Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si
O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si
Budilka se je oglasila ob štirih. Ja, zjutraj. Ob petih smo zmenjeni za prevoz na letališče, gremo na otok Ko Lanta. Čakajo nas peščene plaže, toplo morje in nekaj izletov s hitrimi čolni.
Kot tisti, kateremu sledi skupina vstaneš z malo skrbi. Za prevoz smo zmenjeni ob 5h, toda ali bo šofer res prišel? Že doma sem preko agencije naredil rezervacijo, vendar nisem imel nobenega podatkov kdo pride. Plan B nam ostanejo taksiji, časa je dovolj.
Kot ob prihodu na Tajsko je bila tudi tokrat skrb odveč. Počasi se je treba navaditi, da imajo Tajci turizem v glavi. Čeprav jim gre vse na »Sabai, sabai«, pa kjerkoli si dogovorjen ure in plani držijo.
Do letališča je dobrih 30km. Če smo imeli prejšnji dan na isti cesti za nazaj v hotel popolen zastoj in kilometerske kolone, je ob tej uri cesta še prazna. Letališče Don Muang (DMK) je namenjeno predvsem azijskim nizko cenovcem. Formalnosti opravimo hitro. Vendar do terminala ni kratka pot, kar dobro da imamo zalogo časa.
Kot povsod v notranjih prostorih, tudi v letališki stavbi klima dela s polno paro. Kdor je jopico pustil v kovčku je odločitev krepko obžaloval. Tudi dolge hlače so še kako dobrodošle. Res neverjetno, kako radi imajo klimo na polno. Za nas, ki nismo vajeni hladnega pihanja je močno neprijetno. Končno v avion in gremo.
Let do letališča Krabi (KBV) traja uro in pol. Če sem bil pomirjen glede jutranjega prevoza na letališče, se mi je sedaj spraševalo, ali nas bo čakal šofer na tem letališču.
Tudi tokrat je bila bojazen odveč. Komaj se je začelo jutro, že smo na široki cesti. Pred nami je 100km vožnje do otoka Ko Lanta. Če bo šlo hitro bomo ujeli še zadnje minute za zajtrk v hotelu. Iz te moke ne bo kruha, šofer Tamin pove, da je do otoka Ko Lanta sicer samo 100km, vendar nas vmes čakata dva trajekta. Kar pomeni nekaj čakanja. In na koncu smo bili tri ure na poti. Vendar tako ali tako nismo imeli namen čimprej priti v hotel in ležati pod palmami. Na FotoPOTEPu naj se kaj dogaja in ja, imeli smo veliko zanimivostmi na poti. Le klima, klima! Tajcev ne moreš nikakor prepričati, da jo zmanjšajo. Ne v trgovinah, restavracijah, letališčih, avtobusih in sedaj v našem kombiju. Enostavno jo imajo zakodirano na, »full«. Kdor se še ni pripravil, da ima nekaj za ogrnit vedno s seboj, podobno kot dodatne objektiv za fotokamero, si proti mrazu in pihanju poizkuša pomagati na 100 in 1 način.
Tamin vozi hitro, zelo hitro. Na odprtih, praznih cestah vsi vozijo hitro, kar smo doživeli že v Bangkoku in na izletih po okolici. Seveda, če avto dovoli, saj se predvsem stari preobteženi tovornjaki komaj premikajo. Na Krabiju prometa še zdaleč ni toliko kot v Bangkoku in njegovi okolici. Promet je tekoč in vse gre na "Sabai, sabai", brez nam od doma poznane živčnosti. Po solidni dvo pasovnici se peljemo mimo nekaterih vasi. Dogajanje ob hišah, kot življenje je opazno drugače kot v prvih dneh, ko smo spoznavali Bangkok in vasi ter mesta na severu.
Južni delu Tajske, kamor spada provinca Krabi je že muslimanski. Budistov in njihovih templjev ni veliko. Ženske si s črnim ogrinjalom pokrivajo lase, vendar so na ulicah, smejijo se, nič ni narobe, če jih fotografiraš in celo vozijo zanimivo različico Tuk-Tuka.
Še eno zanimivost smo takoj opazili. Ni turističnih avtobusov, kombijev, hotelov. Na ulicah so sloni, uporabljajo jih za prenos težjih bremen.
Po uri vožnje pridemo do pomola in prvega trajekta. Na tabli piše Hua Hin Pier. Nekaj kolone je, a smo blizu zapornice, vode ter pomola kjer pristane trajekt. Odpremo vrata in v avto dobesedno puhne vroč, vlažen zrak. V bistvu nam celo paše, saj smo od klime vsi premraženi. V trenutku pritečejo otroci s košarami v rokah. Prodajajo sadje, oreške, pijačo. Lačni, žejni, z veseljem pokupimo nekaj vrečk in Tamin pravi, da smo jim naredili posel ter veselje za cel dan. Prave turistične sezone še ni in malo turistov gre na otok. Otok Ko Lanta tudi ne slovi kot neka večja turistična destinacija, zato smo mi zanimivost in atrakcija.
