Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
 http://www.cyberstudio.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

Test občutljivosti pomnilniške kartice (ATP 4GB SDHC Class 6) na temperature in sevanje

Avtor:Matjaž Intihar
20.03.2007 20:48
Stran:

Test pomnilne kartice na temperaturo in radiacijo (ATP 4Gb SDHC Class 6)

Danes preizkušati pomnilniške kartice samo preko kamere ali čitalca in računalnika ni več v modi. Vsi vemo, da nam večina sodobnih pomnilniških kartic omogoča normalno delovanje v naših povprečnih foto pogojih. Seveda smo že v preizkusu trenutno najhitrejše kartice SanDisk Extreme IV spoznali, kako hitro lahko zapisuje ali bere podatke. Oziroma, kje je taka hitrost fotografu sploh potrebna.

Že na Photokini 2006 so nam povedali, da je Extreme IV pomembna predvsem zaradi prihajajoče Canon kamere. Super hitra EOS 1D Mk III je danes tu. Ta kamera pa omogoča tudi uporabo SDHC pomnilniških kartic. In proizvajalci teh so se odzvali s karticami novega standarda SDHC, ki omogočajo večjo kapaciteto, ter standardom Class 6, ki zagotavlja višje hitrosti. Prva kamera, ki je že omogočala izkoristiti SDHC kartice, je bila Nikon D80. Preko kamere Pentax K10D sem kartico preizkusil tudi sam. Toda kaj mi pomaga tak preizkus.

Samo z daljšo uporabo in preizkusi več kartic na trgu opaziš in spoznaš njihove napake. Hitrost zapisa pa lahko spoznaš samo tako, da verjameš proizvajalcu ali pa da sam narediš preizkus. Vendar ni malo težav naredite realen preizkus in kartico preizkusiti pri maksimalnih dovoljenih obremenitvah.

Iz podjetja ATP (že doslej je bilo podjetje pri nas poznano kot proizvajalec kakovostnejših industrijskih kartic) so mi je poslali v preizkus njihovo novo SD kartico z oznako SDHC Class 6. Kartico sem sam v praksi preizkusil s kamero Pentax K10D, ki sem jo imel ravno na testu in klasično preko originalnega ATP USB 2.0 čitalca na Apple in IBM PC računalniku. Ti testi so mi samo povedali, da je kartica hitra in da je ATP zopet med prvimi, ki je ponudil kartico z novimi lastnostmi.

Sam pa nisem eden izmed tehničnih preizkuševalcev, ki gledajo samo številke, malo proizvajalčevih podatkov in na hitro še malo preizkusi s kamero in domačim računalnikom. Rad imam preizkuse iz prakse. Še toliko bolj, če ti opremo pošljejo na preizkus in jim sporočiš, da je to lahko tudi uničujoč preizkus za njihovo opremo, saj lahko gremo v ekstreme. Že leta 2001 sem kamero EOS 1D enostavno vrgel v sneg in jo pustil na soncu, da se večje plasti snega na njej stopijo. Pač obljubljajo da je kamera delno vodotesna, predvsem pa zaščitena proti močni vlagi in prahu. Vedno pa obstajajo neke meje do kje še lahko greš s preizkusom. Malo pa je treba inženirjem in opremi tudi zaupati.

Do sedaj so mi vse kartice dobro delovale v večini posebnih fotografskih pogojev. Kako začiniti test, da bo ta povedal nekaj več kot samo suhoparna dejstva o hitrosti zapisa preko računalnika v sobi v normalnih foto pogojih.


Environment specification

Ideja je padla sama od sebe. Pomnilniške kartice so potrebne v vsakem delovnem procesu. Fotografi smo konec koncev še najmanj zahtevni glede pogojev. Zanima nas samo ime kartice, kapaciteta, hitrost in ali deluje v naših »normalnih« pogojih. V tehnični proizvodnji ali celo v vojaški in vesoljski tehniki pa je povsem drugače. Kar deluje v naši dnevni sobi, že lahko pri drugačni bolj ekstremni temperaturi, vlagi ali tresenju nikakor ne bo.

