Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si
Avtor: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si
Od začetka fotografije velja, da se le ta ne konča s pritiskom na prožilec. Z njim samo prožimo zaklop in ustavimo trenutek, ter ga preneseno na medij kot je danes tipalo. Nato je treba zajeto svetlobo, t.j. našo latentno sliko na filmu ali numerične podatke na pomnilni enoti, razviti. Naj bo to analogno z razvijanjem na svetlobo občutljivih plasti s kemikalijami, ali digitalno s preračunavanjem zajetih podatkov na posamezno točko (piksel).
Po razvijanju latentne (nevidne) slike, ki jo danes opravi procesor v kameri (format JPEG, TIFF), ali preko računalniških RAW pogramov, če fotografiramo v »surovem« formatu, pridemo do prvega vidnega rezultata zajetega trenutka.
Vendar to je le prvi del razvijanja podatkov. Zdaj vidimo fotografijo. Podobno kot v analogni dobi, ko smo razvili negativ ali diapozitiv. Nato nastopi še izdelava »pozitiva« ali prikaz projekcije, tiskovine, t.j. končne slike. In v pomoč so nam različni programi kateri nam omogočijo, da fotografijo pripravimo za nam, drugim všečen pogled.
Tudi tu poznamo dve možnosti. Prva je osnovna obdelava, kjer vplivamo na izrez, tonske korekture, manjše napake leč, šum, ostrino...
Druga je predelava, kjer že vplivamo na višjo všečnost fotografije s pomočjo večjih popravkov določenih delov fotografije.
Med programe za obdelavo slike spadajo RAW programi kot Aperture, Lightroom, DxO..., in poznan brezplačni Google program Picasa. Medtem, ko nam programi Photoshop, PS Elements, Gimp, ACD See, PaintShop PRO, omogočajo poleg osnovne obdelave še dodatno predalavo fotografij.
Danes fotografiramo vsi. V fotofonih, tablicah, imamo že vgrajene programe z že izdelanimi filtri za obdelavo fotografij. Lahko si naložimo še dodatne. Najbolj znan je Instagram.
Vendar »pravi« fotograf želi več in obdelavo opravi na večjem zaslonu, z boljšimi programi za obdelavo/predelavo. O tem, da je treba fotografijo dodatno obdelati, je večina fotografov s »pravo« fotokamero enotna. O predelavi pa se vedno krešejo mnenja. Ta članek nima namena prepričevati kaj je bolje, slabše, oziroma kaj lahko in kaj ne. Te odgovore naj si za svoj način fotografiranja in potrebe po fotografij vsak najde sam. Fotograf v večini primerov dovoli samo obdelavo. Vsak, ki se vsaj malo sreča z grafiko in objavami fotografij v revijah pa spozna, da je predelava skoraj obvezna.
Če s programi za obdelavo fotografiji samo popravimo izrez, tonske vrednosti, napake leč, smeti, do nam prave všečnosti in je to skoraj vsem popolnoma sprejemljivo, je predelava fotografije še vedno velik tabu. V današnjem hitrem svetu informacijske tehnologije želimo neko navidezno resničnost, katere pa žal tudi v neobdelani fotografiji ni. Je lahko samo bolj ali manj resnično zajet trenutek. Po eni strani je lahko že popravek šuma, ostrine, tonskega odstopanja, daleč od originala. Pa karkoli že pojem original pomeni.
V predelavi fotografije so meje sprejemanja večje ali manjše. Vsak avtor ima lahko svoj pogled, enako gledalec. Vendar! Ali je drugače če gledalca prelisičimo z nastavljenimi osebami v motiv, ali jih premaknemo, dodamo v programu. Je drugače, če se oseba naliči, ali podoben videz gladke kože ustvarimo v programu?
Dilem, vprašanj, mnenj je več. Ni enega in edinega pravega mnenja. Vsak zase naj presodi, do kje še predelava in v kateri kontekst le ta naj sodi. Vedno pa velja. Če ne vemo, da je fotografija predelana, se z njo v tem smislu niti ne ukvarjamo. Ko imamo postavljeno mejo obdelave, predelave in so take zahteve urednikov, natečajev, potem seveda predelava ni želena. Vendar tudi tu se lahko postavi vprašanje, ali vemo?
Nekateri »ortodoksni« gledalci ne žele niti, da se popravi izrez. Pravijo, kar si zajel in kakor si zajel, to predstavi. Vendar večina si dovoli vsaj manjši izrez. Ni nujno, da se držimo formata 3:2, saj današnji mediji za prezentacijo zahtevajo drugačne formate za celoten izpis brez črnih robov. Tudi tonska korektura ni noben tabu. Pri njej vedno pride do obdelave podatkov in vsaka kamera, program, lahko obdelavo naredi po svoje. Pomembno je tudi, koliko sami vplivamo na moč korekture.
Na drugi strani so gledalci, ki želijo, da se vsako fotografijo pokaže v njeni najvišji všečnosti, torej možni obdelavi.
Največ težav se pokaže ob dejstvu, da je slika predelana. Kot že omenjeno. Eni ne dovolijo, da bi se odstranila moteča vejica iz slike, katero nismo želeli odlomiti, drugim je v predelavi dovoljeno vse.