Naročite se na enovice

http://www.hp-kartuse.si
http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.foto-klik.si/
http://www.olympus.si/site/en/c/cameras/om_d_system_cameras/om_d/e_m1x/index.html
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
http://www.cyberstudio.si
>

 

Zadnji EOS / Teza, ali grška bajeslovna bajka o mojem zapisu, v želji hitrejšega napredka

Avtor:Matjaž Intihar
20.11.2007 12:03

ZADNJI EOS

Tokyo, 20. december 2007. »Canon je v maju 2007 praznoval 70. obletnico obstoja. Mineva 50 let od odprtja evropske podružnice in 20 let od predstavitve fotokamere EOS 650, ki je skupaj z modelom EOS 620 pričela novo fotografsko ero. EOS fotografske kamere so osvojile sprva fotoamaterje in v nekaj letih še profesionalne fotografe. Canon je danes objavil, da so izdelali 30 milijonov kamer iz serije EOS od tega 10 milijonov digitalnih (začenši od modela EOS D30)«.

Ob vseh teh jubilejih Canonu mnogi čestitajo v želji še 10 ali več EOS uspešnih let. Sam se pridružujem čestitkam glede odličnosti serije EOS, katero 20 let uporabljam tudi sam s posebno prošnjo in člankom z naslovom »ZADNJI EOS«!

Fotografi prav od Canona v teh dneh pred sejmom PMA pričakujejo novosti, oziroma evolucijo EOS sistema. Sam bi od Canona po vseh teh dolgih uspešnih letih pričakoval kar revolucijo. Torej nekaj, kar bo Canonu zopet utrlo pot med tiste, ki so tehnološko vidno na prvem mestu.

Glede na dejstvo, da so drugo najbolj plodno podjetje na svetu glede patentov in so vse svoje prednosti EOS sistema že pred leti odkrili, do danes pa nič novega revolucijskega pokazali bi bilo prav, da nam sedaj pokažejo zopet nekaj revolucionarnega.
Vem, komaj pred pol leta in pred enim mesecem so šele zamenjali obe profesionalni EOS kameri. EOS 5D še niti nima konkurence, EOS 40D in EOS 400D se še dobro prodajata, vendar čas je da se fotografom glede tehnike pokaže nekaj več. In jaz to pričakujem predvsem od Canon. Po drugi plati pa se zavedam, da so današnji novodobni fotografi povsem zaslepljeni in kupijo novo kamero, samo da je zamenjala staro. Najlepše se to vidi prav v zadnjih mesecih ko se želijo skoraj za vsako ceno uporabniki Nikon D200 menjati za D300. Je res toliko razlike med kamerama, ali nas v novost vleče samo želja po novem. Fotografija v večini primerov ne bo nič boljša. Ima pa od tega dobiček japonska industrija. Že dostikrat smo govorili, da se znajo lepo med seboj dogovorit kdo bo kaj ponudil in nam na žalost vso tehniko spreminjajo po kapljicah. Prav leto 2008 bi moralo biti tisto (čeprav bo najbrž šele 2009), ki nam bo pokazalo, kaj se v resnici dogaja v fotografski ponudbi. No, na nekaj pa se bodo morali vsi novodobni fotografi navaditi. Revolucije so samo občasne. In ni več potrebe vsako novost takoj spoznati ali jo celo kupiti. Kaj kmalu spoznaš, da novo niti ne ponuja veliko več, če sploh kaj. Vsaj dosedanje Canon kamere me v sami evoluciji niso prepričale v nek velik preskok. Zato sem mnenja, da morajo pokazati več. Če ne, potem ali niti ne želijo pokazati več in bodo tudi oni samo nadaljevali z dodanimi manjšimi kapljicami. Zato bi jih rad spomnil, da so eno revolucijo že naredili in v profesionalnem svetu uspeli. Ali bodo sedaj odgovorili ob prvem resnem napadu Nikona, da bi prišel nazaj kjer je vse od leta 1959 do 1996 bil pa bo pokazal čas. Sam ga sicer vedno prehitevam, vendar samo za to, ker si želim več. Staro se mora pač umakniti novemu. Le vprašanje je kdaj se vsi strinjamo, da je nekaj zastarelo.

 

Teza, ali grška bajeslovna bajka o mojem zapisu

EOS je tudi ime za grško boginjo jutranje zarje. Zdaj po 20 letih je jutranja zarja preko izredno plodnega opoldneva od leta 1994 do 2005 (saj je EOS sestra Heliosa, sonca) že prešla utrujeno popoldne ter prehaja v večerni zahod, kajti sestra ki je tudi Selena (luna). EOS 1Ds MkIII je zame osebno zadnja kamera, ki je še narejena v tem prečudovitem EOS dnevu. Kaj bo jutri? Mogoče bo mož Triton, ki velja za boga morja naplavil kaj novega. Vendar se zjutraj iz morja lahko pokaže tudi rumeno sonce. Čeprav, sonce na japonski zastavi je rdeče obarvano!

