Oskar Karel Dolenc

Ko danes govorimo o fotografiji vse bolj mislimo na digitalni zapis slike in vedno manj na analogni način fotografiranja. To nam omogoča vse hitrejši razvoj digitalne fotografije in seveda predvsem digitalnih kamer. Stari mojstri fotografije bodo še dolgo prisegali na klasično-analogno fotografijo, še posebno v črno-beli tehniki, ki je »kraljica« fotografije na sploh. Nekateri motivi, oziroma področja fotografije, kar kličejo po tej tehniki, ker se v njej tudi najbolje izpovemo. Seveda pa ima barvna fotografija svoje prednosti pri večini področij fotografije. Zato tudi govorimo, ravno pri barvni tehniki, o globini barv pri digitalnem zapisu. Pri analogni fotografiji se o tem sploh nismo pogovarjali, pač pa smo ugotavljali, kako kakšna znamka filma podaja barve. Glede na osebni okus smo potem slikali ali na kodakov, agfin ali fuji film. Seveda je bilo in je še kar nekaj znanih proizvajalcev barvnih negativnih ali dia-filmov, vendar sem omenil tri glavne proizvajalce, pa še tu prevladujeta Fuji in Kodak.

No danes govorimo vse bolj o velikosti kartic in njihovi hitrosti zapisovanja slik. Pri filmih je bila zelo pomembna občutljivost filma in s tem povezana zrnatost slike. V zadnjem obdobju analogne fotografije so se vse bolj pojavljali filmi s širšim razponom občutljivosti, in to najprej pri črnobeli fotografiji, kasneje pa še pri barvnih filmih. Pri digitalni tehniki občutljivost enostavno prepustimo avtomatiki ali pa jo sami nastavimo. Vendar so tudi tu omejitve. Ob previsoki nastavitvi občutljivosti na kameri se pri zapisu pojavi šum, podoben zrnatosti pri klasičnih filmih. Zato pri novejših digitalnih kamerah,kompaktnega ali hibridnega tipa, že omejujejo nastavitve do 400 ISO. Pri boljših modelih in zrcalnorefleksnih digitalkah pa s programsko opremo v kameri zmanjšujejo ta šum s posebnimi nastavitvami. Vse to pa nas vodi do končne odločitve, kaj kupiti in ne nazadnje za katero področje fotografije se bomo odločili. Tu nimam v mislih samo na amatersko ali profesionalno, temveč tudi posamezna področja profesionalne fotografije-reporterska, modna, industrijska, itd.

Vsako od teh področij zahteva svojo kvaliteto, ki je pogojena z številom točk, programsko podporo v kameri in možno dodatno opremo-objektivi, bliskavice, studijske luči, pa razni filtri, svetlomeri, itd...

Da bomo to primerno obvladali si bomo v nekaj nadaljevanjih pogledali bistvene lastnosti in uporabnost te dodatne opreme, kot seveda tudi in najprej samo kamero v osnovi. Kako jih delimo v klasičnem smislu, ki je do neke mere enak tudi za digitalke, le da nas tu ne omejuje format filma, ste že veliko prebrali tudi v tej reviji, zato se bomo lotili kar samega opisa na splošno.

Torej to ne bodo navodila za uporabo posamezne kamere. Razlike so tako velike, da se moramo ravnati po posebnih navodilih posameznih proizvajalcev. Zato ponovno opozarjam, da pazljivo preberete navodila, ki so priložena kameri. Sodobnejša je kamera, več funkcij ali programov omogoča, več navodil potrebuje. Tudi profesinalci ne morejo brez njih. Ko sem sam ob nakupu novega modela digitalne kamere hotel kar malo počez spoznati kamero in  njene funlcije, se mi je ob številnih poizkusih-seveda brez navodil-kar pošteno segrela in porabil sem skoraj vso enegrijo enega polnjenja baterije. No potem sem le spoznal, da je najceneje in najhitreje delati korak za korakom po priloženih navodilih.

OBJEKTIV

Objektiv ima največji vpliv na fotografsko podajanje. Vsak objektiv, tudi najbolj zapleten, je v bistvu zbiralna leča, tako imenovana bralna lupa. Zbiralna leča zbere vse žarke, ki prihajajo iz neskončno oddaljenega svetila, v eno točko. Ker v našem primeru govorimo o soncu, imenujemo to točko gorišče. Razdaljo med sredino leče in to točko imenujemo goriščno razdaljo (f). Ker pa ima navadna zbiralna leča celo kopico napak, so te napake odpravili z dodajanjem različnih leč. Dobili smo sodoben večlečni objektiv.

V sklop sodobnega objektiva sodi tudi zaslonka. Rekli smo že, da zaslonka spreminja količino svetlobe, ki pada na film, s svojo odprtino. In od največje odprtine zaslonke nekega objektiva je odvisna njegova svetlobna jakost (slika ). Preprosto povedano: razmerje med največjo odprtino zaslonke in goriščno razdaljo je svetlobna jakost. Ali v našem primeru povedano še drugače: premer odprtine zaslonke 32 mm gre 4-krat v goriščno razdaljo 128 mm. Torej je svetlobna jakost našega objektiva 1 : 4.

