1. Camera obscura 

Eden od načinov ločevanja novodobnih fotografov je tudi na tiste, ki se ukvarjajo s fotografijami in na tiste, ki se ukvarjajo z opremo. Osebno sem mnenja, da mora oprema služiti nam in ne mi njej, vendar je vsekakor dobro, da vemo, kaj se dogaja s svetlobo, ki se proti nam odbija od našega fotografiranega objekta (ali še raje lepe subjektke). Zato smo se odločili, da v e-Fotografiji pripravimo serijo člankov o osnovah optike. Začeli bomo od samega veličastnega nastanka naše umetnosti: z luknjo. Z navadno majhno luknjico v kartonu.

Camera obscura je vsekakor najbolj preprost način, za praktično prikazati osnove širjenja svetlobe.

Z izjemo zelo nevarnih kotičkov našega vesolja, ker si vsekakor ne želimo biti, se svetloba v vakumu giblje v ravni linij. Večinoma je tako tudi v zraku, dokler je lomni količnik konstanten, zato bomo trenutno kar sprejeli ta približek.

Zakaj sploh rabimo sistem ostrenja (lečo, ogledalo ali pa tudi samo preluknjan karton) pred tipalom? Zakaj ni dovolj, da tipalo obrnemo proti motivu, da bi se ta pojavil na njem?

Predstavljajte si, da fotografirate nek predmet in zamislite si ga kot sistem neskončnih majhnih točk. Ko svetloba pade na katerokoli točko od njih, jo ta odda nazaj okolici v vse smeri naenkrat (izjema so zrcalne površine, ki jih bomo posebej obravnavali v prihodnje).

Če zdaj pred to točko postavimo tipalo, ga bo vsega osvetlila. Če imamo dve točki, bosta pač obe osvetlili celotno tipalo, torej slike ne bo. Vsaka točka na predmetu bi bolj ali manj enakomerno osvetlila celotno tipalo in naša "slika" bi bila samo enakomerno obarvan zmazek.

Sedaj pa tipalo na določeni razdalji postavimo zastor, lahko je karton, lahko je kos kovine... Kakorkoli, tipalo mora biti v temi. Seveda sedaj svetloba sploh ne bo prišla do njega, zato naredimo majhno (ampak res majno) luknjico.

Če bi bila luknjica neskončno majhna, bi uspela vsaka točka na predmetu osvetliti svojo točko na tipalu. Ustvarili smo fotografijo. Ker je seveda neskončno majhno točko kar težko narediti, slika ne bo popolnoma ostra. Vsaka točka na predmetu bo torej ustvarila majhen krogec. Manjša bo luknjica - manjši bo krogec. Ampak tudi: manjša bo luknjica - manj svetlobe bo prišlo skozi, torej bo treba tipalo več časa eksponirati. Te težave so pri zelo velikih površinah tipala manjša, saj je ostrina seveda odvisna od razmerja med krogci in celotno površino slike. Zato so na začetkih fotografije bile vse fotokamere ogromne.

Tak način fotografiranja nam nudi zelo veliko globinsko ostrino, poleg že naštetih težav je zaradi majhnih lukenj difrakcija ogromna. O globinski ostrini si lahko preberete v enem od mojih prejšnjih člankov (Globinska ostrina - Teorija), o difrakciji pa bomo še govorili.

V naslednji članku boste lahko brali o tem, kaj se s svetlobo dogaja, ko potuje skozi steklo in kako delujejo leče.

Jernej Filipčič