Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Poročna fotografija?

02.01.2011 17:33

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

Na najpreprostejši način povedano je naloga poročnega fotografa ohranjanje spominov. Spominov na poročni dan, spominov na emocije, spominov na celoten dogodek, ki se ga je par veselil in vanj vložil nekaj mesecev napornih priprav in organizacije. Skozi čas, ko tečejo leta spomin bledi in ostajajo le trenutki ujeti v fotografijah. Prav v tem tiči velika odgovornost, ki jo prinese s seboj poročna fotografija. Pri tem pa ima vsak poročni fotograf lastno predstavo o svoji vlogi tistega, za par usodnega dne. Vsak to vlogo odigra na svoj tipičen, edinstven način. Ne glede na karkoli pa je glavna prioriteta poročnega fotografa, da paru omogoči uživanje v dnevu njunih sanj, ter da bo držal obljubo, ki jima jo je dal: ohraniti poročnemu paru neprecenljiv spomin.
Poročna fotografija se prvič pojavi po letu 1840. Tedaj še ni imela komercialnega pridiha, želja po ohranjanju spomina na poročni dan, pa je bila nedvomno prisotna. Celotno fotografiranje je ostalo, zaradi omejitev tedanje fotografske opreme, ki je narekovala način fotografovega dela, zaprto za štirimi zidovi v fotografskih »studiih«. Ozadja za portrete so fotografi, pogosto izvirajoči iz slikarstva, narisali kar sami.
Ideja, skozi fotografijo ohraniti več kot le zgolj studijske portrete v poročnih oblekah, se pojavi po drugi svetovni vojni. Fotografska tehnologija je občutno napredovala, porok je bilo v tem času v izobilju. Na ulicah so se pojavili »naključni poročni fotografi«, ki so bili predvsem brezposelni vojni fotografi in še cel kup drugih ljudi, ki so bili brez dela in brez stalnega vira dohodka. Z majhnim in relativno poceni fotoaparatom v roki, kompaktno bliskavico in zavojčkom ali dvema filma v žepu, so se brez predhodne najave ali dogovora pridružili poročnemu dogajanju, ter upali, da bosta mladoporočenca po poročnem dnevu voljna fotografije odkupiti.
Čeprav so bili rezultati tovrstnega fotografiranja sila skromni, so bili dovolj velika konkurenca, da so studijske fotografe prisilili v delo na terenu. Poskušajoč čim bolj približati se studijskim pogojem dela, so na poročne lokacije tovorili težko in okorno studijsko fotografsko opremo. Zaradi pretežne uporabe fotoaparatov z dragimi filmi večjega formata so bile fotografije, tudi tiste »naključno ujete« skrbno kadrirane in pripravljene.

Vendar se je poročna fotografija, v zadnjem desetletju ali dveh, pričela korenito spreminjati. Čeprav je še zmeraj kar nekaj parov, ki si želijo v spomin tradicionalne, postavljene fotografije, pa je vedno več tistih, ki si želijo drugačne fotografije. Takšne, ki niso podobne fotografijam njihovih staršev.
Fotoreportaža! Čeprav še zmeraj dokaj nov izraz v svetu poročne fotografije, se tovrsten način fotografiranja vedno bolj uveljavlja in uspešno kombinira z zanimivimi, sproščenimi portreti. Gre za način fotografiranja, pri katerem fotograf ne deluje kot režiser posnetka, temveč veliko bolj kot opazovalec, katerega cilj je iskati in ujeti naključne trenutke lepote, sproščenosti in veselja.
In še ena značilnost poročne fotografije, ki se v zadnjih letih, v veliko zadovoljstvo poročnih fotografov, vedno bolj izrazito kaže: pari vse pogosteje in v večjem obsegu fotografu puščajo prostor za kreativno pobudo. Tako glede zvrsti fotografij kakor tudi izbire kraja za poročne fotografije. Tak način dela odvrača od fotografovega padca v utečeno in dolgočasno rutino, ter motivira kvalitetno delo.

