Olympus je predstavil novo SLR kamero 4/3 sistema, kateremu sta se z novimi kamerami in objektivi pridružila še Panasonic in Leica. Če je Olympus z modeli kamere E-1, E-300 in E-500 poskušal uveljaviti svoje znanje tako, da je naredil tudi po obliki in funkcijah primerljive kamere drugim podjetjem, z E-330 dodal med DSLR kamere funkcijo LiveView, ki še ni dobila večje podpore med fotografi, pa je z novo kamero Olympus E-400 podjetje zopet našlo samo sebe in ubralo svojo že znano in priznano pot. Pri E-400 se niso zgledovali po ostalih kamerah. Obrnili so se k lastni (nekdaj že uspešni) tradiciji.

Olympus OM-1

Leta 1973 je Olympus na trg postavil SLR kamero z oznako OM-1. Najmanjša in najlažja SLR kamera je v hipu osvojila množice hobi fotografov (tudi pri nas jih ni bilo malo). OM sistem so razširili s še kakovostnejšimi OM-2, OM-3 in OM-4 ter OM-10, OM-20, OM-30 in OM-40 kamerami namenjenimi hobi fotografom.

Konec 80-tih pa je Olympus po zanimivi AF kameri OM-707 ukinil proizvodnjo SLR fotokamer (razen kamer serije IS z neizmenljivim zoom objektivom). A vse do današnjih dni je ime Olympus kot ZUIKO s katerim predstavljajo lastne objektive ostalo zelo cenjeno.

In ob prvem pogledu na kamero sem  v njej takoj videl nekaj več. Olympus E-400 ima nek drugačen, nov svež pristop v digitalni svet SLR fotokamer. Kot nekdaj OM-1, je danes E-400 najmanjša in najlažja DSLR fotokamera. Kompaktnost ji omogoča 4/3 sistem, ki uporablja manjša tipala in s tem povezanim manjšim razmerjem ostalih elementov. Tako je lahko manjši svetlobni jašek, kot sami objektivi.

Rokovanje s kamero kljub kompaktnosti še vedno ostaja enostavno, pa čeprav so se izognili večjemu držalu. Res da ne moremo kamero držati v roki, kot večje in težje kamere iz višjih uporabniških razredov. Toda za hobi uporabnike SLR kamer, ki od njih ne pričakujejo profesionalnih lastnosti je kompaktnost mnogokrat še bolj pomembna od popolne ergonomije in oprijema.

Kljub vsemu pa se Olympus E-400 prijetno drži v roki. Ohišje je iz trdne plastike. Prednji in zadnji del kamere kjer jo držimo z desno roko je oblečeno v gumo. Prožilec in ostali gumbi so dobro razporejeni. Ob vklopu kamere nam modra lučka in napis SSWF ob njej da vedeti, da ima tudi Olympus E-400 posebni ultrasonični sistem za samo čiščenje tipala.

 

Ohišje

Na prednji strani je samo gumb za odblokado objektiva in na levi strani lučka za prikaz delovanja samosprožilca ter IR sprejemnik za daljinski prožilec.

 

Leva stran je prazna, na desni pa so plastična vratca za katerimi je ležišče za dve kartici xD in CF. Kar je zelo pohvalno, saj lahko vsi uporabniki Olympus kompaktnih kamer kartice uporabijo tudi v kameri E-400.

 

Zgornji del kamere nima veliko gumbov. A zaradi majhnih mer kamere zgleda kot da jih je vse polno. Na levi strani sta gumba za dvig bliskavice in za vstop v nastavitve načina njenega delovanja. Pri nastavitvi bliskavice imamo na začetku možnost AUTO izbire, v nadaljevanju pa izničenje efekta rdečih oči (pred blisk), popoln izklop bliskavice (ne deluje tudi če je dvignjena, razen v avtomatikah kjer je vklop bliskavice že pred nastavljen).

Sledijo nastavitve podaljšanega bliska in glavnega bliska na drugo zavesico zaklopa. V nadaljevanju pa lahko ročno nastavljamo moč bliskavice od polne moči 1/1 do samo 1/64 moči bliska.

