Je težava v fotografu ali fotokameri?

Digitalna fotografija je pripomogla k še večji razširjenosti fotografije. Prvi mejnik je bil v fotografiji postavljen leta 1888, ko so tudi amaterski fotografi dobili možnost pritisniti na prožilec »box« kamere, ki je imela v notranjosti že celuloidni film za 100 posnetkov. Ob proženju je fotograf slišal »ko-dak« (zato je ime znanega fotopodjetja Kodak) in osvetlil košček celuloidnega filma. Kamero s filmom je nato odnesel v fotolaboratorij, kjer so mu izdelali fotografije. Takrat se je začela doba fotoamaterjev.

S to kamero se je pričela doba fotoamaterstva in s tem tudi večna dilema o kakovosti posnetka. Mnogi iščejo odgovor na težave v tehniki in njeni slabosti.

Naslednji mejnik razširjenosti fotografije je med množice prišel šele leta 1924. Ernst Leitz II. se je tega leta odločil začeti množično izdelovati kamero pod imenom Leica. Omogočala je uporabo 35-milimetrskega formata filma. Fotografija se je še hitreje širila med fotoamaterje. Ko pa sta leta 1936 podjetji Agfa in Kodak predstavili prve barvne filme za 35-milimetrski format, je fotografija prišla že tudi med družinske fotografe.

Vse od leta 1936 se v domeni hobi in družinske fotografije ni veliko spremenilo. Fotograf je fotografiral na film, osvetljenega odnesel v fotolaboratorij in fotografije so bile že v domačem fotoalbumu, kjer po toliko letih še vedno čakajo na ogled in obujanje spominov na nekdanje čase. Vsa ta leta se je v manjši meri spreminjala tehnika kamer in predvsem s programskimi nastavitvami (te so se v kompaktnih kamerah pojavile že sredi 60. let) sta se način in priročnost fotografiranja zelo približala množicam. V 70. letih je bila preprosta fotokamera na film že v 50 odstotkih gospodinjstev.

Za dober končni rezultat se moramo s kamero dobro spoznati. Branje navodil je prvi korak k uspešni fotografiji.

Lahko rečemo, da so nam bile osnove fotografije vse do prihoda digitalnega zapisa že položene v zibelko. Vedelo se je, kdo v družini uporablja fotokamero, kdaj in ob katerem dogodku se bo naredil posnetek ali dva, in predvsem, da je treba sliko izdelati v fotolaboratoriju. Fotografije so bile samoumevno shranjene v škatlah ali pravih fotoalbumih. In velika večina je bila s fotografijami iz svojih preprostih in cenenih fotokamer več kot zadovoljna. Najpomembnejše pa je bilo, da je fotolaborant vse fotografije videl in zahtevnejšim ali rednim strankam marsikdaj svetoval, kako fotografirati na naslednji film. S tem se je znanje fotografa ob učenju iz lastnih napak in nasvetih fotolaboranta večalo, in slabih fotografij je bilo vse manj. Obstajali so tudi tečaji fotografije, predvsem pa so fotolaboratorijski stroji omogočali vse večjo korekturo napak fotografa pri zajemu slike.

V domeni družinske fotografije nam je lahko fotolaborant še vedno odličen mentor.

Iz fotokamere lahko dobite takle posnetek. Marsikdo z njegovo kakovostjo ne bo zadovoljen. Danes v digitalni dobi, ko si sliko najprej ogledamo na zaslonu je razočaranje nad kakovostjo tehnike hitro tu. V dobi filma do teh vprašanj ni prihajalo v tolikšni meri. Sliko smo ocenili šele ko nam jo je izdelal fotolaborant...

... Tudi v digitalnem svetu je v veliko primerih tako. Večina fotografov se s kamero in tehniko ne spozna v zadostni meri, da bi bil posnetek brez dodatnih korektur uspešen. Tako ni bilo s sliko na filmu, kot ne danes na tipalo. Zato ne ocenjujte foto opreme takoj ko je vaša slika na zaslonu. Iz marsikatere slabo zajete fotografije (fotograf kot tehnika nista vsemogoča) se da še marsikaj narediti v smislu višje kakovosti (všečnosti). To lahko postorite sami z računalniškim programom za obdelavo fotografij, ali pa kot nekdaj vse skupaj prepustite vašemu fotolaborantu. (Ni vas bilo malo, ki ste sporočili, da razlik med tema dvema fotografijama niti ne opazite. Uporabite boljše zaslone ali pa slike dajte v program in si poglejte tonski zapis preko številk. Na drugi sliki sta zelena in rdeča prav poudarjeni. A kot omenjeno, večina zaslonov tega niti ne pokaže).