V odstavkih ki sledijo, ni moj namen razglabljati o načinih in razmislekih za izbor (primerne) fotografske opreme. Tudi ne govoriti o objektivih, goriščnicah, zaslonkah, ISO-tu, časih ekspozicije, RAW zapisu ter učinkih, ki jih imajo na videz in izraznost končne fotografije. Vsak fotograf, ki se želi podati v svet poročne fotografije, mora imeti te pojme razčiščene, kakor mora imeti jasno in predvsem lastno predstavo o tem kakšna oprema je za to zvrst fotografije potrebna. Moj namen je veliko bolj omogočiti kratek vpogled v svet poročne fotografije, kot sem ga imel priložnost sam spoznati.
Poročna fotografija se od drugih tipov fotografije razlikuje po načinu hitrega menjavanja lokacij (in posledično tudi svetlobnih razmer), medtem ko kot fotograf poskušaš fotografirati ljudi pri medsebojni interakciji. Pritisk na fotografa je lahko, medtem ko pripravlja mladoporočenca za fotografijo s starši, prijatelji, sorodniki, naravnost izreden, saj tudi sto ali več žejnih in lačnih svatov čaka, da jih bo par pospremil do polnih miz prigrizkov in kozarca vina.
Pa vendarle zunanji pritisk, ki ga fotograf občuti s strani gostov, čakajoč na konec fotografiranja, ni nič v primerjavi z nekim drugim strahom, zakoreninjenim nekje globoko v notranjosti, ki kakor nevidno breme pritiska na prsi. Strah izvira iz skrbi, da bi skozi poročni dan zamudil tisti čarobni, neponovljivi trenutek, ki se nikoli več ne bo vrnil, za par pa bi bil tako dragocen.

Seveda pa tukaj niso samo napori in strah. Če bi temu bilo tako bi le redko kdo na daljši rok zmogel tovrstno fotografijo. Tukaj je intimnost in vznemirjenje nevestinih jutranjih priprav, ljubeč poljub prispelega ženina, ritualnost poročnega obreda, veselje in smeh poročne zabave, radost na nevestinem obrazu in hvaležnost v njenih očeh ob prvem pogledu na fotografije... To so stvari, ki dajejo poročni fotografiji edinstvenost med fotografskimi zvrstmi.

Pred poroko

Fotografiranje poroke se začne že mnogo pred poročnim dnem. Začne se s prvim kontaktom in prvim srečanjem s parom. Na teh predporočnih srečanjih se s parom spoznamo, ter si predstavimo želje glede poročnega dne, poročnih fotografij. Tudi fotograf mora na tem mestu jasno predstaviti svoj način dela. Paru je potrebno iskreno povedati kaj od želja je mogoče realizirati, kaj pa zaradi časovne stiske ali drugih okoliščin najbrž ne bo mogoče, ter podati ustrezne alternative. Tako tudi par bolje spozna fotografa, ustvari se določena mera zaupanja v fotografa in to mnogokrat pripomore k boljšemu in bolj sproščenemu vzdušju na poročni dan. Lahko si mislite, da je za par vendarle dokaj neprijetno na svoj najbolj intimen dan sprejeti medse popolnega tujca, ki je nato prisoten prav ves dan. Pa še tisti aparat nevesti ves čas moli pred nos.
Prav tako je, v kolikor so še nepoznane, zelo priporočljivo predhodno obiskati lokacije poročnega dogajanja. Tako se dobi predstava o tem, kaj fotograf pričakuje, kakšne so omejitve glede fotografije, ter kakšne težave lahko nastopijo. Vredno si je vzeti čas in že kar takoj na licu mesta poiskati tudi ustrezne rešitve in za fotografije primerna mesta. Za zanimivimi motivi in lokacijami za fotografiranje se vedno razišče tudi bližnja okolica. Če se takšen ogled opravi skupaj s parom lahko v poročne fotografije stečejo tako vaše kot tudi ideje para.