Poleg je še gumb za premik na zajem več posnetkov v sekundi (tri), vklop samosprožilca (2 ali 12 sekund) in preklop na proženje preko daljinskega prožilca.

Na vrhu kamere je ležišče za dodatne bliskavice, pod njo pa vgrajena bliskavica. Desno je najprej vrteč gumb z možnostmi za programski zajem in samo nastavitve, ter preklop na slikovne nastavitve zajema. Na zadnjem delu gumba je obroč s katerim vklopimo/izklopimo kamero. Mogoče je ta gumb zaradi kompaktnosti kamere malo nerodno postavljen, a se ga uporabnik hitro navadi.

Desno na prednji strani je prožilec. Kljub malemu prostoru na kameri pa je dobro postavljen. Za fotografa je dobro nastavljen za samo proženje ali pri polovičnem pritisku gumba za ostritev (AF) ter merjenje svetlobe. Desno je gumb, ki naprednemu fotografu lahko odlično služi za zajem boljšega posnetka. Svetlomer ni nezmotljiv tehnični element v kameri, zato ga je potrebno z lastnimi nastavitvami večkrat korigirati. S pomočjo hitro dosegljivega +/- gumba se fotograf večkrat odloči poseči po korekturi ekspozicije in s tem zajetju kakovostnejšega posnetka.

Na zadnjem delu pa je vrtljiv gumb za izbiro nastavitev ali v funkciji pregleda slike za pregled več slik ali za 14X-no povečavo le te.

 

Zadnja stran je za tako majhno kamero neverjetno pregledna. Na levi strani so štirje gumbi. Prvi je za pregled že posnetih fotografij, sledi gumb za izbris slike, gumb za vstop v MENU in gumb za preklop med informacijami med kamerami.

 

Na zgornji strani je iskalo. Je za skoraj en centimeter izbočeno iz kamere in posledično do nosu uporabnika prijazno. Zaradi nekaterih majhnih mer 4/3 standarda (tipalo, medlica, iskalo) ima fotograf pri določenih motivih lahko težave z iskanjem in lovljenm le tega (slaba svetloba, hitrost gibanja). Desno od njega je gumb za korekcijo dioptrije +1 do -3. Je malo trd in neroden za premikanje. A po drugi strani je to tudi pozitivno. Saj ko si enkrat nastavimo dioptrijo za naše oko, jo bomo le stežka pomotoma premaknili. Zraven iskala je gumb AEL/AFL. Služi tako za zaklepanje ekspozicije kot ostrenja. Za vse, ki gledate skozi iskalo z levim očesom je nerodno postavljen, saj z desnim palcem silite tudi v oko, kadar gledate obenem preko iskala. Ima pa ta gumb dodatne lastne nastavitve preko MENU-ja. Tako ga lahko uporabljamo tudi kot gumb s katerim vklopimo avtomatsko ostrenje in nam prožilec služi samo za izmero svetlobe in proženje. Tudi če imamo kamero nastavljeno na ročno ostrenje, lahko gumbu določimo funkcijo, da ob pritisku na njega vklopi avtomatsko ostrenje. S temi nastavitvami je lahko kamera v določenih načinih fotografiranja zelo prijazna do uporabnika.

 

Pod iskalom je 2.5 palca velik zaslon z odlično ločljivostjo 215.000 točk. Ob pritisku na prožilec se nam na zaslonu pokaže večina nastavitev, ki jih fotograf premika med fotografiranjem. S pritiskom na gumb »info« lahko zmanjšamo količino možnih nastavitev na samo tiste najosnovnejše, oziroma s ponovnim pritiskom na gumb izklopimo zaslon.

 

Desno od zaslona je gumb Fn. Preko MENU-ja mu določimo lastnost. Sam sem mu določil lastnost, da služi za pregled globinske ostrine. Lahko pa ga tudi uporabimo samo za testni posnetek (vidimo ga na zaslonu a se ne zapiše na spominsko kartico in za možnost korekture WB (bele barve) s pomočjo posnetka in korekture opravljene na njemu).

