V letošnjem letu se pričakuje več kot 400% porast prodaje digitalnih zrcalno refleksnih kamer. In kdo drug kot Canon je že na začetku leta pokazal kamero, ki bo najbolj dvignila prodajne številke.

Že v avgustu leta 2003 so pri Canon predstavili EOS 300D. Digitalno SLR kamero, ki je zaradi sprejemljive cene že bila namenjena širšemu krogu fotografov. Predstavniki podjetja so jo primerjali z analogno predhodnico Canon AE-1, prvo foto kamero, ki jo je krmilil procesor in ki je bila pred skoraj 30 leti daleč najbolje prodajana SLR kamera. Canon je vedno dobro vedel kaj si trg želi in mu je to znal tudi ponuditi.

Tako je bila od začetka prodaje do marca 2005, EOS 300D najbolje prodajana kamera v DSLR razredu. Njena zamenjava EOS 350D pa bo vse do sedaj znane prodajne številke krepko presegla.

Torej, Canon EOS 350D je tista kamera, ki ponovno začenja dvigovati prodajne številke med rekordne. Je EOS 350D res zmožna tega in ali je dostojna naslednica predhodnice EOS 300D. To je bilo moje prvo vprašanje po prebranem novinarskem sporočilu ob predstavitvi kamere.

Objektiv 18 - 55mm, f/3,5-5,6 je druge generacije. Malo je oblikovno spremenjen in najbrž sedaj prirejen tipalu z višjo ločljivostjo. Na žalost ima plastični nastavek za na kamero. Fotograf, ki večkrat menja objektive s tako rešitvijo ne bo zadovoljen. Kaj hitro se vam lahko zgodi, da s kovinskim nastavkom na kameri odluščite delček plastike, ki lahko nato pade na lečo objektiva, v njega ali celo v notranjost kamere.

Prvi vtis

Kameri EOS 300D sem kljub večim opisanim preizkusom na spletni strani e-fotografija.com, dodal še članek v temi Matjaževa ocena, ki je nazorno pokazal, da ta kamera še marsikaj ne zna in da zna biti z njo marsikateri kupec razočaran, če se bo brez premisleka odločil za njen nakup. EOS 300D nam je le nudila premalo uporabniških funkcij, da bi že lahko veljala kot popolna kamera za zahtevnejšega hobi fotografa.

Kmalu se je ugotovilo, da so kameri enostavno zaklenili nekaj uporabnih funkcij. Ruski "hekerji" pa so program popravili in kamera je pridobila na uporabniški vrednosti. Toda vseeno! EOS 300D je bila cenjena in zanimiva predvsem zaradi takrat zelo zanimive cene. Saj nihče od proizvajalcev v letu 2003 še ni ponujal DSLR kamere po primerljivi ceni. Ljubkovalni pomanjševalnici "srebrenko, plastenko", ki sta se hitro prijeli tako med zadovoljnimi uporabniki kot kritiki EOS 300D, pa sta dosti povedali o kameri in njeni uporabniški vrednosti.

V letu 2004 je na trg prišlo kar nekaj konkurenčnih kamer, predvsem pa so tudi drugi proizvajalci začeli svoje cene približevati EOS 300D. Tudi Canon je bil prisiljen narediti nov korak. Sprva so nižali ceno 300D, v začetku leta pa napovedali novo kamero. Tehnični podatki so v novinarskih sporočilih obljubljali mnogo več, za enak denar. In vrste novih kupcev so se že začele postavljati in večati, pa čeprav kamere še videli nismo, kaj šele preizkusili. Marsikateri trgovec je že začel zbirati prednaročila. Tudi to veliko pove, koliko fotografi zaupajo določenemu proizvajalcu.

Primerjava veliksoti med EOS 300D in EOS 350D.

Zgornja stran kamere me je oblikovno najbolj presenetila zaradi velikega in močno opaznega vrtljivega nastavitvenega gumba programov za osvetljevanje. Na slikah mi je deloval sumljivo podoben kot tisti na Sony 828. Le ta me je zelo navdušil zaradi kakovostne izdelave in odličnega občutka ob premikanju na različne nastavitve. Na EOS 350D pa razen zelo dobro vidnih srebrnih napisov na črni podlagi tega občutka nisem dobil. Vseeno pa kameri veliko bolj pristoji kot če bi bil podoben tistemu iz EOS 300D ali EOS 20D.

