Vse več bralcev spletne strani e-fotografija.com želi izvedeti čimveč o fotografiji. To pa ne pomeni samo o tehniki in novih foto kamerah. Ampak tudi vse kar k pomenu fotografija tudi spada. In ker vemo, da fotografija ni produkt nove digitalne fotografije in da je še vedno za dobro fotografijo najpomembnejši fotograf, ki za kamero stoji, sem se odločil preko intervjujev predstaviti znane slovenske fotografe. Mnogi od njih, so s svojimi izkušnjami pripravljeni pomagati tudi tistim, ki v fotografijo šele vstopate. Kako so oni začeli in kakšen je njihov pogled na fotografijo bomo spoznali prav preko sledečih se intervjujev.

---

 

 

 

 

V predstavitvi slovenskih fotografov na spletni strani e-fotografija.com vam v drugem intervjuju (v prvem je bil predstavljen Dean Dubokovič) in predstavitvi slovenskih fotografov predstavljam Bora Dobrina. Fotografa, ki se je odlično znašel tako v avto-moto športni fotografiji, kot pri fotografiranju za revije različnih žanrov. In ker vemo, da je uspešen fotograf vedno v akciji in nima nikoli časa za posedanje in klepetanje, ga je najlaže dobiti na največjem slovenskem križišču. To je letališče v Frankfurtu. In prav tam je nastal ta intervju.

 

 

 

 

 

 

 

Matjaž: Standardno prvo vprašanje. Kdaj te je fotografija pritegnila?

 

Bor: Ljubiteljsko v srednji šoli, kjer sem dobil veselje loviti trenutke. Resno pa na fakulteti, kjer sem se ukvarjal z arhitekturno fotografijo. Potem sem srečal novinarja revija Ekipa, s katerim sva včasih igrala košarko in tu je bil prvi preblisk. Vprašal sem ga, če imajo kaj prostora pri reviji za moje fotografije. Rekel je ni problema pridi. Skupaj sva šla na nekaj sestankov, potem pa sem začel delati. To so bila moja prva leta učenja.

 

 

Foto: Bor Dobrin

 

Matjaž: Ko si začel, kakšno foto kamero si imel?

 

Bor: Začel sem leta 1984 z bratovim Canon AE-1 Program in nato leta 1986 z Canon A-1. Kmalu je prišel AF (auto fokus) EOS 100, dva objektiva in fleš. S to opremo sem kar veliko posnel za Ekipo. Potem je leta 1994, jeseni, spet po nekem naključju prišla revija Grand Prix. Revijo je oblikoval nek kolega iz fakultete in skupaj sva šla na sestanek. Tam sem spoznal Mirana Alešiča in prestopil iz Ekipe na Grand Prix. Revija mi je bila zelo všeč, predvsem pa drugačna po kvaliteti, kot je bila Ekipa. Želja po nekem razvoju, boljših stvareh me je močno pritegnila. Je pa res, da so me avtomobili že sami po sebi bolj zanimali. Ko sem delal še za Ekipo me je zanimala tudi košarka, toda avtomobilizem je kmalu prevladal. Na Grand Prix se je zbralo kup entuziastov, ki smo delali z veseljem.

 

Matjaž: Kje si se pa učil tehnike fotografiranja?

 

Bor: Vse je prišlo skozi delo in malce od brata. Predvsem pa mislim, da je zelo dober način učenja tudi ta, da gledaš druge slike, revije, knjige. Pri všečni sliki se vprašaš, kako je ratala. To je bil moj način učenja. Zelo malo knjižne teorije ampak veliko svojega razmišljanja in spraševanja starejših kolegov. Aleš Fevžer je bil tisti čas že uveljavljen fotograf in sem se marsikaj naučil tudi od njega. Gledaš, razmišljaš in preizkusiš ponoviti podobno zadevo na svoj način. Vemo, da lahko npr. sliko košarke naredimo tako da je ozadje nemogoče ali pa tako, da se ujema s sliko. Na žalost je tako, da bo tudi najboljša akcija na nepravem ozadju delovala povsem neuporabno. Medtem, ko bo s pravim ozadjem npr. gledalci, videti odlično. Tako da je bila ta čistost Aleševih slik moj velik motivator.

 

Matjaž: Torej je že od začetka tvojega resnega fotografiranja prevladala športna fotografija?