V članku »Čas novosti in streznitve« sem že opisal, da nam zadnjih 20 let Canon nudi že poznano in dodobra zlajnano tehnologijo (AF, IS, merjenje svetlobe, zaklop, objektivi…), oziroma nam je marsikatero v digitalnem svetu enostavno skril (polprozorno zrcalo, očesno ostrenje). Zahtevo po dobičku je uspel vzdrževati z minimalnimi spremembami na kamerah in vsaj po mojem mnenju vse slabšo končno kontrolo. Danes, ko je celo v profesionalnem svetu kamer predvsem Nikon povsem ujel in v določenih elementih prehitel Canon pa lahko rečem, da je sistem EOS (Electro-Optical-System) prišel do svojega tehnološkega konca. Samo evolucija sistema se dolgoročno nikoli ne izkaže za pravilno odločitev. Konec koncev Canon to najbolje ve. Saj so prav z revolucijo v AF sistemu prehiteli Nikon tudi v profesionalni tehniki. A danes? Nudijo nam že dolgo poznano tehnologijo v novih magnezijevih škatlicah. Manjka pa kopica nove inovativnosti, ki bi bila po toliko letih že lahko izboljšana. Pokazati nam morajo več glede hitrosti, enostavnosti in predvsem natančnosti AF. Merjenje svetlobe, caplja na mestu enako že desetletje, predvsem E-TTL bliskovni sistem se ne more prikazati kot konkurenčno. Če je EF optični sistem leta 1987 naredil pravo revolucijo, pa je danes že zastarel. Konkurenca že nudi lažje objektive z dolgimi goriščnicami, novejše premaze leč, predvsem pa v sodelovanju s programi v kameri popravek njihovih optičnih napak. In ker gre napredek v foto industriji naprej bi bilo prav, da nam zdaj ob dejstvu, da Canon nima več neke bistvene konkurenčne prednosti predstavi nekaj novega in svežega, povedano revolucionarnega, da jim zagotovi nekaj nadaljnjih let mirnega spanca. Nam uporabnikom fotokamer DSLR pa nov napredek v tehniki.


V kameri Canon Pellix (-1965) je bil namesto zrcalo vgrajen tanek na svetlobo prepustni film. Zaradi pod kotom 45% vpetega filma in posebnega premaza se je svetloba odbijala v svetlobni jašek in preostali del svetlobe osvetliv na svetlobo občutljivi film v ozadju. Leta 1999 sem preizkusil kamero Canon 1Rs. Zaradi polprepustnega zrcala se je slika odbijala tako na medlico kot bila prepuščena na film istočasno. Izgubili smo cca. 1/2EV svetlobne moči. Kakšna nova EOS 1D RS bi morala tudi priti med nas.

 

Uvod

V uvodu bom zapisal delčke svoje fotografske poti in preko nje podal moje sedanje razmišljanje. Pisalo se je leto 1974, ko sem v roke prvič samostojno vzel v roke očetovo Smeno 8 in se preizkusil v fotografiranju. Danes v dobi elektronskih »svetlečih škatlic« lahko rečem pravi podvig. Treba je bilo ročno naviti film, napeti zaklop, nastaviti oddaljenost, zaslonko in čas osvetlitve. Po 20 posnetkih je bilo vsega lepega konec in prevel me je prvi strah. Danes smešno, a kako zabrisati sled, da si fotografiral in s tem uničeval za takratne čase dragi film. Kajti večina družinskih fotografov je imela v kameri film leto, dve, ali več in na njemu vse pomembne družinske ter počitniške posnetke. Zdaj pa je poleg že posnetih 16 družinskih fotografij še 20 mojih, na hitro posnetih v eni uri. Danes na kartici poiščeš gumba za pregled in izbris fotografij iz kartice. Takrat? Kot nadebudnega šolarja, ki so ga fotografske knjige bolj zanimale kot šolske sem že vedel, da je v patroni cca. 170cm filma. 20 posnetkov je bilo na cca. zadnjih 100cm. Film je bil navit na desnem delu kamere, odprl sem zadnji del kamere in za dolžino roke film potegnil iz kamere. S tem sem tako močno osvetlil film, da so moji posnetki enostavno izginili, večina ostalih navitih v kameri pa zaradi malo propustnega filma ni utrpela večjih izgub. Mogoče nekaj svetlobe iz zgornji in spodnje strani filma, a to je bilo za tiste čase na posnetkih nekaj povsem običajnega. Se zgodi. Res, da je kasneje oče naredil 20 posnetkov v prazno in na koncu iz fotolaboratorija prinesel samo 14 fotografij, vendar je bilo tudi to v tistih časih za družinske fotografe nekaj povsem običajnega. In zaradi poznavanja fototehnike sem se izognil očitkom in kazni za moj prvi samostojni fotopreizkus.

Moja želja po lastni fotokameri je bila vse večja saj smo v šoli imeli fotokrožek samo enkrat tedensko. Zato mi je Dedek Mraz prinesel kamero Beirette. Z njo sem se ne samo naučil fotografirati, nato izdelovati ČB fotografije, ampak sem se kaj kmalu prelevil v finomehanika in kamero razstavil. Na žalost je nisem znal sestaviti nazaj, toda spoznati mehanska napenjala, zobnike, leče, zaslonko, zaklop je odtehtalo nekajmesečno nezmožnost fotografiranja z lastno kamero.

Želja po poznavanju fototehnike in fotografije me je popeljala v šolo in poklic za katerega si nisem dolga leta predstavljal, da sem že vse od leta 1976 v digitalizaciji slike. Vendar pa mi v fotografskem smislu spoznavanje z veliki reprodukcijskimi kamerami in s skenerji ni veliko pomenilo. Iskanje revij, prospektov o fotokamerah in predvsem obisk Foto Antike, so mi dajali več fotografskega užitka. Pravo fotografsko zadovoljstvo sem dobil s svojo prvo kamero SLR, Praktica PLC2. Niti zavedal se nisem, da sem takrat prestopil tehnološko mejo, ki se je prav v tistem času širše uveljavljala v fotografiji. Kupil sem kamero, ki je že imela merjenje svetlobe TTL. Kaj hitro sem na sestanku fotodruštva Planinske zveze Slovenije od fotografskih mojstrov dobil hladen tuš. »Ti pa že ne boš dober fotograf!« Delovati moraš s kamero brez svetlomera, sam moraš oceniti svetlobo in brez pomagal nastaviti zaslonko ter čas osvetlitve. Vem, da sem se že takrat vprašal, komu naj potem služi napredek.

