Nov organski optični element pripomore k bolj kontroliranemu lomu svetlobe v modrem spektru in posledično zmanjševanju kromatske aberacije, ki kasneje vpliva na zamik barv, ločljivost/ostrino, kontrast...
Fotografi, ki ste še brez izkušenj, izkoristite slikovno avtomatiko za pokrajino. V večini primerov slikica avtomatike kaže hribe, gore, lahko je še dodan oblaček. Bolj izkušeni izkoristijo programsko nastavitev A (Av na Canon, Pentax) in sami izberejo zaslonko. V tem primeru lahko sami kontroliramo polje globinske ostrine, kar je zelo pomembno pri kamerah z večjimi tipali.
Kot v celotni tehniki je tudi v fotografiji napredek vseskozi prisoten. Kamera obscura niti ni imela leče. Prve lesene box kamere so imele enostavne objektive z eno lečo ali tripleks sestavo.
Najprej razčistimo napačno razlago osnove, ki se še vedno vse prevečkrat predstavlja fotografu. Standardni objektiv ni tisti, ki ima kot (v stopinjah) zajema najbolj podoben človeškemu očesu. Človeško oko ima mnogo spremenljivk in ni umerjena naprava.
Za lažje razumevanje upoštevajte v nadaljevanju naveden nasvet. Pri kompaktnih kamerah je več velikosti tipal, zato s težavo ugotovimo po goriščnici na kameri, kateri je kot zajema. Preberite navodila za uporabo kamere. V njih je poleg podatka o pravi goriščnici objektiva naveden še podatek o goriščnici v primerjavi s 35-milimetrskim razredom (ekv. 35 mm).
Vseeno pa ne smemo pozabiti, da ostrina ni prevladujoči kriterij – odlična slika po vsebini, kompoziciji, barvitosti ali sporočilu ne bo veliko izgubila, če bodo robovi malo bolj mehki ali pa nam v nasprotni svetlobi ('kontralicht') kažejo vrsto barvnih in svetlobnih kolobarjev in refleksov na sliki na kreativni način. Na koncu velja - tako kot na začetku - da je vsak objektiv (naj bo tele ali širokokotnik) le tako zelo dober, kot je slika, sporočilo in ideja, ki jo ponese v svet.
Sistemi ostrenja v objektivu so znani že iz analognih časov in kaj bistvenega se do sedaj ni spremenilo. Poznavanje določenih principov, s katerimi objektiv doseže pravilno nastavitev ostrine pa so lahko zelo pomembni pri izbiri objektiva, glede na namen uporabe.
Večina fotografov od svojih objektivov pričakuje preveč. Marsikdo si že predstavlja, da mora ceneni kit objektiv risati povsem ostro. Toda plastični materiali in steklo so zelo hudomušni in le najboljši (najdražji) objektivi so dovolj kakovostno korigirani, da do večjih napak ne prihaja. Spoznajmo napake leč in objektivov!
Marljivi bralci se verjetno spomnijo, da se žarek pri prehodu skozi center tanke leče ne prelomi.
Opazujte žarek, ki potuje skozi center leče. Ta skozi oba prehoda snovi (zrak-steklo in steklo-zrak) pride pod istim kotom, tako da se ne odkloni. Kjer se ta premica seka z goriščno ravnino (na horizontalni razdalji b), se združijo vsi žarki. Da bi poenostavili grafične prikaze, bomo namesto vseh žarkov odslej večinoma prikazovali samo centralnega in seveda goriščno ravnino, tako kot zadnjič, ko smo prikazovali camero obscuro.
Zakaj sploh rabimo sistem ostrenja (lečo, ogledalo ali pa tudi samo preluknjan karton) pred tipalom? Zakaj ni dovolj, da tipalo obrnemo proti motivu, da bi se ta pojavil na njem?
MISLITE DIGITALNO! Računalnik nam omogoča, da naredimo več enakih posnetkov, kjer je vsak izostren na različno razdaljo, in jih potem zlepimo skupaj.
Seveda ni, to je popolnoma jasno. Ampak pravilno vprašanje se glasi: "Ali crop naredi enak efekt kot zoom?" Tukaj pa je odgovor že malo manj očiten. Pa ga bom kar na začetku izdal. Če odmislimo spremembo globinske ostrine in včasih tudi resolucije, je efekt popolnoma enak.
V prvem delu smo spoznali dva glavna parametra objektiva: goriščno razdaljo in svetlobno jakost. Objektive delimo po teh dveh glavnih lastnostih, še bolj uveljavljena delitev pa je delitev po njihovem namenu.
Objektiv ima največji vpliv na fotografsko podajanje. Vsak objektiv, tudi najbolj zapleten, je v bistvu zbiralna leča, tako imenovana bralna lupa.
Nov organski optični element pripomore k bolj kontroliranemu lomu svetlobe v modrem spektru in posledično zmanjševanju kromatske aberacije, ki kasneje vpliva na zamik barv, ločljivost/ostrino, kontrast...