Sledi pa še štirifunkcijski gumb za premik med nastavitvami v vse štiri smeri, v sredi le teh pa gumb OK, s katerim odpremo možnost premika nastavitev preko zaslona in za potrditev funkcij pred nastavljenih preko MENU-ja. Povsem na spodnjem delu kamere pa je gumasti zatič za katerim je USB/video izhod.

 

Na spodnjem delu kamere je kovinski navoj za stojalo ter na desni strani vratca za katerimi je Li-Ion baterija. Zaradi kompaktnosti kamere je drugačne oblike kot smo je bili vajeni do sedaj v Olympus kamerah E sistema.

 

MENU

Če sem za kamero Olympus E-500 zapisal, da je za kamero, ki je namenjena hobi fotografom, ki šele vstopajo v SLR svet MENU močno preobsežen z nastavitvami. Pa so pri E-400 upoštevane vse moje želje, katere sem izrekel že tudi na razgovorih z Olympus inženirji.

Tako je Olympus MENU sedaj eden med najenostavnejšimi, a s še vedno zadosti lastnimi nastavitvami, ki lahko fotografu olajšajo delo za njegov način fotografiranja. Kot nalašč je za vse, ki iz Olympus kompaktnih kamer vstopajo v DSLR svet.

 

Ko pritisnemo gumb MENU imamo na levi strani na razpolago 5 oken. S prvo funkcijo (kamera setup) lahko formatiramo kartico, sledi zapis lastnih nastavitev (lahko si zapišemo povsem lastne nastavitve in če tudi smo katere od nastavitev premaknili, oziroma nam jih je nekdo prenastavil, se lahko takoj povrnemo v naše nastavitve), sledi funkcija za nastavitev zasičenosti barv, premik med gradacijo slike, lahko enostavneje zajamemo HiKey (močna s svetlimi toni) ali LowKey (celotna slika poudarjena s temni toni) fotografijo. Sledi nastavitev za kakovost zajema slike od RAW do manjše ločljivosti in močnih kompresij, nato je še funkcija za korekturo bele barve, izbiro občutljivosti in vklop/izklop funkcije za zmanjševanje šuma ob izbiri visoke občutljivosti tipala in daljših časih osvetlitve.

Informacije o zajemu posnetka.

 

V drugem oknu imamo na izbiro premik med načini merjenja svetlobe (po segmentih, poudarkom na centralnem delu, sredinsko merjenje in spot merjenje), sledi možnost korekture bliskavice, načina delovanja ostrenja (kamera nam dopušča tudi že po avtomatski izostritvi ročni popravek), izbiro med ostritvenimi točkami (na izbiro imamo samo tri) in vklop delovanja "bracketing" funkcije, ko lahko zajamemo tri zaporedne posnetke z različni korekturami ekspozicije.

 

Tretje okno nam nudi možnosti za pregledovanje že posnetih fotografij in popravek ali direktno tiskanje le teh. V oknu EDIT lahko izberemo fotografijo in jo preko te funkcije spremenimo v ČB, sephia, popravljamo tonske vrednosti, popravimo efekt rdečih oči ali sliko iz visoke ločljivosti spremenimo v nižje. V primeru, da imamo v kameri dve kartici pa lahko slike tudi kopiramo iz ene na drugo. Obenem pa imamo še možnost tiskanja direktno iz kamere (lahko nastavimo tudi število kopij).

 

Sledita še dva okna z možnostjo lastnih nastavitev. Prvi je bolj fotografko uporabniški, drugi pa bolj za nastavitev samega delovanja funkcij kamere.

Tudi kratka navodila vas lahko k še boljši fotografiji vodijo v slovenščini.

 

V prvem oknu so uporabne funkcije »AUTO POP UP« preko katere določamo ali se bliskavica avtomatsko dvigne iz ležišča, ko ima kamera premalo svetlobe, ali pa moramo to postoriti sami. Določitev delovanja gumba AEL/AFL, izbiro funkcije Fn. gumbu (pregled globinske ostrine, testni posnetek, popravek WB korekture).