Delovanje s kamero SLR je bilo nekaj posebnega, predvsem novega in iz pogleda spoznavanja tehnike neprecenljivega. Vendar pa me je že takrat kopica prospektov opozarjala na japonske kamere, ki so prikazovale vse več nove tehnologije v kamerah. Canon EF, Fujica St801, Minolta SRT-303, Nikkormat ELW, Olympus OM-1, Pentax ES in še je bilo kamer, ki so vsaka zase kazale moč japonske tehnike in prihoda novih tehnologij. Canon EF je že bila kamera (danes bi jo lahko dal v razred EOS 5D), ki je s pomočjo fototranzistorjev omogočala avtomatiko zaslonke in čas osvetlitve vse do 30 sekund. Že pred 30 leti je bil Canon močan v ponudbi prve elektronike v fotokamerah. Spremljanje tehnike pa me je kaj hitro privedlo do odločitve, da se poslovim od zame zelo uporabne Praktica PLC2 in sem se odločil počakati nekaj mesecev na kamero, ki naj bi jo krmilil elektronski čip (procesor). Canon AE-1 (danes bi jo primerjal z razredom EOS 400D) je bila kamera, ki je zaradi uporabe elektronskega čipa imela mnogo manj delov, predvsem pa je v svojem cenovnem razredu nudila veliko enostavnost fotografiranja.

Spoznavanje s kamero Canon AE-1 je bilo enostavno, predvsem pa mi je odlično služila tudi pri zahtevnejšem fotografiranju. Kljub dejstvu, da predvsem izrazni fotografi niso verjeli v sodobno tehniko avtomatskih rešitev pa sem se sam kaj hitro prepričal v njeno vrednost. V tistem času sem kot amaterski fotograf redno fotografiral poroke. Ob uporabi bliskavice je moral fotograf vedno paziti na sinhronizacijski čas osvetlitve. V večini primerov so zaklopi v amaterskih kamerah zmogli 1/60 sekunde. Tako si že kar vedel za rutinsko opravilo prestaviti čas osvetlitve ob uporabi bliskavice. Vsako rutinsko opravilo pa ob delu lahko tudi zagode. In tako je tudi meni. Zunaj ob močni sončni svetlobi sem uporabljal 1/250 sekunde. Ob prihodu v notranjost in uporabi bliskavice pa sem fotografiral celoten poročni obred. Lahko rečem najpomembnejši del dogodka. Pridemo zopet ven iz prostora, mladoporočenca in svate postavim pred Robbov vodnjak izklopim bliskavico, pogledam na vrtljiv obroč s časi osvetlitve in skoraj bi me kap. Vse fotografije z bliskavico sem posnel z 1/250 sekunde, kar je pomenilo, da so vsi posnetki zanič. Panika je bila velika, glava je delovala 100 na uro medtem ko sem fotografiral klasične postavitve mladoporočencev in željnih fotografiranja z njima. Ob poročnem obredu je bil takrat vedno zraven tudi uradni fotograf, katerih fotografij pa zaradi mojega fotografiranja nikoli niso naročali. Ostali so samo za arhiv. Sam pa sem se odločil poiskati uradnega fotografa in naročil serijo fotografij. Vsaj malo sem si oddahnil, saj bo tistih 10 najpomembnejših fotografij vseeno v poročnem fotoalbumu. Toda kako se izviti iz resne težave, da mi niso uspele najpomembnejše fotografije, ki naj bi bile za nekatere ene izmed najpomembnejših v njihovih bodočih družinskih fotoalbumih.

Kot izbrani fotograf ne moreš izpasti kot fotograf domačega družinskega dogodka. Slika uspe ali ne, se takrat ne obremenjuješ preveč. Toda izgubiti za nekoga najpomembnejše trenutke ni lahko razložiti, saj si bil tja poklican za to, da na film zabeležiš in nato prineseš fotografije. Še toliko bolj pomembno je dejstvo, da ponovitev fotografiranja ni možna. Prav fotografiranje porok je bila zame najpomembnejša fotografska šola. Nič, izgovor bo bil, da so v fotolaboratoriju med razvijanjem uničili film. In bo kar bo!

Še v začetku 80-tih si čakal na fotografije iz fotolaboratorija teden dni. Takrat sem preko Durst povečevalnika in procesorske razvijalne enote že sam izdeloval barvne fotografije. Barvnih filmov pa zaradi občasnosti dela in zapletenosti postopka, predvsem vzdrževanja temperature kemikalij in točnosti postopka nisem razvijal. Le redki fotolaboratoriji so ti bili pripravljeni samo razviti film. Na srečo sem tak fotolaboratorij imel v bližini in po treh/štirih dneh dobil razvite, naslednji dan že izdelal fotografije in s hitrejšo izdelavo bil tudi konkurenčen.

V fotolaboratorij sem dal razviti vse filme. Tudi tiste, ki so bili napačno osvetljeni s pomočjo bliskavice. Slabe volje sem pregledal filme, oziroma že čakal posmeh fotolaboranta ob pogledu na tiste polovično osvetljene posnetke, ko začuda na filmu vidim celo sliko. Začudenje nad vedenjem, da sem napačno nastavil čas osvetlitve in presenečen nad vseeno uspelimi posnetki je bilo neizmerno. Odgovor na to dobro novico sem dobil kaj kmalu, saj je v navodilih originalne Canon bliskavice Speedlite 155 pisalo, da bo kamera sama prestavila na sinhronizacijski čas ob njeni uporabi. Takrat sem se še toliko bolj zavedal moči elektronskih vezij v sami kameri. In če pogledamo danes, lahko vidimo, da nam lahko kamera kontrolira vse popolnoma sama. Še celo več. Nekatere že omogočajo programsko korigirati napake leč.