Po višini ni bistvene razlike. Se pa pri novi kameri EOS 350D, bliskavica dvigne višje.

Na zunaj razen oblikovnih razlik in predvsem velikosti, niti ne opazimo, da ima nova kamera veliko več tehničnih prednosti.

Pričakovanje prvih kamer EOS 350D za resen preizkus je bilo veliko. Tako na moji strani, kot na strani kupcev. Ko pa sem kamero končno lahko prijel v roke, sem takoj dobil občutek krepko višje vrednosti kot nam jo je ponujala EOS 300D. Predvsem majhno, črno matirano plastično ohišje meni osebno deluje veliko bolj vizualno zanimivo, kot pa srebrni, veliki in okorno oblikovani EOS 300D. Toda oblika kot barva je stvar okusa in predvsem nič ne povesta o kakovosti kamere. Zato sem zapisal, da mi je z EOS 350D prvi vtis v roki "meni osebno" deloval bolje.

Canon EOS 350D

Ko kamero primemo v roke nas preseneti njena izredna kompaktnost. Še toliko bolj, ker pri Canon SLR kamerah majhnost nikoli ni bila izražena ali celo njihov primarni cilj. Ohišje ima dimenzije samo 126.5 x 94.2 x 64mm. In je samo nekaj mm večja od trenutno najmanjše DSLR kamere Pentax *ist Ds. Kljub solidno velikemu držalu na prednji strani, pa se je sprva kar težko privaditi držati v roki tako majhno kamero. Mislim pa, da si bo večina bolj popotno usmerjenih fotografov takoj ob pogledu na kamero zelo enotna v oceni, da je to zelo primerna kamera za njih. Še toliko bolj zaradi teže samo 540g skupaj z baterijo. *ist Ds ima kar 605g.

Malo podrobnejši pregled ohišja pa nam pove še več. Kamera nam zaradi temnega matiranega ohišja (v Sloveniji na voljo samo ta izvedba) izgleda bolj profesionalno. Bežen pogled na njo nam da misliti, da je EOS 350D že po kakovosti ohišja primerljiva s krepko dražjimi kamerami. Toda kmalu sledi realnost in spoznanje, da kamera sodi v razred, kjer je postavljena tudi njena cena. Linije na kameri so še vedno grobo obdelane, na matirani trdi plastiki pa se hitro poznajo vsa bližnja srečanja z mehkimi nohti. Vendar pa vse narejene raze brez težav očistimo.

Ohišje ima dimenzije samo 126.5 x 94.2 x 64mm. In je samo nekaj mm večja od trenutno najmanjše DSLR kamere Pentax *ist Ds.

Ko iz ohišja na prednji strani kamere, odvijemo pokrovček kjer je navoj za objektiv, se nam odprtina zdi nenormalno velika. Kamera je majhnih dimenzij, zato deluje srebrni okvir navoja še toliko večji. Kamera je prirejena za APS-C (22,2 x 14,8mm) velikost tipal in zato so na pogled notranji vidni deli, predvsem zrcalo, naproti odprtini izredno majhni.

Ostali gumbi in funkcije na prednji strani kamere pa so že dobro znani. Na desni so večji prednji gumb za sprostitev in možnost menjave objektiva, pod njim je gumb za pregled globinske ostrine in ob uporabi zunanje dodatne bliskavice vklop podaljšanega bliska (2 sekundi za pogled na motiv in predvsem oceno senc), zgornji gumb pa nam omogoči ročni dvig vgrajene bliskavice.

Na levi strani od objektiva je manjša bela lučka. Sprva sem pomislil, da nam lahko njena svetloba pomaga ostriti v slabših svetlobnih pogojih. Nekatere EOS kamere nam to omogočajo. Pa nam ta lučka služi samo kot svetlobno opozorilo pri uporabi samosprožilca. Na prednji zgornji strani ročaja pa imamo še rdečo prozorno plastiko. Za njo je sprejemnik IR daljinskega prožilca.

