Verjetno ima vsak od nas v kakšnem starem predalu zbledele, marsikdaj celo počene slike iz otroštva. Isto velja za naše (in tudi njihove), le da so njihove slike še bolj zbledele, še bolj počene in v marsikaterem primeru že tako uničene, da se še komaj kaj razbere.

Pred približno dvemi leti je kolega našel že dolgo izgubljeno sliko svoje prababice, ki jo je njegov dedek zadnjič videl pri štirih letih, preden so ju ločili in odpeljali v taborišče, kjer je umrla. Prosil me je, če bi jo poskusil obnoviti, da bi jo dedek še enkrat v življenju lahko videl.

Prišel je približno tako: "Ou, Jernej, kaj mi lahko samo na hitro poskeniraš eno sliko, bomo takoj končali... no ja, mogoče bo za malo popravit, ma ene pol urce in bo...". Končano je bilo po kakšnih desetih, če ne celo dvajsetih urah dela... Predvsem na račun pomanjkanja izkušenj, ker sem prvič delal kaj takega in nikjer nisem dobil nobenih informacij postopku. Eksperimentiranje pa seveda pobere svoj čas.

Oprema

Če imate namen se redno ukvarjati z obnavljanjem fotografij, vam priporočam uporabo dveh monitorjev. Tako imate lahko na enem celotno sliko, na drugem pa detajl, ki ga v tistem trenutku obdelujete. Marsikdaj se namreč zgodi, da se popravek na povečani sliki ne vidi, ko jo pa vidite kot celoto, opazite čudne efekte. Na pomanjšani sliki pa nimate dovolj natančnosti, da bi tam popravljali.

Grafična tablica vam bo delo zelo olajšala, pa tudi končni izdelek bo kvalitetnejši. Gibi so namreč bolj natančni, sploh ko rišete manjkajoče dele slike. Z razliko od miške zaznavajo tudi pritisk, s katerim lahko recimo uravnavate prosojnost čopiča (pa tudi večine ostalih orodij). Boljši modeli zaznajo celo naklon svinčnika, s časom se navadite s tem določati npr. velikost ali mehkobo čopiča. Posledica vsega tega je, da se bo bistveno manj opazilo kje ste kaj spreminjali.

Postopek 1. korak: naredite nov layer, na katerem boste delali

vedno je bolje imeti ves čas pri roki originalno sliko, tako da lahko nov izdelek ves čas primerjate z njo, poleg tega pa jo lahko uporabite kot priročen undo.

2.korak: barve in kontrasti

Na sliki, ki jo tukaj obdelujem, to sicer ne pride v poštev, pri barvnih fotografijah je pa to pravilen začetek dela. Večina starih slik namreč izgubi na kontrastu, tako da je igranje s photoshopovimi krivuljami (curves) zelo priporočljivo. Za lažje popravke in za manj izkušene uporabnike pa priporočam kar levels. Če bi to naredili šele na koncu, bi lahko spet prišle na dan razlike med obdelanimi in ne obdelanimi deli slike, ki se jih boste ves čas trudili prikriti.

3. korak: lažji popravki

V roke vzemite healing brush in popravite tiste dele, kjer okoli poškodbe ni velikih razlik v tonaliteti slike. S tem bo ponavadi slika že bistveno boljša, kot je bila na začetku. Vendar pa se healing brush zelo slabo obnese tam, kjer je na enem robu poškodbe slika recimo zelene barve, na drugem pa rdeče. V tem primeru raje sezite po clone stampu. Tu bo grafična tablica res pokazala svojo moč. Poskusite si zamisliti, kakšni naj bi bili pravilni prehodi barv in kako naj bi se detajli ohranili tam kjer jih ni in jih na novo narišite tako, da izbirate različna področja, iz katerih kopirate. Na koncu je dostikrat treba uporabiti še čopič in kakšno stvar ročno narisati. Tudi tu je kontrola prosojnosti bistvenega pomena, sploh če rišemo na robu las. Tam so vedno največje težave. Pomagajte si tudi z blending mode od orodij. Marsikdaj, ko želim potemniti del slike, to naredim tako, da izberem malo temnejši odtenek barve, dam blending mode na darken in rišem čez (tablica obvezna zaradi kontrole pritiska).

Včasih lahko pride prav tudi simetrija slike. Če recimo manjka eno oko, lahko včasih kar kopiramo drugega in ga prezrcalimo (ne prezrcalite notranjosti očesa, da ne bo kdo škilil).

Nekateri robove popravkov kar direktno zameglijo z blur toolom, vendar oko hitro opazi tamkajšnje pomanjkanje detajlov in granulacije (oz. šuma), zato taka slika izpade nenaravno. Bistveno boljši rezultat boste dobili, če boste vse te popravke risali na nov layer in z masko kontrolirali prehod. Če boste vseeno kje kaj zameglili, ne pozabite povrniti granulacije. Zelo nenaravno je, če je sredi obleke, slikane z zelo zrnatim filmom, neko področje popolnoma gladko.

4. korak: lažje je zgraditi novo hišo kot adaptirati preveč poškodovano

Isto velja za sliko. Če je recimo neka roka popolnoma uničena, bo dosti boljše, da naredite neko novo sliko roke v enakem položaju in jo zmontirate gor. Pri slikanju pazite na perspektivo! Seveda jo postavite v nov layer, s free transformom popravite velikost in rotacijo, uredite kontraste, potem pa z masko naredite lep prehod od nove roke do stare slike. Če se vidi vsaj približne sledi originalne roke, bo delo lažje. V nasprotnem primeru je treba imeti kar nekaj občutka za razmerja. Nemalokrat se zgodi, da ustvarite preveliko roko. Če pač toliko časa gledate v tisto sliko se na čudno razmerje hitro navadite, tako da postanete neobjektiven sodnik. V takem primeru je dobro, če po končanem delu nekoga, ki slike še ni videl, vprašate za mnenje. Marsikdaj bo tak neodvisen opazovalec hitro opazil da je roka napačne velikosti, preveč kontrastna, v čudnem položaju...

Kakšen prijatelj, ki se ukvarja s slikarstvom, bo znal povedati tudi, če smo recimo na obleki pravilno speljali gube. Vsekakor pri takem delu zelo koristi imeti vsaj malo žilice za slikarstvo. Jaz sem bil žal vedno antitalent in sem se zato z obleko največ mučil.

5. končni pregled

Na koncu preverite, da je granulacija na celi sliki enaka, da se nikjer ne vidi čudnih prehodov, še enkrat preverite barve... in pojdite spat. Ura bo verjetno že zelo pozna.

6. Še zadnji nasveti

Ne varčujte z layerji! Vsako večjo spremembo delajte na novega, tako da imate lahko tudi več različic, ki jih med seboj primerjate. Tudi za vzpostavitev prejšnjega stanja pridejo zelo prav. Ko postane slika prevelika, vklopite vse, ki naj bi bili vidni, ustvarite novega in v meniju s stisnjeno ALT tipko izberite merge layers. Tako bodo vsi originalni ostali, na novem pa se bo izrisala slika, ki jo v tistem trenutku vidite. Skopirajte jo v novo datoteko (ali pa enostavno zbrišite vse spodnje layerje in posnamite datoteko z novim imenom) in od tam nadaljujte. Pri tej sliki mi je bilo žal, da tega nisem naredil.

Dajte jim tudi primerna imena... ko jih nastane 30 je zelo nepregledno, če se imenujejo "layer1, layer2, layer3...".

7. Pojejte potico

Babica bo verjetno zelo hvaležna, da ste ji obnovili spomin na otroštvo.