Zadovoljstvo nad kamero Canon AE-1 je bilo izredno. Toda, prišla je kamera, ki je glede elektronike nudila še več. Po Minolta XD7, ki je omogočala avtomatiko časa in zaslonke je Canon predstavil model A1. To kamero bi danes uvrstil v razred EOS 40D. Bila je oblikovno napredna za takrat revolucionarnim manjšim držalom, nastavitvenimi gumbi nekaj korakov naprej od konkurence, omogočala pa je za tiste čase neverjetno, skoraj bogokletno nastavitev P (program). Canon je konkurenci v amaterskem razredu s kamero A-1 zopet postavil nov visok mejnik. Vendar v profesionalnem razredu mu ni in ni šlo od rok prevzeti večji kos pogače. Nikon kamere F2 in F3 so bile enostavno preveč kakovostne, da bi jih ogrozil sicer odlični model Canon F1, oziroma Nikon je z izredno široko paleto celotnega sistema odločilno prednjačil. S tem pa je bil tako močno zasidran med profesionalnimi uporabniki, da jih je kar okoli 90% uporabljalo njihov sistem.

V kamere so začele prihajati vse bolj izpopolnjene avtomatike, v ohišje so vgrajevali motorni prenos filma in SLR kamere so cenovno želeli vse bolj približati amaterskim fotografom. Plastika je začela zamenjevati aluminij na ohišjih in svet do sedaj znanega SLR sveta se je spremenil. Canon je serijo kamer SLR z začetno črko A spremenil v T. Torej se je do takrat najbolje prodajana serija kamer SLR umaknila novi. Prav iz nerazumljive »plastičnosti« novih Canon modelov T50 in T70 sem se odločil preskočiti na Nikon F301. Kamera mi je še vedno dajala občutek klasične kamere SLR z obilo novimi elektronskimi novostmi. Vendar pa mi je bilo za prestop kmalu žal. Canon je predstavil kamero T90, ki je s svojo obliko in kopico sodobne elektronike dobesedno preskočila konkurenco. Kamero, ki bi jo dal v današnji razred EOS 5D, so si zaželeli ne samo napredni fotoamaterji ampak tudi profesionalni fotografi, ki so do sedaj delovali na klasičnih robustnih F-1. Kamera T90 pa je kljub svoji tehnični superiornosti (sam sem si ob pogledu na njo dejal, le kaj nam lahko še pokažejo v prihodnosti) kmalu pokazala slabost. Prišel je sistem avtomatskega ostrenja!

Minolta je kot vedno nove serije kamer poimenovala s številko 7. Pravili so, da je številka 7 za njih srečna številka. Tudi pri prihodu prve kamere SLR z avtomatski ostrenjem Minolta 7000 (l.1985) ni bilo drugače. Moja skeptičnost ob prvem pregledu revij in prospektov, le kako naj sistem AF ve, kje želim ostriti se je ob prvem držanju kamere in vedenju da tako ali tako največ posnetkov ostrimo v sredini je hitro prešla v navdušenje. Na trgovske police sta kaj kmalu prišla še kameri AF, Nikon F-501 AF in Olympus OM-707.

Fotografi smo prešli na novo razmišljanje. Za avtomatsko ostrenje je bilo treba nakupiti novih objektivov. Zato me je bolj kot na novo Nikon kamero vleklo k Olympus. OM-707 je imela nekaj zanimivih rešitev predvsem pa novost, da je bila mala bliskavica vgrajena v ročaj kamere in že imela možnost delovati s krajšimi časi osvetlitve od sinhronizacijskega.

 

EOS (Jutro)

Ko je že kazalo, da je Canon krepko ostal v ozadju pri sistemu AF, saj več kot leto ni bilo od njega nobenega glasu o resni kameri z AF, pa se je v začetku l.1987 začelo šušljati, da bo prikazal drugačnega kot Minolta, katerega so povzeli tudi drugi proizvajalci. Pri sistemu Minolta je bil poleg sistema za ostrenje z razpoznavanjem kontrasta vgrajen še motorček, ki je nato preko majhne kardanske gredi premikal zobnike in s tem leče v objektivu. Canon je leta 1986 z modelom kamere še vedno iz serije T poizkusil drugačno rešitev in konkurirati v ponudbi kamer AF. Motorček za premik leč je vgradil v sam objektiv. Vendar niti sama kamera T80 niti nekaj AF objektivov z izrazitim izstopajočim delom kjer je bil vgrajen motorček niso prepričali kupcev. Tudi mene ne! Vse bolj sem se približeval odločitvi za nakup Olympus OM-707 AF.


Canon T80. Le delna potešitev vseh Canon uporabnikov glede AF tehnike. Vendar je bil to prvi pokazatelj, da je tehnologija prenosa preko motočka v kameri že zastarela. Canon je leta 1987 s pomočjo manjših Micro motorjev odločilno prehitev konkurenco.

Kot že povedano pa se je vse bolj šušljalo, da bo Canon s svojim novim sistemom AF naredil revolucijo. Zato sem se odločil še nekaj časa počakati in z nestrpnostjo sem vsak mesec pričakoval nemško revijo Color Foto, ki nam je vedno prinašala opis novosti. Če revijo danes primerjam z internetnim svetom lahko rečem, da je bila vedno hitro in dobro obveščena, oziroma marsikateri preizkus so predstavili že pred uradno prodajo.

In prišla je marca 1987 revija, ki je že na naslovnici prikazovala dve novi Canon kameri in velik napis EOS. Torej je res, revolucija v svetu AF je tu. Kako močna je, oziroma ali sploh ima prednosti pred konkurenco pa se še ni vedelo. Kljub temu, da nemškega jezika ne razumem, pa sem fotografsko tehnični članek v celoti prebral in z lahkoto razbral bistvo. EOS (Electro-Optical-Sistem) so navedli tudi kot besedo iz grške mitologije. EOS je tudi grška boginja jutranje zarje. In bolj kot sem se ogreval za EOS sistem bolj sem bil prepričan, da je to tisto pravo kar v fotosvetu pomeni revolucija.

