Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Trajnost naših diapozitivov in fotografij (ne izgubite vaših spominov)

07.02.2021 20:55

Arhiviranje digitalnih datotek

V zadnjih treh letnikih revije e-Fotografija sem v štirih člankih "Izdelajte si fotografije" vedno opozarjal, da ne izgubite spominov. Najboljše fotografije, zajete z digitalno fotokamero, izpišite na papir, da ne bodo za večno izgubljene ostale na trdih diskih računalnikov.

Medtem ko so bili ti nasveti namenjeni predvsem družinskim fotografom in delno tudi popotnim, se bom tokrat dotaknil še druge skupine fotografov. To so hobifotografi, ki so v analogni dobi prisegali na barvne diapozitive. In le zakaj je treba tem naprednim fotografom zapisati nasvet glede arhiviranja, saj je večina že sama po sebi zelo redoljubna in je diapozitive lepo shranila v posebne mape ali t. i. saržerje za diaprojekcijo. Mnogi arhiv uredijo tudi tako, da so na vsakem albumu ali škatli z diapozitivi zapisani vsi glavni podatki o fotografijah na njih. Tako fotograf hitro in preprosto poišče želene diapozitive.

Tokratni članek pa ni namenjen arhiviranju diapozitivov v digitalno obliko zato, ker bi se drugače izgubili, ampak zato, ker imajo na žalost diapozitivi omejen čas obstojnosti, do katerega se bodo slike na njih ohranile v še zadovoljivi kakovosti.

 


 

Uvod

Na enem izmed seminarjev, namenjenih strokovnjakom za arhiviranje umetniških slik, fotografij in glasbe, sem si dobro zapomnil nasvete glede arhiviranja diapozitivov. Vsi, ki smo resno uporabljali diapozitivne filme, smo ob nakupu dobro pogledali rok trajanja (da, film ga je imel), in nekaj povsem samoumevnega je bilo, da smo filme kupovali tam, kjer so jih hranili v hladilnikih. Marsikateri novodobni fotograf se bo nasmejal ob teh zapisih. Toda tako je bilo in tudi doma smo tako negativne kot diapozitivne filme, ki jih nismo potrebovali, spet dali v hladilno skrinjo in jih šele dan pred fotografiranjem dali na sobno temperaturo. Kdor je dobro pazil na filme in imel dobrega laboranta za razvijanje, je lahko vedno bil zadovoljen tudi z materialom in s slikami. Kdor ni pazil na rok trajanja diapozitivnega filma in ga je izpostavljal toploti ter ga ni takoj po fotografiranju oddal v razvijanje, ni mogel pričakovati dobrih rezultatov. Ali je imel film barvni »štih« (ton določene barve), ali je bila osnovna počrnitev filma (prosojni del) že opazno obarvana, ali pa so se barvila na neustrezen način združevala, zaradi česar so bile barvne vrednosti nepravilne. Torej predvsem na diapozitivnih filmih smo že ob nakupu in hranjenju filma pred fotografiranjem naredili malo doktorsko disertacijo. Pa ni bilo tako zapleteno. Celoten postopek je bil za naprednega fotografa nekaj samoumevnega. Tako je pač moralo biti in to smo upoštevali. Vendar pa so se po razvijanju filma le zelo redki fotografi zavedali, da je treba za dolgoročno arhiviranje prav tako poskrbeti za film in ga zamrzniti. Da, zamrzniti!

Prve barvne diapozitivne filme sta leta 1936 predstavila Agfa in Kodak. Od takrat naprej je barvna fotografija prisotna tudi v družinski in hobi fotografiji.


Predvsem slabost kemičnega postopka razvijanja vpliva na uničevanje emulzije in s tem tudi naših fotografij na koščku filma. Oziroma tudi na fotografskem papirju, če ste uporabljali negativni film. Da si ohranite spomine in da se vam ne zgodi, da vaša slika izgine, si jih že danes shranite v digitalno obliko. Ohranite vaše nekdaj posnete fotografije za nove rodove. Nasvet: pomembne originale (diapozitive, fotografije) shranite na hladno in ne vlažno mesto.