Zadnji del fotografovih priprav na poroko je veliko bolj samoten in se ne navezuje na neko točno določeno poroko. Gre za pregledovanje spletnih strani drugih fotografov, analizo zakaj so naredili tako, kako so naredili in ali lahko kaj podobnega vključim tudi v svoj način in stil fotografiranja. Da ne bo pomote ne govorim o kopiranju drugih fotografov, temveč o iskanju novih idej in iskanju načinov, kako jih uspešno vključiti v neko drugo okolje ali kontekst.
Poleg tega, recimo temu »kreativnega dela priprav«, je tukaj še povsem tehnični del. Napolniti baterije, izprazniti pomnilne kartice, očistiti objektive... Glede opreme ni kaj dosti ugibati. Ne glede na izbranega proizvajalca naj bo toliko dobro, da si opremo lahko privoščite, brez da bi zaradi tega odpadel letni dopust na obali z otroci.

Osebno sem uporabnik Canonovega sistema. Moje glavno delovno orodje je EOS 5D MkII, ter nekaj zum in fiksnih objektivov z goriščnicami od 12mm do 200mm in praviloma konstantno zaslonko f/2,8. Seveda je poroko mogoče fotografirati tudi z manj kvalitetno (in bistveno cenejšo) opremo. Je pa v tem primeru potrebno poznavati omejitve, ki jih oprema nosi s seboj, se temu ustrezno prilagoditi, ter tu in tam skleniti tudi kakšen kompromis.
Nazadnje, vendar nič manj pomembno, je potrebno pomisliti tudi na to, kako se kot fotograf obleči. Zavedati se je potrebno, da je poroka svečan trenutek. Svatje so urejeni, v svečanih oblačilih. Temu primerno naj bo oblečen tudi fotograf. Eni izmed porok se je pridružil fotograf, ki je prišel v športnih copatih, jeans hlačah, v beli kratki majici z velikim kričečim napisom in športnimi sončnimi očali na nosu. Verjetno ne rabim omenjati da je moteče izstopal iz druščine. Še več s svojimi oblačili je bil moteč tudi na prenekateri fotografiji, kjer se je po naključju pojavil v kadru.
Praviloma ni potrebna zapeta obleka, srajca in tesna kravata (razen, če je par izrazil takšno željo). Temne hlače in nevpadljiva srajca, udobni (elegantni) čevlji... To bo dovolj, da fotograf iz druščine svatov ne izstopa kot tujek in se lepo pomeša med ljudi.

 

 

Sedaj pa se posvetimo fotografskemu dogajanju na dan poroke.