Revolucija pa ni bila samo v tehničnem smislu kamere in sistema AF. Canon se je odločil za pogumno in na prvi pogled samomorilsko potezo. Naredili so nekaj nedojemljivega za vse uporabnike kamer SLR. Zamenjali so bajonet objektiva. Nemogoče a resnično. Še dobro, da sem že pred leti prešel na Nikon in se tako rešil velikih težav s prodajo zdaj skoraj neuporabnih objektivov. Stari FD objektivi, ki so jih uporabljali uporabniki širom sveta so kar naenkrat postali stara šara, ki ne bo več dolgo služila svojemu namenu. Jeza in bes Canon uporabnikov je bila velika. Še celo uporabniki konkurenčnih sistemov so se čudili nerazumljivi potezi podjetja Canon. Čez noč zamenjati nastavek objektiva in s tem onemogočiti lastnikom Canon objektivov prehod na nova ohišja je bila trdo spoznanje za vse. Vendar po drugi plati smo si lahko hitro našli dodatne razlage. Kaj ti bo ohišje z AF sistemom in starimi ročnimi objektivi. To sem najlepše opazil pri Nikon uporabnikih, ki so uporabljali nova ohišja in stare manualne objektive. Seveda je bilo leto dve veliko fotografov dokaj skeptičnih do sistema AF in se jim je še dobro zdelo, da uporabljajo manualne objektive.


Kamera ki je začela EOS revolucijo. Vse do prihoda EOS 100 je tudi meni dobro služila.

Ob nakupu kamere EOS 650, standardnega objektiva 50mm f/1,8 in dodatnega objektiva EF 70 – 210 f/4 sem se tudi sam prepričal, kako hiter in kakovosten je lahko AF sistem. Ko sem kamero pokazal fotoreporterjem, so vsi po vrsti iz še vedno nepoznavanja AF tehnike govorili, da so sami v ostrenju hitrejši kot AF sistem. Izrazni fotografi pa so mi govorili, da AF sistem ni tisto pravo in da ne služi svojemu namenu. Zopet sem se spomnil besed izpred 10 let nazaj, ko so mi govorili, da kamera s svetlomerom, pa že ni tisto pravo. No zdaj so že vsi veselo uporabljali te kamere, pozabili na ročne nastavitve, a tudi na to, da se tehnika razvija in kako prav nam lahko pride. Čez dve tri leta so tudi drugi že prešli na AF in ko se kolege pobaral, kako to, da so le prestopili na AF, so se izgovarjali, da že malo slabše vidijo.


USM tehnologija motornega prenosa je izredno pohitrila avtomatsko ostrenje. Konkurenca je potrebovala desetletje, da je prišla do te tehnologije.

EOS sistem (jutranja zarja) je dobesedno pometal s konkurenco, oziroma zares pokazala nek nov začetek v fotografski tehniki. Canon je vse bolj širil sistem objektivov in pri profesionalnih objektivih z dolgimi goriščnicami se je najlepše videla pravilnost revolucije, zamenjave na nov EF bajonet. Nikon profesionalni uporabniki so vse bolj škilili na Canon sistem, saj je bil njegov AF krepko hitrejši od njihovega. V letu 1994 je Canon predstavil še kamero EOS 1n ter leta 1995 (začetek razvoja že v 80-tih) sistem stabilizacije slike in nova revolucija (IS) je dobesedno naredila revolucijo tudi med profesionalnimi uporabniki. Po letu 1959, ko je Nikon predstavil model F, so sedaj okoli leta 1995 začeli množično prehajati na Canon, kar se je še nekaj let nazaj zdelo povsem nemogoče. Kljub temu, da sta Nikon kameri F4 in F5 še vedno kazali svojo pravo robustnost in kakovost delovanja pa je EOS 1n bila ravno tako napredna, zadovoljivo kakovostna a imela je tisto, kar profesionalni fotograf rabi. Uporaben sistem od kamere, predvsem pa preko USM ostrenja in IS sistema objektivov do ostalih dodatkov.

 

Opoldan

Canon je s sistemom EOS dobil leta 1996 na olimpijskih igrah v Atlanti krila. Nikon profesionalni uporabniki so sicer s težkim srcem prehajali na EOS, a zavedali so se prednosti, ki jih je nudil Canon. Vse hitreje je dopolnjeval sistem in tudi amaterskim fotografom nudil odlične EOS kamere. Začela so se zlata EOS leta. Lahko bi rekel, da je jutranja zarja prešla v popolno in močno opoldansko svetlobo.

Tudi ob prihodu DSLR fotokamer ni bilo nič drugače. Canonu se ni mudilo v ta novi svet in je šele leta 2000 dal na trg EOS D30, kamero, ki ni bila nič posebnega za resnega fotografa. Vendar takrat tudi še profesionalni fotografi niso povsem prisegali na digitalno tehniko. Večje agencijske hiše pa so tako ali tako uporabljale Nikon ali Canon kamere s takrat edino dovršenim dodanim Kodak digitalnim sistemom. Vendar pa je tudi z EOS D30, Canon nakazal nekaj, kar naj bi bila tudi revolucija v prihodnje. Kljub dejstvu, da ima teoretično CCD vezje boljše karakteristike, pa se je Canon odločil za CMOS vezje. Že pri novi kameri EOS D60 (l.2002) se je pokazalo, da zna Canon odlično izkoristiti svoje lastno znanje in je s pomočjo lastnega DiGIC procesorja in algoritmi pohitril procesiranje kot že nakazal, da šum postaja vse manjši problem. Tudi sam sem se takrat odločil za prestop v svet DSLR kamer in izbral EOS D60, katera mi še danes dobro služi.

Canon pa ni miroval. Po za takratni digitalni fotoreporterski svet superiorni kameri EOS 1D (l.2000) je vse bolj dopolnjeval svoj optični EF sistem z objektivi s hitrimi USM motorčki ter IS, stabilizacijo slike. Konkurenca jim nikakor ni prišla blizu. Izgledalo je, da se Canon še celo čedalje bolj utrjuje v vodstvu, oziroma med uporabniki. Kamera EOS 1Ds (l.2002) in njenih 11M točk ter predvsem odlično sliko tudi pri večjih povečavah je pokazala, da je film že izgubil vse bitke in tudi že vojno. Digitalni svet je končno dobil profesionalno kamero z vrhunsko kakovostjo.

