Letos sem se upokojil in za konec dolge delovne dobe sem si ob prigovarjanju svoje boljše polovice podaril to tridnevno fotodelavnico.
23. do 25. maj
Zaradi izkušenj bo naš fotoizlet predvsem fotografski. Čakajo nas vijugaste ceste, makadam in tudi kakšen kilometer ali dva hoje. Vendar se splača malo oguliti pete, to je Toskana in njeni griči, ki so lahko iz meseca v mesec drugačni ter iz minute v minuto drugače osvetljeni.
Za dolgim ovinkom se nam je odprl pogled na kar nekaj hektarjev veliko polje sončnic, med katere smo se zapodili kot horda divjakov in lovili še zadnji ponujeni motiv pred odhodom domov.
Obljuba dela dolg in ker sem človek, ki nima navade zariti glave v pesek, sem se končno spravila k pisanju. O čem drugem, seveda, kot o mojem že tretjem in definitivno ne zadnjem e-fotopotepu po Toskani!
Narava, kot od Boga dana! Srečo imamo, če premoremo sposobnost, da naše oči zaznajo vso lepoto teh dolgih, senzualnih linij zelenih gričev in to s pomočjo objektiva tudi zabeležimo - in tako v teh neprijetnih časih sebi in najdražjim dokažemo, da nekje še obstaja nedotaknjen raj na zemlji, kjer kraljujejo mir, lepota, harmonija...
Morda bi koga zanimalo, zakaj sva se s Samom pridružila fotografski delavnici. Tudi midva imava zanimiv hobi in ga skušava še nadgraditi z dobro fotografijo. Bojim pa se, da bo tudi to preraslo v nov hobi. In če me kdo vpraša, ali se bom še udeležila kakšne podobne delavnice, naj pogleda naslov. V njem piše, da je to moja prva, ne pa zadnja foto delavnica.
V Toskani se fotografu življenje ustavi. Za vsakim ovinkom, za vsakim hribčkom je treba s fotokamero ujeti trenutek. Torej ni hitenja, ni spoznavanja mest, cerkva, fresk. Ostanejo samo fotografije. Na koncu tri dnevnega fotopotepanja pa je vsem v mislih, kdaj v Toskano ponovno.
Letos sem se upokojil in za konec dolge delovne dobe sem si ob prigovarjanju svoje boljše polovice podaril to tridnevno fotodelavnico.
23. do 25. maj
Zaradi izkušenj bo naš fotoizlet predvsem fotografski. Čakajo nas vijugaste ceste, makadam in tudi kakšen kilometer ali dva hoje. Vendar se splača malo oguliti pete, to je Toskana in njeni griči, ki so lahko iz meseca v mesec drugačni ter iz minute v minuto drugače osvetljeni.
Za dolgim ovinkom se nam je odprl pogled na kar nekaj hektarjev veliko polje sončnic, med katere smo se zapodili kot horda divjakov in lovili še zadnji ponujeni motiv pred odhodom domov.
Obljuba dela dolg in ker sem človek, ki nima navade zariti glave v pesek, sem se končno spravila k pisanju. O čem drugem, seveda, kot o mojem že tretjem in definitivno ne zadnjem e-fotopotepu po Toskani!
Narava, kot od Boga dana! Srečo imamo, če premoremo sposobnost, da naše oči zaznajo vso lepoto teh dolgih, senzualnih linij zelenih gričev in to s pomočjo objektiva tudi zabeležimo - in tako v teh neprijetnih časih sebi in najdražjim dokažemo, da nekje še obstaja nedotaknjen raj na zemlji, kjer kraljujejo mir, lepota, harmonija...
Morda bi koga zanimalo, zakaj sva se s Samom pridružila fotografski delavnici. Tudi midva imava zanimiv hobi in ga skušava še nadgraditi z dobro fotografijo. Bojim pa se, da bo tudi to preraslo v nov hobi. In če me kdo vpraša, ali se bom še udeležila kakšne podobne delavnice, naj pogleda naslov. V njem piše, da je to moja prva, ne pa zadnja foto delavnica.
V Toskani se fotografu življenje ustavi. Za vsakim ovinkom, za vsakim hribčkom je treba s fotokamero ujeti trenutek. Torej ni hitenja, ni spoznavanja mest, cerkva, fresk. Ostanejo samo fotografije. Na koncu tri dnevnega fotopotepanja pa je vsem v mislih, kdaj v Toskano ponovno.