Se še spomnite reklame za Kozmodisk, v kateri fotograf (fotoreporter Aleš Fevžer) pravi, da s seboj nosi torbo s tridesetimi kilogrami opreme in da mu za lažje prenašanje pomaga kozmodisk? Mislil sem si, ali je trgovec s fotografsko opremo in nosi s seboj pol trgovine, ali pa je njegov foto kovček namesto iz aluminija narejen iz svinca. Če si želite sami olajšati svojo fototorbo za nekaj deset dekagramov, preberite ta članek;"hrbtenica vam bo hvaležna".

Tako se je pred 14 leti v četrti številki revije MOJ HOBI (članek na e-Fotografija) začel moj članek o preizkusu objektiva Sigma 28 do 200 mm. Primerjal sem ga z objektivoma Canon EF 28 do 80 mm in EF 70 do 210 mm. Primerjavo sem naredil predvsem zato, da bi se hobi fotograf lažje odločil ali kupiti en sam objektiv, ali zaradi malo boljše kakovosti vidne predvsem pri večjih povečavah, raje kupiti dva objektiva. Kaj pa danes, po 14 letih?

Lahko zapišem, nič novega. Marsikomu od novodobnih fotografov se zdi, da nam proizvajalci nudijo čedalje več. Vendar temu ni tako. Osnovni "kit" objektivi so še vedno podobni tistim izpred 20 ali več let. Lahko rečem, še celo slabši. Včasih so bila ohišja objektivov kovinska, nato iz trdne plastike, a kakovostno izdelana. Danes je pri cenenih objektivih vse v plavajočem stanju. Malo potresite "kit" objektiv ali tiste cenejše, recimo 50mm f/1,8 in videli boste o čem pišem.

Vendar tako mene kot vas zanima sledeče. Kako dobri so danes objektivi, ki nam nudijo široko razmerje med goriščnicami. Se lahko primerjajo z dvema objektivoma, ki po neki teoretični lastnosti optičnih rešitev lahko omogočata višjo kakovostno raven? Pa poglejmo!

Dobra kombinacija. Nikon 18-55mm VR in 70-300mm VR.

Nikon 18-55mm VR je iz serije DX objektivov, ki so namenjeni samo za Nikon kamere z manjšimi tipali. Nikon 70-300mm VR pa lahko uporabite tudi na kamerah polnega formata (FX).

Nikon 18-55mm VR ima nastavek za kamero iz plastike in ne kovine kot 70-300mm VR. Večina kit objektivov 18-55mm ima plastični nastavek. Pri večkratni menjavi objektiva bodite pozorni, da kdaj po nerodnem ne odkrušite del plastike, ki lahko pade na lečo ali v notranjost ohišja kamere.

Ponavadi vsakemu fotografu v njegovi fototorbi delajo največ »navlake« in teže prav objektivi. Obstajajo tudi večna vprašanja od pohodnikov in popotnikov katerim veliko pomeni nositi s seboj čim manj stvari ter čim enostavneje uporabiti kamero v vsaki situaciji, predvsem brez menjave raznih objektivov. Kakšne kakovosti so zum objektivi z velikim razponom goriščne razdalje?

Leta 1976 sem se prvič seznanil z zum objektivom, namenjenim večjemu delu fotografov. To je bil objektiv Fujinon 43 - 75 mm f/3.5-4.5, na fotokameri Fujica AZ-1. Resni fotografi so zviška pogledovali na začetke zum objektivov. Vse do začetka 90-tih so ostali ne mali predsodki do zum objektivov. Napredni fotografi so namreč zatrjevali, da imajo slabo ostrino, temnejšo sliko ob robovih (vinjetiranje), slabo svetlobno moč, da so veliki in okorni. Tudi med profesionalnimi fotografi ni bilo veliko dobrih besed za te »gumaste« objektive kakor smo jim tudi pravili. V sredini 80-tih sem si kupil prve zum objektive in na 35 mm fotokameri od takrat naprej le občasno uporabljam objektive z eno goriščnico. Svoje posnetke uporabljam za plakate, brošure, koledarje in revije, pa tudi pri večjih povečavah nisem opazil večjih nepravilnosti. Res, da sem vedno kupoval originalne objektive ne večjega razpona goriščne razdalje kot 1 : 3 in da si nikoli nisem domišljal, da se lahko primerjajo s klasičnimi objektivi. Vendar do sedaj se mi ni pri fotografiji narejeni v 35mm formatu nikoli ni postavil pogoj, da morajo posnetki imeti kakovost Leica objektivov.

