Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.cyberstudio.si
http://www.foto-klik.si/
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

Canon EOS 400D / Test

Avtor:Matjaž Intihar
06.10.2006 17:34

  Prvi vtis

Kameri EOS 300D, ki je bila predhodnica današnjim Canon DSLR kameram v najnižjem cenovnem razredu sem kljub večim opisanim preizkusom na spletni strani e-fotografija.si, dodal še članek v temi Matjaževa ocena, ki je nazorno pokazal, da ta kamera še marsikaj ne zna in da zna biti z njo marsikateri kupec razočaran, če se bo brez premisleka odločil za njen nakup. EOS 300D nam je le nudila premalo uporabniških funkcij, da bi že lahko veljala kot popolna kamera za zahtevnejšega hobi fotografa.

 

Kmalu se je ugotovilo, da so kameri enostavno zaklenili nekaj uporabnih funkcij. Ruski "hekerji" pa so program popravili (objavljeni članek Marjana Zavodnika) in kamera je pridobila na uporabniški vrednosti. Toda vseeno! EOS 300D je bila cenjena in zanimiva predvsem zaradi takrat zelo zanimive cene. Saj nihče od proizvajalcev v letu 2003 še ni ponujal DSLR kamere po primerljivi ceni. Ljubkovalni pomanjševalnici "srebrenko, plastenko", ki sta se hitro prijeli tako med zadovoljnimi uporabniki kot kritiki EOS 300D, pa sta dosti povedali o kameri in njeni uporabniški vrednosti.

 

V letu 2004 je na trg prišlo kar nekaj konkurenčnih kamer, predvsem pa so tudi drugi proizvajalci začeli svoje cene približevati EOS 300D. Tudi Canon je bil prisiljen narediti nov korak. Sprva so nižali ceno 300D, v začetku leta 2005 pa napovedali novo kamero. Tehnični podatki kamere EOS 350D so v novinarskih sporočilih obljubljali mnogo več, za enak denar. In vrste novih kupcev so se že začele postavljati in večati. In EOS 350D je trenutno najbolje prodajana Digitalna SLR fotokamera. A vseeno je pred letošnjo Photokino 2006 dobila zamenjavo. Tu je EOS 400D. Zanimivo pa, da bodo EOS 350D še nekaj časa prodajali. Le ceno ji bodo za približno 100EURO znižali. In koliko tehničnih lastnosti je pridobila EOS 400D?

 

Pričakovanje prvih kamer EOS 400D za resen preizkus je bilo veliko. Tako na moji strani, kot na strani kupcev. Ko pa sem kamero končno lahko prijel v roke, sem takoj dobil občutek višje vrednosti kot nam jo ponuja EOS 350D. Predvsem črno matirano plastično ohišje kot ga ima 350D so zamenjali z bolj drsečo plastiko. Tako se sedaj na EOS 400D nič več ne poznajo bele sledi od nohtov, ki so se pri EOS 350D tudi zaradi majhnosti ohišja drgnili ob grobo matirano plastiko. Vendar pa nam sedaj pri EOS 400D zaradi tega kamera ne drsi iz rok, saj je na ročaju in na levi strani kamere poseben nedrseč nanos. Na zadnji strani kjer kamero držimo s palcem pa je guma. Oblika kamere je ostala močno podobna EOS 350D, prav tako velikost in teža. Toda oblika kot velikost in teža kamere je stvar osebnega okusa vsakega kupca posebej in predvsem nič ne povedo o kakovosti kamere. Več pa pove o uporabniški vrednosti. A tudi tu so si mnenja lahko deljena.

Canon pri EOS 400D ni eksperimentiral z novo obliko ali velikostjo kamere. Vse dobre lastnosti od trenutno najbolj prodajane DSLR kamere je povzel od EOS 350D in dodal nekaj novosti, ki novi kameri dvigujejo vrednost in konkurenčnost.

 

Canon EOS 400D

 

Kot že omenjeno, EOS 400D po obliki kot velikosti in teži ne odstopa veliko od EOS 350D. Sedaj je ohišje za en mm širše po globini kamere (127x94x65mm) in za 16g težje (556g). Kljub solidno velikemu držalu na prednji strani, pa se je sprva kar težko privaditi držati v roki tako majhno kamero. Mislim pa, da si bo večina bolj popotno usmerjenih fotografov takoj ob pogledu na kamero zelo enotna v oceni, da je to zelo primerna kamera za njih. Še toliko bolj zaradi teže samo 556g skupaj z baterijo.