Prišle so prve težave

Leta 1996 pride digitalna fotokamera tudi v ljubiteljsko fotografijo. Prihod digitalne tehnologije je pomenil predvsem za računalniške poznavalce pravo radost in preprostost zajema slike. Toda na drugi strani so se digitalne fototehnike ogibali tako fotografi na film kot njihovi »mentorji« fotolaboranti.

Danes, sredi leta 2006, pa je digitalna tehnika že povsem »pometla« s filmsko (digitalna fotokamera je že v več kot 50 odstotkih slovenskih domov). Navidezna preprostost delovanja s kamero in takojšen pregled fotografij na zaslonu kamere sta mnogim namesto lažjega fotografiranja prinesla pravo prekletstvo. Vse več fotografov je s svojimi digitalnimi fotokamerami nezadovoljnih. Težavam ni ne konca ne kraja. Slike na papirju so slabe kakovosti, ni pravih barv, zasloni sploh ne prikažejo realnih slik, digitalne SLR kamere so še slabše od kompaktnih, avtomatika sploh ne deluje pravilno in, poglej čudo nesrečno, ni datuma na slikah, nemogoča težava v zadnjem času pa je, da so na portretih rdeče oči!

Po nakupu kamere se preko navodil spoznajte predvsem z možnostmi zajema slike preko različnih programskih avtomatik. Predvsem pa preizkušajte različne nastavitve, da ne boste uporabljali samo rdeče...

... ali zelene avtomatike. Scenski (slikovni) načini fotografiranja vam lahko pomagajo k marsikateri kakovostneje zajeti fotografiji. Ko pa enkrat pobliže spoznate tehniko fotografiranja in možnosti kontroliranja, zaslonke, časa osvetlitve, korekture osvetlitve, dodajanje bliskavice pa slabosti vaše kamere (če se zaradi slabe slike jezite nad njo) kar naenkrat izginejo.

In kar prav imajo »novodobni« fotografi. Težav digitalnega zajema slike je vse več in več. Ob vsakem pregledu slike odkrijejo kako novo slabost. Kot sem že zapisal, smo se s filmom in z njegovimi težavami ter rešitvami že zelo hitro seznanili. Predvsem pa smo imeli v fotolaboratorijih prave rešitelje slabo zajetih fotografij in ob prevzemu slik tudi učitelje. Danes pa?

Fotograf si kupi digitalno fotokamero, misleč, da mu bo ta s samodejnimi nastavitvami sama od sebe zagotovila dobro sliko. In nemalo fotografov, ki so v svet fotografije vstopili šele v digitalni dobi in ga spoznavajo prek interneta, vse bolj ugotavlja, da ni tako preprosto, oziroma da so fotokamere, za katere so odšteli toliko denarja, po njihovem mnenju povsem zanič. Obenem pa tudi fotograf, ki je že fotografiral na film, spoznava, da »digitalno« ni veliko vredno. Fotografije s filma so bile za marsikoga kakovostnejše. Predvsem pa, od fotokamere se danes zahteva vse tisto, kar analogne niti niso zmogle (pa je tehnika razen menjave filma za tipalo enaka). Je pa zato marsikaj zmogel in naredil fotolaborant. Danes pa torej tistega, ki nam bo dodatno popravil fotografije, sploh ne potrebujemo. Le zakaj, ko pa digitalne kamere zmorejo vse!

Nepravilna avtomatika osvetlitve ali nastavitev merjenja svetlobe bo brez korekture osvetlitve prinesla razočanje že ob pogledu na sliko na zaslonu kamere.

Za neizkušene je najslabša lastnost digitalne tehnike ogled in nato zaključna ocena slike na podlagi ogleda preko računalniškega monitorja. Vedite, da je treba za višjo kakovost večino fotografij dodatno popraviti. Film nam predogleda slike ni nudil. Korekture in nato končno sliko so nam naredili v fotolaboratoriju.

In po korekturah lahko dobimo všečnejšo fotografijo. Zato naj vam slika na zaslonu kamere ali monitorju še ne da končnega mnenja o kakovosti tehnike ali uspešnosti posnetka. Marsikaj se da še popraviti na sliki. Ko smo fotografirali na film, se o tem niti spraševali nismo. poznali smo samo končni izdelek. Digitalno pa nam prinaša več možnosti in poti ogleda posnetka. In marsikatera nam ne omogoča prikazati možne končne kakovosti.

In kje je težava današnjih digitalnih fotografov?