V drugem oknu pa nastavljamo, uro, izbiro na katero kartico naj kamera zapisuje, jakost svetlosti zaslona, jezik, čas delovanja zaslona in kamere, barvni prostor sRGB, AdobeRGB, pixel mapping, cleaning mode in pogled na firmware številko.

Besed ni treba dodati. MENU v slovenščini bo za marsikoga še kako dobrodošel pri odločitvi za DSLR fotokamero.

 

Seveda pa ne smemo pozabiti, da ob pogledu na MENU sledi novo presenečenje in najbrž močan argument med ljubiteljskimi fotografi za nakup prav te kamere. Vsi napisi na kameri so v slovenskem jeziku (če kamere programsko ni nadgradil proizvajalec ali uvoznik, to lahko postorite sami) in ni malo starejših uporabnikov analognih SLR kamer, ki jim bo E-400 olajšala vstop med uporabnike nove digitalne tehnologije.
  

Olympus nam kamero nudi tudi v dvojnem kitu.

$$PAGE$$

S kamero E-400 je Olympus predstavil dva nova kit objektiva.

Kakovost fotografije

Kakovost fotografije iz kamere Olympus E-400 je za hobi uporabnika povsem zadovoljiva. V primerjavi s kamerami v konkurenčnem razredu in s prav tako kit objektivi, pa je bistvena razlika predvsem zaradi nekaj več šuma pri višjih občutljivostih (800 in 1600ISO). Manjše 10M točkovno tipalo in posledično manjše pike na tipalu imajo svojo ceno. A poudarjam, da za hobi fotografa teh težav niti opazil ne bo. Je pa sam zapis z lepimi zasičenimi barvami, dobrim kontrastom in ni potrebe po večjem vplivu na dodatni popravek slike. Kamera je namenjena hobi fotografu in njeno kakovost tudi glejmo iz te smeri. Predvsem pa na kakovost slike lahko v veliki meri vpliva znanje fotografa in posledično pravilne nastavitve kamere, ter kakovost objektivov.

Objektiva sta izredno kompaktna in lahka. V veselje vsakega pophodniškega fotografa, ki bi rad kaj več kot kompaktno kamero z velikim razponom goriščnic, ki pa so za delo počasne in s povprečno kakovostjo slike.

 

Olympus je za kamero izdelal dva nova zelo kompaktna objektiva Olympus Digital Zuiko ED, goriščnic 14-42mm (28-84mm ekv.35mm) in 40-150mm (80-300mm ekv.35mm). Oba pripomoreta k majhni teži kamere, tele zoom 40-150mm pa je lahko zaradi 4/3 sistema resnično zelo kompakten. Je manjši od vseh tele kit objektivov na drugih kamerah. Kamero E-400 se bo v večini primerov kupovalo z obema kit objektivoma. Zato sem jo z njima tudi preizkusil.

Kot večina kit objektivov, se je tudi Olympus odločil za cenejši plastični "bajonet" nastavek.

Drugih »kakovostnejših« ZUIKO objektivov na kameri nisem preizkušal (v sistemu je že 16 Olympus objektivov ter nekaj Sigma in Leica), saj jih bodo za to kamero le redki dokupovali, predvsem pa kamera sami ni namenjena, da bi zahtevnejšemu fotografu služila kot prva kamera, ali celo kamera, ki naj bi že zdaj zamenjala E-1, na kateri se uporablja odlični objektiv 14-54mm f/2.8 ��" 3.5. Seveda, pa bi s takim objektivom dosegli višjo tehnično kakovost slike (predvsem v ostrini).

Osnovni motiv, spodaj izrezi prikazani v 1:1 velikosti.

100 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 14-42mm, fotografirano pri 42mm, f/8.

100 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 40-150mm, fotografirano pri 137mm, f/8.

100 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 14-42mm, fotografirano pri 42mm, f/8.

