FOTOGRAFIRANJE OBJEKTOV V GIBANJU

Oskar Karel Dolenc
Zanimiva tema fotografije je snemanje objektov v gibanju. Kar veliko fotoamaterjev ne ve, da je mogoče gibanje posneti tako, da ga na sliki tudi vidimo. Sem spada športna fotografija, snemanje prometa in ne nazadnje tudi pravilno snemanje slapov, rek in potočkov.

Za tako snemanje niso potrebne kamere s posebnim priborom, ampak le nekoliko boljše kompaktne kamere z možnostjo nastavitve osvetlitvenih časov. Ker običajno snemamo z daljšimi časi je zelo pomembno tudi, da na kameri lahko nastavimo nižjo ISO vrednost-50 ali 100, kar pa žal nekatere digitalne kamere ne omogočajo. V tem primeru si pomagamo z nevtralno sivimi filtri, s katerimi zmanjšamo dotok svetlobe na tipalo. Pri tej zvrsti fotografije gre prav za oblikovanje slike s časom osvetlitve.

Če se hočemo bolj posvetiti področju športne fotografije, si moramo zagotoviti dovolj vaje in prakse. Prav za to gre. Spoznati moramo različne športe in vrsto gibanja pri teh športih. To najlažje dosežemo na stadionih v času treningov, ko ne motimo tekmovalcev , ali na drugih športnih prizoriščih, kot so smučišča, plavalni bazeni, trim steze, avto-moto dirkališča itd.

Kaj moramo vedeti pred samim snemanjem? Motiv izberemo že v naprej. Kakšno bo gibanje, v katero smer bo šlo, kako se bo dogodek razvil. Ne smemo pozabiti starega pravila: “Kar vidimo, že ne moremo več fotografirati, kajti hitrost reakcije je v trenutku, ko vidimo dogodek, že prepočasna”. Od pritiska na sprožilo do odpiranja zaklopa poteče določen čas in dogodek je mimo. Tu ne smemo pozabiti tudi na časovni zamik pri ce­nejših in starejših tipih digitalnih, pred vsem kom­paktnih, kamer. Šport pa je v osnovi vedno gibanje in se zato v kratkem času že ne­kaj premakne. Če vzamemo na primer dirkalni avto­mobil, se le-ta v eni pet­stotinki  sekunde premakne za 15 cm, v eni polovici pa že za celih 75 cm. Zato, in še zaradi mnogih drugih vzrokov, moramo gibanje predvideti (iz podobnih primerov) in potem pritisniti na sprožilo tik pred samim dogodkom. Za to pa je treba imeti kar precej prakse.

Zdajšnje sodobne kamere nam omogočajo tudi se­rijsko snemanje in to z avtomatskim fokusiranjem, ker ima večina kamer že vgrajen motor. To možnost snemanja imajo tudi malo boljše kompaktne kamere. S tako kamero sledimo športnika ali kakšen drug objekt v gibanju (npr.: žival, kolesarja, avto), posnamemo serijo posnetkov in potem izberemo najboljšega.

Več zaporednih posnetkov v seriji 8,5 posnetka v sekundi. EOS 1D MkII N, EF 100-400mm IS L, 1/1600sek, f/5,6, ISO500. Foto: Žiga Intihar

Izmed večih zaporedno posnetih fotografij izberemo najbolj uspešno. Lahko jo še dodatno popravimo, (izrez, tonska korektura, ostrina, kontrast...) v programu za obdelavo fotografij. EOS 1D MkII N, 400mm, 1/1600 sek. Foto: Žiga Intihar

Razločimo dve vrsti športnih posnetkov ali posnetkov gibanja na splošno:

1. Posnetke, ki gibanje v neki točki ali trenutku ustavijo, torej prikazujejo trenutek dogajanja. Pravimo, da take posnetke ali motive “zamrznemo”. Takšen je na primer: posnetek konja pri preskakovanju ovir, start tekačev, ali ptice v zraku.

