Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Arhiviranje digitalnih datotek - I.del

28.08.2008 22:12

Kako organizirati foto ali video arhiv?

Film ��" na katerega smo danes že vsi pozabili ��" je imel rok trajanja kakšnih 100 let, knjige pa tudi 200 ali 300, če ne celo več. Današnja digitalna tehnologija pa je občutljiva kot princesa na zrnu graha! Zanesti se ne moremo več niti na CD-je, niti DVD-je, posnetkov pa tudi ne moremo pustiti niti na karticah. Saj res, da so se že precej pocenile, a so še vedno predrage, da bi jih uporabljali kot nekoč filme ��" posnemi in nato spravi v arhiv.

Vse bolj zanimivo rešitev za shranjevanje in arhiviranje foto in video posnetkov predstavljajo danes trdi diski, ki trenutno predstavljajo dovolj zanesljivo rešitev, ob sprejemljivi ceni in dovolj velikem obsegu. Seveda tudi tu velja kolikor denarja, toliko varnosti, obsega, možnosti in "glasbe". Tovrstno shranjevanje je predvsem postalo zelo dostopno vsem, pa najsi se gre za ljubitelje ali profije.
Fotografija je potrošni medij ��" naredimo posnetek, v njem uživamo, ga še komu pokažemo, pošljemo po e-pošti ali objavimo na spletni strani ali časopisu ��" in njegov rok trajanja je potekel. Če mu kdo posveti več kot 3-4 sekunde si moramo že šteti v čast in kot velik osebni uspeh. Toda, če ima slika kakršno koli drugačno vrednost, torej večjo vrednost, pa najsi bo to osebna, zgodovinska ali poslovna, ji velja nameniti vso možno pozornost. Seveda velja posvetiti pozornost kopici osebnim, družinskim, prijateljskim, do življenjskim slikam. Vse te imajo še toliko večje vrednost, če že ne finančne, pa zato emotivno, ki je ne merljiva v denarju. Naše slike ��" mar ni to naša zgodovina, tradicija in dediščina - dokaz bivanja in ustvarjanja?!


Kot fotoreporter že 3-desetletja spremljam Formulo 1. Moje fotografije so del zgodovine F1 iz mojega zornega kota, zato jim tudi dajem tak pomen. Pravilno arhiviranje postaja tako pomembno, kot samo fotografiranje.

Po dokončnem prehodu iz analogne - filmske foto tehnologije na digitalno so se v celoti spremenile tudi zahteve in potrebe vsakega, ki se resno ukvarja s fotografijo, še bolj pa (zaradi velikosti podatkov) na področju videa. Če smo prej obdelovali - snemali, razvijali, razmnoževali in hranili - filme, pa je sedaj celotna tehnologija podatkovno usmerjena. Slika je postala le še podatek v računalniku, na (notranjem ali zunanjem) trdem disku, zgoščenki, DVD-ju ali kartici.
Kakor hitro prestopimo iz sveta fotografije, se naenkrat znajdemo v svetu računalniških podatkov, kjer se seveda takoj soočimo z vsemi načeli velikih ali malih podatkovnih baz, njih upravljanja, varovanja podatkov in vseh s tem povezanih težav.


V letošnjem letu sem zapolnil že lepo število diskov. Moje profesionalno delo v fotografiji kot videu, zahteva podvojeno varovanje arhiva fotografij, kot videa.

Sprva je vse lepo, toda, ko se vam enkrat (prvič) zgodi, da vam računalnik sploh ne prepozna CD-ja izpred 4 ali 6 let, ko DVD od predlani (ali prejšnjega meseca) sploh ne kaže znakov življenja, ko se vam kar naenkrat sesuje ves računalnik z vso vsebino na trdem disku vred... potem začnete razmišljati drugače. Seveda je svet arhiviranja enostaven: original iz CF ali SD (ali katerekoli druge kartice) prenesemo podatke na trdi disk računalnika (prva kopija), jih nato spravimo na DVD ali na rezervni ��" arhivski disk, potem smo lahko mirni. Dva medija nikoli ne 'crkneta' naenkrat in sočasno. Torej, vsaj ena kopija bo ostala nedotaknjena, tudi če bo s prvo karkoli narobe.
Sam pri svojem glavnem delu, poročanju z dirk formule 1 vedno delam po naslednjem delovnem postopku: s kartice prenesem fotografije na trdi disk prenosnika, tam takoj ločim JPEG-e od RAW-ov, takoj za tem jih prenesem na zunanji trdi disk (WD Passport se mi pri tem odlično obnese, še posebej ko gre za hitri SATA 2,5 palčni disk), takoj za tem pa naredim še kopijo na enega ali več DVD-jev. ŠELE TEDAJ BRIŠEM PODATKE S KARTICE in nadaljujem z novim fotografiranjem. Dirkalni vikendi so zelo intenzivni zame kot za opremo. Te fotografije so del mojega dela skozi 3-desetletja, so del zgodovine F1 iz mojega zornega kota, zato jim tudi dajem tak pomen. Škoda je le, da nekoč nismo imeli takšnih možnosti obdelave in arhiviranja...
Seveda niso vedno podatki tako važni in pomembni (stopnjo pomembnosti jim date vi sami, s svojim odnosom in skrbjo..!). Toda Murphyjevo foto pravilo pravi, da ravno takrat, ko se boste samo za kratek čas spozabili in verjeli v samo eno kopijo podatkov, bo udaril grom z jasnega in boste ostali brez edine kopije.

