Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

S kolesom in digitalcem po Afriki - 1.del

13.12.2004 13:58

avtor: Gregor Födransperg – Fedr

S kolesom po Afriki

 

Kolesarska potovanja so me že dodobra zasvojila. Pred letom in pol sem nesrečno zaključil enoletno kolesarsko potovanje okrog Sredozemlja (skrivnost zaključka in ostale podrobnosti s potovanja si lahko preberete v knjigi Kilometri Sredozemlja), poleti sva z Moniko v enem mesecu prekolesarila dobršen del Balkana, v začetku oktobra pa sem poletel v Cape Town in se namenil v smeri sever, severovzhod. Cilj: Kilimandžaro.

Na vseh kolesarskih potovanjih me spremlja tudi Olympusov digitalni fotoaparat. Sredozemlje sem poslikal z malim c-1, ki je bil darilo ljubljanskega Fotoformata in ki je z 1,3 megatočkami zadostoval za precej fotografij v moji knjigi. Kasneje sem pričel sodelovati direktno z Olympusom in za na Balkan so mi posodili c-60, majhen a izredno zmogljiv aparat, za potovanje po Afriki pa so mi namenili še bolj resen model, c-5060 Wide Zoom, z zavidljivim 27-110 milimetrskim zoomom. Zraven so mi posodili kopico dodatne opreme: podvodno ohišje, širokokotni in tele konverter, ter na potovanju nadvse pomembno rezervno baterijo.

 

 

Cape Town in Table Mountain

 

Poleg digitalnega imam s seboj tudi klasični fotoaparat z dia filmi, Garminovo GPS napravo, prenosni računalnik in image tank z zmogljivostjo 40Mb, na katerega lahko fotografije shranim direktno s spominskih kartic. Vse skupaj je varno spravljeno v Lowepro DryZone nahrbtnik, ki je povsem nepremočljiv, kar sem že preizkusil med celodnevnim kolesarjenjem po dežju, baje pa na vodi tudi plava, česar pa zaenkrat še ne nameravam preizkusiti.

Prvotno sem nameraval do vznožja Kilimandžara prikolesariti okrog božiča, pot pa naj bi me vodila predvsem po obali Indijskega oceana čez Južnoafriško republiko in Mozambik, nato pa ob jezeru Malavi do Tanzanije. Kmalu sem načrt spremenil in se odločil obiskati državico Lesotho, nato pa po bolj celinski poti proti Kilimandžaru nadaljevati čez Zimbabve. Pri Viktorijinih slapovih me čaka svojevrstno božično darilo, saj se mi bo ravno na božični dan pridružila Monika in skupaj bova kolesarila naprej proti najvišji gori črne celine, na katero se nameravava povzpeti v februarju.

 

 

Mobilna pisarna

 

Južna Afrika

 

V Cape Townu sem sestavil kolo, priključil prikolico in pričel s kolesarjenjem. Najprej sem si ogledal celotni Rt dobre nade, ki se razteza kakšnih 70 kilometrov južno od Cape Towna, nato pa sem začel zmanjševati število kilometrov, ki me še ločijo od Kilimandžara.

Prvih tisoč kilometrov sem potoval po obali Indijskega oceana, kjer se nizajo lepi in zanimivi kraji, kjer imajo izredno pestro ponudbo razno-raznih adrenalinskih športov, od skokov s padalom v tandemu, kanjoninga, gorskega kolesarjenja, pa do najvišjega skoka z gumico (bungee) na svetu.

Peljal sem čez most nad reko Bloukrans, z 216 metri najvišji most Afrike in eden najvišjih mostov na svetu. Naslednji dan sem se iz kraja Storms River v avtu vrnil na most in skočil z njega. To je najvišji skok z gumico na svetu: padaš približno 160 metrov  in v sedmih sekundah dosežeš hitrost 130km/h. Sledijo še trije omembe vredni odboji, nato pa obvisiš na gumici in počakaš, da pote pride reševalec, medtem, ko ti adrenalin kar vre iz ušes. Neverjetna in nepopisljiva izkušnja.