Vendar pa se Canon še ni ustavljal. Modeli EOS 350D, nato 400D, ter EOS 20, 30 in 40D in EOS 5D so samo še utrjevali primat Canonu.

Mogoče danes deluje čudno zapisano a je resno. Od tu naprej EOS sistem začne izgubljati svoje ime, saj se je za dolgoletnega uporabnika in poznavalca EOS tehnika premaknila v uspavano popoldne.

 

Z bogom EOS (sončni zahod) in v upanju na dobro jutro "NOVA REVOLUCIJA"!

V letu 2007 si je Canon želel še bolj utrditi primat tako med amaterji kot profesionalci. Vendar pa se je vse skupaj začelo zelo čudno. Pritožbe nad kakovostjo izdelave in predvsem kontrolo kakovosti objektivov iz najvišje serije L so bile vse glasnejše. Še toliko bolj po začetnih težavah EF 24 – 105mm f/4 L IS (leta 2006). Velikokrat se je dalo prepričati, da je treba v zadnjih letih preizkusiti več objektivov, da dobiš na koncu tistega z višjo kakovostjo zapisa (to velja tudi za vso konkurenco, saj sem tudi tam že bil deležen kakšnih napak v delovanju).


Ob prvem preizkusu Canon EF 24-105mm IS sem kaj hitro spoznal napako, ki je objektive za nekaj mesecev poslala nazaj v proizvodnjo. Novi popravljeni mi še danes odlično služi.

Kot prej hibridna kompaktna digitalna kamera Powershot Pro1 s prahom v objektivu, je tudi v letu 2007 prišlo med kamerami do nekaterih resnih težav. Model A 650 IS je imel izdelavno napako pri TFT zaslonu in je ob odprtem zaslonu svetloba prihajala na tipalo. Najbrž zaradi pritiska prihajajočega Nikon D3 in tudi vseh svojih obletnic so pri Canon pohiteli in v maju predstavili EOS 1D MkIII. Kamera je na začetku veliko obljubljala. Kaj kmalu pa se je še enkrat več videlo, da se Canonu mudi. Mudi predvsem v smislu kovanja dobička. EOS 1D MkIII se je kaj kmalu izkazala za kamero, ki pri profesionalnih fotografih še sedaj da malo nelagodja. Napaka v sistemu fokusa (sam ga pri moji testni kameri v preizkusu nisem našel) pri kontinuiranem snemanju je izražena na večjem delu kamer. Vendar pa je moteča za manjše število uporabnikov. Večja napaka kamere je njena nezanesljivost, oziroma slaba izdelava ter končna kontrola. Pri nas je eden izmed fotoreporterjev že pri četrti kameri. Vse tri prejšnje so na žalost zatajile. Kar nam še enkrat več govori kako slaba je končna kontrola tehnike. In da se pri Canon resno dogaja nekaj čudnega, oziroma da spijo na lovorikah sem sam doživel konec leta 2007. Oziroma na lastnih primerih najlažje potrdiš kar drugi že opisujejo.


Ob prvem preizkusu kompaktne kamere A 650 IS nisem razumel, kaj se mi dogaja na nekaterih fotografijah. Kaj kmalu je prišel odgovor, da bo treba vse prve kamere zamenjati. Ko si odprl vrtljivi zaslon je skozi režo na tipalo padla svetloba in dobil si tak efekt. Današnje kamere A 650 IS delujejo povsem v redu. Še en lastni preizkus več, da se na tovarniških preizkusih premalo dela na končni kontroli.

Kolega se je odločil za EOS 5D. Že naslednji dan je dal kamero na servis, saj je zatajilo delovanje bliskavice. Podobno sem jo odnesel sam. Že ob samem prevzemu kamere EOS 1Ds MkIII sem doživel hladen tuš in si samo potrdil svoje z leti pridobljeno mnenje. Sam sicer razumem. Tudi najboljša tehnika lahko zataji. Oziroma Canon kot največji izdelovalec fotokamer ima toliko različnih modelov kamer in objektivov, da napake izgledajo večje kot pri konkurenci. Pa tudi pri ostalih proizvajalcih ni vse tako kot treba. A na žalost nam Canon v zadnjih letih le prevečkrat kaže napake in sam mislim, da morajo spremeniti način dela v kontroli proizvodov in dati nov sijaj imenu.

Canon je superioren v izvoru patentov. In ko je treba da v kamero prav tisto tehnologijo, ki jim da odločilno prednost. Prav zaradi patentov iz domene elektronskih sklopov so največji izdelovalec fotokamer, predvsem pa še vedno s tehnologijo, ki so jo drugi šele ponudili. Sedaj ga med kompaktnimi kamerami že lovita Sony in Panasonic. Zato Canon večji poudarek daje tudi na kamere DSLR kjer je še vedno največji prodajalec. Vendar kot že opisano, je sedaj zame izpolnil svoj bonus glede tehničnih lastnosti in je iz strani konkurence že ujet ter s tem dejstvom nima več tistega za konkurenco neulovljivega imena. Hitro USM ostrenje in IS, stabilizacija slike mu ne dejeta več nobene prednosti. (Pred leti se je govorilo, da je celo japonsko ministrstvo za gospodarstvo pritisnilo na Canon, da odstopi v dobro japonskega gospodarstva določene patente. Je pristal, dobil kaj v zameno?) Tudi CMOS tipalo in izničevanje šuma ne. Objektivi kot kamere so vse prevečkrat slabo izdelani in predvsem kontrola kakovosti zataji. Canon si je v letu 2007 sam dokazal, da večno ne moreš sam obvladovati trga in biti vedno vodilni. To so sami dokazali Nikonu prav ob njegovi največji superiornosti ob koncu 80-tih. Samo malo zaspiš in konkurenca ti uide in ne samo to, prehiti te lahko za nekaj let, desetletij.