 

Če ob pogledu na kamero od spredaj in zgoraj kameri le stežka razlikujemo (še najlažje si pomagamo z napisom na levi spodnji strani kamere), pa je opaznejša razlika na zadnjem delu kamere. EOS 400D ne uporablja več ločenih LCD in TFT zaslonov, ampak uporablja samo še 2,5 palca velik zaslon za pregled in nastavitev funkcij ter zajete fotografije. Ker pa je stalno delujoči zaslon močno moteč ob pogledu skozi iskalo, saj del močne svetlobe vsekakor pade v oko, so pri EOS 400D dodali še dve IR tipali pod samo iskalo. Ko približamo oko iskalu in se s tem približamo IR tipalu le to takoj izklopi zaslon. Ko se od IR tipala oddaljimo, se zaslon zopet vklopi.

Gumbi ob levi strani zaslona so sedaj manjši, toda v celoti pa mi delujejo kakovostnejši. Torej je na ohišju narejeno nekaj popravkov, ki kameri dvigujejo predvsem njeno uporabniško vrednost.

 

Ko iz ohišja na prednji strani kamere, odvijemo pokrovček kjer je navoj za objektiv, se nam odprtina zdi nenormalno velika. Kamera je majhnih dimenzij, zato deluje srebrni okvir navoja še toliko večji. Kamera je prirejena za APS-C (22,2 x 14,8mm) velikost tipal in zato so na pogled notranji vidni deli, predvsem zrcalo, naproti odprtini izredno majhni.

Ostali gumbi in funkcije na prednji strani kamere pa so že dobro znani. Na desni so večji prednji gumb za sprostitev in možnost menjave objektiva, pod njim je gumb za pregled globinske ostrine in ob uporabi zunanje dodatne bliskavice vklop podaljšanega bliska (2 sekundi za pogled na motiv in predvsem oceno senc), zgornji gumb pa nam omogoči ročni dvig vgrajene bliskavice.

 

Na levi strani od objektiva je manjša bela lučka. Sprva sem pomislil, da nam lahko njena svetloba pomaga ostriti v slabših svetlobnih pogojih. Nekatere EOS kamere nam to omogočajo. Pa nam ta lučka služi samo kot svetlobno opozorilo pri uporabi samosprožilca. Na prednji zgornji strani ročaja pa imamo še rdečo prozorno plastiko. Za njo je sprejemnik IR daljinskega prožilca.

Bliskavica se visoko dvigne iz ležišča. Da ni efekta rdečih oči pa si kamera pomaga s predbliski.

 

Zgornja stran kamere je oblikovno ostala skoraj nespremenjena. Še vedno je močno opazen vrtljiv nastavitveni gumb programov za premik med osvetlitvenimi programi. Levo od vrtljivega programskega nastavitvenega gumba imamo nastavek za dodatno bliskavico in pod njim vgrajeno bliskavico. Desno ob vrtljivem gumbu je stikalo za vklop in izklop kamere. Položaj stikala kot njegovo delovanje sta me v popolnosti zadovoljila. Na zgornjem delu držala pa imamo vrtljivo kolo za nastavitev in premik raznih funkcij, ter prožilec. Tako prednji, kot zgornji del kamere sta pregledna in z dobro postavljenimi gumbi za premik med funkcijami.

 

Prav tako so pregledne leva, desna in spodnja stran kamere. Na levi strani imamo za gumastim zatičem nastavke za video izhod, daljinski žični prožilec in USB 2.0 izhod.

Oprijem držala je sedaj manj drseč kot pri EOS 350D.

 

Desna stran ima samo vratca za katerimi je odprtina za CF pomnilno kartico. Na spodnjem delu je gumb s katerim izvržemo kartico iz reže. V primeru, da imate tako kartico, ki gre težko iz ležišča, še enkrat pritisnite gumb in kartica bo šla ven do te mere, da jo boste enostavno prijeli s prsti in jo vzeli ven.

 

Spodnji del kamere pa nam nudi kovinski navoj za stojalo in vratca za katerimi je ležišče za baterijo. Zaradi majhnosti kamere je še vedno v uporabi Li-Ion baterija NB-2LH.