Zgornji del kamere nam nudi velik in zelo uporaben vrtljiv gumb za izbiro nastavitve načina zajema slike.

Zgornja stran kamere me je oblikovno najbolj presenetila zaradi velikega in močno opaznega vrtljivega nastavitvenega gumba programov za osvetljevanje. Na slikah mi je deloval sumljivo podoben kot tisti na Sony 828. Le ta me je zelo navdušil zaradi kakovostne izdelave in odličnega občutka ob premikanju na različne nastavitve. Na EOS 350D pa razen zelo dobro vidnih srebrnih napisov na črni podlagi tega občutka nisem dobil. Vseeno pa kameri veliko bolj pristoji kot če bi bil podoben tistemu iz EOS 300D ali EOS 20D. Levo od vrtljivega programskega nastavitvenega gumba imamo nastavek za dodatno bliskavico in pod njim vgrajeno bliskavico. Desno ob vrtljivem gumbu je stikalo za vklop in izklop kamere. Položaj stikala kot njegovo delovanje sta me v popolnosti zadovoljila. Na zgornjem delu držala pa imamo vrtljivo kolo za nastavitev in premik raznih funkcij, ter prožilec. Tako prednji, kot zgornji del kamere sta pregledna in z dobro postavljenimi gumbi za premik med funkcijami.

Baterija je manjša kot je bila v EOS 300D. Vendar pa so očitno močno zmanjšali porabo energije in nam omogoča vsaj 600 posnetkov ob normalni uporabi kamere.

EOS 350D nam omogoča uporabo objektivov EF-S, prirejenih za manjša APS-C tipala.

Prav tako so pregledne leva, desna in spodnja stran kamere. Na levi strani imamo za gumastim zatičem nastavke za video izhod, daljinski žični prožilec in USB 2.0 izhod.

Desna stran ima samo vratca za katerimi je odprtina za CF pomnilno kartico. Na spodnjem delu je gumb s katerim izvržemo kartico iz reže. V primeru, da imate tako kartico, ki gre težko iz ležišča, še enkrat pritisnite gumb in kartica bo šla ven do te mere, da jo boste enostavno prijeli s prsti in jo vzeli ven.

Spodnji del kamere pa nam nudi kovinski navoj za stojalo in vratca za katerimi je ležišče za baterijo. Zaradi majhnosti kamere so se pri EOS 350D odločili za manjšo baterijo kot smo jo bili do sedaj vajeni pri kamerah serije G in amaterskih EOS modelov (BP-511). Po eni strani nič kaj prijazno do uporabnikov teh kamer.

Vendar pa je kamera sedaj mnogo bolj varčna z energijo in nam tudi baterija, ki jo poznamo že iz serije S, NB-2LH zdrži več kot večja in močnejša iz kamere EOS 300D.

Tudi EOS 350D ima na zadnjem delu kamere, še vedno nekaj rešitev glede nastvitvenih gumbov prenešenih iz kompaktnih kamer. EOS 350D je le vez med kompaktnimi in DSLR kamerami.

Zadnji del kamere pa je poln informacij in gumbov, predvsem zaradi dejstva da je kamera majhna in so vse informacije ter gumbi bolj skupaj. Kot drugo pa zaradi LCD zaslona z informacijami o načinu zajema posnetka, ki je pri tej kameri nad TFT zaslonom in ker kamera tudi nima vrtljivega kolesa za premik med nastavitvami ampak od kompaktnih kamer znane usmerjevalne gumbe v krogu in v centru gumb za potrditev nastavitev.

Najbolj dominantna sta manjši LCD zaslon in 1,8 palčni TFT zaslon. Zgornji LCD nam nudi informacije o času osvetlitve, zaslonki, korekturi bele barve, korekciji osvetlitve, številu posnetkov, načinu merjenja svetlobe, stanju baterije, uporabi C.Fn (lastnih nastavitev) ločljivosti in kompresiji ter o načinu ostrenja. Spodnji TFT pa nam prikaže sliko po zajemu informacije o njej in nastavitvah kamere ter informacije, katere nam kamera nudi preko menija.