V kraju Port Elizabeth sem zavil v notranjost in se podal proti mali državici Lesotho, kjer sem se srečal s tisto pravo Afriko. Pred tem sem prevozil dolge stotine kilometrov province Eastern Cape, kjer leži le nekaj ogromnih farm, vsa zemlja pa je, tako kot drugje v Južni Afriki, ograjena. Ker se s ceste ne da zaviti v grmovje, je izredno težko taboriti na divje, saj se med cesto in ograjo iz bodeče žice le stežka najde dovolj grmovja, da se vanj skrije šotor.

Dvakrat sem se zatekel na ogromne kmetije ob cesti. Na vrhu prvega višjega, 1438 metrov visokega prelaza Nico Malan, me je farmer Trevor kar sam povabil, naj prespim v njegovi hiši in delim večerjo z njegovo družino. Drugič sem zavil na kmetijo ob cesti in vprašal, če na njihovi zemlji lahko postavim šotor. Burski farmer me je nastanil v hišo za goste in mi postregel s koristnim nasvetom: na potovanju po Afriki potrebuješ le dve stvari, biblijo in sliko Nelsona Mandele!

 

Bližnja srečanja mokre vrste

 

V mestecu Hermanus je napočil čas za prvo testiranje podvodnega ohišja. Odločil sem se namreč za soočenje z velikimi belimi morskimi psi. Na Olympusu so mi zabičali, da moram pred vsakim potopom ohišje najprej stestirati prazno in bazen mladinskega hotela je bil v zgodnjih jutranjih urah, ko sem čakal na prevoz, kot nalašč za to. Tesnila sem namazal s silikonsko mastjo in ko sem ohišje potopil v bazen, me je kar malo stisnilo ob misli, da ga bo voda premagala. Ampak bojazen je bila odveč in ohišje je brez težav prestalo test in nato še resnejšo preizkušnjo v morju.

Kombi nas je četverico pobral ob 6:15 in nas odpeljal v pol ure oddaljeni Gansbaai, svetovno prestolnico velikih belih morskih psov. Sredi zaliva leži Seal Island, otok, na katerem živi 50 tisoč tjulnov, ki so poglavitni vir prehrane velikih morskih psov.

Pred vkrcanjem na ladjo moraš seveda podpisati formular, ki organizatorja odreši vsakršne odgovornosti v primeru kakršnekoli nesreče. Že takrat se je kapitan naše ladje Frank zapičil v mojo rdečo kapo. Si to kupil v Južni Afriki? Ja, saj sem vedel, da ne, takih kap se pri nas ne dobi. Izkazalo se je, da je zagrizen navijač Ferrarija in kar s težkim srcem sem mu zaupal, da mi ni kaj dosti do formule 1 in da sem kapo dobil od Olympusa, ki je postal Ferrarijev sponzor.

Izpluli smo v zaliv, se zasidrali na kraju, kjer je Frank ocenil, da imamo dobre možnosti za srečanje z morskimi velikani, in njegovi trije pomočniki so v vodo začeli metati zmleta ribja jetra, ki naj bi privabila morske pse. S Frankom sva stala na ograjeni strehi ladje in vprašal sem ga, kako jih bomo opazili, bomo videli plavuti? Zasmejal se je in odgovoril, da je to le v Hollywoodu, da bomo videli senco v vodi, saj morski psi plavajo tik pod gladino. Zaupal mi je, da so največji, čez 4 metre dolgi morski psi preveč izkušeni in nezaupljivi, da bi prišli blizu ladje, najmanjši zaradi majhne velikosti niso zanimivi, torej preostanejo morski psi srednje velikosti, ki so ravno prav veliki in še vedno dovolj radovedni, da se veselo poigravajo z nastavljeno vabo.

Nastavili smo vabo, nataknili maske, se vrgli v vodo, ki je bila s 14 stopinjami ledena, in čakali, da nam je kapitan dal znak, da se potopimo in gledamo v smeri boje z vabo. V kletki je prostora za 4 ljudi in tik preden sem skočil vanjo, mi je Frank prišepnil: »Postavi se čisto na desno in ne sprašuj zakaj!«

Ko za vabo pridivja ogromen morski pes z razprtim gobcem, se oddaje na Discovery channelu zazdijo kot risanka za otroke, tukaj gre pa zares. Ko je prišel največji izmed radovednežev, je Frank vabo vodil tako, da je z gobcem zavil tik pred kletko, s telesom pa je treščil obnjo, v desni kot! Občutek ob tako bližnjem srečanju je bil nepopisljiv, in predvsem prehiter za neizkušenega podvodnega fotografa.

