Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Filipini za e-Fotografijo - Otočje za hitro ljubezen

09.10.2010 15:29


Filipini so dežela 7000 otokov. Morja jim pač ne manjka.

Filipini so bili ljubezen na drugi pogled. Saj bi bil z lahkoto tudi prvi, a takrat, pred davnimi petindvajsetimi leti, sem prišel tja po skorajda letu dni azijskih potepanj. In bil prepoln vsega. Lepo, sem rekel in šel po mesecu dni spet naprej.
Pred tremi leti sem se ponovno vrnil. Z luštno družbo parih prijateljev smo ponovno mesec dni dolgo lazili med otoki in se v zaljubili kar takoj in brez izjeme vsi. Kaj naj drugega z deželo, ki ima dobrih sedem tisoč otokov, še neprimerno več idiličnih plaž, liter džina ali vodke pa stane en evro, v domorodskih barih morda dva ali tri. Liter!
In zdaj se vsako leto vračam. Ker je prelepo, da bi še dolgo trajalo. Filipini so dolga desetletja brez pravega razloga ostajali nekje na stranskih tirih azijskih popotniških poti, idilično sveži v primerjavi z oguljenostjo Tajske ali trdo eksotiko Indije. A dober glas se širi in pametno je torej pohiteti; vedno je bolje priti na ohcet kot na pogorišče.


Banke, leseni čolni z bambusovimi stabilizatorji so na otokih zakon.

Filipini so seveda morje, najprej to. Otoki sicer dopuščajo ogromno možnosti še česarkoli drugega, od dolgih plemenskih trekingov, do plezanja na vulkane, prebijanja skozi džungle ali velikonočnih križanj fanatičnih Kristusovih vajencev. A morje je vseeno in še vedno zakon. Vendar je škoda potovati tako daleč, če vam je le do ležanja na robu hotelskega bazena - zelo podobne plaže ter hotele imate tudi neprimerno bliže.
A vseeno, ko sem že pri plažah: s tiste prve poti pred četrt stoletja se najbolj spomnim Borakaja. Otoček, kot bi ga narisal umetnik, zadet od vseh mogočih gobic, dimčkov in tablet. Bela peščena plaža ��" ampak res bela! ��" da ji ne vidiš konca. Turkizna voda, ki že na globini enega metra vre od koral in na vse viže kičastih ribic. Ribiška vasica v ozadju, kjer ženske perejo cunje v biserni posodi iz ogromnih školjk. In bambusove kolibice na robu vsega tega, le nekaj korakov stran od morja; trpežne popotne duše so se do tja vozile s prenatrpanimi ladjami in starodavnimi džipniji, da so na sanjskem otočku zaužile svoj zaslužen dopust.


Motorji so zakon na kopnem.


Koliko ljudi je mogoče spraviti na enega?


Džipni so nekaj med taksijem in avtobusom. In nimajo omejenega števila potnikov.

Prekrižaril sem precej sveta, a lepšega tropskega otočka od Borakaja nisem odkril.
In prav zato danes ne upam nazaj. Slišim, da so na sosednjemu otoku zgradili letališče, Bela plaža pa je pozidana z restavracijami in hoteli, nad katerimi je za celo galaksijo zvezdic. In stavim, da ženske ne perejo več v školjkah, turizem je prinesel napredek, napredek denar, denar pralne stroje. Le otok, najlepši košček sveta, ni več njihov. Nekoč lastniki in gospodarji so danes sobarice, vrtnarji in postreščki. Napredek pač!


Domačini v hribih filipinskega seveda še vedno živijo svojo plemensko nekdanjost.

 

Rafaelov čoln in kupleraj
In gotovo bo čez deset, dvajset let povsem enako s Palavanom. Najbolj zahodni del arhipelaga, natrpan s sedemsto otoki, otočki in kraškimi čermi, danes napol uradno imenujejo zadnja filipinska divjina. Kar je dokaj pošteno: ene prestraši in druge privablja. Že mali fokker z dvema propelerjema obljublja nadih avanture, pristajalna steza na Busuangi pa je bila šele pred nekaj leti asfaltirana. Mestece Coron na skrajnemu severu palavanskega otočja ostaja kavbojsko naselje, ki človeku vedno znova naredi veselje. Čeprav je tudi tukaj z vsakim letom izdatno več na dolgo in široko pozidanih betonskih poslopij, stane kilski zobatec na tržnici še vedno manj kot evro. Če to ni paradiž!


