Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Fujifilm v svetu srednje formatnih kamer (GFX 50s)

25.07.2017 18:31

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

Avtor: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

V analognih časih so me srednje formatne kamere vedno vabile. Kamera Mamiya formata 6x9 še vedno dopolnjuje zbirko. Ko sem skeniral filme na velikih bobenskih skenerjih, sem s tem formatom filma res lahko dosegal visoko ločljivost tudi v povečavah.

Tudi v digitalnem času so od vsega začetka med nami kamere z večjimi tipali. Nudijo odlično ločljivost in zapis še tako drobnih detajlov ter bogate tonske lestvice. Kot nalašč za modno in studijsko fotografijo. Tako ozko usmerjene kamere so pri nas prisotne za vzorec.

Prva srednjeformatna digitalna kamera, ki je pri nas med pro fotografi dvignila prah, je bila Pentax 645D. Vendar je to klasična digitalna kamera s povratnim zrcalom in posledično velika (dolga).

Fujifilm je šel s kamero GFX 50s, svojo pot. Povzema sistem kamer brez zrcala (CSC). V bistvu nudi veliko tipalo, ohišje pa je zaradi CSC sistema brez zrcala podobne velikosti kot od PRO kamere DSLR. Spodaj je velikost GFX 50s v primerjavi s Pentax 645D.

Kamero Fujifilm GFX 50s sem dobil na preizkus in zares je za srednji format tako majhna, da sem si dejal, ni uporabna samo za studijsko ali modno/poročno fotografijo. Po moje, bi se lahko odlično obnesla tudi kot popotniška kamera in nudila tehnično vrhunske posnetke v krajinski fotografiji. Nemalo krajinskih fotografov na film je uporabljalo srednji format. To bi ji dodalo močno širšo uporabno vrednost, kot samo za studio. No, pa poizkusimo in sem kamero vzel na FotoPOTEP Nordkapp - Lofoti.

Že pišem test in mnenja o GFX 50s. Da ne bom v preizkusu kamere Fujifilm GFX 50s preveč uvoda podajal v stilu Fujifilm v zgodovini, pa glede na posebnost kamere nekaj več o Fujifim in njegovi tehnologiji v tem samostojnem poglavju.

 

Uvod

Ko se tako v mislih povrnem na srednji format filma se mi zdi kot, da je včeraj in slišim besede, kako digitalno zaradi ločljivosti še dolgo ne bo zamenjalo 120/220 filma. Zanimivo, da sta prav dva največja ponudnika filmov Kodak in Fujifilm, vstopala v digitalni svet zgodaj in z velikimi koraki.
Mogoče se komu še bolj čudno sliši ime Fujifilm v digitalnem svetu. Tudi meni se je in leta 2005 sem predstavnika Fujifilm Evropa g. Yoshitaka Nakaura vprašal, ali bodo spremenili ime (članek - Intervju z g.Yoshitaka Nakamura / Fuji Photo Film Europa).

Tudi največji zagovorniki filma so spoznali, da celo večji formati filma nimajo več svoje moči glede ločljivosti zapisa in kasnejših možnih povečav. V knjigi e-Fotografija iz leta 2001 (na voljo je PDF datoteka) sem zapisal, da pa bo imel film še dolgo svojo moč ob projekcijah s svetlobo. Takoj, go pa ga digitaliziramo smo enako kot pri digitalnem zapisu omejeni z elektonskimi mediji ali papirji za prikaz slike.

Ker smo v digitalnem svetu in se je ime Fujifilm enostavno sprejel tudi v njem (še vedno rečemo poenostavljeno Fuji), potem kaj lepšega, če nadaljujejo tradicijo. In ta je vedno bila med kamerami na strani večjih formatov, kateri tudi danes nadaljujejo tradicijo kakovostnega zapisa. In Fujifilm, kot v analogni dobi največji ponudnik kamer srednjega formata, je tudi v digitalni dobi našel novo, izredno zanimivo smer.