Ko sem se kasneje Franku zahvalil za nasvet, se je zasmejal in odgovoril, da ribari za mojo kapo. Bil je zelo trdovraten in na koncu sem mu obljubil, da mu jo bom po končanem potovanju poslal iz Nairobija.

 

 

Veni …

 

 

vidi …

 

 

vici.

 

Ronnie's Sex Shop

 

Med predajo fotoaparata mi je Olympusov Miha svetoval, verjetno v šali, da če mi zmanjka silikonske masti za podvodno ohišje, jo zlahka nabavim v vsakem sex shopu. Ker poleg ohišja dobiš le simbolično tubico osmih gramov masti, sem se že po kopanju z morskimi psi zasekiral, da mi bo masti zmanjkalo. Ko sem v mestecu Swellendam na steni mladinskega hotela med lokalnimi znamenitostmi videl napis Ronnie's Sex Shop, sem se spomnil Mihovih besed in menedžerja Bruca hitro vprašal, kje se le-ta nahaja. Približno 40 kilometrov proti severu, torej izven moje smeri, mi je odgovoril, nato pa mi je povedal še zgodbico o njem.

Ronnie je lastnik majhne trgovinice in obcestnega bara sredi divjine in nekega dne se je prijatelju pritoževal, da mu posel ne cveti ravno. Prijatelj, ne-bodi-ga-len, je v roke vzel sprej z rdečo barvo in poleg napisa Ronnie's Shop enostavno dopisal Sex. Ronnie's Sex Shop je hitro prerasel v lokalno legendo in v sedaj kultni bar se vozijo motoristi iz cele province Western Cape, pa tudi tuji turisti so ga izvohali in ga pridno obiskujejo. Torej ne bo nič s silikonsko mastjo, sem rekel Brucu, nakar mi je z zaigrano zgroženostjo zatrdil, da ga podrobnosti sploh ne zanimajo.

Na obisk pravega sex shopa sem čakal vse do kraja Mossel Bay na obali Indijskega oceana. Ko sem vstopil, sem prodajalcu povedal, da potrebujem tubo silikonske masti. Silikonske masti? Zakaj pa to potrebujete? Ja, za lubrikacijo, sem mu odgovoril. Zmajal je z glavo in rekel, da nima nobene silikonske masti. Kaj pa tile lubrikanti, sem pokazal na polno polico za njim? Ne, ne, vsi so na vodni osnovi, mi je zatrdil. Aha, sem si mislil, hvala Miha!

 

 

Pri afriških trnih makro funkcija ni potrebna

 

 

Gasilska

 

 

Pavijani so ena glavnih neprijetnosti afriških cest

 

 

 

 

Z vgrajenim 27-110mm zoomom lahko z iste točke dosežemo različne perspektive

 

 

Tele konverter je v Afriki še posebno dobrodošel pri srečanjih z divjimi živalmi

 

 

Na cesti

 

 

Sopotnik v Lesothu

 

 

Z Lowepro DryZone nahrbtnikom se tudi ob bazenu ni treba bati za fotografsko opremo

 

Dogodivščine z moje enoletne kolesarske odisejade po Sredozemlju si lahko preberete v knjigi Kilometri Sredozemlja, ki na 232 straneh vsebuje tudi 278 fotografij. Po 4999 SIT je naprodaj v vseh knjigarnah, boljših kolesarskih in fotografskih trgovinah, po posebni ceni pa jo je s plačilom po povzetju mogoče naročiti tudi na spletni strani ali po telefonu 031.66.33.53 (Monika).

Moje dogodivščine s kolesarjenja od Cape Towna do Kilimandžara lahko v obliki SMS dnevnika in tedenske reportaže spremljate na moji spletni strani.

www.fedr.net

 

 

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com