 

Trajnost diapozitivov

Diapozitiv je končni original. In kot sem zapisal leta 2001 v knjigi e-Fotografija, še danes velja, da je diapozitiv še vedno najboljša možna reprodukcija originala. Če RAW-datoteko primerjamo s filmskim negativom, lahko diapozitiv z današnjo JPEG-datoteko. Od nastavitev in od tega, kako je kamera razvila sliko (JPEG), je bil odvisen končni original. Za diafilm je bila značilna še ena slaba lastnost. Vsak diapozitiv zase je bil edini original. Če si jih hotel imeti v polni kakovosti več, si moral za isti motiv večkrat pritisniti prožilec. Ta postopek si je izbral le redko kateri hobifotograf. Filmi so nas s ceno pri pritisku na prožilec vendarle omejevali. Izdelovali smo tudi kopije, s posebnimi napravami, imenovanimi duplikatorji, vendar pa so se mnogi tonski detajli izgubili in novi preslikani koščki filma niso bili enaki originalu. Tako smo vsi fotografi, ki imamo diapozitivne filme, že od začetka seznanjeni s tem, da je na voljo samo en original. Z leti njihovega hranjenja smo spoznali še več.

Fotografija na papirju ima dokazano trajnost zapisane slike 150 in več let. Od kar se je za zapis svetlobe začelo uporabljati srebro in so razvite slike kemično fiksirane, imamo še vedno odlične črno-bele zapise na filmu in papirju. S prihodom barvil in pigmentov ter s tem barvne fotografije se je trajnost slike na papirju in filmu krepko zmanjšala. Prve barvne diapozitivne filme smo dobili leta 1936. Vendar je ohranjenih še zelo malo kakovostnih slik, saj na začetku v kemičnem procesu niso uporabljali stabilizatorja za večjo odpornost emulzije. V največji banki filmov in fotografij, agenciji Corbis-Bettman, hranijo več kot 13 milijonov originalnih posnetkov iz zgodnjega obdobja filmske fotografije. Vendar je na žalost veliko prvih barvnih posnetkov že tako močno obledelih, da se na filmu niti ne razpozna več, kaj je bilo fotografirano. Da bi ohranili originalne fotografije na filmu čim dlje, so v zapuščenem rudniku uredili arhiv z najsodobnejšimi tehnološkimi rešitvami. In katere so glavne? Stalna nizka vlažnost in zamrznjenost filmov pri -20°C. Obenem je studio sodoben, s skenerji, in vse filme ter fotografije bodo shranili še v digitalno obliko.

 

Moje izkušnje s filmi

S fotografijo se ukvarjam od leta 1975. Od leta 1976 pa sem se kot reprodukcijski fotograf po poklicu profesionalno ukvarjal tako s fotografijo kot tudi z razvijanjem grafičnih in klasičnih fotografskih filmov. Vse do leta 2002 sem vsakodnevno poklicno in ljubiteljsko razvijal filme v temnici. Kljub temu da smo v grafičnem delu izkoriščali tudi t. i. razvijalne mašine, je bilo ročno razvijanje še vedno nujno. Z ročnim razvijanjem se da lažje kontrolirati grajenje tonskih vrednosti na poltonskih filmih in tudi grajenje rastrske točke na izjemno kontrastnih »lith« filmih.


ORWO dia film in leto 1974 v Benetkah. Pred sedmimi leti sem poskeniral diapozitiv. Bil je že v zelo slabem stanju. Obledelost barv in rjavi fleki, od še vedno agresivnih kemikalij.


Danes ga lahko predstavim v višji kakovosti na projekcijah kot časopisu, na fotopairju...