 

Bor: Moj prehod iz hobija do relativno resne fotografije je bil šport, od akcije do portretov samih športnikov. Z avto moto športom pa je prišla zraven še tehnika in detajli. Potem kar naenkrat ugotoviš, da obstajata dva objektiva, ki sta ti najbolj pri srcu. To sta objektiv z ultra širokim kotom, ker ti eliminira ozadje in tudi močan tele objektiv, ki prav tako eliminira ozadje. Še danes se mi zdi najtežje narediti dobro sliko z 50mm objektivom. Na dirki Formule 1 poznam fotografa, ki ga je urednik »obtožil« da slika samo z dvema objektivoma. In sicer 14mm in 600mm.

 

 

Foto: Bor Dobrin

 

Matjaž: Ti nimaš nobenih slabih mnenj o AF, svetlomeru v kameri, zoom objektivu? Vem da jih je kar nekaj fotografov imelo. Mnogo teh zadržkov do vsake nove tehnične novosti pri nekaterih še obstajajo.

 

Bor: Ne morem reči da jih imam. Edini zadržek ki ga imam je "očesno ostrenje" (eye fokus), pa še to morda zato ker ga morda nisem dovolj preizkusil na moji EOS 3. Tisto kar sem do sedaj videl mi ni bilo všeč.

 

Matjaž: Tudi iz tega pogleda »eye fokus« nikoli ni prišel v PRO aparat.

 

Bor: Mislim da morda tudi zaradi tega, ker podzavestno preveriš kader preden sprožiš. Drugače pa sem jaz otrok AF in tudi, ko še ni bil tako zanesljiv sem ga uporabljal na amaterskih kamerah in mu zaupam. Redko uporabljam ročno ostrenje, tako da že prej izostrim na točko kamor se bo pripeljal avto.

 

Matjaž: Preko revije Grand Prix si prišel do fotografiranja v tujini na raznoraznih moto dirkah?

 

Bor: V bistvu ja. Samo prvo sem se dirk dolgo časa otepal, ker mi niso bile simpatične. Potem pa ni šlo drugače in sem začel. V tujino sem šel predvsem zaradi formule 1. Sicer je bilo lepo slikati, samo je prišla tudi velika streznitev oz. realnosti, ker je v Sloveniji konkurenca slaba. V tujini predvsem na Formuli 1 pa vidiš kaj drugi fotografi počnejo in koliko si pomemben. Včasih celo podvomiš v svoje stvari ki jih počneš.

 

Matjaž: Samo te izkušnje so seveda uporabne tudi pri drugih stvareh, ki jih fotografiraš.

 

Bor: Absolutno! Eno so izkušnje, drugo rezultati. Recimo ena izmed pomembnejših stvari, ki sem jih naredil na Grand Prix je bila tudi ta, da sem preko rezultatov dobil fotografiranje za enega izmed sponzorjev Mirana Stanovnika. Ko sem prišel na sestanek, sem s seboj prinesel tudi revije Grand Prix in pogovor je drugače potekal, kot če ne bi imel nič za pokazat. V praksi pa je tako, da tudi z vsemi izkušnjami ne moreš delati stvari rutinirano. Lahko pa je le lažje narediti dobro fotografijo.

 

 

Foto: Bor Dobrin

 

Matjaž: Zahtevnejše fotografiranje ti zagotovo vzame veliko časa.

 

Bor: Najbolj zahtevna stvar tako fizično kot psihično je bilo slikanje za Mirana Stanovnika. Ker je na Dakarju specifična organizacija. Moraš loviti tekmovalce po puščavi in brezpotju, jih fotografirat, izbirat in pošiljat slike. In vse to v 24 urah. Naslednji dan ponovno in naslednji dan ponovno, tako da je to zelo naporno. Sicer je tako, da tiste tri štiri dni, ko si pod pritiskom težav ne opaziš. Ko pa si delo naredil in ti pade koncentracija pa bi bilo zelo težko še enkrat ponoviti vso zadevo.

 

Matjaž: In potem ko enkrat doživiš eno tako izkušnjo, se ti zdi fotografiranje Formule 1, bolj enostavno. Ni takega tempa.

 

Bor: Tempo je drugačen. Mislim, da ni nobeno delo lahko, če ga hočes dobro narediti. Pred kratkim se delal arhitekturno fotografijo. Ni bil ravno lahko delo. Prav tako sem se izmučil.

 

Matjaž: V zaključni fazi, pa verjetni ni pomembno ali fotografiraš interier ali šport. Pomemben je končni izdelek in to je fotografija.

 

Bor: Seveda. Morem reči, da sem najbolj zadovoljen, ko so slike narejene in sem tudi sam zadovoljen. Vsaj pri meni je tako, da nikoli nisem prav miren, preden so slike gotove. Med fotografiranjem ti roji po glavi mnogo idej in potem se sprašuješ ali bodo ljudje pravilno razumeli narejeno sliko.