Zunaj je vroče, res pasje vroče. V avtu pa še vedno hladno, prehladno in paše malo pregreti telo od ledene klime. Sonce je močno in prav čutiš pikanje na koži. Brez kap in klobučkov ne gre. Hodim ob avtomobilih, ki so v vrsti za tajekt. So različnih letnikov, proizvajalcev in njihove ohranjenosti. Za nekaj njih niti ne vem kako lahko sploh še vozijo. Pleh cveti, kolesa so po strani, gume brez profila, ni stekel razen vetrobranskega.
Splača se vzeti kamero in poslikati te zanimive "kripe", katere pa očitno še služijo svojemu namenu. V bližino se pripelje nekaj splavu podobnega. Gledamo in vsi pademo v smeh. Dvignemo kamere in začenjamo fotografirati. Proti nam se pelje trajekt. Hja, če bi se za naše poznavanje trajekta temu lahko sploh tako reklo. Pri nas bi kaj takega uporabljali za brod preko mirne ozke reke. Zaradi plime je voda med kopnim in prvim otokom kar hitra. Manjši čoln ob zelo počasnem trajektu da gas, močno se zakadi iz tam nekje, dimnika ali večje izpušne cevi tako ali tako ni in čoln gre direktno na trajekt. V bistvu se kar zakadi v njega. Šele takrat smo spoznali, da je to njihova različica remorkerja. Trajekt rine k pomolu, da ga ne odplavi močan tok. Kar ne moreš verjeti na kakšen način vse to deluje. Po "Sabai, sabai", pač.
Avti gredo iz trajekta po polžje. Eden po eden, nihče ne hiti, nobenemu se ne mudi, da bo minuto prej na lokaciji. Sabai, sabai, bi moral biti vcepljen marsikateremu romarju na hrvaške otoke, ko vsi živčni iščejo cm prednosti, da bi le prej prišli na kopno.
Trajekt gre malo naprej, malo nazaj. Kot ga nese tok in pritiska remorker.
Odprejo zapornico in zdaj je čas, da gremo mi na trajekt. Ma resno? Tu gor gremo? Trajekt je tako na hojladri, kakšna sta šele druga dva, saj je ta že na daleč videno novejši in večji. No tistega drugega, res zdelanega, smo spoznali ob vračanju. Vendar tudi ta, boljši, je močno prerjaven. Vidne so luknje. Ograja ne drži več, po tleh je pa kar asfalt in še tu se najde kakšna luknja in pogled v vodo. Zanimiva plovna izkušnja se začenja. Na trajekt gre okoli 30 avtov. Čeprav je marsikdo še ostal za zapornico, je med avti še dovolj prostora. "Sabai, sabai", saj pride drugi, kaj bi se obremenjeval s centimetersko postavitvijo.
Opazim rešilne jopiče. Opa, napredek, za varnost je poskrbljeno. Gremo. Mali remorker se umakne, trajekt zagrabi tok in z res polžjo hitrostjo gremo na drugo stran. Bomo prišli še danes? Vendar vse skupaj je treba jemati dopustniško in z dobro mera heca, ter fotografsko zavzeto. To je to, tudi mi smo že malo cepljeni na "Sabai, sabai". Družba je prava, zanima nas vsaka zanimivost in vse skupaj jemljemo kot odlično fotoavanturo.
No pa pojdimo višje, na palubo. Imajo bar in hladno pivo, se poheca Stane. Stopnice so povsem zarjave, kak kos železa manjka. Pohodne železne plošče so že pošteno luknjaste. Vendar vse skupaj nam doda še več dobre volje in FotoPOTEP dobi še malo pridiha pravega avanturizma. Na ozki palubi, ki pa ima celo klopi in streho za senco se vsedemo in začnemo uživati v tej brezskrbnosti časa. Tajska ti po nekaj dneh že zleze pod kožo in počasen način življenja s "prepovedano" živčnostjo se te hitro prime. Krasen dopust, potovanje, FotoPOTEP, vse teče in še ritem je umirjen. Počasi pozabiš na domač, hiter način preživljanja dni.
Od počasne vožnje zasanjani slišimo tisti znani, gremo! Prišli smo čez prvi rokav. Tu je že otok Ko Lanta Noi (mali otok Lanta), ki pa je v nadaljevanju razdeljen s še enim rokavom. Čaka nas še drugi trajekt na Lang Sod Pier, ki je na naši destinaciji Ko Lanta Yai (veliki otok Lanta). Vožnja po cesti v hladnem kombiju do drugega trajekta je kratka. Počakamo na še en zasanjan plov in že smo na naši destinaciji. Ozka ožina deluje kot reka in kmalu smo na otoku Ko Lanta, ki je širok 6 in dolg 30km. Na njem ni mest, so le vasi (Old Lanta, Kantiang Bay, ciganska vas Saladan) in ob peščeni plaži Klong Nin Beach dolg kompleks manjših hotelov. Vendar v primerjavi z otokoma Phuket ali Ko Samui, tu ni množičnega turizma. Še največ je "backpekerjev", ki se zadržujejo na sredini zahodne strani otoka v vasi Lanta Klong Nin.
