Tajvansko podjetje ATP mi je poslalo na preizkus njihovo najnovejšo ProMax II kartico z deklarirano hitrostjo prenosa 300x. Preizkusil sem jo z do sedaj že preizkušeno SanDisk Extreme IV, katera se je že v lanskem letu izkazala za najhitrejšo in ostalimi, ki dobro služijo fotografom.

Hočem hitrost! Še več hitrosti!

Takšne so bile in so še danes želje mnogih fotografov, kateri fotografijo doživljajo predvsem iz tehničnega gledišča. In seveda tudi proizvajalcev. Saj se le z novimi tehničnimi rešitvami razlikujejo od drugih in na ta način lahko postavljajo nove cenovne meje. Več milijonov točk, več posnetkov v sekundi, več minut video zapisa, prinese nove potrebe. To je več spomina in še večjo hitrost zapisa na spominsko enoto.

Digitalne kamere premorejo vse več točk in potrebno je kupovati vse bolj zmogljive spominske kartice. Tako po možni količini sprejemanja podatkov kot hitrosti zapisa. Vendar vedno se postavi vprašanje. Koliko spomina in predvsem kako hitro kartico sploh kupiti za svojo kamero in način dela. Zmogljivejše in predvsem hitrejše kartice so dražje. Če nam potrebo po količini prostora na kartici diktira naš način fotografiranja, pa nam hitrost zajema v praksi pokaže zanimive rezultate. Torej! Ali se splača kupiti novo, najhitrejšo tehniko?

Najnovejše male kompaktne kamere nam že ponujajo dvanajst milijonov točk. Vendar le peščica fotografov, ki si kupi tako kamero to veliko ločljivost potrebuje. Le malo lastnikov teh po mega točkah zmogljivih kamer se odloči za fotografiranje pri nižji ločljivosti. Pa fotografija sama ne bi nič izgubila na kakovosti. Dvanajst milijonov točk za povprečnega hobi fotografa prinaša možnost povečanja fotografije na vsaj 40 x 60 cm ali še več. Koliko tako velikih fotografij v resnici potrebujemo pa je drugo vprašanje. Redki, res zelo redki si bodo zaželeli tako velike povečave.

Kartice sem preizkusil v prenosu podatkov z računačnikom kot Canon EOS 40D in ...

Vendar nam proizvajalci vsak dan ponujajo več točk, s tem pa nas ujamejo v nove pasti. Če nam je za fotografiranje s kamero s tri milijonskim tipalom povsem zadovoljevala spominska kartica velikosti 128MB, nam danes pri sedmih milijonih točk lahko služi samo še kot zadnja rezerva. Na njo lahko shranimo samo še cca. 25 fotografij v JPEG zapisu. Vemo pa, kaj pomeni to število za uporabnika digitalne kamere? Je skoraj enako nič.

Tehnično še bolj zahtevni fotografi pa si ne želijo samo zmogljive spominske kartice po količini spomina. Ampak je njihova nova želja hitrost zapisa. Vendar je podatek o hitrosti zapisa lahko močno zavajajoč faktor. Le zakaj potrebujemo hitre kartice, če naš način fotografiranja teh hitrosti niti ne potrebuje. V različnih zapisih na internetnih straneh lahko zasledite hitrosti zapisa v številu zapisanih MB v sekundi. V povprečju vam starejša CF spominska kartica po zapisih proizvajalcev (praktični preizkusi pokažejo drugačne vrednosti) zapisuje cca. 4MB/sek. in bere 5MB/sek. Hitre kartice, deklarirane s 60X-no hitrostjo zapisujejo cca. 8MB/sek in berejo 10MB/sek. Najnovejša in zaenkrat najhitrejša CF kartica SanDisk Extreme IV pa po zagotovilih proizvajalca zapisuje in bere do 40MB/sek.

... trenutno najbolj pričakovano kamero Nikon D3 (predprodukcijsko).

Toda kaj uporabniku foto kamere povedo zgornji podatki? Veliko, če gledamo zgolj številke in njihovo teoretično vrednost in zelo malo, če kartice v praksi primerjamo med seboj. Pri hitrosti zapisa nam zgornje primerjalne številke pokažejo zelo veliko razliko. Od zapisa samo 4MB/sek. do 40MB/sek. In če uporabnik ne ve, kaj nam razlika v hitrosti pomeni, lahko hitro pride do napačnega nakupa spominske kartice. Za veliko večino uporabnikov je mnogo bolj uporabno kupiti zmogljivejšo kartico po količini zapisa, kot po hitrosti. Zakaj?

Najbolj enostaven odgovor je, »spomina je vedno premalo«. Vendar s tem odgovorom nismo odgovorili, kaj pomeni hitrost zapisa kartic.

Hitrost zapisa že proizvajalci označijo z X. Vrednost X je prenos 150kb/sek. Večja številka je pred oznako X, hitrejši naj bi bil zapis in prenos podatkov. Kartice izpred nekaj let so imele 4X-no ali 8X-no hitrost zapisa. Še se pri nekaterih uporabnikih najde kartica v današnjih kamerah te zmogljivosti. Pa večina uporabnikov digitalne kamere na lastnost »hitrost zapisa« kartice ne polaga veliko pozornosti. Enostavno ga še tako počasna kartica pri namenu uporabe »družinska« ali »popotniška« fotografija popolnoma zadovoljuje. Ko pa začnemo uporabljati zmogljivejše kamere po številu točk, hitrosti zajema (posnetkov v sekundi) in dolžini zajema videa, pa se že pokažejo prve težave. V teh primerih je že pametno uporabiti kartice z višjo hitrostjo zapisa.

In ker sem sam vedno skregan s številkami in opisovanje tehnike z njimi, sem zopet naredil povsem svoj, praktični preizkus. Torej, kaj nam različne hitrosti pomenijo v realnem fotografskem svetu. Še enkrat bom poudaril. Več kot 80X-no hitrost v kompaktnih kamerah ne potrebujete. Pa še to hitrost potrebujete samo tisti, ki kompaktno kamero s sedem in več milijoni točk uporabljate za hitro fotografiranje večih posnetkov v seriji ali snemanje video zapisa 10 in več minut neprekinjeno.

Ker pa sem imel na preizkusu tudi dve najhitrejši kartici tega trenutka me je praktično res zanimalo kaj take možne hitrosti zapisa pomenijo v praksi. Sam uporabljam že nekaj let povsem različne kartice, nekatere boste še danes opazili tudi v uporabi pri reporterskih fotografih.