 

Prve, še danes ohranjene, slike sem izdelal na črno-beli film in jih sam razvil v temnici leta 1975. Črno-bele fotografije so še vedno v fotoalbumih ali škatlah in niso nič slabše kakovosti kot po razvijanju. Ker sem se profesionalno ukvarjal z razvijanjem filmov, sem dobro vedel, koliko pomenita svež fiksir in dobro spiranje s svežo vodo v končnem postopku. Prvi negativni barvni filmi, ki sem jih posnel leta 1975, so še danes obstojni in pred dnevi izdelane fotografije iz njih so zelo kakovostne, boljše od tistih, ki so izdelane še po starih postopkih. Prve fotografije na diapozitivni film sem posnel leta 1975. Takrat smo fotografi uporabljali predvsem filme ORWO. Kakovostni filmi Agfa in Kodak so bili dobavljivi samo v tujini in seveda po ceni, ki je marsikoga odvrnila od misli, da bi jih izbral za domačo uporabo. Večina mojih prvih diapozitivov je že krepko slabše kakovosti kot na začetku. Takrat so bili fiksiranje, spiranje in stabiliziranje slike preslabi. Kemikalije so še vedno vplivale na pigment in po dvajsetih letih sem prvič opazil rjave lise in začetek bledenja slike. Pozneje sem začel kupovati diapozitivne filme Kodak in Fujifilm in na nekaterih je danes že mogoče opaziti bledenje barv.


EFKE negativni barvni film in fotografija na fotopapirju še brez poliesterske osnove, narejena leta 1971. Negativ je že zdavnaj izgubljen, slika na papirju iz fotoalbuma pa močno obledela. Za prvo knjigo e-Fotografija iz leta 2001 sem poskeniral sliko in jo digitalno popravil.


Zdaj so "spomini" varno shranjeni na DVD mediju, zunanjem trdem disku in po novem tudi v fotoknjigi.

 

Večina fotografov svojih dvajset in več let starih diapozitivov že leta ni pogledala. Le poglejte jih. Sprva ob pregledu diapozitivov niti ne boste opazili napak ob izgubi kakovosti. Vendar pa, ko jih boste podrobneje pogledali in primerjali, boste kmalu opazili sledi staranja in vpliva kemikalij na film.

 

Moja poklicna spoznanja o arhiviranju filmov

Večina fotografov se dolga leta dejstva destrukcije slike zaradi staranja na filmu ne zaveda. Kljub temu da sem pri poklicnem delu vseskozi med skenerji, pa vse do leta 1997 s prihodom digitalnega zapisa, prvih PC-računalnikov in skeniranih datotek nismo imeli možnosti kakovostnega reproduciranja in shranjevanja zapisa. Ob nakupu svojega bobenskega skenerja na začetku devetdesetih sem postopno začel skenirati diapozitive in izdelovati arhiv v digitalnem zapisu. Danes vidim, kako prav sem naredil, saj je že marsikateri diapozitiv zaradi bledenja neprimeren za projekcijo. Res je, da novega diapozitiva ne morem več izdelati, toda kakovostna digitalna datoteka mi omogoča kakovostne reprodukcije na novih napravah za prikaz slike. Le kdo danes še uporablja diaprojektor? Danes so nam na voljo visokoločljivi HDTV-zasloni in LCD-projektorji. Če bi se šele danes odločil za skeniranje, marsikaterega posnetka ne bi imel v današnji kakovosti.


Leta 1982 sem bil v takratnem Leningradu in slovitem muzeju Ermitaž. Takrat so me povsem na miru pustili fotografirati umetnine. Posnel sem kar šest dia filmov. Nekaj diapozitivov sem odstopil profesorju umetnostne zgodovine, ki jih je nekaj let preko projektorjev predstavljal študentom. Tako izgleda ta dia danes (levo)Na srečo sem svoje diapozitive začel skenirati in shranjevati v digitalno obliko na začetku 90-tih. Zato vam lahko predstavljam umetnino iz Ermitaž muzeja v vsej njeni kakovosti (desno).