100 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 40-150mm, fotografirano pri 137mm, f/8.

100 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 14-42mm, fotografirano pri 42mm, f/8.

100 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 40-150mm, fotografirano pri 137mm, f/8.

400 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 14-42mm, fotografirano pri 42mm, f/8.

400 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 40-150mm, fotografirano pri 137mm, f/8.

400 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 14-42mm, fotografirano pri 42mm, f/8.

400 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 14-42mm, fotografirano pri 42mm, f/8.

1600 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 14-42mm, fotografirano pri 42mm, f/8.

1600 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 40-150mm, fotografirano pri 137mm, f/8.

1600 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 14-42mm, fotografirano pri 42mm, f/8.

1600 ISO. 10MP, SHQ, objektiv 14-42mm, fotografirano pri 42mm, f/8.

$$PAGE$$

Pri ločljivosti 10MP sem preizkusil tudi različni kompresiji. SHQ (na primerjavi levo) nam doprinese JPEG datoteko velikosti kar cca. 6MB. V kompresiji HQ (desno) pa kamera krepko bolj stisne datoteko. Ohrani nam samo še cca. 2MB podatkov.

Toda v primerjavi opazimo, da moramo pri 100ISO res dobro pogledati obe sliki, da vidimo minimalne razlike v kakovosti zapisa. Tudi v močni tonski korekturi ni bistvenih razlik. Tako da lahko brez slabe vesti ali dvoma uporabljate HQ kakovost in s tem zapišete na kartico cca. 3-krat več fotografij.
Pri 800ISO pa je razlika že bolj opazna. Če imate dosti spomina na kartici in se vam ne mudi zajeti večjega števila zaporednih fotografij le uporabite v tem primeru SHQ nastavitev.

100 ISO, 10MP. Levo SHQ, desno HQ.

100 ISO, 10MP. Levo SHQ, desno HQ. V močni dodatni korekturi se odkrijejo možne napake. V tem primeru so skoraj neopazne. V SHQ zapisu se je ohranilo malenkost več kontrasta.

100 ISO, 10MP. Levo SHQ, desno HQ.

100 ISO, 10MP. Levo SHQ, desno HQ. Samo v desnem delu rdečega stekla opazimo, da ima desna slika (HQ) malo manj ohranjene risbe pri močni dodatni korekturi.

100 ISO, 10MP. Levo SHQ, desno HQ. V zelo z detalji poudarjenem delu pa bolj pozorni lahko opazijo malo slabši zapis v desnem delu. A spet ne toliko, da ne bi hobi fotograf brez bojazni po večji izgubi kakovosti slike uporabljal HQ kakovost.

800 ISO, 10MP. Levo SHQ, desno HQ. Če pogledamo pozorno, ima levi del (SHQ) bolj gladek zapis. Večji ISO doprinese k slabšemu zapise. In pri večji kompresiji HQ (desno) je to še bolj opazno.

800 ISO, 10MP. Levo SHQ, desno HQ. V močni tonski korekturi zgornje primerjave se v srednjem delu desne slike (HQ) opazijo sledi večje kompresije. Lahko vidite večje kocke, ki so del stiskanja datoteke (izgube podatkov).

100 ISO, 10MP. Levo SHQ, desno HQ. Tudi tu v podrobnem pregledu že opazimo manjšo razliko v zapisu.

100 ISO, 10MP. Levo SHQ, desno HQ. V močni tonski korekturi pa se bolje vidi koliko podatkov se je izgubilo, oziroma, da večja kompresija že kaže združevanje (kocke) določenih tonskih delov.

100 ISO, 10MP. Levo SHQ, desno HQ.

100 ISO, 10MP. Levo SHQ, desno HQ. Samo v večji tonski korekturi opazimo, da se določeni deli slike v HQ zapisu (desno) združujejo v večje kockice.