Urednik hrvaškega dela e-Fotografije, Željo Božić ima možnost kartico preizkusiti na različnih temperaturah in v še kakšnih bolj ekstremnih pogojih. Dela v jedrski elektrarni Krško, kjer imajo na nekaj posebej zahtevnih lokacijah posebna merjenja, ki pa se shranjujejo na CF/SD spominske kartice. In ker so pri njih glede temperature, vlage, tresljajev in seveda obstojnosti zapisa zahteve mnogo večje kot za navadnega fotografa, sem se odločil, da zapisane tehnične zmožnosti kartice ATP tudi preizkusimo v ekstremnih pogojih.

Da pa test ne bi bil povsem običajen, smo se odločili preizkusiti tudi, ali podatki na kartici obstanejo takrat ko jih izpostavimo pogojem, ki so zelo redki. Kartico smo izpostavili radiaciji. Vemo, da danes vse več potujemo in da nas vse več preverjajo. Kamere na potovanjih z letali nosimo v osebni prtljagi. In kot take gredo skozi posebne naprave, ki s pomočjo gama žarkov lahko vplivajo tudi na naše foto podatke. Vsaj glede filma nismo nikoli bili varni, če smo z njimi potovali preko več letališč. Kaj pa nam v tem elementu prinašata digitalna tehnika in sevanje?

 

 

 

Digitalna fotografija nam je zamenjala film s kombinacijo CCD/CMOS tipala in pomnilniško kartico. Film nam je bil hkrati tipalo in spomin. Digitalni zajem je to razdelil na dve komponenti. Tipalo izbiramo s samim nakupom kamere, kartico pa najpogosteje kupujemo posebej. V normalnih pogojih uporabe ne razmišljamo ali kartici lahko zaupamo, da nam bo hranila slike. To je danes samo po sebi umevno.
Čeprav že vemo, da nam sama pomnilniška kartica lahko tudi zataji. Vprašanja pa si začnemo postavljati, ko želimo fotografirati v bolj zahtevnih pogojih. Temperatura, vlaga, prah, vibracije in na koncu tudi sevanje. Vse to lahko vpliva na kakovost shranjevanja in ohranjanja fotografij na elektronskem mediju, kot je pomnilniška kartica.

V hribih pri nizkih temperaturah in na morju sredi poletja je oprema izpostavljena temperaturam, ki so izven vseh obratovalnih specifikacij proizvajalca.

Že v začetkih proizvodnje elektronskih komponent so definirali temperaturni razpon delovanja v tri kategorije; komercialni, industrijski in vojaški. Naknadno so dodali še razširjeni industrijski razpon. Tako imamo sedaj štiri temperaturne razpone, za katere so deklarirane elektronske komponente.

 

Ti razponi so naslednji:
Komercialni:    0°C – +70°C
Industrijski: -40°C – +85°C
Razširjeni:   -40°C – +125°C
Vojaški:      -55°C – +125°C

Tehnologija proizvodnje komponent, natančneje delov iz silicija (elektronika v ožjem smislu besede) je enaka za vse temperaturne razpone. V proizvodnji se opravi preizkuse, na podlagi teh pa se izvede selekcija komponent, ki se nato vgradijo v ustrezna ohišja za določene temperaturne razpone. Ker zaradi masovne proizvodnje ni mogoče preizkušati vsakega delčka silicija posebej, se preizkusi opravijo na določenih vzorcih ene serije. Posledica tega je, da je možno najti nadpovprečno dober vzorec v slabše rangirani seriji ali obratno, slab vzorec v višje rangirani seriji.

Ko govorimo o pomnilniški kartici kot komponenti, se pojavi še en parameter, ki vpliva na trajnost zapisa in same kartice. To je podatek o številu vstavljanj kartice v ležišče. To število je odvisno od debeline zlatega nanosa na kontaktih.

 

Stran:
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com