Naj se srečni dan prične. Že zjutraj! In tukaj se pojavi prva dilema poročnega para ali je res potrebno imeti fotografijo neveste v jutranjem plašču in z navijalkami v laseh? Ali pa fotografijo v spodnjem perilu, ob že tako vseprisotni nervozi, medtem tri družice vztrajno poskušajo na nevesto spraviti nekoliko preozko poročno obleko? Pa fotografije ženina? Odpetih hlač, odvezane kravate in z nogavicami v rokah? Odločno trdim: DA!
Ena izmed najboljših odločitev, ki jih lahko par sprejme je, da dovoli fotografu prisostvovati temu dogajanju. Prisotnost ob nevestinih pripravah na poroko je del, ki ga je najzabavneje fotografirati in porodi marsikaterega izmed najboljših posnetkov nenazadnje je to začetek sanjskega dne. Veselje, razburjenje, smeh, pričakovanje je le del emocij, ki čakajo, da se jih ohrani v lepem spominu. Da pa bo spomin resnično »lep« želim dati nevestam še nekaj napotkov glede izbora prostora v katerem se bodo urejale in oblačile.
Pripravite in tudi dekorirajte prostor v katerem se boste pripravljale z enako skrbnostjo, kot ste jo namenile tudi drugim poročnim lokacijam. V tem prostoru bodo nastajale vaše fotografije. Izberite sobo z dovolj dnevne svetlobe. V primeru da sončni žarki svetijo naravnost v sobo so na oknih dobrodošle svetle, prosojne zavese, ki nekoliko omehčajo direktne sončne žarke. V nasprotnem primeru, če je soba temna in nimate drugega primernega prostora, razmišljajte romantično in bodite kreativni. Soba polna prižganih sveč ali lučk za praznično (božično) razsvetljavo lahko ustvari krasen ambient.
Na poročni dan naj v sobi ne ležijo naokoli jeans hlače, športni copati in druga oblačila, ki nimajo pomena za poroko. Lepo je videti viseti poročno obleko na obešalniku, ležati naokoli poročne čeveljce in druge s pripravami povezane stvari... Nekoliko manj privlačno pa izgledajo zraven njih škatle za čevlje, nosilne vrečke ali kup otroških igrač. Takšne stvari ne spadajo ne v sobo, niti na poročno fotografijo. Tudi šopek rož v vazi lahko zgleda čudovito, medtem ko v kotu sobe, zavit v ovojni papir, prav nič ne doprinese k vzdušju.
Še opozorilo vsem, ki boste morda kdaj imeli priložnost fotografirati poroko sorodniku, prijatelju, ali pa boste zašli v te vode... Ob pripravah bodite do neveste spoštljivi in uvidevni. V kolikor je nevesti neprijetno stati pred vami v spodnjem perilu ter vas prosi, da stopite pred vrata (še bolje če to opazite in storite že sami) - ne jemljite tega osebno. Gre za nevestino privatnost in dobro počutje. Nikoli ne posnemite fotografije, ki bi jo prikazala v manj kot najboljši luči ali, bog ne daj, zaradi katere bi nevesti ob pogledu na fotografijo lahko bilo nerodno ali celo neprijetno. Seveda velja enako za ženina.

Usodni »DA!« Nevesta je urejena. Sorodniki tekajo naokrog, se pripravljajo, nosijo sem ter tja prigrizke, polirajo kozarce. V zraku je čutiti razburjenje. Kakor bi opazoval čebele, potem ko nekdo dregne v panj. V daljavi se zasliši hupanje prihajajočega ženina. Po vsej hiši zastane dih. Hitro pred dveri in narediti nekaj fotografij čakajočih svatov in iz avtomobila izstopajočega ženina. Nevednež je židane volje, a menda že sluti, da bo moral zabijati žeblje, zlagati tlakovce, delati drva in se otepati prenekatere »lažne« neveste, preden bo končno uzrl izvoljenko. Hitro menjavanje lokacije, zornih kotov in goriščnic bo koristilo pestrim fotografijam dogajanja. Treba pa je paziti tudi na lastno varnost, da ne postanete žrtev naokrog letečih polen. Verjemite, preverjeno boli.
Ženin, po bolj ali manj uspešno opravljenih nalogah in šrangarjem plačani »odškodnini«, naposled le odpelje svojo bodočo ženo pred oltar.
Pri matičarju in v cerkvi lahko nekaj trenutkov pogovora z matičarjem in župnikom prihrani nekaj nejevolje. Kratek stisk roke, osebna predstavitev ter vprašanje po morebitnih omejitvah gibanja po prostoru, jo praviloma odpravi. Naredite kakšno testno fotografijo in nastavite aparat.
Mnogi fotografi govorijo o tem, da se je med poročnim obredom potrebno držati v ozadju, ter uporabljati daljše goriščnice. Ja, se strinjam. Če že ne v celoti vsaj deloma. Zelo imam rad fotografije narejene nekoliko bolj od blizu in s široko kotnim objektivom. Zato si takoj na začetku obreda, ter kasneje ob izmenjavi prstanov in poljubu, dovolim stopiti nekoliko bliže, ter narediti tudi nekaj takšnih (in drugačnih) fotografij. Če vam potek obreda ni toliko domač je takoj na pričetku obreda tudi primeren čas, da se naredi kakšno fotografijo z »ribjim očesom« iz balkona (tam kjer so orgle), saj prstani in poljub zagotovo še niso na vrsti.
Čeprav je obema obredoma skupno, da je svetlobe premalo, pa vendarle med civilno poroko pri matičarju in cerkveno poroko obstaja pomembna razlika. Medtem, ko cerkvena poroka traja kakšno uro in ja časa za iskanje dobrega mesta za posnetek ter prostora (praviloma) na pretek, je situacija pri matičarju ravno nasprotna. Prostor je v primerjavi s cerkvijo manjši, obreda samega pa je konec v pičlih desetih minutah. Zbranost in hitro delovanje je zato neobhodno za dober končni rezultat. Pomembno se je izogibati uporabi bliskavice in delati zgolj z obstoječo (ambientalno) svetlobo. Namesto bliskavice uporabljajte visok ISO in svetlobno močen objektiv.
Neizkušen fotograf lahko pri fotografiranju naredi tudi nekaj drugih banalnih napak, zaradi katerih lahko ostane tudi brez nekaterih pomembnih fotografij. Zato:
1) Po izmenjavi prstanov ne pogledovati na ekranček ali je ekspozicija in ostrina posnetka v redu. Zamudili boste poljub!
2) Ob odhodu iz svečanega prostora oz. cerkve ne pozabiti nastaviti nižje vrednosti ISO. Kaj lahko se zgodi, da bodo posnetki metanja riža zaradi preosvetljenosti neuporabni.
3) Če fotografirate z bliskavico bodite pozorni na sinhronizacijski čas.