---

10M točk proti 1.2M točk
Primerjava kakovosti zapisa pri 10MP v SHQ kakovosti stiskanja datoteke (levo) v kasnejši pomanjšavi slike, ki nam jo omogoča zapis s 1280 x 960 točkami. Kljub pomanjšavi iz 10MP na manjšo velikost in izbrisu določenega števila točk, slika ohrani vidno višjo kakovost.
Če potrebujete prostor na kartici ali slike samo za predstavitve na zaslonih ali preko LCD projektorjev, lahko uporabite tudi nizko ločljivost 1.2M točk.

10MP levo, 1280x960 točk desno, 100 ISO. Razlika v kakovosti med pomanjšano fotografijo in zajeto v manjši ločljivosti je očitna.

V močni tonski korekturi še toliko bolj. Vendar bi tudi pri fotografiranju z ločljivostjo 1280x940 točk dobili solidne fotografije za prezentacije preko zaslona ali LCD prikazovalnika.

$$PAGE$$

Objektiva sicer nista nek tehnični biser. Od kit objektivov in predvsem za to ceno niti ne smemo pričakovati preveč. A po prikazanem sta še vedno povsem zadovoljiva za svoj namen. Kot kamera E-400, sta tudi objektiva namenjena fotografu, ki šele vstopa v DSLR svet in v njemu ne išče visoke kakovosti slike ampak predvem višjo uporabniško vrednost naproti kompaktni kameri.

Osnovni motiv zajet pri 14mm (ekv.35mm je 28mm), 100ISO, f/8.

14mm, f/8.

14mm, f/8.

14mm, f/8. V ostrini je objektiv pri teh parametrih povprečen. Je pa skoraj povsem brez kromatske aberacije. V tem pogledu je to objektiv, ki je krepko boljši od ostalih "kit" objektivov.

Osnovni motiv zajet z (40-150mm) pri 40mm (ekv.35mm je 80mm), 100ISO, f/8.

Osnovni motiv zajet z 14-42mm pri 42mm (ekv.35mm je 84mm), 100ISO, f/8.

Osnovni motiv zajet z 14-42mm pri 42mm (ekv.35mm je 84mm), 100ISO, f/8.

Osnovni motiv zajet z 14-42mm pri 42mm (ekv.35mm je 84mm), 100ISO, f/8.

40mm, f/8. Ostrina je malenkost slabša kot z 14-42mm.

40mm, f/8.

40mm, f/8. Tudi ta objektiv si ni ravno na ti z visoko ostrino. Prav tako pa ima zelo malo (skoraj nič) kromatske aberacije.

Levi del slike posnet s 14-42mm, desni s 40-150mm. Opazna je razlika v tonskem zapisu objektivov. Širokokotni 14-42mm nam daje toplejši zapis z močnejšim tonskim zapisom. Tele kit 40-150mm pa hladnejši tonski zapis z manj kontrasta. Kljub temu, da sta obe sliki bili posneti pod enakimi nastavitvami 100ISO, 1/160sek., f/8, v časovnem razmiku ene minute pa je razlika za cca.0.5EV tudi v jakosti zapisa.

Osnovni motiv zajet z (40-150mm) pri 100mm (ekv.35mm je 200mm), 100ISO, f/8.

Osnovni motiv zajet z (40-150mm) pri 150mm (ekv.35mm je 300mm), 100ISO, f/8.

Osnovni motiv posnet z objektivom 40-150mm. Objektiv se že z majhnim premikom goriščnice ali premika zaslonke drugače zapisuje sliko. Enkrat z višjo enkrat z manjšo kakovostjo. A kot že zapisano je še vedno dovolj soliden da lahko popolnoma zadovolji hobi fotografa.

Levo 43mm f/5,6, desno 50mm f/5.

Levo 43mm f/5,6, desno 50mm f/5. V številkah goriščnice in zaslonke majhna razlika. A opazna v kakovosti slike.

$$PAGE$$

Kako je Olympus tehnično uspel, da je naredil tako kompaktno kamero mi je predstavil g.Satsuki Ishibashi (senior supervisor Platform R&D). Prenovili in zmanjšali so tudi ultrasonični sistem za čiščenja tipala.