Mimogrede, kljub vsem izkušnjam, pametovanju in skrbi, se mi je zgodilo prav to po povratku iz raziskovalnega potovanja po Okinawi in Japonski. Na delu podatkov, za katere nisem imel nobene (!) varnostne kopije. Mea Culpa, Mea Maxima Culpa! Ampak: kdor je brez greha ��" naj prvi vrže kamen.
Danes najpogosteje uporabljani medij za shranjevanje in arhiviranje fotografij (a tudi videa) so prav trdi diski in kljub temu, da se je njihova zanesljivost izredno izboljšala v zadnjem desetletju, moramo še vedno pričakovati, da gre lahko v skrajnem primeru kaj po zlu. Prvi morebitni problem je sesutje sistema (a se takrat še vedno da podatke rešiti, le da je treba trdi disk odviti iz računalnika in ga preko zunanjih priključkov priključiti na drugi računalnik ter podatke in slike rešiti na DVD-je ali novi disk, kar znajo na vsakem PC servisu ��" šele nato na novo instaliramo sistem). Drugi udarec lahko pride iz smeri virusov, ki "zgrizejo" podatke ali sistem ali oboje. Tudi tu se da reševanju pristopiti na podoben način, le da je izhod bolj negotov, hkrati pa jih moramo očistiti smeti. Pri prenosnikih moramo računati tudi na nevarnost padca, ki lahko poškoduje glavo tipala v HDD ali opraska kolut, za kar je zelo težko najti rešitve. Seveda ne smemo pozabiti niti na nevarnost električne prenapetosti ali celo udara strele, čeprav se to redko dogaja. Seveda pa velja: bolje preprečiti kot zdraviti!
Če delate z običajnim računalnikom, potem si najprej omislite drugi disk. Na prvem naj bodo sistem in programi ter nepomembni podatki (ali recimo delovne verzije), ki jih lahko vedno obnovimo ali na novo naložimo, vse pomembne podatke pa shranjujemo na drugi vzporedni disk "D"? To je še posebej pomembno tudi pri obdelavi videa (zaradi pretoka ukazov in podatkov med diskoma), a je zelo koristno tudi pri shranjevanju fotografij in vseh ostalih podatkov. Če tudi pride do okvare sistema ali napada virusov, bodo podatki na drugem disku imeli veliko več možnosti za preživetje. Sedaj, ko smo si zagotovili osnovno varnost, pa moramo razmišljati tudi o varnostni kopiji. Najbolje je, če je le-ta shranjena na fizično ločenem disku, ki ga, ko ga ne uporabljamo za ta namen, izklopljen iz elektrike in odklopljen od računalnika ter spravljen na drugem mestu, na suhem, ne prevročem, ne prehladnem. Seveda se po vseh teh načelih ne smemo čuditi, da so vse bolj popularni in razširjeni prav zunanji, namizni diski (kot lahko vidimo na strani 12., v predstavitvi bogate ponudbe WD-j), pa najsi gre za prvi-glavni ali drugi-arhivski disk, ali enostavno za popotniški disk, s katerim izpopolnimo prenosni računalnik. Najsi bo to za dopolnitev prostora ali za varovanje podatkov na drugi fizično ločeni lokaciji.
Seveda varovanje fotografskih in video podatkov in skrb zanje obsegata še vrsto drugih vprašanj (npr. delo s particijami, delo in prednosti diskovnih polj, shranjevanje v mreži, procesiranje fotografij, delovne verzije, delo z JPEG in TIFF formati, načini izbora in arhiviranja ...) o katerih bomo spregovorili še v kakšnem nadaljevanju.
Čeprav nam je sodobna tehnika dala v roke vrsto novih neverjetno zmogljivih orodij, pa nam je bilo v času, ko smo namesto diskov še kupovali filme, veliko lažje ��" takrat smo se ukvarjali samo s fotografijo, sedaj pa smo posvojili če celotno računalniško panogo z vsem njenimi prednostmi, nevarnostmi in digitalnim prekletstvom hkrati ... ko gre karkoli narobe.

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com