 

V grafični šoli so nas učili o pomenu fiksiranja, stabilizacije in spiranja kemikalij, da bi kemični postopek čim bolj ustavili. Ker pa smo v grafičnem procesu le malo razmišljali o arhiviranju filmov za deset in več let, nisem dobil dosti znanja o drugih elementih, ki še kako vplivajo na razvoj destrukcije slike. In česar ti ne povedo drugi, se naučiš sam, vendar žal na napakah. Vsekakor pa so prav te zelo koristne, saj po navadi drugim ne verjameš. Vemo, kako je danes v digitalni tehniki, ko začenjamo arhivirati digitalne datoteke šele takrat, ko prve pomembne za vedno izgubimo.

Pred osemindvajsetimi leti sem na diapozitivni film Kodachrome posnel dogodek s prijatelji. Diapozitive sem prilepil na belo pleksi steklo pred neonsko luč za dekoracijo sobe, ogled diapozitivov, ko so prišli kolegi na obisk, in da sem si jih lahko vedno ogledoval. Že po dveh letih so bile slike tako močno tonsko uničene, da sem jih lahko samo še vrgel v koš. Škoda, danes jih nimam nikjer in niti sodelujoči kolegi fotografi iz obdobja našega, pred osemindvajsetimi leti doseženega podviga, ko smo se z gumijastim čolnom in s Tomosom 4 peljali, ga porivali, brodili in plavali po Ljubljanici od jeza na Vevčah do jeza v Zalogu. In zakaj so slike na tako kakovostnem filmu tako hitro zbledele? Toplota, svetloba in vlaga so »smrt« za razviti barvni film.

Sam imam to srečo, da se poklicno ukvarjam s skeniranjem in sem marsikatere fotografije lahko rešil pred nadaljnjim propadom. Od prvih skenerjev s katerimi nismo mogli shraniti zapis na drug medij kot film, smo ob koncu 80-tih že dobili prve film skenerje.

 

 

Z leti sem na različnih predavanjih spoznal še druge možne uničevalce barvne emulzije na filmih. Mnogi diapozitive za hiter pregled hranijo v posebnih mapah in jih vstavljajo v posebne reže listov iz PVC-ja. Ta pa še dolga desetletja vsebuje škodljive hlapljive kemikalije za filmsko emulzijo. Bolje je uporabiti liste iz pavs papirja. Arhiv v več letih selimo iz omare v omaro ali predal. Zaradi lepil in lakov pa je pohištvo dolga leta za emulzijo zelo agresivno.

Ugotovili smo naslednja dejstva:

-Stari kemični postopki, po katerih so se razvijali filmi pred desetletji, so slabši od novejših.
-Čim dlje puščamo film v prostorih z višjo vlago in temperaturo, tem hi- treje se uničuje razvita emulzija filma.
-Čim dlje bomo film hranili v PVC- ju, tem slabše bo.
-Čim večkrat bomo zamenjali pohi- štvo z novim, tem večji bo vpliv to- pil na sliko.
-Čim večkrat bomo film prepuščali močni dnevni svetlobi ali vroči sve- tlobi projektorja, tem slabše bo.

Sled teh dejstev je danes zadnji čas, da se vsi skupaj zavedamo potrebe po arhiviranju filmov in fotografij na papirju. Le oglejte si svoje dvajset ali več let stare diapozitive in slike. Tudi če še ne opazite razlike, vedite, da jo boste takrat, ko bo morda že prepozno. Obenem pa naj nas ta dejstva in spoznanje, da izgubljamo kakovost diapozitivov, spomnijo, da je treba pravilno arhivirati tudi digitalne datoteke, saj z leti ne bo izgubljena kakovost zapisa, ampak jih bomo preprosto izgubili.

 

Arhiv diapozitivov v digitalni datoteki

Leta 1976 sem se na grafični šoli prvič srečal s skeniranjem. Takrat še ni bilo mogoče prenesti električnih signalov na medij za njihovo zapisovanje, in smo lahko sliko zapisali samo na grafični film v separaciji štirih barv CMYK. Nekateri smo fotografije z diapozitivov preslikavali v več kopijah, vendar kakovost ni bila enaka originalu. Predvsem poklicni fotografi so si s kopijami ohranili original, v tiskarno pa poslali kopijo, saj se je večkrat zgodilo, da smo film zaradi nepazljivosti spraskali ali kako drugače uničili oziroma se je lahko izgubil. Izrazni fotografi so kopije pošiljali na različne diafotografske natečaje. Kopije je torej mogoče izdelati, toda ne v kakovosti, enaki originalu, ta pa iz leta v leto počasi izgublja tonske vrednosti.