Zaključek

Olympus me je do sedaj prepričal v svoj 4/3 sistem (predvsem na račun dobrega ohišja in leta 2003 odlične konkurenčne prednosti ultrasoničnega čiščenja prahu) samo s kamero E-1. A tudi pri tej so na začetku prodaje na žalost pretiravali s ceno in se kamera ni zasidrala med zahtevnejšimi fotografi. Danes pa so (vsaj zame osebno) z E-400 našli pravo pot do fotografa, ki šele vstopa v DSLR svet, tako glede prave oblikovne ter funkcionalne rešitve.

Razlika v merah med olympus E-400 (levo) in Canon EOS 400D.

Olympus E-400 je po mojem mnenju zaradi danes posebne oblike (zaradi majhnega držala so se malo obrnili nazaj), majhnih mer, dobrega materiala ohišja, malega števila samo nujno potrebnih gumbov, sistema za čiščenje prahu izpred tipala in enostavnega MENU-ja ponovno na tistem mestu kjer so bili s kamero OM-1 leta 1973. Torej ima Olympus s kamero E-400 ponovno možnost vskočiti in se priljubiti širšemu krogu fotografov.

Kompaktnost same kamere E-400 kot celotnega 4/3 sistema, enostavnost rokovanja z njo, dvojna kit ponudba (14-42mm »ekv.28-84mm« in 40-150mm »ekv.80-300mm«) in zanimiva cena za komplet bodo z uspešno predstavitvijo kamere E-400, le to tudi uspešno prodajali.

Razlika v velikosti med kit objektivoma Canon EF-S 18-55mm (levo) (28,8 - 88mm ekv.35mm) in Olympus ZUIKO 14-42mm (28 - 84mm ekv.35mm).

 

Še toliko bolj, če se bo Olympus E-400 ponudilo na pravi način. Prvi pravi korak za slovenski trg je že narejen. Meni kamere je v slovenskem jeziku, kar bo mnogim olajšalo spoznavanje z nastavitvami in posledično kamero nastaviti za boljši zajem slike.

Kamera nam nudi različne načine merjenja svetlobe s katerimi si lahko pomagamo do všečnejše fotografije. Pri tej sem uporabil merjenje svetlobe po celotni površini. Zaradi močne svetlobe v nebu je kamera zaprla zaslonko do vrednosti f/11.

Želel sem več vidnih detajlov na steni hiše, ki je bila v senci. S pomočjo centralnega merjenja svetlobe, ki meri svetlobo samo v centru in v tem primeru ne upošteva nebo, je kamera odprla zaslonko v vrednost f/5,6. Detajli so sedaj bolje vidni.

Tudi popolna avtomatika AUTO nam pomaga pri večini motivov kakovostno zajeti le tega. Res pa je, da v tem načinu ne moremo biti kreativni in izkoriščati zmožnosti spreminjanja časa osvetlitve ali zaslonke. A dokler niste izkušeni v delovanju z novo kamero, si AUTO nastavitev le privoščite. Kamera je namenjena hobi fotografom, ki nastavitve na kameri še spoznavajo. Zato sem kamero tudi preizkušal s temi nastavitvami in vam njihove funkcije na kratko opišem.

AUTO nastavitev dobro služi tudi popotniškemu fotografu.

Pri tele zoom objektivu za nestreseni posnetek uporabite scensko nastavitev za šport ali pa se preizkusite v nastavitvi S. V tej nastavitvi sami nastavljate čas osvetlitve, kamera pa vam bo izbrala zaslonko. S pomočjo ISO izbira pa lahko še dodatno skrbite za zadovoljiv kratek čas osvetljevanja.

Solidna ostrina in dobra zasičenost barv. E-400 in kit objektiv 14-42mm vam bosta dobro služila tudi v bližinski fotografiji.

Močna odbita svetloba ob bele fasade poskrbi za bolj zaprto zaslonko in temne dele v sencah.