Bolj ali manj formalne fotografije.

Praviloma sta tukaj prisotni dve vrsti fotografije: skupinske fotografije, ter fotografije mladoporočencev samih. Skupinske fotografije so zagotovo tiste, ki sodijo med najbolj formalne fotografije dneva. Seveda naj bodo kljub temu kar se da sproščene, kar pa je v veliki meri odvisno od dinamike poroke in svatov samih. Tukaj je zaželena pomoč poročnega para, ki svate najbolje pozna, ter jih po skupinah (seveda tudi vse hkrati) povabi, da se z njima fotografirajo.
Pri individualnih portretih mladoporočencev je potrebno večkrat biti izviren pri iskanju za fotografiranje primernega mesta. Ni na vsaki poroki v bližini čudovitega razgleda, cvetočih parkov, zanimive arhitekture in primernega vremena. Zato je potrebna kreativna uporaba zornih kotov, objektivov in globinske (ne) ostrine. Vse z namenom v omejenem okolju paru zagotoviti raznolikost njunih fotografij. Pri tem pa portretiranje ne pomeni samo fotografija neveste in ženina skupaj. Kadar se pojavi skozi dan nekaj prostega časa, se lahko takšno priložnost izkoristiti tudi za samostojen portret. Sicer pravila, kdaj naj bi se opravilo portretiranje, ni. Včasih se bo to zgodilo pred uradnim delom, včasih tik za njim, včasih pa bo v celoti zmanjkalo časa in bodo fotografije nastajale spontano skozi dan - malo tu, malo tam. Zavedati se je pa treba in paru dati tudi jasno vedeti, da sproščene fotografije zahtevajo nekoliko več časa.
Na poročni dan se stvari lahko nepredvidljivo spreminjajo. Priporočljivo je imeti v mislih nekaj mest, kjer se lahko s parom naredijo fotografije. A ne se zanašati zgolj na to. Prilagodljivost okoliščinam je pomembna vsaj toliko, kot je pomembna dobra priprava.
Napotki, ki jih dajem paru ob portretnem fotogafiranju, so praviloma zelo ohlapni. Le redko kdo si želi detajlnih napotkov kako stati in kam gledati. Fotografije v tem primeru lahko izpadejo tudi dokaj »nastavljeno«. Namesto tega paru dajem napotke v smislu: »Pojdita po tej potki sproščeno nekajkrat sem ter tja« ali »objemita se, ter si namenita topel pogled ali nežen poljub«... Če se nikakor ne moreta sprostiti, naj se ženin usede na kakšno klop ali stopnico, nevesta pa s hrbtom obrnjena k ženinu nekoliko niže, njemu med noge. Zapreta naj oči, ženin pa se nevesti toliko približa, da začuti njegov dih na licih, morda jo lahkotno poljubi. Naj se skoncentrirata na sapo drug drugega, začutita nežen dotik.
Namen teh fotografij je, da prikažejo zaljubljenost para na poročni dan, da fotografije delujejo naravno, da je dogajanje na njih umirjeno. Osebno nikoli ne prakticiram oz. delam posnetkov, na katerih se poročni par skriva za ali lovi okoli debelega drevesnega debla in podobno. Takšne fotografije se zdijo »nenaravne« z vidika pričakovanega vedenja para, ter vzdušja, ki je prisotno na poročni dan. Na drugi strani pa deblo, ki je pogosto med mladoporočencema, ustvarja med njima optično ločnico.