Vaše pomembne diapozitive in fotografije poiščite še danes. Pravilno jih arhivirajte in predvsem, shranite jih v digitalno obliko. Naj se vaša pred 40 leti zajeta fotografija ohrani za prikaz na sodobnih medijih in predvsem za desetleja naprej.

V današnjem času hitrega življenja si le redko kdo še vzame čas za projekcijo diapozitivov. Večinoma so ti shranjeni v omari in prepuščeni času, da ga bo glede na predstavljena dejstva počasi, a vztrajno uničeval. Ker pa imamo fotografi, ki smo že dolga leta v fotografiji, veliko lepih spominov na filmih in imamo na diapozitivih odlične posnetke, ki jih danes ne moremo več ponoviti, moramo čim prej izdelati digitalni arhiv. Tako bomo slike ohranili in jih bomo lahko prikazali na računalniškem ali televizijskem zaslonu, z LCD-projektorjem ali fotografije izpisali na papir.

 

Kako do digitalnega arhiva diapozitivov?

Skenerje poznamo že desetletja. Lahko rečemo, da so to prve naprave, ki so bile v profesionalnem svetu že na začetku sedemdesetih zametek elektronske fotografije. Kot sem že zapisal, me skenerji spremljajo že od leta 1976. Toda skeniranje nekdaj in danes je tako različno kot formula ena pred desetletji in danes. Ne v kakovosti zapisa, ampak v hitrosti, z njo posledično pa v mnogo prijaznejši ceni.

V knjigi e-Fotografija iz leta 2001 sem v posebnem poglavju opisal razrede skenerjev, njihov namen, kakovost in osnove skeniranja. Zapis ima še danes svojo težo, ponovil sem ga v revijah št. 34, 35, 36 (na voljo so tudi v PDF-datoteki na www.e-fotografija.si), zato bom v tem zapisu predstavil samo pomembna dejstva.

Poznamo ploskovne, filmske in bobenske skenerje. Ploskovni so primerni za skeniranje fotografij s papirja, filmski za ljubiteljsko skeniranje filmov in bobenski za profesionalno skeniranje fotografij in filmov.

Če govorimo o skeniranju diapozitivov, je treba poznati del teorije. Diapozitivni film ima v svoji najvišji kakovosti počrnitveno vrednost (D - density) kar 3,6 (fotografija na papirju pribl. 2,2). Le redki namizni skenerji z možnostjo skeniranja filmov zmorejo razpoznati zasičenost v višjem razmerju kot 2,5 D. Filmski skenerji dosegajo do 3 D. Bobenski s fotografskim ojačevalnikom dosegajo zmožnost razpoznavanja tonskih vrednosti v najvišji zasičenosti filma, tj. 3,6 D. Zavedati se je torej treba, da so za vsak skener značilne prednosti, omejitve in predvsem zmožnosti glede kakovosti, ki pa je na koncu pogojena s hitrostjo skeniranja in ceno. Ne bom posegal dalje v ta zapis, ker sem ga že podal v knjigi, reviji in danes niti ni več tako pomemben v vseh podrobnostih. Glavno je naslednje. Če imate namizni skener z možnostjo skeniranja filmov, vedite, da bo za manj zahtevne kakovost primerna za domači arhiv. Slike z diapozitiva bodo dovolj razpoznavne, da jih boste lahko pokazali na zaslonu, le v temnejših delih slike ne bo tonskih vrednosti, ampak ena sama »tema«.


Diapozitivi imajo najvišjo zasičenost tonskih vrednosti. Čim preje je možno pa tudi njih shranite v digitalni zapis, original pa shranite na "hladno".