 

 

Foto: Bor Dobrin

 

Matjaž: Si svojo opremo vedno kupoval sam?

 

Bor: Izbral sem žal najdražjo in najtežjo pot. Vso opremo sem kupil sam in ne agencije oz. firme za katere sem delal.

 

Matjaž: Si se za opremo oziral za drugimi, si gledal in kupoval kar so imeli oni ali to kar si ti rabil?

 

Bor: Pri osnovni opremi ni ravno veliko kompromisov. Če se preživljaš s fotografiranjem, so tudi najdražje stvari nujna oprema. Pri nas je problem, ker izposoja specifičnih delov opreme ni tako razvito kot npr. v Ameriki. Pri nas si je težje po zadovoljivi ceni sposoditi kakšen "fish eye" objektiv ali kakšen močan tele objektiv. Sam sem bil prisiljen kupiti en močan tele objektiv, brez katerega ne bi moral delati fotografij te zvrsti katero jaz slikam.

 

 

Bor brez kamere.

 

Matjaž: Nikoli nisi razmišljal, da bi poizkusil fotografirati z neko cenejšo različico opreme in dobiti približno iste rezultate?

 

Bor: Ne.

 

Matjaž: Kaj pa potem, ko si nehal delati za Grand Prix. Se je podjetje razširilo oz. kaj se je zgodilo?

 

Bor: Podjetje se je razširilo, v igri pa je bil ponovno Miran Alešič, ki mi je odprl povsem nov svet. Ko je prevzel uredniško mesto za revijo Playboy me je povabil k sodelovanju. S seboj pa je pripeljal povsem novo ekipo. S tem, da je še vedno ostala moja ljubezen v avtomobilizmu. Playboy pa je bil zanimiv zaradi tega, ker fotografiraš različne stvari, od portretov, reportaž do akcije. Revija pokriva cel »life style« in to mi odgovarja, da ne ostaneš samo v eni stvari. Je pa še nekaj. Playboy prinaša »hvaležne« teme.

 

 

Foto: Bor Dobrin

 

Matjaž: Grand Prix je potem nehal izhajati?

 

Bor: Da, GP je zaradi finančnih razlogov nehal izhajati.

 

Matjaž: Kaj ti je v avtomobilizmu še ostalo?

 

Bor: Ostal mi je Avto Magazin, Delo in še manjši klienti. Nikoli pa nisem delal »news« fotografij.

Matjaž: Če pogledava na področju Slovenije. Se da pri nas preživeti samo s fotografijo?

 

Bor: Kot prvo se moraš biti sposoben dobro prodati. Kot drugo pa je odvisno kakšne fotografije delaš. Fotografija sama po sebi je slabo plačana. Pravi denar je v komerciali. Ker me je bolj zanimala fotografija sama, sem bil bliže tiskanim medijem, kjer finančna plat ni ravno briljantna. Je pa solidna.

 

Matjaž: So pa verjetno kakšne druge ugodnosti?

 

Bor: Seveda so ugodnosti. Potuješ, spoznavaš ljudi katere drugače nebi mogel srečati, delati z njimi.

 

Matjaž: Verjetno si veliko sveta prepotoval ravno na račun fotografije?

 

Bor: Večino kar sem ga prepotoval je bilo absolutno na račun fotografije.

 

Matjaž: Vseskozi uporabljaš Canon opremo. Kako je prišlo do tega, da so te kontaktirali iz Olympusa in povabili k sodelovanju.

 

Bor: Eden izmed fotografov Formule 1, ki dela za nemško agencijo (ki je bila podizvajalec Olympusa za njihov reklamni projekt), je rabil neko prašno sliko. Delali so reklamo za Olympusovo zelo dobro lastnost »odstranjevalec prahu«. In ta prašna slika je bila z Dakarja, kjer je seveda veliko peska in prahu. Poslal sem jim mini biografijo mojega dela, z njo so bili zadovoljni in so mi ponudili sodelovanje.

 

Matjaž: Seveda slika iz reklame za E-1 ni bila posneta na Dakarju ampak nekje drugje?

 

Bor: Seveda. To je bil povsem reklamni »shooting« slikali pa smo v Tuniziji. Slikanje je potekalo 5 dni. Dobili smo ustrezne avtomobile, povedali so idejo in kaj želijo. Jaz sem jim povedal glede mojih izkušenj, kaj se da narediti z avtomobilom, ki nam je bil na voljo in potem smo bili tam in delali. Delali smo toliko časa, dokler je bil avto pri življenju. Avto pa je bil dirkalni Mercedes ML pripravljen za dirko Dakar. Po končanem snemanju je bil skoraj totalka.