Vozimo se ob peščeni plaži Klong Nin Beach. V nekaj kilometrski vrsti blizu obale so razpotegnjene manjše bivalne stavbe, trgovinice, turistične agencije in hotelčki. Ura je komaj 11, mi smo že iz Bangkoka prileteli na Krabi in se s pomočjo dveh neverjetnih trajektnih voženj ustavili pred hotelčkom. Ker ni veliko turistov na otoku, v hotelčku z okoli 30 sobami je samo par gostov, smo pričakovani in sobe pripravljene. Seveda, s prižgano klimo. Pogled preko visokih palm proti bližnji peščeni plaži je čudovit. Zagledamo bazen in že vemo, kje bo danes naša glavna točka. V 10 minutah smo se srečali na ležalnikih. Oddih, sprostitev, uživanje se je začelo. Planiranje za naslednje dni smo naredili kar v bazenu s kozarcem viskija v roki. Kako paše bazen po tednu dni vroče Tajske.
Popoldan se sprehodimo po peščeni plaži. Dolga je šest kilometrov, nato je nekaj skal in nadaljuje se nova. Idealno za sprehode, tek. Večina raje leži ob bazenih kot na plaži. Tudi kopalcev v morju ni veliko. V bistvu težko plavaš, saj je voda plitva. Izgleda, da bo čudovit sončni zahod. Počakajmo ga, potem na večerjo.
In zahod je bil res prečudovit. Počakali smo ga kar na terasi našega hotela. Kdor je želel bolj uživati kot fotografirati iz večih koncev, mu še vstati iz stola ni bilo treba. Narava je barvala nebo in delala kuliso samo za nas. Ni veliko naravnih pojavov, kateri lahko gledalce po celotnem planetu tako navdušijo in v fotografijo dodajo mnogo "lažnih", a očesu in duši všečnih ter čustvenih barv. Fotokamere so izkoristile še zadnjo energijo iz baterij. Tudi tu je nastal del članka z nasveti o fotografiranju sončnih zahodov "Sončni zahod / Svetloba za bogove"
Zdaj pa na večerjo. Nismo želeli v eno izmed hotelskih restavracij ob plaži. Raje smo šli peš po ulici in si ogledovali ponudbo. Niti je ni bilo veliko, vidi se, da gostje hotelov raje jejo kar v njihovih restavracijah. Ustavimo se ob prijetnem lokalu z bogato ponudbo in dovolj veliko mizo za celotno skupino. Konec koncev nas je bilo 10 in okusi, ter želje so različne. Malo smo se v Bangkoku že prenajedli tajske hrane, bi pasalo še kaj drugega. Še vsedemo se ne, že pride osebje in na polno vklopijo ventilatorje. Če jih ne bi ugasnili, bi po moje morali kar oditi, kajti nekateri so postali močno občutljivi na klimo in prepih.
Kot se za FotoPOTEP spodobi smo imeli fotokamere in bliskavice s seboj. Na plaži in v restavraciji smo se še kaj naučili o fotografiranju z dodatno svetlobo in preizkusili opremo. Težav s fotografiranjem ni, domačini so tako ali tako vedno za šale pri fotografiranju.
Jutri pa naprej v raziskovanje otoka. Ko smo šli na večerjo nas na cesti zaustavi domačin in ponudi prevoz s kombijem. Nekaj obveznega "cenkanja" in že smo dogovorjeni, da se naslednje jutro za cel dan zapeljemo po otoku.
I. del - Bangkok, tigri, plavajoča tržnica, most na reki Kwai
II. del - Na jug, na morje / III. del - Izlet po otoku Ko Lanta
IV. del - Otoki - Phi Phi, Emerald cave, James Bond island
V. del - Na sever / Chiang Mai, dolgovratke, Zlati trikotnik (v pripravi)
Zapis udeleženke - Tajska / FotoPOTEP 2014
Phuket - Vegetarijanski festival (kri, bolečina, trpljenje) - Tajska / FotoPOTEP 2015
// Izlet na Phi Phi Lay in Maya Beach - Phi Phi Don - Khai Nok
// Izlet na 4 otoke / Koh Mook v Emerald cave - Koh Kradan - Koh Chuek - Koh Ngai
// Izlet na James Bond island - Koh Panak - zaliv Phang Nga
Od 21. decembra 2020 do 3. januarja 2021,
bo potekal FotoPOTEP Tajska za Novo leto
Informacije in prijave... Vstopi
Deli članek prijateljem / Spremljaj e-Fotografija.si
O avtorju: Matjaž Intihar / e-Fotografija.si