Levo od zaslonov imamo pet gumbov za vklop funkcije MENU, informaciji o nastavitvah in načinu zajema slike, preskoka med fotografijami med pregledom fotografij, vklop pregleda posnetih fotografij in zadnji za izbris slike. Desno od zaslona pa je osem gumbov. Prvi zgornji gumb služi za vklop premika zaslonke v M funkciji in za premik korekcije osvetlitve. Drugi za vklop samosprožilca in daljinskega prožilca ter za zajem fotografij z večimi (tremi) posnetki v sekundi. Tretji gumb nam služi za osvetlitev LCD zaslona, kar nam prav pride pri fotografiranju v slabih svetlobnih pogojih in v funkciji pregleda slike za DPOF prenos slik direktno v tiskalnik. Nato pa si v krogu sledijo štirje gumbi za premik določenih funkcij v vse štiri smeri, za prenastavitev občutljivosti ISO, AF načina delovanja, korekture bele barve in načina merjenja svetlobe.

Srednji gumb SET pa služi za potrditev spremembe določenih funkcij.

Na desni zgornji strani pa sta še za palec lahko dosegljiva gumba za zaklenitev izmerjene osvetlitve, premika točke ostrenja na eno (vse) izmed sedmih točk ali za povečavo in pomanjšavo slike pri njenem pregledu. Sliko si lahko povečamo kar za 10X. Tako lahko že na TFT zaslonu kakovostno ocenimo ostrino posnetka.

Seveda pa ne gre pozabiti na iskalo in desno nad njim gumb za nastavitev dioptrije.

Levo od zaslonov imamo pet gumbov za vklop funkcije MENU, informaciji o nastavitvah in načinu zajema slike, preskoka med fotografijami med pregledom fotografij, vklop pregleda posnetih fotografij in zadnji za izbris slike.

Desno od zaslona pa je osem gumbov. Prvi zgornji gumb služi za vklop premika zaslonke v M funkciji in za premik korekcije osvetlitve. Drugi za vklop samosprožilca in daljinskega prožilca ter za zajem fotografij z večimi (tremi) posnetki v sekundi. Tretji gumb nam služi za osvetlitev LCD zaslona, kar nam prav pride pri fotografiranju v slabih svetlobnih pogojih in v funkciji pregleda slike za DPOF prenos slik direktno v tiskalnik. Nato pa si v krogu sledijo štirje gumbi za premik določenih funkcij v vse štiri smeri, za prenastavitev občutljivosti ISO, AF načina delovanja, korekture bele barve in načina merjenja svetlobe. Srednji gumb SET pa služi za potrditev spremembe določenih funkcij.

Funkcije in delovanje

Veliko oznak na kameri poznamo že iz leta 1986 in prvih dveh kamer serije EOS, modela 650 in 620. Oznake plod digitalnih potreb, pa iz EOS D30. Same nastavitve in gumbi so nam že dobro poznani iz predhodnice EOS 300D. Le s to razliko, da imamo sedaj nekaj več uporabnih nastavitev in kakovostnejše gumbe.

EOS 350D ima vgrajeno novo CMOS tipalo, velikosti 22,2 x 14,8mm in z efektivno 8.0M točk. Občutljivost tipala lahko nastavljamo od 100 - 1600ISO. Zajeto sliko nam procesira DiGIC II analogno/digitalni konverter, ki je enak kot v profesionalnih kamerah EOS 1D MkII in EOS 1Ds MkII. Novo tipalo je zelo varčno z energijo, prav tako sam DiGIC II procesor. S Canon CMOS tehnologijo tipala in odličnim DiGIC procesorjem pridobimo tudi na zelo kakovostni fotografiji pri fotografiranju z visoko nastavljeno občutljivostjo tipala.

Pri Canonu že nekaj let opozarjajo, da je kakovost končne fotografije, poraba energije in hitrost procesiranja zelo odvisna prav od procesorjev in njegovih algoritmov. Trdijo tudi, da je šum slike bolj odvisen od slabega procesiranja slike kot od tipala. Zato ne čudi, da dajejo pri Canon-u velik poudarek prav na svoj DiGIC procesor. Pri kamerah višjega razreda z njim dosegajo vrhunske končne rezultate glede kakovosti fotografije. Pri kamerah nižjega razreda pa z njim laže kontrolirajo razmerje cena/kakovost kamere.