Feeeštaaa!

Privoljenja so bila izrečena, solze sreče potočene, najboljše želje izrečene. Dan se preveša v večer. Odhajamo na zabavo. Ob prihodu hiter pregled kje se bo vse skupaj dogajalo, nekaj fotografij dekoracije, dvorane, jedilnega lista, namestitev dislocirane bliskavice... Gostje se posedejo, nakar se kaj hitro najde govorec, dva, ali trije... Govorci so paru praviloma blizu in govori pogosto povzročijo emocionalne odzive para, družine in drugih svatov. Po uvodnih govorih je čas za stranišče, požirek pijače in prigrizek. Od tukaj naprej se nato fotografski tempo nekoliko umiri, časovnega pritiska ni več. Sem zgolj še opazovalec dogajanja, ki s fotografskim aparatom, brez slehernega usmerjanja para beleži zanimivo dogajanje. Vse za kar še prosim poročni par sta poročna prstana, da naredim zanimiv makro posnetek.
Predvsem, če je v prostoru prisotna prijetna ambientalna svetloba, jo poskušajte uporabiti na fotografijah. Uporabljajte objektive z zaslonko od f/1,2 do f/2,8 ter visok ISO v kombinaciji z indirektno uporabo bliskavice, ki naj samo rahlo osvetli najtemnejše dele fotografije. Usmerite jo v strop ali v steno. Če imate v ozadju vir svetlobe (npr. luči muzikantov), bo merilec svetlobe v fotografskem aparatu narobe ocenil situacijo in fotografije podosvetljeval. Da se temu izognete priporočam fotografiranje v ročnem načinu.
Fotografije, ki jih na zabavi ne kaže zamuditi so: govori bližnjih, prvi ples mladoporočencev, fotografije plesočih staršev, prič in gostov na sploh, razrez torte, ženinovega »pridobivanja« podvezice, met poročnega šopka in podvezice, ter dogajanje ob raznih animacijskih igrah.

Napotek bodočim mladoporočencem.

Dovolj zgodaj pričnite razmišljati o tem, ali boste najeli poročnega fotografa. Oglejte si fotografije fotografov v njihovih spletnih galerijah. Izberite nekaj tistih fotografov, katerih fotografije so vas pritegnile. Po prejemu ponudbe se, s fotografi ki so poslali za vaš žep še sprejemljive ponudbe, dogovorite za srečanje. Svetujem, da se za fotografa ne odločite po srečanju z zgolj prvim fotografom. Saj tudi avtomobila najbrž ne bi kupili že kar po prvi testni vožnji, brez da bi pred nakupom preizkusili še kakšnega drugega, tretjega... Le tako boste pridobili celovito podobo potrebno za odločitev, ki bo na koncu zagotovo pravilna. Izberite fotografa, ki bo odkrit, se ne bo izmikal vprašanjem, bo seriozen in se boste tudi sicer v njegovi bližini počutili sproščeno. Nenazadnje vas bo spremljal na vaši poroki. Za konec mi ne preostane več drugega kakor da vsem, ki se bodo kdaj imeli priložnost poizkusiti v poročni fotografiji, želim veliko uspeha in lepih fotografij. Bodočim mladoporočencem pa želim nepozabno poročno dogodivščino, ter zakon poln sončnih dni.

Gregor Gomboc

 

Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si

 

 

 

 
 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com