 

 

Fujifilm fotokamere

Svojo prvo kamero Fujifilm Six so predstavili leta 1948. Uporabljala je film iz role formata 120. Okvir zajema je bil 6x6cm.

Leta 1954 so predstavili takrat zelo popularne dvooke kamere z medlico, ki so zamenjale stransko iskalo in meh. Fujifilm je šel tudi med ponudnike kamer SLR. Imenovale so se Fujica.

Leto 1976 je prineslo nove spremembe. Elektronika je vse bolj zamenjevala mehaniko in v kamere 35mm so dodali procesor. Kamera je kar naenkrat dobila veliko tehničnih rešitev, ki so omogočala preprostost fotografiranja z do takrat kar zapletenimi kamerami SLR. Avtomatika osvetlitve, krmiljenje zaslonke, bliskavice in sprožilca, vse je postalo bolj domače in prijaznejše do uporabnika. Kamera je zaradi uporabe procesne enote imela tretjino manj mehanskih delov in je s tem pridobila tudi na razmerju med lastnostmi in ceno. Fujifilm je s kamero Fujica AZ-1 sledila prvi kameri s procesorjem, Canon AE-1. Kot zanimivost in poskus novosti, so kameri prvi dodali zoom objektiv z razponom 43–75 mm. Fujica AZ-1 je bila ena zadnjih kamer SLR od Fujifilm in v ponudbi so imeli kasneje samo še kamere srednjega formata.

V 90tih so nudili več kamer srednjega formata na film velikosti 120 in 220, z različnim okvirom zajema, od 6x4.5, 6x6cm, 6x7cm, 6x8cm, 6x9cm in vse do panoramskega formata 6x17cm.


 

Fujifilm in kakovost zapisa

Še vedno se zelo dobro spominjam resnega vstopa diapozitivnih filmov Fujifilm na Evropski trg. Pred 32 leti so želeli naprednim fotografom, ki so pri fotografiranju uporabljali diapozitivne filme pokazati, da znajo narediti dober film. Takrat so napredni fotografi v zahodni Evropi med množico najrazličnejših podjetij, ki so prodajala filme pod svojim imenom uporabljali predvsem diapozitivne filme podjetij Kodak in Agfa. Zaradi ugodne cene in brezplačnega razvijanja sem leta 1987 tudi sam preizkusil film Fujichrome R-100.

Občutki po videnih posnetkih so bili polni razočaranja. Takrat so se mi zdeli posnetki močno nenormalnih barv in brez množice vmesnih tonskih vrednosti. Seveda, takrat smo bili vsi vajeni nevtralnih Ektachrome filmov. V fotografskih glavah je bilo takrat mišljenje, da mora posnetek tonsko čimbolj verno zajeti motiv. Ko sem si za tiskovino na velikem boben skenerju s preko 200 korekcijskimi gumbi zaželel poskenirati sliko iz filma R-100, nobena od do takrat pripravljenih nastavitev ni omogočala pravilnih korektur. Na koncu, pa še sama tiskovina ni bila tisto kar sem si želel, oziroma v vrednostih kot smo jih do tedaj poznali. Minevala so leta, fotografi smo prišli do novih spoznanj, oziroma so nas v njih prepričali in Fuji filmi so postajali vse prodornejši. Zakaj? Močno zasičene barve Fujichrome filmov so na diapozitivnih projekcijah začele postajati všečne. Ko je Fujifilm dal na trg film Velvia z občutljivostjo 50ISO (l. 1990), s tem povezanim drobnim zrnom, odlično ostrino in zasičenostjo barv, je večina pokrajinskih fotografov in nato gledalcev projekcij onemela. Takih barv do takrat nihče ni bil vajen. Zelena, modra, rdeča in ostale mešane barve so kazale tako neverjetne, nerealne, vendar za gledalca zelo všečne barve, da je bil takoj navdušen.