Canon nam je s kamero M iz kompaktnega sistemskega razreda (CSC), dovolj potiho prinesel novo tehnologijo v načinu ostritve. STM (stepp motor) bo predvsem v objektivih, kateri se bodo uporabljali tudi za video snemanje v novem Movie Servo AF. Članek za lažji odgovor, kaj nam tehnologija nudi in, da ne bo dileme ob nakupu, za ali proti STM / USM. Predvsem pa, ob testih novih objektivov je treba podati tudi članek z razlogo o tehnologiji!
Fotografi, ki ste še brez izkušenj, izkoristite slikovno avtomatiko za pokrajino. V večini primerov slikica avtomatike kaže hribe, gore, lahko je še dodan oblaček. Bolj izkušeni izkoristijo programsko nastavitev A (Av na Canon, Pentax) in sami izberejo zaslonko. V tem primeru lahko sami kontroliramo polje globinske ostrine, kar je zelo pomembno pri kamerah z večjimi tipali.
Kot v celotni tehniki je tudi v fotografiji napredek vseskozi prisoten. Kamera obscura niti ni imela leče. Prve lesene box kamere so imele enostavne objektive z eno lečo ali tripleks sestavo.
Najprej razčistimo napačno razlago osnove, ki se še vedno vse prevečkrat predstavlja fotografu. Standardni objektiv ni tisti, ki ima kot (v stopinjah) zajema najbolj podoben človeškemu očesu. Človeško oko ima mnogo spremenljivk in ni umerjena naprava.
Za lažje razumevanje upoštevajte v nadaljevanju naveden nasvet. Pri kompaktnih kamerah je več velikosti tipal, zato s težavo ugotovimo po goriščnici na kameri, kateri je kot zajema. Preberite navodila za uporabo kamere. V njih je poleg podatka o pravi goriščnici objektiva naveden še podatek o goriščnici v primerjavi s 35-milimetrskim razredom (ekv. 35 mm).
Vseeno pa ne smemo pozabiti, da ostrina ni prevladujoči kriterij – odlična slika po vsebini, kompoziciji, barvitosti ali sporočilu ne bo veliko izgubila, če bodo robovi malo bolj mehki ali pa nam v nasprotni svetlobi ('kontralicht') kažejo vrsto barvnih in svetlobnih kolobarjev in refleksov na sliki na kreativni način. Na koncu velja - tako kot na začetku - da je vsak objektiv (naj bo tele ali širokokotnik) le tako zelo dober, kot je slika, sporočilo in ideja, ki jo ponese v svet.
Sistemi ostrenja v objektivu so znani že iz analognih časov in kaj bistvenega se do sedaj ni spremenilo. Poznavanje določenih principov, s katerimi objektiv doseže pravilno nastavitev ostrine pa so lahko zelo pomembni pri izbiri objektiva, glede na namen uporabe.
Večina fotografov od svojih objektivov pričakuje preveč. Marsikdo si že predstavlja, da mora ceneni kit objektiv risati povsem ostro. Toda plastični materiali in steklo so zelo hudomušni in le najboljši (najdražji) objektivi so dovolj kakovostno korigirani, da do večjih napak ne prihaja. Spoznajmo napake leč in objektivov!
Marljivi bralci se verjetno spomnijo, da se žarek pri prehodu skozi center tanke leče ne prelomi.
Opazujte žarek, ki potuje skozi center leče. Ta skozi oba prehoda snovi (zrak-steklo in steklo-zrak) pride pod istim kotom, tako da se ne odkloni. Kjer se ta premica seka z goriščno ravnino (na horizontalni razdalji b), se združijo vsi žarki. Da bi poenostavili grafične prikaze, bomo namesto vseh žarkov odslej večinoma prikazovali samo centralnega in seveda goriščno ravnino, tako kot zadnjič, ko smo prikazovali camero obscuro.
Zakaj sploh rabimo sistem ostrenja (lečo, ogledalo ali pa tudi samo preluknjan karton) pred tipalom? Zakaj ni dovolj, da tipalo obrnemo proti motivu, da bi se ta pojavil na njem?
MISLITE DIGITALNO! Računalnik nam omogoča, da naredimo več enakih posnetkov, kjer je vsak izostren na različno razdaljo, in jih potem zlepimo skupaj.
Seveda ni, to je popolnoma jasno. Ampak pravilno vprašanje se glasi: "Ali crop naredi enak efekt kot zoom?" Tukaj pa je odgovor že malo manj očiten. Pa ga bom kar na začetku izdal. Če odmislimo spremembo globinske ostrine in včasih tudi resolucije, je efekt popolnoma enak.
V prvem delu smo spoznali dva glavna parametra objektiva: goriščno razdaljo in svetlobno jakost. Objektive delimo po teh dveh glavnih lastnostih, še bolj uveljavljena delitev pa je delitev po njihovem namenu.
Objektiv ima največji vpliv na fotografsko podajanje. Vsak objektiv, tudi najbolj zapleten, je v bistvu zbiralna leča, tako imenovana bralna lupa.