Pri objektivu pa ni pomembna samo svetlobnost, temveč tudi ločljivost. Le-ta se meri v linijah na milimeter, ki jih še lahko ostro odčitamo. Ravno zaradi ostrine so potrebne korekture leč. Včasih so objektive računali tudi po nekaj let. Zdaj v dobi računalnikov strokovnjaki preračunajo določene sisteme v nekaj dneh ali celo urah. Razumljivo pa je pot do novega specialnega objektiva, ki bo kvaliteten, čim lažji in manjši, z uporabo novih materialov še vedno finomehanično-optično precizno delo.

Goriščna razdalja objektiva določa velikost predmeta na sliki. Večja je, večji je predmet na sliki pri enaki razdalji med snemalcem in predmetom - predmetni razdalji. Objektiv ima v tem primeru manjši slikovni kot, torej dobimo ožji izrez motiva na sliki. Širokokotni objektiv, kar že ime samo pove, zajame širše območje v naravi pri isti predmetni razdalji, zato so predmeti na sliki manjši. Ta dejstva in pa uporaba ustrezne zaslonke nam omogočajo določanje globinske ostrine in ustrezne kompozicije slike. Na ta način lahko določimo, kaj bo na sliki pomembno in kaj ne. Globinska ostrina je območje v naravi, ki se na sliki riše še ostro.

Da ponovimo:

širokokotni objektiv (kratka goriščna razdalja) ima veliko globinsko ostrino;

teleobjektiv, dolga goriščna razdalja (ozki kot snemanja), ima majhno globinsko ostrino.

Rekli smo že, da zaslonka vpliva na osvetlitev s svojo odprtino. Hkrati pa vpliva tudi na globinsko ostrino:

večja je odprtina zaslonke (manjša številka) pri isti goriščni razdalji pomeni manjšo globinsko ostrino

manjša je odprtina zaslonke (večja številka) pri isti goriščni razdalji pomeni večjo globinsko ostrino.

Na zgoraj omenjenih dejstvih stoji tudi vsa programska avtomatika kamere. Za program POKRAJINA aparat izbira bolj zaprto zaslonko in uporabimo še širokokotni objektiv. Za program PORTRET je primernejša bolj odprta zaslonka in daljša goriščna razdalja, da portret ločimo od ozadja.

Današnja vrsta zaslonk je izračunana tako, da vsaka naslednja številka zaslonke zmanjša jakost svetlobe, ki pade na tipalo, za polovico.

Mednarodna vrsta zaslonk se glasi:

1  1,4  2  2,8  4  5,6  8  11  16  22  32  45

Važno je, da vsaki odprtini zaslonke pri istih svetlobnih pogojih izberemo ustrezen čas osvetlitve. Slika na tipalu mora biti vedno pravilno osvetljena. Vsak čas zaklopa (številka 125 pomeni 1/ 125  sek) je enkrat daljši od prejšnjega.

Vrsta časov si sledi takole:

2000    1000   500   250   125   60   30   15   8   4   2   1  B*

*B pomeni, da je zaklop toliko časa odprt, dokler držimo prst na sprožilcu. To so standardne vrste zaslonk in časov. Zdaj v dobi avtomatike, ko imamo elektronske zaklope, se eni ali drugi (čas,zaslonka) zvezno prilagajajo drug drugemu.Vendar še vedno velja, da bolj ko je odprta zaslonka, krajši mora biti osvetlitveni čas, in obratno. Na pomik te vrste v levo ali desno vpliva poleg svetlobe še občutljivost kot smo jo nastavili na kameri.

Za lažje razumevanje si bomo ogledali nekaj slik, kjer smo na kompozicijo vplivali predvsem z goriščno razdaljo ali goriščnico:

Cerkvica Sv. Jakoba z uporabo širokega kota in poudarjena panorama z izrezom. Kompaktna kamera , goriščnica 35mm.

 

Sv.Jakob-ista kamera vendar nastavljena na 105 mm.

 

 

 

Ljubljansko barje-zajec posnet s teleobjektivom 500mm, kamera canon EOS 10D,mala globinska ostrina, ki odvaja zajca od ozadja, vendar še vedno dovolj nakazuje pokrajino.

 

 

 

Rjava čaplja na ljubljanskem barju-canon EOS 10D, objektiv sigma 50-500 mm in telekonverter 1,4x

 

 

 

Cerkniško jezero-canon EOS 10D, objektiv canon EF 17-40,f 1:4. Široki kot omogoča pravo predstavitev prostranosti jezera.

 

 

 

Cerkniško jezero ��"detajl, canon EOS 10D, teleobjektiv je omogočil približati zanimiv detajl, ki je bil z brega težko dostopen zaradi obilice vode.

 

 

 

Rdeče zelje,canon powershot G5, bližinski posnetek z uporabo displeja kot iskalo.

 

 

 

Sopot nad Ljubnim v Savinsjki dolini. Olympus C 5060 nastavljen na široki kot, ki ga da goriščnica 27 mm(v primerjavi z analogno za leica-format.

 

 

 

To je bilo za pokušino nekaj primerov izkoristka različnih kamer in različnih goriščnic, s katerimi vplivamo na vsebino slike. Prihodnjič pa kaj več o svetlobni jakosti, globinski ostrini, različnih tipih objektivov in kamer z vgrajenimi večjimi ali manjšimi zoomi in njihovi uporabi.