Razvoj tehnologije na področju videa, ter še posebej pomnilniških medijev, je v zadnjih nekaj letih tudi celotno video branžo obrnil na glavo. Najprej so od leta 2003 dalje začeli postopno uvajati visokokakovostni video (HD, HDV in HD-TV), v zadnjih 3 letih pa je prišlo do preobrata tudi v tehniki zapisovanja videa. Kljub temu, da ima zapis na trak v kasetah že dolgo zgodovino ter sodi med zrele, preizkušene in zanesljive medije, pa je razvoj prinesel zapis tudi v video kamere vgrajene majhne trde diske, mini DVD-je, a sedaj tudi spominske kartice narejene s 'flash' tehnologijo spominskih vezij: pretežno CF (Compact Flash) in SD (Secure Digital). Ker so video podatki zelo bogati in veliki po svojem zapisu, smo hkrati morali počakati tudi na razvoj novih kompresijskih standardov in formatov, pa tudi 'flash' tehnologija je morali postati cenejša in predvsem hitrejša pri prenosu podatkov. Zadnje dve leti sta bili odločilni za preboj novih tehnologij, ki so po raznovrstnih začetnih tržnih eksperimentih in lastovkah, končno dočakale zrelost in možnost množičnega preboja med ljubitelje videa. Tako danes lahko izbiramo med številnimi možnostmi zapisa: na mini DV kaseto (kar je najbolj uveljavljena, preizkušena in zanesljiva rešitev, ki pa ima svoje slabosti v počasnosti dostopa zaradi traku, ki ga je treba prevrteti), mini-DVD-jev (ki so namenjeni predvsem tistim, ki želijo takoj (po 'finalizaciji' DVD-ja) že gledati posnetke na predvajalniku ali v računalniku. Zapis na vgrajeni mini HDD (trdi disk) sodi prav tako med preizkušene (čeprav bolj občutljive) in enostavne rešitve. Najmodernejša je seveda rešitev zapis prav na 'flash' spominske kartice, ki so na voljo v več oblikah (CF, SD, MM, MS itd), ali celo v kamero na stalno-fiksno vgrajeno spominsko 'flash' enoto. Seveda sta najpopularnejši ta hip prav tip CF in SD kartic, čedalje več pa je tudi tako imenovanih 'hibridnih' rešitev: z možnostjo dvojnega zapisa: denimo na notranji spomin (ki je lahko v obliki trajno vgrajene spominske kartice – v 'flash' tehniki ali odvisno od drugačnih primerov - na mini trdi disk) in SD ali morda MS kartico (pri nekaterih kamerah lahko izbiramo medij ali celo zapisujemo vzporedno). Vse to nam ponuja vrsto dodatnih možnosti prenosa in obdelave podatkov – ki pa niso za začetnika ali snemalca, ne veščega obdelave računalniških podatkov.

SD ali HD

Vsekakor je raznovrstnost video možnosti odlično izhodišče za vsakega, ki se odloča pri izboru nove kamere za tiste, z vsemi novimi super-možnostmi in tudi temu primerno strukturirane po ceni: boljše (ali bolje opremljene) so hkrati tudi dražje. Hkrati, ko se odločamo za tip pomnilnika (DV kaseta, mini –DVD, vgrajeni HDD-disk, spominske kartice ali hibridni spomin) pa se moramo soočiti tudi s formatom snemanja: normalna ločljivost (torej obstoječa PAL ali SD – Standardna Definicija, ločljivost) ali visoka ločljivost (torej v velikoformatne in predvsem visokoločljive - HD: High Definition - TV sprejemnike, kamere in projektorje), ki zagotovo predstavlja prihodnost, a je med ljubitelji že čedalje bolj prisotna tudi pri nas, najsi bo pri izboru novega TV sprejemnika, monitorja ali plazma ekrana, pa tudi pri izboru nove kamere.

Večina cenejših kamer tako ali tako snema v PAL SD zapisu (720 x 576 točk ločljivosti), vse dražje pa zapisujejo sliko v enem od raznovrstnih HD zapisov (1920 x 1080 točk ločljivosti ali 1280 x 720 točk). HD zapis lahko vedno preračunamo v nižjo kakovost (denimo za običajne DVD-je ali gledanje na TV sprejemniku ali PC okolju, ali za objavo na spletu…), iz normalne kakovosti zapisa pa nikakor več ne moremo dobiti HD zapisa, le 5x povečane točke.