Zapis na CF (CompactFlash) pomnilniške kartice je možen tako posamično kot skupno v JPEG in RAW zapisu. Barvni prostor lahko nastavimo med sRGB in Adobe RGB. Sliki lahko že v fazi procesiranja določimo elektronsko ostrino, tonsko vrednost, kontrast in saturacijo barv. Prav tako lahko nastavimo možnost ČB zajema z različnimi efekti filtrov ali tonske predelave. Za film ČB fotografa bolje razumljeno, kot da bi pri fotografiranju uporabljal različne barvne filtre (rumeni, oranžni, rdeči…) ali pa sliko razvijal s kemikalijami, ki sliki dodajo določen barvni ton (sephia…)

Merjenje svetlobe je omogočeno po celotni površini v 35 poljih, po celotni površini s poudarkom na centralnem delu in na sredini v polju 9% slike v iskalu. Kot pri vseh EOS kamerah nižjega cenovnega razreda tudi EOS 350D ne omogoča spot/točkovnega merjenja svetlobe. Glede na poznavanje Canon SLR kamer bi lahko rekel, da je to bolj njihova "kaprica nižjih cenovnih razredov". Vendar se vprašajmo, koliko spot merjenje sploh potrebujemo pri teh kamerah, ki so iz pogleda SLR uporabnikov namenjene manj zahtevnim fotografom. Marsikateri bolj tehnično usmerjeni fotograf misli, da če nam to funkcijo že omogoča malo boljša kompaktna kamera, da bi to lastnost lahko imel tudi EOS 350D. Vendar po izkušnjah sodeč, je spot/točkovno merjenje redko kdaj potrebno in za hobi fotografa sploh uporabno. Kdor ga potrebuje, je že tako zahteven fotograf, da bo segel po kameri višjega razreda.

EOS 350D ni in ne bo namenjena zahtevnejšim uporabnikom. Zato se v tem najnižjem, pa tudi srednjem razredu pri Canon-u vedno odrečejo nekaterim lastnostim, ki pa so nato dosegljive v njihovih višjih razredih. In še nekaj je pomembno. Nižji je cenovni razred, slabša je kakovost tipal za AF in merjenje svetlobe. Izkušenemu fotografu je sistem za merjenje svetlobe samo pripomoček za oceno moči svetlobe. Sam pa nato pri zahtevnih posnetkih še opravi ročno korekturo. Hobi fotograf pa se v skoraj vseh primerih prepusti avtomatiki, predvsem več polnemu merjenju po celotni površini. Kdor pa ni prepričan v pravilnost osvetlitve pa izkoristi "bracketing" možnost treh posnetkov z različnimi osvetlitvami.

EOS 350D nam ne ponuja za EOS kamere višjega razreda večji, okrogli vrtljivi gumb za premik nastavitev.

Nastavitve korektur bele barve v kameri EOS 350D so klasične, avtomatska, umetna luč, sončna svetloba, bliskavica itd., plus lastna nastavitev, ki jo opravimo tako, da naredimo posnetek in nato s pritiskom na gumb kamera opravi korekturo in nastavitev. EOS 350D pa so dodali še "bracketing" lastnost zajema treh posnetkov zaporedoma, vsakega z možnostjo različne prednastavljene korekture bele barve. Očitno je laže dodati to "programsko" možnost, kot pa "pravo" točkovno merjenje svetlobe.

Iskalo ima možnost korekture dioptrije od -3 do +1. Pogled skozi njega je čist, saj je medlica zelo fino brušena. Vendar pa zaradi majhnosti zrcala in s tem manjše količine svetlobe v iskalu temnejši kot smo ga vajeni pri kamerah polnega 35mm formata. K malo temnejši sliki v iskalu pripomore tudi izbira zrcal namesto klasične prizme. Je pa zaradi tega kamera nekaj gramov lažja. Iskalo nam pokaže 95% motiva, kar pomeni, da bo še nekaj več od videnega zajeto na tipalo. Medlica na kateri se projicira slika motiva je fiksna, tako da ni možnosti menjave. Poleg klasičnih nastavitev že znanih iz EOS 300D, v iskalu vidimo še FE (kompenzacijo osvetlitve s bliskavico) in sinhronizacijo bliskavice pri kratkih časih osvetlitve (nad sinhronizacijskim časom 1/200 sekunde).