2. Posnetke, ki prikazujejo gibanje:

- snemanje z dolgim osvetli­tvenim časom, ki prikazuje premik objekta napram mirnemu ozadju;

- snemanje s potegom; objekt ostane oster, ozadje pa je premaknjeno, zama­zano: zoomiranje , spreminjanje goriščnice med samo eks­po­zicijo.

Pri prvi vrsti posnetkov želimo ujeti v trenutku  izraz športnika ali določen gib, zato uporabljamo čase, ki gibanje ustavijo. Pri posameznih športih lahko uporabimo tudi bliskavico, vendar je to zelo redko dovoljeno. Športnike lahko slikamo tudi v trenutku mirovanja, koncentracije. Da lahko neko gibanje ustavimo, pa moramo vedeti, kateri najdaljši čas osvetlitve nam določeno gibanje še ustavi. To si lahko ogledamo na (tabeli časov).

Tabela časov.

Vidimo, da te čase pogojujejo razdalja do objekta, smer gibanja, hitrost gibanja in goriščna razdalja objektiva. V različnih svetlobnih pogojih ne smemo pozabiti na pravilno nastavitev občutljivosti ISO.

Tudi pri takem snemanju naj ozadje ne moti glavnega dogajanja. Zato uporabljamo, če je le mogoče, objektive z daljšo goriščnico, pri zoom objektivih pa nastavitev na teleobjektiv, ki z manjšo globinsko ostrino poudari športnika. Teleobjektiv nam športnika tudi približa, saj ponavadi ne moremo čisto do njega.

V drugem primeru pa želimo poudariti samo gibanje. To najlepše pokažemo pri snemanju s potegom ali zoomiranjem. Tudi pri izbiri tehnike odloča motiv. Določena gibanja lepše prikažemo s tehniko daljših časov od tistih v tabeli, ki gibanje ustavimo. Paziti moramo le, da bo objekt, to je športnik, plesalec itd., na sliki še prepoznaven. Znani slovenski fotograf  Tone Stojko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja napravil čudovito kolekcijo študije plesa z dolgimi časi osvetlitve.

Teleobjektiv in kratek čas- "zamrznjen" posnetek, oster glavni akter , ozadje pa še dovolj razločno, da vidimo kraj dogajanja, zrcalni teleobjektiv 500 mm.

Pri snemanju s potegom spremljamo športnika ali objekt skozi iskalo kamere, torej se navidezno gibljemo z enako hitrostjo kot on. V resnici se samo obračamo na mestu. Objekt začnemo zasledovati že pred namišljeno točko, ko bomo napravili posnetek. Tako počasi prilagodimo svojo hitrost z njegovo, ko pa je objekt vzporedno z nami, sprožimo kamero. Objekt ostane oster, ozadje pa se zaradi premika kamere zmaže in tako dobimo občutek hitrosti. Tudi tu je potrebno veliko vaditi, ko pa tehniko obvladamo, lahko vtis hitrosti še povečamo s tem, da dopustimo rahlo uhajanje objekta  iz slike. Tako se zadnji del objekta, na primer motorista, še dodatno potegne in zmaže. Pri tem moramo uporabljati daljše čase osvetlitve( glej tabelo časov), ki so odvisni od razdalje in hitrosti, in ustrezno prilagoditi zaslonko za pravilno osvetlitev. To običajno stori že sama avtomatika, če nastavimo na funkcijo Tv ali S, odvisno od tipa kamere, kar pomeni izbiro časa osvetlitve, zaslonka pa se nastavi sama. Globinska ostrina tu ni tako pomembna, ker je težišče slike na gibanju. Važna je tudi velikost objekta. Zaradi velikosti kot tudi večje hitrosti, fotografiramo avto z večje razdalje, kot kolesarja. To tehniko uporabljamo za fotografiranje gibanja mimo nas ali vsaj diagonalno na nas.

Ruševec ujet pri skoku v zrak, s čimer izziva nasprotnika EOS 10D, 4/300 + 1,4 TC, zaslonka 5,6 , 1/750 sek, ISO 400.