V digitalni tehniki, digitalnih kamerah ali kje drugje? Menim, da v  »nekje drugje«. In ta drugje je v večini primerov nezadovoljnih uporabnikov digitalnih fotokamer kar fotograf sam. Torej, naše lastno neznanje, ne kamere, je tisti dejavnik, ki povzroči slabo fotografijo in spodbudi fotografovo močno kritiko digitalne fotokamere. To pomeni, da je največja težava fotograf s prevelikimi pričakovanji, da njegova digitalna kamera zmore vse kar sama od sebe.

O marsikateri težavi, ki se vam pojavi na vaših fotografijah je rešitev ali možnen izogib težavi že opisan v navodilih. (Več o konkretni težav z rdečimi očmi v naslednjem članku).

In zakaj je tako? Omenil sem že, da smo bili v filmskem amaterskem svetu hitro opozorjeni, naj portreta ne slikamo proti soncu, naj ne uporabljamo visokoobčutljivih filmov, da je čas osvetlitve v (desetinkah, stotinkah) lahko dolg samo toliko, kolikor je dolga goriščnica, kako moramo ročno ali samodejno ostriti, uporabljati ročno ali samodejno merjenje svetlobe, naj z bliskavico, vgrajeno v kameri, portretov ne fotografiramo v slabih svetlobnih pogojih, oziroma najpomembnejše, da naj hobi fotograf uporablja negativni film, kajti v fotolaboratoriju tudi slabo osvetljene posnetke (za katere niti ni vedel) lahko popravijo.

In prav to zadnje je največja težava digitalne tehnike. Neizkušeni uporabniki digitalne fotokamere pričakujejo, da bo kamera kar sama poskrbela za odličen končni izdelek. Ni res, niti mogoče. To ni bilo izvedljivo niti v analogni niti danes v digitalni tehniki zajema. V fazi osvetlitve (tehnika je danes enaka kot v analognih kamerah) fotografije pride do množice različnih parametrov in vsa avtomatika ji ne more biti v celoti kos. V filmskem svetu je te težave reševal negativni film in nato v veliki meri fotolaborant. Danes pa so napake takoj vidne na TFT-zaslonu fotokamere in še mnogo bolj na zaslonu računalnika. In pridemo do dejstva, da danes fotograf nima več opore v nekom, ki napake osvetlitve njegovega motiva lahko popravi. Večina si ne izdela fotografij na papir, da bi mu jih tisti, ki je vešč obdelave, slike tudi popravil. Ampak ve se! Slika gre v večini primerov samo na računalniški zaslon in tu nastane prvi vik in krik: »Fotokamera, ki sem jo kupil, je zanič!« Naslednji korak je jeza fotografa ter vračilo kamere v trgovino ali na servis. In krog je sklenjen. Naj še enkrat poudarim, da v večini primerov za slabo kakovost fotografije ni kriva kamera, ampak tisti, ki je z njo fotografiral. In ker si danes fotograf ne želi več podpore nekoga, ki bi mu popravil slabo zajeto fotografijo (slike ostanejo po ogledu v računalniku), se morajo načina popravljanja slike naučiti fotografi sami, pa če to želijo ali ne. Še enkrat ponavljam, da danes ni nič drugače kot pri fotografiranju na film. Vsak posnetek je treba pregledati, in če z njegovo kakovostjo nismo zadovoljni, dodatno popraviti (to je na fotografijah s filma popravil fotolaborant). Kot nekdaj se mora vsak fotograf naučiti in spoznati, da so primeri, kadar s kamero ne more kakovostno zajeti slike prek samodejnih nastavitev. Treba je večkrat uporabiti drugačne načine osvetlitve, kot je pri večini edino uporabljena popolna (t. i. zelena) avtomatika, znati pravilno uporabiti korekture osvetlitve in dodatne možnosti, ki nam jih kamere nudijo prek menija. Če pa seveda ne želite uporabljati drugih nastavitev kot popolno (zeleno) avtomatiko, se zaradi kakovosti posnetka ne jezite nad kamero. Fotografije naj popravi tisti, ki to zna. Vedite, da so korekture v dobi filma opravili fotolaboranti, še preden so sliko prenesli na fotopapir. To lahko zadovoljivo opravijo tudi danes.

Če uporabimo avtomatiko osvetlitve, lahko da zaradi premika osebe (predolgega časa osvetlitve) s sliko ne bomo zadovoljni.

S krajšim časom osvetlitve (katerega pa moramo sami izbrati) bo posnetek tehnično boljši. V enem od sledečih člankov bom tudi opisal povezanost med časom osvetlitve, goriščnico objektiva, hitrostjo premikanja objekta...

Zmotno je mnenje, da je s pomočjo merjenja moči svetlobe v kameri uspešen posnetek zagotovljen.