Avtomatska ostritev deluje preko že dobro znanega TTL-CT-SIR sistema s CMOS tipalom (ne tistim za zajem slike) in s sedmimi ostritvenimi točkami, katere lahko nastavljamo ročno, ali pa ostritev med njimi prepustimo avtomatiki. Poleg enkratnega ostrenja (One-Shot AF), nam EOS 350D nudi še avtomatsko izbiro med enkratnim in sledenjem objekta (AI Focus) in stalnim sledenjem premikajočega se objekta ali premika kamere in različno oddaljenega motiva (AI Servo). V slabših svetlobnih pogojih nam pri ostrenju pomaga stroboskobski blisk (4X) iz vgrajene bliskavice.

ISO občutljivost so od 100 do 1600ISO. Zaklop deluje v območju od 30 do 1/4000 sekunde, s sinhronizacijskim časom 1/200 sekunde in možnostjo B nastavitve.

Hitrost zaporednega snemanja je max. 3pvs (posnetka v sekundi) in max. 14 JPEG (5 RAW+JPEG) fotografij do zapolnitve notranjega spomina in upočasnitve delovanja kamere.

Nastavitveni gumbi, katere upravljamo s palcem in kazalcem so dobro razporejeni.

EOS 350D po prvem pregledu

Kamera preseneča z majhnimi merami in težo samo 485g, brez baterije. Mogoče se bo marsikomu, ki je vajen večjih kamer EOS 350D zdela premajhna. Vendar se jo kljub majhnosti še vedno dobro drži v roki, oziroma za še boljši oprijem je možno dokupiti dodatni nastavek, ki ga privijemo spodaj in v katerem sta lahko dve baterije.

Večina nastavitvenih gumbov na kameri je dobro postavljenih in preglednih. Na začetku spoznavanja s kamero, nam samo nekaj gumbov na zadnjem delu kamere dela malo težav. Pa jih kmalu spoznamo in se jih navadimo. Predvsem moti, da nekatere gumbe samo pritisnemo in se spremeni nastavitev (način proženja), pritisnemo drugi gumb, pa je treba obračati kolesce za prožilcem (korektura, Av), ali pa pritisnemo enega izmed petih funkcijskih gumbov, ki so v krogu, pridemo v MENU in preko njega prestavimo želeno. Na koncu pa je treba še s tipko SET potrditi izbrano. Toda kot že omenjeno, se hitro privadiš nastavitvam in je zelo dobrodošlo, da imamo večino gumbov za najbolj pomembne večkrat spremenljive nastavitve na kameri. Oziroma, večina uporabnikov kamere EOS 350D bo le malokrat sploh prenastavljala enkrat že izbrane nastavitve. V primeru, da pa jih bodo, pa jim na prvem mestu ni pomembna čim bližja pot in hitrost do njihovih sprememb. Vsi glavni podatki o načinu zajema slike na zgornjem LCD zaslonu so dobro vidni.

Tistim, katerim bo to prva Canon kamera, se bo treba pomena funkcijskih "ikon" na LCD zaslonu šele navaditi, da bodo lahko takoj ocenili s kakšnimi nastavitvami fotografirajo. V pomoč po takojšnjem videnju dodatnih parametrov, katere nastavljamo preko MENU-ja pa nam je gumb INFO. S pritiskom na njega se nam na večjem TFT zaslonu prikažejo vsi glavni parametri, od datuma in ure fotografiranja, nastavljenih korektur osvetlitve, izbire barvnega prostora (sRGB, Adobe RGB), parametra elektronskih korektur (ostrina, tonske vrednosti, kontrast, saturacija barv), do ISO in še proste količine MB na pomnilni kartici.

