avtor: Bine Žerko, Matjaž Koprivc

"Strela te udari, lahko te toča sesuje, ali pa te preprosto posrka tako visoko, da zmrzneš", je razlagal Kurty, ko smo med vožnjo iz Ljubljane opazovali oblake nekje nad Trbovljami.
Jaz pa sem pomislil, da predstavlja razvoj nevihtnih oblakov pravzaprav še najmanjši problem prestolnice Zasavja, nekdaj ene gospodarsko najrazvitejših slovenskih občin. Danes pa plačujejo račune za izrazito upoštevanje in slepo sledenje razvojnih doktrin v slogu "industrializacija + elektrifikacija=socialistična blaginja na tone", kar se je potem udejanjalo v povsem konkretnih neumnostih - recimo uvoz pločevine, namesto računalniške opreme, ki bi jo učinkovito izkoristil mlad magister strojništva. Ali pa izgradnja strojne tovarne sredi makedonskih vinogradov in podobne zmage delovnega ljudstva, kar se je v zadnjem desetletju potem rezultiralo v popolnem propadu praktično vseh proizvodnih podjetij in izgubi tisočev delovnih mest.
In tako je regija, ki je v preteklosti prispevala veliko inovatorjev, umetnkov, športnikov in ne nazadnje tudi gospodarskih strokovnjakov, dobesedno pristala na smetišču zgodovine, umirajoč v lastni svinjariji, čeprav so prvi pralni stroj skonstruirali ravno v Trbovljah (Elektrostandard, 1963), kamor sem pripeljal ekipo e-fotografov, da ovekovečimo tretjo prireditev iz serije uličnih dvobojev gorskih kolesarjev, Siemens BikeFight Trbovlje.

Vse se začne s prijavo tekmovalcev

Fotografi smo bili prvič zastopani v barvah e-Fotografije, saj je sponzor poskrbel za našo celostno podobo. Tako smo bili Bine, Grega, Madness, Pako, Matjaž, Kurty in Vito že od daleč razpoznavni, čeprav se je pripetila majhna tehnična nerodnost, ki pa je bila strokovno odstranjena.

Prireditev se je začela s spoznavanjem proge, vendar malce prezgodaj, saj je bilo sonce še vedno visoko na nebu in nas veselo grelo s polno močjo; vztrajal pa je tudi oblak, ki je kriv za razvlečeni uvod pričujočega prispevka. Po uradnem treningu se je začelo zares, vendar je kar nekaj kolesarjev doživelo bližnje srečanje s trdimi tlemi in njihova želja za nadaljnje tekmovanje se je žal razblinila. Padci in poškodbe so se nato vrstili tudi v nadaljevanju tekmovanja. Očitno se je vsem preveč mudilo, da bi uspešno prevozili progo, saj sta na cilju uradovali prikupni RedBull dekleti z istoimenskim energijskim napitkom.

Tik pred zaključkom tekme, je oblak še konkretneje zagrozil in organizatorji, tekmovalci in obiskovalci so kar strahoma pogledovali v temno nebo, vendar je vse minilo brez dežja in tako je tudi razglasitev zmagovalcev potekala brez težav. Tokrat ob rafalnem bliskanju e-fotografov, ki smo se na tej tekmi prvič izkazali z uspešnim sistemom fotografiranja, saj smo pokrivali celotno progo od štarta do cilja in se nismo gnetli vsi na istem koncu proge. Pod kontrolo pa smo imeli tudi gledalce, ki so prišli navijati, saj je bilo kar nekaj zanimivih motivov, ki jih nismo smeli zamuditi. Na koncu fotografskega dne pa smo pridobili še eno novo članico e-Fotografije, ki je tudi navdušena fotografinja. In naj še kdo reče, da e-Fotografi nismo produktivni.

Zaščitna oprema kot iz vojne zvezd

Zmagovalec, Velenjčan Miran Vauh (Fanatic Enduro Maxxis), je z drugo zaporedno zmago prevzel vodstvo na lestvici. V finalu je premagal mladinca Boštjana Volfa (Snurfclub Elan), v malem finalu za tretje mesto pa sta se pomerila še dva mladinca. Hitrejši je bil Mariborčan Tilen Frank (KD Branik/MTB Team Maribor) in Anžeta Čerin (Swatch Scott Novice Extreme) je zasedel četrto mesto.
Prireditelj pa je tudi tokrat imel kar nekaj težav s podelitvijo telefona, saj je izžrebani tekmovalec že ušel iz prizorišča tekmovanja in je bilo treba žrebanje ponoviti.

Večer smo zaključili s klepetom v bifeju in medtem so uvodoma omenjeni oblaki poskrbeli za par dežnih kapelj, prav v skladu z rekom, da ni vedno tako hudo, kot je videti na prvi pogled. Da pa večer ni minil brez problemov, je poskrbel par domačinov, kar je pravzaprav samo potrdilo moje uvodno razmišljanje. O uničenem okolju, ki vpliva na razpoloženje večine prebivalcev, ki so izgubili vsakršno perspektivo in pretirano iščejo tolažbo v zakonsko dovoljeni trdi drogi, alkoholu. In tako, dodatno opogumljena, sta nad prišleki iz glavnega mesta poskušala manifestirati svojo (ne)moč in frustracije zaradi izgubljenih iluzij. Kljub temu pa smo mirno odšli iz mesta, (po)znanega po rudarstvu (v zapiranju), zastrupljeni naravi... in Laibachu. Odpeljali smo se proti beli Ljubljani, ki je takšna tudi na račun črnega zlata iz pozabljenih Rdečih revirjev. In na savskem mostu razstavljen voziček za premog, me je samo še enkrat spomnil, kako cinično pravzaprav dandanes zveni stari rudarski pozdrav, Srečno!

Vožnja v popoldanski vročini

Požirek RED BULL- a za nove moči

Čez rampo po zraku

Profesor Aleš Leko Gulič

Brez padcev ne gre

Hitrost na rampi je neverjetna

Zmagovalci

Pred in po napornem delu nas je postregla Kristina ... ker smo ga ze prej tudi cukali...