 

Zadnji del kamere je poln informacij in gumbov, predvsem zaradi dejstva da je kamera majhna in so vse informacije ter gumbi bolj skupaj. Pri EOS 400D so se odrekli dodatnega LCD zaslona, ki je kazal glavne informacije o nastavitvi parametrov za zajem posnetka. Tako je sedaj ostal prostor za večji zaslon (2.5 palca je sedaj že standard) in dve majhni IR tipali pod iskalom.

 

Tako nam sedaj TFT zaslon nudi informacije o času osvetlitve, zaslonki, korekturi bele barve, korekciji osvetlitve, številu posnetkov, načinu merjenja svetlobe, stanju baterije, uporabi C.Fn (lastnih nastavitev) ločljivosti in kompresiji, ostritvenih točkah ter o načinu ostrenja. Po posnetku pa nam prikaže sliko, informacije o njej (sedaj lahko tudi preko RGB histograma) in nastavitvah kamere. Seveda pa zaslon služi tudi za pregled in nastavitve preko menija.

Tudi na levi strani kamere ni spremeb. Če ne boste prebrali navodil vedite, da spodnji gumb, ki služi za pregled globinske ostrine ob uporabi dodatne bliskavice služi tudi za njeno dve sekundno zvezno osvetljevanje.

 

Levo od zaslonov imamo šest gumbov. Zgornji nam služi za vklop direktnega izpisa s priklopljenim tiskalnikom, sledi gumb za vklop izklop zaslona in za prikaz informacij ob pregledu posnetega posnetka. Tretji je gumb za vklop funkcije MENU, sledi gumb za preskok med funkcijami menija in med fotografijami (10 slik) med pregledom fotografij. Peti gumb služi za vklop pregleda posnetih fotografij in zadnji šesti za izbris slike.

Desno od zaslona pa je še devet gumbov. Prvi zgornji gumb služi za vklop premika zaslonke v M funkciji (gumb je treba držati in vrteti vrtljivi gumb nad prožilcem) in za premik korekcije osvetlitve (do -+2EV). Drugi za vklop samosprožilca in daljinskega prožilca ter za zajem fotografij z večimi (tremi) posnetki v sekundi. Nato si v krogu sledijo štirje gumbi za premik (lahko jih opravimo z vrtečim gumbom pri prožilcu) določenih funkcij v vse štiri smeri, za prenastavitev občutljivosti ISO, AF načina delovanja, korekture bele barve in načina merjenja svetlobe.

 

Srednji gumb SET služi za potrditev spremembe določenih funkcij prenastavljenih preko menija. Pri EOS 400D pa nam ni več treba pritisniti SET gumba za potrditev sprememb, katere smo opravili preko vseh štirih gumbov okoli njega. Tudi če kamero izklopimo, nam bodo nastavitve ostale, kar je dodatna prednost pred EOS 350D, kjer je bilo treba vsako prestavitev potrditi z gumbom SET.

Oblika in ergonomija kamere je stvar osebnega okusa. A v vstopnem SLR razredu imajo manjše kamere prednost pri izbiri.

 

Na desni zgornji strani pa sta še za palec lahko dosegljiva gumba za zaklenitev izmerjene osvetlitve, premika točke ostrenja na eno (vse) izmed devetih točk ali za povečavo in pomanjšavo slike pri njenem pregledu. Sliko si lahko povečamo kar za 10X. Tako lahko že na TFT zaslonu kakovostno ocenimo ostrino posnetka, saj ima odlično ločljivost 230.000 točk.

Povsem spodaj desno ob zaslonu pa je dioda, ki nam kaže shranjevanje podatkov na CF pomnilno enoto.

Seveda pa ne gre pozabiti na iskalo in desno nad njim gumb za nastavitev dioptrije.

 

Funkcije in delovanje

 

Veliko oznak na kameri poznamo že iz leta 1986 in prvih dveh kamer serije EOS, modela 650 in 620. Oznake plod digitalnih potreb, pa iz EOS D30. Same nastavitve in gumbi so nam že dobro poznani iz predhodnic EOS 300/350D. Le s to razliko, da imamo sedaj nekaj več uporabnih nastavitev in kakovostnejše gumbe.