Vratca za katerimi je CF pomnilna kartica se lepo odpirajo. Gumb s katerim odmaknemo kartico iz ležišča ima dve poziciji, "kolena". Sprva samo malo pritisnemo gumb in kartica je zadosti iz kamere, da jo primemo s prstoma in odstranimo. Nekatere kartice pa gredo nerade iz ležišča. Takrat samo še malo bolj pritisnemo gumb in tudi te kartice bomo enostavno odstranili. Vratca za baterijo odpremo tako, da z nohtom premaknemo zatič, ki jih drži zaprte. Vendar tako kot mnogo drugih kamer, ima tudi ta v globljem delu zatiča majhno vdolbinico. Zelo lahko se vam zgodi, da se vam zatakne noht. Predvsem ženske z daljšimi nohti morajo biti zelo pozorne pri odpiranju vratc za katerimi je baterija NB-2LH.

Kljub temu, da je baterija kapacitete samo 720mAh, pa je zdržala 1065 posnetkov in še ni bila prazna. Pozna se, da je bila baterija nova. Prvič je bila polnjena več ur (nekateri proizvajalci za Li-Ion baterije priporočajo prvo polnjenje 16h) in nato dvakrat povsem prazna in zopet normalno polnjena. Po kakšnih 50 polnjenjih bo najbrž zdržala že manj. Toda tudi v navodilih uradno zapisanih cca. 600 posnetkov popolnoma zadostuje vsakemu fotografu. V vsakem primeru, pa si je vedno dobro dokupiti rezervno baterijo. Toda preizkus vzdržjivosti mi je pokazal, da so kameri EOS 350D, navkljub večim možnostim naproti predhodnici EOS 300D, močno zmanjšali porabo energije. K temu pripomore predvsem novo CMOS tipalo z 8.0M točkami in DiGIC II procesor. Čeprav je tipalo tako po velikosti, kot številu točk enako kot tisto v EOS 20D, pa je v osnovi drugačno. Zelo očitno spremenjeno predvsem iz pogleda varčne porabe energije, pa če tudi gre nekaj te spremembe na račun kakovosti končnega produkta, to je fotografije. Kamere v različnih uporabniških in cenovnih razredih se morajo nekje razlikovati med seboj.

Canon tudi v najcenejšem DSLR razredu še ostaja na CF pomnilnih karticah.

Izbira dodatnih nastavitev, ki nam jih kamera ponuja preko MENU-ja je razdeljena na pet posameznih oken. Ko se nam po pritisku gumba MENU prikažejo na TFT zaslonu nastavitve, so sprva slabo vidne. Ne povsem beli zapisi so na sivi podlagi. Ko pa se s štirifunkcijskim gumbi premikamo po nastavitvah, pa le te postanejo bele, poveča se kontrast in napisi so dobro vidni. Večino nastavitev v prvem in drugem oknu lahko izbiramo kar preko gumbov na kameri. Vsaka prenastavitev lastnosti pa potrebuje potrditev z gumbom SET. Marsikateri uporabnik se bo moral po izbiri želene lastnosti te potrditve še navaditi. Jih ni malo novih lastnikov kamere, ki so v prvih dneh rokovanja s kamero kar malo jezni zaradi potrebe po tej potrditvi. Pa se v nekaj dneh fotograf te potrebe navadi in kamero brez najmanjše jeze z zadovoljstvom uporablja.

Tretje okno nam ponuja nastavitev funkcij v načinu pregleda posnetih fotografij. Naproti kompaktnim kameram je teh nastavitev zelo malo. Vendar je treba vedeti, da fotograf, ki uporablja DSLR kamero, večino fotografij prenese v računalnik in jih tam s programi za obdelavo fotografij dodatno obdela. Zato bi bila množica dodatnih funkcij v kameri povsem nepotrebna.

Četrto in peto zadnje okno pa nam ponujata nastavitve kamere (vklop/izklop ali nastavitev časa delovanja kamere v nedelujočem stanju, avtomatsko rotiranje pokončno zajete fotografije, svetlost TFT zaslona, formatiranje pomnilne kartice, Cf (lastna izbira nastavitev), izbris vseh funkcij in povrnitev v osnovne nastavitve kamere, ter "Sensor cleaning", s katero funkcijo se nam odpre zaklop za toliko časa, dokler ne zmanjka baterije ali dokler kamere sami ne izklopimo. To funkcijo potrebujemo takrat, ko želimo očistiti tipalo prahu. Manj izkušenim priporočam, da čiščenje prepustijo servisu.