Fujifilm filmi so vse hitreje pridobivali nove in nove uporabnike in prevzemali tržni delež do takrat neranljivemu Kodaku. Kodak je šele zadnjih 15 let zaradi želja kupcev na trgu s filmi z bolj zasičenimi tonskimi vrednostmi. Seveda je za profesionalne, predvsem studijske fotografe, bilo na trgu še veliko nevtralnih filmov. Vendar večina fotografov, ki so fotografirali zunaj, so šli med filme z bolj zasičenimi vrednostmi barvami.

Zakaj so bili Fuji filmi že pred 32 leti v osnovi bolj zasičenih »nerealnih« barv. Pravijo, da imajo azijci drugačno število paličic in receptorjev v očesu. Od tu drugačno videnje in razumevanje barv. Očitno potrebujejo za svoje videnje barv večjo zasičenost. Že takrat smo lahko spoznali, da »laganje« našega očesa, pospešeno prodaja tudi fotografski material. In fotografija, predvsem danes digitalna je to privedla do popolnosti. Že vsa leta poudarjam kaj nam prodaja večjo všečnost fotografije! »Kdor bolje goljufa naše oko, bolšji je!«.

Pri Fujifilm so bili vseskozi med vodilnimi pri razvoju in izdelavi lastnih CCD tipal. Njihovo tipalo imenovano Super CCD so predstavili leta 1999 in je bilo narejeno po drugačni zasnovi. Točke so v obliki satovja. Z oktagon obliko točke naj bi na enaki površini bilo več točk. So lahko večje in tako izkoristijo več elektronov za sestavljanje končne slike. Tudi marketinško znajo pri Fujifilm predstaviti tehnologijo tipal in tako v zavest fotografov vstaviti nekaj svojega pogleda na končno kakovost fotografije. Začeli so z imenom Super CCD. Nadaljevali s tehnologijo Super CCD SR kjer so dodali še eno manjšo točko, ki je drugače občutljiva na svetlobo in tako v skupni proces prinesla še več podatkov. Toda kot vedno. Super ta, super oni še nikoli ni pomenilo, ali zagotavljalo končnega popolnega ali vsaj najboljšega rezultata. Vendar vseeno. Fujifilm ima kot ste lahko prebrali bogate izkušnje in lastni razvoj. S tem pa možnost ponuditi fotografu nekaj svojega in novega. Prav to pa je na trg prineslo novo GFX 50s.

 

 

Tehnologija Fujifilm

In zakaj ta uvod. Pri predstavitvi novosti vedno želim prikazati širino. Naj bo to miselnost in pot nekega podjetja. Ali pa, da ima digitalno mnogo skupnega z analognim. Konec koncev je digitalno le evolucija analognega. Torej je mnogo naprednih možnosti v digitalni tehniki že bilo poznano v analogni.

S fotokamerami so že dolgo prisotni na trgu. Prav tako z optiko. So eden izmed vodilnih proizvajalcev objektivov za profesionalne video, TV kamere in srednje formatne fotokamere. Njihove objektive je tudi v analogni dobi uporabljal celo "cenjeni" Hasselblad. Kamero Hasselblad xPan pa so izdelovali prav v Fujifilm.

Pri Fujifilm so se zelo zgodaj podali tudi v profesionalne vode digitalne fotografije. Glede ohišij digitalnih kamer so že leta 1996 sodelovali s podjetjem Nikon. V tem letu so skupaj predstavili digitalno SLR kamero E2. In šlo je naprej, leta 2005 so predstavili S3pro. Nudijo tudi odlično kamero v razredu CSC, Fujifilm X-T2 (test). In zdaj so se vrnili k kameram, ki nudijo več in jih lahko izberejo tudi napredni fotografi. Marsikateri pro jo je že.

Zdaj, ko sem jo zaradi kompaktnosti izkoristil še v popotniški fotografiji (preizkus sledi) sem mnenja, da kamera GFX 50s nudi široko uporbno vrednost in ima dobro izhodišče za nov zagon srednjega formata. In še ta zanimivost. Na voljo je že tudi lep sistem objektivov, ki dopolnjujejo kakovost zapisa.

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

Avtor: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si

 

 
 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com