Predvsem pri hobi fotografih je bila nekdaj kot danes ključnega pomena cena, uporabnost in solidna kakovost posnetkov. In prav to »mega zum« objektivi več kot dobro omogočajo. Danes vam že ob nakupu fotokamere DSLR nudijo »mega zum« objektiv. In kaj hitro nastane dilema. Vzeti dva objektiva z manjšim razponom med goriščnicami ali enega z ekstremnim razponom.

Sigma 18-250mm OS in Tamron 18-270 VC. Oba imata premer za filter 72mm.

Tamron je v iztegnjenem stanju malenkost daljši.

Oba objektiva sta iz kakovostnih materialov in dobro izdelana. Nudita tudi kovinski nastavek.

Pa poglejmo kako je danes na našem trgu in med našimi fotografi. V zadnjih dveh letih je Nikon zelo prodoren med kamerami DSLR v nižjih cenovnih razredih. Prav ti kupci pa se kmalu znajdejo v dilemi saj hitro ugotovijo, da poleg klasičnega zum objektiva 18-55mm VR (velja tudi za druge znamke) potrebujejo še kakšnega z bolj ozkim kotom zajema. Kaj kmalu pogledajo še po 55-200mm VR ali 70-300mm VR (drugi proizvajalci imajo podobno ponudbo).

Sam 55-200mm VR (kot drugih proizvajalcev) le redkokdaj komu priporočam. Res da je z zanimivo ceno, toda kakovost tega objektiva je namenjena zgolj tistim, ki jim končna kakovost slike še zdaleč ni na prvih mestih. Zadovoljni so s slikami 10x15 cm na papirju za domači album in to je to. Če že imate kamero DSLR in jo želite izkoristiti za njen osnovni namen, možnost ujeti tehnično kakovostno fotografijo, potem izberite 70-300mm VR. Seveda, če vam to dopušča možnost dati za objektiv nekaj več evrov. Obenem naj povem, da je ceneni 18-55mm VR zelo soliden objektiv (menim tudi kit objektive drugih proizvajalcev) in sam osebno menim, da razen slabše svetlobne moči naproti Nikkor 17-55mm f/2.8, niti ni optično kaj slabši. Sam sem preizkusil kar tri objektive 17-55mm f/2.8 in še do sedaj nisem napisal njihovega preizkusa, saj so me glede optične kakovosti razočarali.

In ker menim, da je kit objektiv 18-55mm VR dobra ter predvsem cenena izbira, ga priporočam vzeti tudi v primeru, da se odločate za »mega zum« objektiv. Zakaj? Zato ker se lahko zgodi, da dolgih goriščnic niti ne potrebujete, ste v posebnih pogojih, prah, vlaga, možni udarci, ne želite večje teže in boste raje delovali s cenenim in solidno kakovostnim 18-55mm VR.

Vsi novejši megazum objektivi imajo možnost zakleniti objektiv pri najkrajši goriščnici 18mm. Oba imata tudi sistem za stabilizacijo slike tako za Canon kot Nikon kamere. Ostali tega sistema ne potrebujejo, saj ga imajo preko tipala v kameri. Zato ti uporabniki lahko kar nekaj evrov prihranijo, če izberejo Sigmo 18-200mm ali Tamron 18-250mm brez stabilizacije.