Za snemanje gibanja pravokotno ali diagonalno na nas pa poznamo še eno tehniko, to je zoomiranje. Za to vrsto snemanja pa žal nujno potrebujemo enoobročni zoom objektiv. Z njim  med samo ekspozicijo zvezno spreminjamo goriščnico. To lahko počnemo iz roke, še bolje pa je, če damo kamero na stojalo. Tu uporabljamo sorazmerno dolge osvetlitvene čase, celo sekundo. In spet je potrebna vaja, vaja  in še enkrat vaja! Malo je posnetkov, ki nam res uspejo. Ker pa to v digitalni tehniki ni problem, ne smemo varčevati s posnetki. Doma potem v miru izločimo slabe posnetke in uporabimo samo res uspele.

Vem, da bo marsikdo pripomnil, da za take učinke obstojajo tudi že posebni filtri ali pa posebni programi, s katerimi poustvarimo vtis hitrosti. Verjemite mi, da to ni čisto isto. V naravi - na terenu je prisotna še pristna atmosfera, ki daje pravi vtis dogodka, da o sami svetlobi sploh ne govorimo. In ne nazadnje z raznimi časi osvetlitve dobimo tudi zelo različne učinke in zelo zanimive kreacije.

Toliko o športu. Ob tej priliki si poglejmo še snemanje tekočih voda. Ponavadi fotoamaterji divje brzice in slapove posnamejo s kratkim osvetlitvenim časom, ali pa enostavno postavijo avtomatiko na program P. Tako vodo zamrznejo. Najlepše posnetke pa snemamo s stojalom in dolgimi časi. Tekoče vode je bolje snemati pri slabših svetlobah in ne v polnem soncu. Pri polnem soncu nam hitro zmanjka dolgih časov, če hočemo imeti pravilno osvetlitev. Tudi zaslonk nam zmanjka. Zato uporabljamo nizke ISO nastavitve, če je potrebno še nevtralno sive filtre, in če le gre slikamo pri oblačnem vremenu. Slapovi so ponavadi v temnih soteskah in zato čas daljši od 1/15 ne sme biti problematičen. Tu uporabljamo avtomatiko zaslonke, čas pa izberemo mi. Ob raznih osebnih nastavitvah, ko dobimo izkušnje, pa je zelo uporabna ročna nastavitev M.

Na posameznih spodnjih fotografijah si oglejmo bolj ali manj uspele posnetke v teh tehnikah.

Dolg čas osvetlitve prikaže gibe plesa.

Tudi tu z dolgim časom prikažemo gibanje, vendar je tekmovalec še prepoznaven. EOS 1D MkII, 2,8/ 28-70 mm, zaslonka 20, 1/13 sek, ISO 160. Foto: Primož Jerončič

Ker se suče okoli količka je kajakaš skoraj oster, dolg čas pa daje občutek gibanja vode. Ista oprema, zaslonka 32, 1/8 sek , ISO 100. Foto: Primož Jerončič

Snemanje s potegom, smučar oster ozadje potegnjeno. Ista kamera, objektiv 2,8/70-200mm, zaslonka 16, 1/25 sek, ISO 160. Foto: Primož Jerončič

Ker je hitrost smučarja velika, je bil potreben krajši čas osvetlitve; poteg 1/100 sek, zaslonka 14, ISO 160, snemanje s potegom. Foto: Primož Jerončič

Tu vidimo vso zgodbo: hitrost, poskakovanje po terenu in ostrega voznika. Objektiv 4/17-40 mm, 1/25 sek, zaslonka 4, ISO 100, poteg. Foto: Primož Jerončič

Zanimiva barvna kreacija običajne cestne scene s pomočjo zoomiranja in uporabo stojala, dolg čas osvetlitve.

Tu je bilo preveč sonca, zato so kaskade Krke skoraj “prežgane” in voda zamrznjena. 1/80 sek, zaslonka 14.

Kljub sončnemu vremenu, je temno dno in uporaba “pola” filtra pripomoglo, da je posnetek vode še kar uspel in je ta tekoča in mehka. 1/10 sek, zaslonka 16, EOS 350D.

Krajši čas osvetlitve.

Podaljšan čas osvetlitve.

Z dolgimi časi osvetlitve in uporabo stojala lahko dobimo zanimivo sliko nočnega prometa v mestu.