 

Zahtevnejši hobifotograf si bo izbral filmski skener. Taki namenski skenerji sliko že zelo dobro prenesejo v digitalni zapis in diapozitivi so odlično prikazani na novih digitalnih projekcijah ali pa so dobro povečani na papir tudi v večjih formatih. Bobenski skener izberite tisti, ki si želite pri diapozitivih popolno kakovost, ki je za vas pomembnejša od cene.

Od izbire skenerja je odvisno tudi, koliko vas bo skeniranje stalo. Namizni skenerji so precej poceni in diapozitive lahko skenirate sami doma. Toda pomembno je, ali vas bo ta kakovost zadovoljila. Iz prakse vem, da je za hobifotografe na začetku mnenje o kakovosti zadovoljivo. Toda kaj kmalu večina spozna, da so naredili napako, saj mnogo tonskih vrednosti in detajlov manjka. Če to spoznamo kmalu, lahko skeniramo s filmskim skenerjem še enkrat, če ne in bomo želeli ponovno skenirati čez deset let, pa bo izguba kakovosti filma že tolikšna, da bomo še enkrat razočarani.

Vsi, ki ne potrebujete popolne kakovosti in predvsem odlično skeniran diapozitiv za digitalne projekcije, izberite filmski skener. Vendar pa cena tisoč evrov in več marsikoga odvrne od arhiviranja.

Bobenskih skenerjev skoraj da ni več v uporabi. Niti jih ne izdelujejo več, saj so jih uporabljali v grafičnih studiih, kjer se že 20 let izkoriščajo samo še digitalne datoteke. Tudi če jih kje še imajo, je zaradi časa skeniranja cena zelo visoka, zato se uporabljajo samo za najpomembnejše diapozitive. Že pred leti sem tudi sam bobenski skener ugasnil in postavil v najbolj oddaljeni kot. Žal so tudi film skenerje že nehali izdelovati, vsaj tiste s solidno kakovostjo. V prodaji so ostali samo še ploskovni skenerji, ki pa so za skeniranje filma pogojno zadovoljivi. Vedno se pred skeniranjem večje količine filmov prepričajte v kakovost. Test enega filma vam bo že povedal dovolj.

Namizni skener (preslikava diapozitiva).


Film skener (preslikava diapozitiva).


Boben skener (preslikava diapozitiva).

 

Za konec

Ta članek bo marsikoga spomnil na analogno fotografijo ter njene negativne in pozitivne filme. Iz negativnih smo že ali pa še lahko izdelamo fotografije. Pri diapozitivih pa, kar koli naredimo iz njih, razen kakovostnega skeniranja precej izgubimo na kakovosti. Predvsem pa naj vas ta članek spomni, da spet malo pregledate diapozitive, ocenite njihovo kakovost, izberete tiste, ki bi jih radi shranili še v digitalno obliko, in na koncu najvrednejše shranite v hermetično zaprto posodo, dodate vrečko gela silica, ki bo odvajal vlago, in vse skupaj postavite v zamrzovalno skrinjo.

Naj se ohranijo vaši originali čim dlje in v čim boljši kakovosti. Vsekakor pa prej uporabite kakovosten skener, da diapozitive digitalizirate in arhivirate za sodobno predvajanje. Malo čudno bi bilo videti, če si kdo želi ali mu vi želite prirediti prikaz starih fotografij z diapozitivov, a mora čakati na odmrznitev slik. Torej, zdaj je zadnji čas za digitalizacijo diapozitivov in, seveda, za končno spoznanje, da je treba arhivirati tudi slike iz digitalnih kamer. Glejte, da tega ne boste spoznali šele čez deset let. Diaposnetkov ima hobifotograf iz svojega deset- in večletnega ustvarjanja mogoče tisoč. Toliko digitalnih posnetkov danes naredite na zanimivem izletu v enem dnevu. Kaj bo čez deset let? Brez pravega arhiva ne bo šlo, zato preberite tudi članke o digitalnem arhiviranju in programu Adobe Bridge, ki je podprogram Photoshopa.

 
Avtor: Matjaž Intihar

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com