Preko Cf (Custom Function) "lastnih nastavitev", lahko izbiramo med devetimi možnostmi, ter jih prenastavljamo ali izklopimo. Večino teh dodatnih nastavitev potrebuje izkušeni fotograf.

Prva pa je zelo dobrodošla vsem. To je možnost, nastaviti dodatno funkcijo gumbu SET. Lahko izbiramo med (ločljivost in kompresija slike, elektronka korektura ostrine, tonskih vrednosti, kontrasta in saturacije barv, hitrim pregledom fotografij in premik med točkami ostrenja). Glede na to, da na kameri že imamo gumba za premik med točkami ostrenja (desno zgoraj na zadnjem delu kamere) in za hitri pregled slik (drugi spodnji ob TFT zaslonu) sta zanimivi predvsem nastavitvi za ločljivost in kompresija slike, elektronska korektura ostrine, tonskih vrednosti, kontrasta in saturacije barv. Vsaj meni je nastavitev ločljivosti in kompresije najbolj uporabna.

Na levi strani imamo za gumastim zatičem nastavke za video izhod, daljinski žični prožilec in USB 2.0 izhod.

Druga nastavitev nam omogoča redukcijo šuma pri daljših osvetlitvah. Zanimive so še možnosti "Mirror lockup" (ob pritisku na prožilec se dvigne zrcalo, zaklop pa odpre šele po ponovnem pritisku na prožilec), možnost nastavitve različnega časa pri delovanju bliskavice in nastavitev AF/AE zaklenitve pod različnimi možnostmi in gumbi.

Že na podlagi teh prvih spoznanj lahko opazimo, da nam EOS 350D nudi to kar so mnogi pogrešali pri EOS 300D. Verjamem pa, da bo marsikomu spet kaj manjkalo. Vendar se bo počasi treba navaditi in spoznati, da nam podjetja nudijo v določenih razredih samo toliko, kolikor mislijo, da fotografi potrebujejo in so pripravljeni za določeno ceno kamere tudi plačati. Več pa nam nudijo v višjem in predvsem dražjem razredu. Povsem enostavna logika, ki pa se zadnja leta zaradi hitre menjave foto digitalnih kamer in predvsem izrednega povpraševanja pri mnogih kupcih izgubi.

Še enkrat bolj se bo treba spoznati z dejstvom, da je vsaka kamera narejena za svoj namen uporabe in predvsem uporabniške vrednosti. Predvsem cena kamer je še vedno tisti napačno razumljeni element, da tudi od tistih kamer iz najnižjega razreda pričakujemo enostavno preveč. Se še spomnite mednaslova iz leta 2003, 4. št. revije ob kamerah EOS D60, EOS 10D in Nikon D100, "za tiste ki želijo več in revne profesionalce"! Danes se vsak profesionalni fotograf nasmeji tej trditvi. Leta 2003 pa je bilo kar precej zamer. Zaradi visoke cene pravih PRO DSLR kamer si takrat naše redakcije še niso mogle privoščiti najboljših kamer. In povprečne kamere so kar naenkrat postale odlične za profesionalne fotoreporterje. V analogni dobi kamer srednjega razreda še v roke ne bi vzeli, sedaj pa so jih na vso moč hvalili.

Veljko Jukič, fotoreporter iz sveta formule 1, je bil tudi med njimi. No zameril mi ni, je pa čez čas na lastni koži spoznal, da se za resno delo ne gre igrati z neprimerno opremo. O tem je tudi zapisal dva prepričljiva članka.

In nič drugače ni danes. Kot sem že zapisal ob EOS 300D, da se ne zaletite v njen nakup, če želite več, prav tako ne pričakujte, da bo EOS 350D zamenjala zmožnosti in uporabnost EOS 20D. Kar pomeni, EOS 350D je odlična kamera za vsakega povprečnega hobi fotografa, ki si želi DSLR kamero in ve, kaj ta zmore.

[1] 2 3 4 5 Next »
 

Avtor : Matjaz Intihar

Testi fotografske opreme (fotokamere, objektivi, oprema) - Vstopi