Trdo prigarani pesosi.

A palavanski otoki bi bili brez pravega prevoza le neugledna kopica nedosegljivih obljub; kar je res vrednega, leži skrito za nepredirnimi stenami na obzorju. In zato grem v Coronu vedno rad k Rafaelu. Mogoče tudi, ker je možakar lastnik edinega (se mi zdi) mestnega kupleraja in nekaj prav čednih mladenk mu ob jutrih nosi svoj strastno prigarani denar. A meni je bolj pomembno dejstvo, da ima Rafael lep čoln, kakih dvanajst, trinajst metrov dolg ��" banka jim pravijo v teh krajih, z bambusovimi stabilizatorji na vsaki strani, da se zadeva na resnih valovih ne prevrne. Z veseljem ga za nekaj dni odda, z dvema fantičema vred, ki poskrbita za vse, vključno z ogromno hladilno torbo, v kateri so na ledu kupi debelih rib.


Malo eksotične lepote ne škodi.


Otroško veselje v dežju.

In s takim čolnom tri ali štiri dni pluti med palavanskimi otoki je en zelo resen užitek. Z nočmi na samotnih plažah vred. S turkizno vodo nad belim peskom. Pa z ognjem in ribami in s polnimi flašami za tistih par evrov ��" človek bi se tega navadil tudi za kaj dlje, kot le za dva ali tri tedne prigaranega dopusta.


Riževe terase so ponekod stare že več kot dva tisoč let.

 

Najlepši vulkan in največje ribe
Pa še nekaj mi je všeč na Filipinih. Nekdanje hudo zdelane trajekte, ki so pogosto dosegali svetovno slavo s spektakularnimi potopi in stotinami mrtvih, so danes v dobršni meri zamenjala letala. Ki vozijo povsod in so prijazno poceni, za nekaj deset evrov narediš skok za dva dni ladijske vožnje. In tako se tudi mi ��" v tiste kraje hodim službeno, kot vodnik skupine sopotnikov ��" iz Palavana prek Manile v enem dnevu preselimo v Legazpi na jugu največjega otoka Luzon.


Skozi džunglo.

Dolga pot, skrajšana na dvakrat po eno uro letenja. A letenja z razlogom. Nad Legazpijem se namreč dviga Mayon, tudi uradno najlepši vulkan na svetu. S popolnim stožcem, ki se dviga do višine naše Kredarice. Plezanje nanj je izziv, ki pa ga vedno znova lahko prepreči nevarnost izbruha. Ali zelo konkreten izbruh, ki pa je vedno veliko lepši iz varne razdalje. Najbolje z bližnje obale.


Tarzier, ljubka živalica iz gozda.

In prav tam, v ribiški vasici Donsol, dosegajo še eno svetovno slavo ��" ribe. A to ne kar katerekoli ribe ��" kitovci merijo tja do petnajst metrov v dolžino in so, čeprav nekje vmes med kiti in morskimi psi, silno nenevarni in prijazni. Tisto glede prijaznosti sicer bolj sklepam, kajti verjetno jim je povsem vseeno, kdo lazi okoli njih in jim plava okoli gobca. Vsaj dokler ne zaide notri ��" meter in več široka odprtina je namreč mišljena bolj za precejanje planktona kot za žvečenje trapastih turistov.


Tuš pred hišo.

V Donsol prihajajo kitovci sicer že od pamtiveka in prav tako dolgo jih poznajo tudi domači ribiči ��" ki jih, zanimivo, nikoli niso lovili. Turisti pa so jih odkrili šele pred desetletjem in povsem spremenili življenje v zalivu. Mali bungalovi kot po dežju rastejo vzdolž dokaj neugledne peščene obale, ribiči pa veselo služijo s svojimi mogočnimi sosedi: po osem ljudi na čoln in ven v zaliv. Ko se ogromna senca prikaže nekje na površju, pa je vse skupaj še najbolj podobno akciji še ne povsem usklajenih komandosov: čim hitreje do nje, plavutke in masko nase, sedi na rob, skači ��" in ne se jih dotikati, jasno?