 

Matjaž: To pomeni da je Mercedes nehal delovati, Olympus E-1 pa je še vedno delal (smeh). Pa je bil avto na tvojo željo tako trdo vožen, ali ste ga uporabljali še za kakšne druge prevoze razen?

 

Bor: Avto je bil namenjen samo fotografiranju. Toda glede na željo naročnika in po mojem občutku smo poizkusili narediti kar najboljšo fotografijo. Seveda pa je avto moral v danih razmerah narediti ogromno skokov po 10m v dolžino in 2 v višino, tako da je po okoli 40 skokih avto samo še klecnil.

 

 

Olympus reklama za kamero E-1, ki je bila v fotografskih revijah po vsem svetu.

 

 

Foto: Bor Dobrin

 

Matjaž: Katere objektive pa si uporabljal na E-1?

 

Bor: Na voljo sem imel vse objektive. 11-22mm, 14-55mm, 50-200mm, 300mm f/2.8. Največ pa sem uporabljal 11-22mm. Predvsem zaradi tega ker je bil v danih razmerah najboljši objektiv za delovanje. Tudi naročnik se je na koncu odločil za sliko, narejeno z objektivom 11-22mm.

 

Matjaž: Ker si za nekaj časa kot uporabnik opreme iz ene znamke kamere prestopil k drugi mi povej, kako se ti je zdel ta prehod in kako se ti je obnesla funkcija ultrasoničnega čiščenja tipala. Saj je naročnik hotel pokazati ravno to lastnost prednost?

 

Bor: Navajanje na drugo opremo je bilo povsem neproblematično, saj so vse stvari na visokem nivoju. Kot drugo, je kamera samo pripomoček s katerim naredimo fotografijo, največ pa je še vedno odvisno od fotografa. Brezprašen sistem pa je delal »prva liga«. Resnično sem bil presenečen nad tem avtomatskim čiščenjem tipala.

 

 

Foto: Bor Dobrin

 

Matjaž: Kaj pa tvoja kamera, katera nima te funkcije čiščenja, ali imaš kaj problemov s smetmi na tipalu?

 

Bor: So problemi. Smeti ti delajo samo nepotrebno delo. Moram povedati da svoje opreme ne pazim in ne zgubljam energije in časa s tem da bom pazljiv kako menjam objektive v prašnem prostoru. V Tuniziji sem brez problema menjal objektive. Asistent pa je samo dvakrat malce očedil aparat in objektive, ker če izdelovalci kamer oglašujejo neko zadevo, potem mora to tudi brezhibno delati.

 

Matjaž: Potem je bil rezultat, ki si ga videl kot reklamo, zate zadovoljiv ali ne?

 

Bor: Moj osebni izbor bi bila druga slika. Je pa res, da nisem imel popolnega vpogleda in naročnik je izbral njemu najboljšo.

 

Matjaž: Pa je bila ta izbrana slika potem tudi kaj dodatno digitalno obdelana?

 

Bor: Da, fotografija je bila obdelana, saj pogoji za fotografiranje niso bili optimalni. Predvsem vreme.

 

 

Foto: Bor Dobrin

 

Matjaž: Pa je dodelana samo svetlobno ali so še bolj razpršili tisti leteči pesek in dodelali podlago?

 

Bor: Leteči pesek ni nič dodatno dodelan. Dodelana je samo podlaga. Avto je tak kot mora biti in tudi pesek.

 

Matjaž: Imel si razgovore pri Olympusu, veš za novosti, ki prihajajo. Kaj pa je tisti glavni razlog, da ne prestopiš na E-1?

 

Bor: Jaz delam zelo specifične fotografije na F1. In rabim večjo hitrost, kot jo v tem trenutku omogoča E-1.

 

Matjaž: Kaj pa izbor objektivov, te zadovoljuje?

 

Bor: Da. S temi objektivi bi bilo 99,9% zadev ki jih slikam mogoče posneti.

 

Matjaž: Kakšni pa so honorarji za fotografijo v nekem povprečnem slovenskem tiskanem mediju. Oziroma kaj lahko ti poveš bralcem, kaj bi oni lahko naredili s svojimi fotografijami. Vsak fotograf le ne zna in more objaviti slik v tiskanem mediju.

 

Bor: Cene niso skrivnost. So od 6000 tolarjev naprej, kakšen časopis pa da samo akreditacijo. Je pa stvar posameznika, za kaj se odloči. Včasih za honorar, včasih za akreditacijo. Mislim, da ko začenjaš, ti zaslužek ne sme biti glavni cilj. Najprej se moraš izkazati s fotografijo, potem šele začneš gledati na zaslužek.