 

Zaključek

Čeprav sem kritičen do Canon pa menim, da še zdaleč ni vse tako črno kot kdo ob tem zapisu misli. Moj zapis temelji na tezi, da je EOS sistem pokazal vse kar zna in da bi se morala pokazati nova revolucija. Canon ima v ozadju še vedno tehnologije, ki so nam že bile znane, oziroma, katere bomo šele spoznali in ki bodo fotografom zopet dale nove možnosti. Seveda pa je treba vedeti še eno. Canon ni strogo foto podjetje kot nekateri močni konkurenti v svetu DSLR. Vedno iščejo nove tehnologije in jih implementirajo tja kjer se kaže možnost večjega dobička. Tako je vedno bilo in bo. S pomočjo njihovega patentiranega USM motornega prenosa in IS sistema so do sedaj dobesedno pometali s konkurenco. Če nimajo kaj novega za pokazat, se bodo preusmerili v nove tehnologije. Ve se, da letos v letu 2008 želijo pokazati njihovo tehnologijo HDTV zaslonov. Vse se seli v našo domačo dnevno sobo. Tu so največji današnji dobički. Ali bo to pomenilo, da bo Canon manj vlagal v profesionalni fotosvet in kot sem v članku o Nikon D3 zapisal, da je Canon celo sposoben prepustiti manj donosen PRO posel drugim se bo pa še videlo. Iz današnjega pogleda je šel bolj zanimivo dejstvo, da si Nikon ob vrhunskem in konkurenčnem D3 želi celo kupiti nekdanji sloves in trg. Še kakšna Canon napaka več in profesionalnemu svetu ni treba dvakrat reči, da uporablja orodje, ki mu zagotavlja delo.


Ta kamera je bila moja zadnja analogna SLR. Še danes mi je žal za njo in že nekaj let sprašujem Canon strokovnjake kdaj bomo dobili digitalno EOS 3. Zdaj z zamenjavo EOS 5D bi bil pravi čas, da nam vrnejo Eye Focus.

 

Že januarja 2008 naj bi bila po moje na sejmu PMA predstavljena Canon kamera, ki bo zamenjala EOS 5D. Čeprav se zna zgoditi, da nam jo bodo pokazali šele poleti ali na Photokini. Toda kamera je sicer še brez konkurence a predstavljena od 20. avgusta 2005. Sam sem že leta 2004 v intervjuju z gospodom Takaya Iwasaki dejal da pričakujem EOS 3D. Če ne drugega bodo letos naredili moje takratne želje, kakovostnejše ohišje, dodali Eye fokus tehnologijo, tipalo iz EOS 1Ds MkII in zaslon z visoko ločljivostjo ter mogoče se z video zapisom. Prav tega se zdaj v svetu DSLR ne bi več branil saj sem že sam ničkolikokrat želel kakovosten krajši video zapis. To bi bila evolucija, vendar zopet taka, da bi dala kameri nekaj več in da si Canon ohrani dobro ime. In če bo zamenjava za EOS 5D prikazana šele na Photokini, potem revolucije sistema še nekaj časa ne bo.


Intervju s g. Takaya Iwasaky na Photokina 2004.

 

Zakaj sem mnenja, da bi moral Canon zamenjati EOS sistem

Najprej naj povem, da je to povsem moje osebno mnenje. Mnenje fotografa, ki je sedaj že 33 let v fotografiji od tega večji del let prav na Canon sistemu. Predvsem pa se zavedam, da govorim o revoluciji, ki pa se ne dogodi kar tako. Konec koncev sem poklicno v digitalizaciji slike, sicer preko bobenskih skenerjev že 32 let in o digitalnih spremembah nekaj že vem. Digitalna fototehnologija je danes že prešla iz pubertete. Spoznali smo, da nam lahko marsikatera nova tehnologija še kako poenostavi samo fotografiranje ali obdelavo slike.

Mislim, da si Canon po spodrsljaju z EOS 1D MkIII ne bi smel dovoliti, da kamera iz najvišje uporabniške police v rokah uporabnika že v prvi minuti ne deluje. Kar pomeni, da se po letih ko je kupec kupil vse kar je prišlo iz tekočega traku počasi kaže, da bo zopet treba narediti nekaj kosov manj, a z več kakovosti. Če mi kamera, katere cenovni razred je 8000€ in jih naredijo samo okoli 2000 na mesec zataji še pred prvim posnetkom, potem v kontroli definitivno ni nekaj v redu. Ob težavi z EOS 1D MkIII in posledično zakasnitvijo prihoda EOS 1Ds MkIII sem pričakoval, da nam bodo v kamero dodali zaslon z več ločljivosti po zgledu Alpha 700 in D3. A nič o tem. Kamera ostaja še naprej konzervativna in kot napredna predvsem s že znano tehniko ter tistim, kar naj bi jo dvigovalo, to je 21M točkami. Seveda pa se zavedam, da popolne tehnike ni in da vsaka lahko tudi zataji. V svoji dolgoletni uporabi kamer in rednem že več kot 12 letnem preizkušanju foto tehnike mi jo je že toliko opreme pokazalo kakšno napako, da sem na le te že povsem pripravljen. Da ne govorim o grafični tehnologiji, ko mi jo je že zagodel z nedelovanjem boben skener vreden 10 takih fotokamer. O avtomobilih najvišjega razreda pa sploh ne gre izgubljati besed. Zato vem, da mi bo nova EOS 1Ds MkIII še naprej dobro služila.