Skoraj ni posnetka, kjer ni potrebe po korekturi osvetlitve. Predvsem v močni protisvetlobi brez korekcije v +EV ne bo šlo.

Fotografi, ki uporabljate kamere z daljšimi goriščnicami morate spoznati odvisnost med goriščnico, časom osvetlitve in umirjenostjo kamere ob proženju. Kaj hitro je lahko naš posnetek zaradi stresenosti slabše kakovosti (slika levo).

Nova vprašanja

Najbrž vas zdajle kar nekaj jezno dvomi in si misli svoje ob zapisanem dejstvu, da vam manjka fotografskega znanja in da se je treba pravilno naučiti uporabljati kamero ter pozneje fotografijo tudi tonsko korigirati. Toda tudi vožnje avtomobila, uporabe pralnega stroja, dela z računalnikom in s kosilnico se je za zadovoljive rezultate treba naučiti. Čeprav je slišati malo nenavadno, morate najprej prebrati navodila za uporabo fotokamere. Boste videli, koliko rešitev za trenutne ali že dolgoročne težave na končnih fotografijah se da rešiti kar s tem.

Brez pomoči digitalne temnice bo večina naših fotografij ostala povprečne kakovosti.

Za boljše spoznavanje tehnike kot načina fotografiranja pod določenimi pogoji je dobro obiskati fotografki tečaj.

Ker pa vemo, da v tem hitrem življenjskem tempu ni časa za branje dolgih navodil, obisk fototečajev ali fotodelavnic, vam bom v člankih predstavljal najpogostejše težave, na katere me opozarjajo trgovci in serviserji, in na njihove rešitve.

Do danes smo že razčistili z dilemami, ali kupiti kompaktno ali SLR-fotokamero, kakovost današnjih kompaktnih kamer, zakaj kompaktna kamera takoj po zajemu lahko naredi lepšo "všečnejšo" fotografijo od SLR-kamere in tudi, kaj je prah na tipalu. (za vse članke glej konec strani)

Ocena kakovosti fotografije pa je veliko lažja, če si jo izdelamo na papir. To je končni izdelek, da pa smo prišli do njega je bilo treba opraviti tudi kakšno korekturo pred ekspozicijo ali pa še dodatno v računalniškem programu za obdelavo fotografij. Ocena kakovosti fotografije iz digitalnega zapisa na naših zaslonih pa je močno nepopolna in včasih celo zavajujoča. Če je slika na vašem zaslonu odlična, je lahko že v drugem programu povsem druge kakovosti. Še večja razlika je med različnimi zasloni.

Pred časom pa sem bil opozorjen (tudi sam dobivam e-pošto z vprašanji o tej problematiki), da je vse več lastnikov fotokamer nezadovoljnih s posnetki, ki so slabši kljub ceni fotokamere, hvali opravljenih testov ter zagotovilom trgovca in izdelovalca, da z njo do tako slabih portretov ne more priti. In najnovejša težava, ki je bila v filmskem svetu nekaj povsem običajnega, danes pa v digitalnem nekaj povsem lahko rešljivega, če dovolj poznate tehniko fotografiranja, se imenuje učinek rdečih oči.

Ob pravilni uporabi kamere kot bliskavice do efekta rdečih oči ne pride tako kmalu. Zakaj pa se ta efekt pojavi na naših družinskih posnetkih in kako ga rešujemo pa v naslednjem članku.

Če mislite, da se je temu učinku mogoče izogniti na hitro in brez dodatnega znanja o uporabi kamere, ki vam ga lahko izkušeni fotograf posreduje v nekaj minutah, vedite, da ni tako. To je povsem običajen naravni pojav, ki se mu danes proizvajalci fotokamer želijo izogniti z različnimi tehničnimi pomagali, a v večini primerov brez dodatnih nastavitev na kameri, dodatnih svetlobnih virov ter na koncu, če ne gre drugače, brez računalniške obdelave učinka rdečih oči ne gre. Torej za slabo sliko z rdečimi očmi (včasih smo o portretirancu na sliki rekli, da ima oči kot "angora zajec", in takih slik iz analognega obdobja je v naših fotoalbumih veliko) ni kriva kamera, ampak tisti, ki jo uporablja. Težava je predvsem v neznanju fotografa, ker se ne zna še pred osvetlitvijo portreta z vgrajeno bliskavico izogniti temu zanimivemu učinku. Oziroma pozneje ob pregledu slike v računalniškem programu ne zna z nekaj kliki z miško preprosto odpraviti učinka rdečih oči. Naj bo torej naslednja učna ura namenjena učinku rdečih oči in poizkusu naučiti vas izognitve temu problemu že v fazi fotografiranja ali pozneje s popravki v računalniških programih.