 

 

Foto: Bor Dobrin

 

Matjaž: Kakšna pa je konkurenca v Sloveniji pri tvoji zvrsti fotografiranja?

 

Bor: Na področju avto-moto športa, kakšne zelo razvite konkurence ni. So mladi, ki prihajajo je pa tudi zelo malo ljudi ki se s tem ukvarjajo. Na drugem področju pa je konkurenca večja.

 

Matjaž: Kakšni so tvoji cilji za naprej?

 

Bor: Hm, težko vprašanje. Bom rekel, da sem v tem trenutku v manjši ustvarjalni krizi in ne vem povsem točno kam naprej.

 

Matjaž: Je to pogojeno s kakšnimi finančnimi zadevami, ali je to dejansko pogojeno s fotografijo?

 

Bor: V bistvu je to samo stvar fotografije. Gre zato, da si je najtežje postaviti okvire sam sebi, kaj boš delal, kaj bo cilj, da boš imel cilj in motivacijo. Večji del svoje kariere sem imel okvire postavljene kaj bom delal, saj sem se vedno gibal v družbi revij, za katere sem delal. Zdaj v tem trenutku, pa strogega okvira ni več. Najtežje je začeti pisati bel list papirja, veliko lažje je nadaljevati stavek.

 

 

Foto: Bor Dobrin

 

Matjaž: Da, ampak ti si v fotografiji že toliko časa, da bi lahko nekaj nadaljeval?!

 

Bor: Da, fotografsko je vse odprto, je pa treba gledat finančno na vse skupaj.

 

Matjaž: In kje se, če ne v fotografiji vidiš v bodoče?

 

Bor: Končal sem arhitekturo in mi je še vedno zelo pri srcu.

 

 

Bor med preizkusom Olympus E-300. Pri vsakodnevnem reporterskem delu pa še vedno prisega na EOS 1D MkII.

 

Matjaž: Nič nisva rekla, o prehodu iz filma na digital. Kdaj si se odločil za preskok v novo tehniko?

 

Bor: En del je bil takšen, da sem ta prehod srečeval na delu v tujini na F1, drug prehod pa sem spoznal tako, da sem od naročnikov dobil zahtevo po digitalnem zapisu.

 

Matjaž: Si eden izmed tistih, ki je naredil ta prehod zaradi naročnikov. Marsikdo še danes razmišlja da naročnik nima nič tukaj zraven. Samo očitno se nekateri že zavedajo, da so stroški po samem fotografiranju na film zelo veliki. Poraba časa pri razvijanju, skeniranju. Kot kaže si pri takem založniku, ki razume prihranek časa?!

 

Bor: Žal ne. Založnik ni pripravljen sprejeti tega, kar jaz mislim da bi moral. Jaz sem šel na digital zaradi drugih naročnikov in ne zaradi tiskanih medijev. V prvi fazi so drugi naročniki takoj imeli slike. Nimam nobeni predsodkov glede digitala. Eni pravijo da digitalna fotografija ni prava fotografija. Jaz vidim samo, da ima digitalni medij pač drugačno sliko od filma. Lahko se pogovarjamo o tehničnih finesah, o okusih glede same fotografije pa je razlika samo v medijih zapisa in vsak lahko pove samo svoje mnenje.

 

 

Foto: Bor Dobrin

 

Matjaž: To pomeni, da se predvsem uredniki ne zavedajo, koliko lahko prihranijo če prineseš digitalno datoteko.

 

Bor: Ne, uredniki se finančnega stanja in prihranka z digitalom ne zavedajo. V Sloveniji skoraj da ni opreme, ki bi pripadala agencijam ali medijskim hišam razen pri nekaj dnevnih časopisih, ampak je vse v lasti fotografov.

 

Matjaž: Koliko pa naknadno obdelaš že posnete fotografije za naročnika?

 

Bor: Praktično nikoli ne dam fotografije iz rok, take kot so prišle iz digitalne kamere. Najbolj osnovne stvari popravim sam (za slike ki gredo takoj naprej), za tiste fotografije ki pa imam več časa (katere moram dati natisnjene iz rok) pa zaupam profesionalcem v Foto Formatu. Njim prepustim retuširanje fotografije, toda delajo po mojih navodilih.

 

 

 

 

---

 

 

 

Bor, najlepša hvala za pogovor in želim ti še veliko uspeha tako pri fotografiranju kot pri pogajanju z uredniki. Če pa res pride do kakšnega dogovora z Mihom pa ne pozabi, da vedno potrebujem zanimive članke o fotografiji, fotografiranju in foto tehniki.