Pri tem velja osnovni izbor: kdor se želi posvetiti obdelavi svojega HD videa z obsežnejšo montažo, priporočamo HDV format, ki je baziran na preizkušenem in enostavnem za PC obdelavo MPEG-2@HL formatu. Podobno rešitev ponujajo tudi najboljši modeli JVC-ja, ki imajo MPEG-2 HD zapis neposredno na vgrajeni trdi disk, vse ostale sodobne HD kamere pa uporabljajo najnovejši standard AVCHD H.264, ki sta ga skupaj razvila Sony in Panasonic, sprejeli pa vsi ostali proizvajalci. Novi format AVCHD je seveda čudovit, saj omogoča zapakirati velikansko količino visoko kakovostnega video zapisa v takšno obliko, da jo brez težav zmoremo zapisati na miniaturno kartico, hkrati pa ne preseže zgornje meje hitrosti 'pretoka' podatkov pomnilniški medij.

Še pred letom dni so to morda zmogle res samo najhitrejše CF kartice. Z uvedbo novega hitrostnega standarda SD HC (ki ločuje navadne, počasne SD kartice od tistih zelo hitrih-SD HC, ki so potrebne za hitro shranjevanje gore foto in še posebej video podatkov) pa so sedaj tudi najboljše SD kartice postale dovolj hitre za najboljši AVCHD video zapis.

Prednosti in slabosti AVCHD H.264 zapisa

Medtem, ko so proizvajalci SD kartic rešili problem dostopne cene in sedaj tudi velike hitrosti, pa je glavna težava AVCHD H.264 formata ostala prav njegova največja prednost: zelo velika stopnja kompresije! AVC visoko ločljivostni zapis zmorejo obdelavati le najbolj zmogljivi in najhitrejši računalniki (vsi ostali pa so pri tem ekstremno počasni), ostali pa se morajo zadovoljit le z najnujnejšimi operacijami – izbor kadrov in izdelava DVD ali celo blue ray DVD-ja. Seveda pa se moramo pri spremembi tehnologije iz tračnega zapisa na kasete (mini DV so s pretočnostjo 25 Mb/sek še vedno dovolj hitre za prenos HDV zapisa) na podatkovni zapis (na mini diske, DVD-je ali spominske kartice) posvetiti tudi načinu arhiviranja. Če smo prej v obliki kasete vedno imeli v TV žargonu t.i. 'master' (s katerega smo lahko vedno znova po potrebi preselili podatke v PC in jih tam obdelovali) pa jim moramo najprej iz kamere (iz diska ali kartice) preseliti v PC, a si je tam takoj potrebno narediti tudi varnostno kopijo neobdelanega zapisa (ali celo dve) vsaj na dva različna medija: npr. na zunanji arhivski disk, ob tem pa tudi na DVD. Vsak spominski medij ima namreč svoj rok trajanja, ki je lahko različen, a je tudi različno občutljiv ali zanesljiv.

Fotografske izkušnje

S tem problemom so se fotografi masovno soočili že pred leti, ob prehodu iz filmske na digitalno tehnologijo. Podoben prehod je sedaj pred vsakim video snemalcem, ki prehaja iz tračnega zapisa na kaseto, na podatkovni zapis v katerikoli obliki. O izkušnjah arhiviranja in nasvetih za shranjevanje zapisa preberite kaj več temu namenjenem članku (stran 20).

Za zaključek pa še nasvet za vse uporabnike mini-DVD kamer: posneti in finalizirani video mini-DVD vedno najprej presnemite na navadni DVD in si tako narediti prvo varnostno kopijo, za vsak primer, če se opraska, pade, zlomi, ostane predolgo na soncu ali kakorkoli drugače poškoduje – navadni DVD-ji so tudi manj občutljivi in veliko bolj obstojni. Pa še nasvet za vse, ki hranijo mini-DV kasete: moje iz leta 1995 še danes brez vseh težav delujejo, paziti pa moramo, da so kasete zložene na boku (tako da trak visi na vretenu) in ne na ploščati strani, ker se sčasoma lahko trak posede, raztegne ali poškoduje njegov spodnji rob, pomaga pa tudi če vsaki 2-3 leti kasete 1x previjemo naprej-nazaj; da se slučajno ne zlepijo. Seveda je nepotrebno poudarjati, da jih moramo hraniti v stabilnih pogojih (ne prevroče, a tudi ne v hladilniku) kjer ni preveč vlage in stran od sončnih žarkov, a to velja tudi za vse ostale medije: CD-je, DVD-je, kartice ali diske.