Bolj izkušeni fotograf lahko hitro poseže po +/- EV korekturi in lahko doseže posnetek po svoji želji, več vidnih detajlov v temnem delu motiva. Korektura pa ne sme biti premočna (v tem primeru +1EV), da svetla fasada ne bo brez zapisa (presvetljena).

E-400 nam omogoča tudi Hi-Spot merjenje svetlobe v izredno majhni točki. Svetlobo sem izmeril na obrazu dekleta, ki je bil doosvetlejn z odbito svetlobo iz oken sosednje stavbe.

Čeprav je motiv izredno kontrasten pa je avtomatika v kameri (v AUTO izbiri) poskrbela za dobro osvetlitev. E-400 je primerna tudi za neizkušenega fotografa. V večini primerov zna E-400 poskrbeti tudi v popolni avtomatiki za dobre posnetke.

Z mirno roko in spremljanjem premikajočega objekta lahko tudi z daljšim časom osvetlitve poskrbimo za ostrino tam kjer želimo in neoster del v drugem mirujočem delu motiva.

Skozi iskalo lahko spremljamo tudi malo hitreje premikajoči se objekt.

Ko se objekt giblje počasi ga tudi pri goriščnici 150mm lahko spremljamo skozi iskalo.

Tudi v malo hitrejšem gibanju še gre...

... ko objekt pospeši pa spoznamo slabost majhnosti 4/3 iskala. Le to je manjše kot pri ostalih DSLR kamerah in z njim teže spremljamo hitro premikajoče objekte, oziroma slabše vidimo celoten motiv v slabih svetlobnih pogojih.

150mm, 400ISO, 1/250sek., f/6.3.

Izrez iz zgornje fotografije. Ostrina je kljub cenejšemu kit tele zoom objektivu še vedno tako dobra, da lahko preberemo večino podatkov iz spodnjega dela kamere. Kljub kar 1/250sek. pri goriščnici 150mm, pa bi bil tekst še bolje berljiv, če bi uporabil še krajši čas osvetlitve ali stojalo. Pri večjih povečavah spoznamo, da mnenje, ki smo ga dolga leta poznali "kakršna goriščnica, takšen takšen najdaljši čas osvetlitve" v veliki povečavi izgubi svoj pomen. Pazite na čase osvetlitve, da boste imeli ostre posnetke. Prevečkrat se za neostrine namesto stresenosti krivi sam objektiv.

Moje mnenje je, da je Olympus E-400 lahko dobra in zelo uporabna kamera za vse fotografe, ki si trenutno samo želijo iz kompaktnih kamer preskočiti v uporabniško in kakovostno višji DSLR svet. Nimajo pa v naslednjih dveh, treh letih nekih večjih ambicij postati zahtevnejši hobi fotograf.

Olympus E-400 je v celotni kit ponudbi z obema objektivoma odlična rešitev za te hobi fotografe. Kompaktna in lahka kamera jim je lahko sopotnik vsepovsod. Dodatni tele zoom objektiv 40-150mm ne doprinese k bistvenemu povišanju teže komplete, gre v še tako malo torbico ali malo večji hlačni žep, doprinese pa k odlični dodatni vrednosti glede ozkega kota zajema (ekv.300mm v 35mm razredu).

Zato je lahko Olympus E-400 tudi prava izbira za zahtevnejšega družinskega in popotniškega fotografa. Za ljubitelje pohodništva in gora ter lahkega nahrbtnika v katerem kamera in objektivi zavzamejo čimmanj prostora pa sploh prva izbira. Še malo dodatnega znanja o uporabi zrcalno refleksne kamere, njenih funkcij (upam, da bo Olympus pripravil dodatno izobraževanje po nakupu) in vaše fotografije bodo krepko višje kakovosti, predvsem pa bolj všečne za gledalca, kot so bile do sedaj fotografije iz vaših kompaktnih fotokamer.

Olympus E-400 pa je zanimiva še iz enega pogleda. Kameri bodo namenili tudi podvodno ohišje PT-03, ki bo omogočalo fotografirati s kamero E-400 kar 40m pod vodno gladino.