od motiva, Tamron od 49cm.

Zumiranje (sprememba goriščnice)

Za spremembo goriščnice imata oba objektiva velik obroč in z zadovoljivim oprijemom. Premik goriščnice je zadovoljivo trd, da smo lahko natančni in da nam objektiv ob že manjšem oprijemu obroča ne spremeni nastavitev. Sčasoma pa se premik goriščnice in plastična vodila utrudijo, obrusijo in premik postaja vse bolj občutljiv. Tu nam pride zelo prav možnost zaklenitve premika goriščnic.