Saj ni res. Če se mi na testnih kamerah katerikoli proizvajalca (ne misliti, da drugje napak ni, pri Nikon D200 je bila serijska napaka na tipalu, pri 105mm novem Nikon macro se mi ni zapirala zaslonka) lepijo napake kamero vrnem nazaj in jih na napako opozorim. Ko sem iz škatle vzel EOS 1Ds MkIII sem ob vključitvi LiveWiev funkcije doživel hladen tuš. Na zaslonu se vidi potrojena slika in prav taka je bila tudi zajeta. V normalnem načinu delovanja preko iskala pa je kamera delovala vredu. Baje da je kratek stik na plošči. Po urgiranju na canon so mi zagotovili, da tu ni kakšne večje serijske napake ampak samo napaka na tej kameri. Konec dober, vse dobro. Upam, da bo od sedaj naprej že v tovarni kontrola boljša.

V prihodnje z novimi kamerami pričakujem tudi novosti v povezavi objektivov in procesiranja slike. Vsi EF objektivi so še prirejeni za film ali kamere nižjih ločljivosti. Predvsem pa s pogledom na klasične slike in ne na zahteve novodobnega fotografa, ki si vsako sliko močno povečano ogleda na zaslonu. Torej je čas, da Canon zopet revolucionarno zamenja sistem, doda nove objektive, ki bodo povsem prilagodljivi novemu digitalnemu zapisu. Seveda je vse skupaj preveč pionirsko zapisano in vse skupaj lahko traja še več let do revolucije sistema a od Canon že leta pričakujem več. Kot preizkuševalca opreme in fotografa pa me zanima samo napredek. In vse od leta 1974 sem ga s poznavanjem in večinoma tudi uporabo Canon opreme tudi doživljal. Zdaj je prišel čas, da sam Canonu povem, da naj ponudi tisto, kar skriva za svojimi tehnološkimi vrati. Po vseh teh letih druženja mi je to tudi dolžan. Če pa želim preveč, pa je vsaj prišel čas, da povem, da si jaz sam želim več. Te stare le delno dodelane tehnologije so po 10 ali celo 20 in več letih godne za odhod v pokoj. Konec koncev še ne želim, da nam že zdaj ponudijo tehnologijo zajema motiva brez objektiva. Konec koncev je svetloba samo elektromagnetno valovanje in leče samo uničujejo njegovo pot do tipala.

Meni ni težava uporabiti staro Praktico z ročnim ostrenjem in brez svetlomera in si razviti film in nato fotografije. Zato želim predvsem za druge novodobne fotografe, da se zgodi revolucija kjer pa je bil Canon vedno vodilni. Danes fotograf ne posname samo film in gre v fotolaboratorij. Fotografiranje mu je šele začetek do končnega produkta. In ker danes fotograf porabi čas za vse tisto, kar v analogni dobi ni potreboval, je zdaj pravi trenutek, da se mu omogoči enostavno in predvsem kakovostno foto opravilo s kamero.


Eye-Controled-Focus je v digitlni SLR še vedno samo moja pobožna želja.

 

Canonu osebno…

Da zaključim! Canon zbudi se in ne razmišljaj samo o trenutnem dobičku. EOS 1D MkIII zamenjaj z modelom n. Če tudi mu dodaš samo črko n, zaslon z višjo ločljivostjo in seveda boljšo končno kontrolo, pomembno je, da se o slabostih neha govoriti. Daj nam stare (zadnja leta skrite) že znane analogne tehnologije in predvsem predstavi nove. Pokaži, da si v letih, ko se te konkurenti le sledili deloval prevsem v razvoju. Res je, da novodobni fotograf razmišlja ob vsaki tvoji novi kameri, kaj vse revolucionarno nudiš. A na žalost te lovi že konkurenca in EOS sistem se začenja že utapljati v povprečju. Kaj je bilo, danes nikogar ne zanima. Pokaži kaj bo in kaj že lahko uporabljamo novega. Če pa želiš izkoristiti svoj položaj in patente v svetu HDV oziroma domače sobe pa povej, da se vemo obrniti v svet proizvajalcev, ki bodo nudili več.
Predvsem pa moraš vedeti, da danes veliko časa uporabimo za delo s tvojimi tiskalniki, projektorji, kmalu s TV in tehnologijo digitalnega izpisa. Tudi s tvojimi stroji si že lahko izdelujemo foto knjige. Zato, če fotokamera ne bo zadovoljiva, tudi tvoj stroj za izpis fotografije ne bo.
Glede na že 30 letno uporabo tvojih kamer pa vem, da nas boš razveseljeval tudi v bodoče. Res pa je, da so se finančne možnosti krepko spremenile in bo v bodoče menjava sistema krepko lažja. Torej, danes tu, jutri drugje. Samo navijači bodo večni!


Kot že leta 1992 grem lahko tudi sedaj nazaj na F1n. Kamera s sicer špartansko tehniko glede na T90. Vendar je njena vrednost robustnost in vzdržjivost. To pa je tudi tisto kar profesionalni fotograf potrebuje.

Zamenjaj sistem EOS in pokaži nam novo revolucijo! Le malo prej mi prišepni, da še pravi čas zamenjam EOS 1Ds MkIII ki je že popravljen in EF objektive. Seveda hitro dodaj v paleto ponudbe tisti meni že od leta 1994 želeni EOS 3D. Analogni EOS 3 mi je bil tako pri srcu in še za današnje DSLR tako tehnično napreden, da je že čas, da dobim nekaj tako naprednega v roke. Če bo šel napredek tako počasi naprej pa bom pogledal za kakšnim F1n. Kdor si želi dobro mehaniko in robustnost za danes nizko ceno bo tudi vredu. Konec koncev sem že 32 let poklicno v digitalizaciji slike, od tega v svojem podjetju že 19 let v pripravi za tisk (DTP), tako da mi bo prestop iz digitalne tehnike še celo dobro del. Za konec sicer malo želja in heca, a nikoli se ne ve, kdaj uporabnik in kupec reče, dost mam in gre spet nazaj na film. Res pa je, če ga sploh še dobiš. Pa smo spet na začetku in dejstvu da smo odvisni od dobre volje proizvajalcev. Pa če tudi sam meniš, da je že čas za novosti in si želiš malo hitreje v prihodnost.

 

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com