Otroštvo na obali.

A kitovcev vsa ta panika nad njimi in okoli njih očitno sploh kaj zares ne moti. V zaliv prihajajo zaradi obilja planktona, oboževalci pa so jim pač dodatno veselje, ki so ga deležni povsem zastonj. Ker se lahko kadarkoli potopijo v svoje globine ��" dihajo na škrge in torej niso odvisni od zraka ��" in imajo tam svoj ljubi mir. Ampak ne, nekateri ostanejo po deset, dvajset minut dolgo na površini. In se verjetno režijo vsem tem nerodnim pritlikavcem, ki lazijo okoli njih in se prav grdo derejo in mahajo z rokami. Kar slišim mamo kitovko: - Hej, otroci, a pridete še vi pogledat? Nekaj prav hecnih Slovencev je prišlo ...


Banka in samotne plaže, naš dom na Palavanu.

 

 

 

Zbirke lobanj v kolibah
A Filipini gotovo niso le morje, plaže in velike ribe, pa kak vulkan vmes. Samo Luzon, največji filipinski otok, je velik za pet Slovenij. Večino njegovega severnega dela pokrivajo komajda prehodne džungle, nad katerimi se skoraj do višine tri tisoč metrov dvigajo Kordiljere.
To pa je povsem drug svet. Naseljujejo ga starodavna plemena prvotnih naseljencev, ki jih prebivalci dolin, kot je to po vsem svetu že kar običaj, gledajo nekako zviška navzgor. Butasti hribovci pač! In tudi v resnici so to ljudstva, pri katerih se je čas že kdaj ustavil. Vsaj dve tisočletji klešejo v strmine riževe terase, ki so danes priznane kot eno od svetovnih čudes. V prostemu času pa so si še ne dolgo tega v medplemenskih spopadih jemali glave in jih kot trofeje zatikali nad ognjišča svojih lesenih kolib.
In to so kraji, skozi katere se je treba odpraviti peš. Banaue je hribovsko mestece v vznožju mogočnih teras, ki je najbolj običajno izhodišče za pešačenje do hribovskih vasi. Pametno pa je vzeti vodnika, ki je istočasno tudi prevajalec. Hribovci so tisto grdo navado z glavami opustili že pred stoletjem, res so sila prijazni, le skupne besede je pogosto težko najti. Angleščina je na Filipinih sicer silno domača, a vaški starci, ki za ostrešjem verjetno še vedno hranijo kakšno podedovano glavo, si je ne jemljejo pretirano k srcu. Drugače je z otroki; v vsaki večji vasi je šola in mularija z veseljem uporabi trdo pridobljeno znanje: - Helou, mister, hau ar ju?
In ko se spomnim tistih vasic, mi vedno znova prijazno zaigra pri srcu. Kambulo, recimo; po sedmih, osmih urah hoje skozi džunglo in med ozkimi stezicami na robovih teras se za ovinkom sveže posajenih riževih mladic odpre vas lesenih kolib. In tam na sredi ima učiteljica Maira malo večjo bajtico, v kateri je družina uredila nekaj sila preprostih lesenih izbic; to bo za tisto noč naš dom. Mamca bo oskubila kuro in skuhala riž s kupčki zelenjave, vsi vaški otročaji pa se bodo po večerji zbrali na malemu dvorišču in nam peli ter plesali. Tujci v vasi so redki; naslednji dan jih bomo obiskali v šoli in razdelili zvezke in svinčnike, ki jih prinašamo s sabo. In učiteljica jim bo pokimala, vsi otroci pa bodo vstali in zdeklamirali spoštljivo, kot že davno naučeno molitev: Thank you, mister. Thank you, miss.
Mogoče je res malo kičasto. A me vedno znova gane, dovolj, da tudi jaz odpojem nazaj: Tkank you, children ...
Kaj jaz vem, imam tudi zaradi tega Filipine rad?

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com