 

EOS 400D ima vgrajeno novo CMOS tipalo, velikosti 22,2 x 14,8mm in z efektivno ločljivostjo 10.1M točk. Občutljivost tipala lahko nastavljamo od 100 - 1600ISO. Zajeto sliko nam procesira DiGIC II analogno/digitalni konverter, ki je enak kot v profesionalnih kamerah EOS 1D MkII N in EOS 1Ds MkII. Novo tipalo je varčno z energijo, prav tako sam DiGIC II procesor. S Canon CMOS tehnologijo tipala in odličnim DiGIC procesorjem pridobimo tudi na zelo kakovostni fotografiji pri fotografiranju z visoko nastavljeno občutljivostjo tipala. Prav tako so z novo tehnologijo izničevanja šuma že na samem tipalu (kljub večim točkam in s tem njihovi manjši velikosti) in zmanjšanju prostora med dvema točkama zagotovili primerljive rezultate naproti EOS 350D glede šuma.

Objektiv ki ga lahko dokupimo v kompletu ostaja enak EF-S 18 - 55mm, f/3,5-5,6 II.



Članek o kakovosti kit objektiva.

 

Pri Canonu že nekaj let opozarjajo, da je kakovost končne fotografije, poraba energije in hitrost procesiranja zelo odvisna prav od procesorjev in njegovih algoritmov. Trdijo tudi, da je šum slike bolj odvisen od kakovosti procesiranja slike kot od tipala. Zato ne čudi, da dajejo pri Canon-u velik poudarek prav na svoj DiGIC procesor. Pri kamerah višjega razreda z njim dosegajo vrhunske končne rezultate glede kakovosti fotografije. Pri kamerah nižjega razreda pa z njim laže kontrolirajo razmerje cena/kakovost kamere.

 

Zapis na CF (CompactFlash) pomnilniške kartice je možen tako posamično kot skupno v JPEG in RAW zapisu. Barvni prostor lahko nastavimo med sRGB in Adobe RGB. Sliki lahko že v fazi procesiranja določimo elektronsko ostrino, tonsko vrednost, kontrast in saturacijo barv. Dodano že imamo nekaj prednastavljenih nastavitev za portret, naravo, kot možnost treh lastnih nastavitev, katere si prednastavimo za različne načine dela. Preko funkcije Cf. (Custum Function) v meniju si lahko nastavimo, da nam gumb SET takoj po pritisku pokaže to funkcijo in smo s tem zelo hitri pri premiku določenih parametrov.

Prav tako lahko nastavimo možnost ČB zajema z različnimi efekti filtrov ali tonske predelave. Za film ČB fotografa bolje razumljeno, kot da bi pri fotografiranju uporabljal različne barvne filtre (rumeni, oranžni, rdeči...) ali pa sliko razvijal s kemikalijami, ki sliki dodajo določen barvni ton (sephia...)

 

Tako prednji, kot zgornji del kamere sta pregledna in z dobro postavljenimi gumbi za premik med funkcijami.

 

Merjenje svetlobe je omogočeno po celotni površini v 35 poljih, po celotni površini s poudarkom na centralnem delu in na sredini v polju 9% slike v iskalu. Kot pri vseh EOS kamerah nižjega cenovnega razreda tudi EOS 400D ne omogoča spot/točkovnega merjenja svetlobe. Glede na poznavanje Canon SLR kamer bi lahko rekel, da je to bolj njihova "kaprica nižjih cenovnih razredov". Vendar se vprašajmo, koliko spot merjenje sploh potrebujemo pri teh kamerah, ki so iz pogleda SLR uporabnikov namenjene manj zahtevnim fotografom. Marsikateri bolj tehnično usmerjeni fotograf misli, da če nam to funkcijo že omogoča malo boljša kompaktna kamera, da bi to lastnost lahko imel tudi EOS 400D. Vendar po izkušnjah sodeč, je spot/točkovno merjenje redko kdaj potrebno in za hobi fotografa sploh uporabno. Kdor ga potrebuje, oziroma ga res zna izkoriščati je že tako zahteven fotograf, da bo posegel po kameri višjega razreda.

 

EOS 400D ni in ne bo namenjena zahtevnejšim uporabnikom. Zato se v tem najnižjem, pa tudi srednjem razredu pri Canon-u vedno odrečejo nekaterim lastnostim, ki pa so nato dosegljive v njihovih višjih razredih. In še nekaj je pomembno. Nižji je cenovni razred, možna je slabša kakovost tipal za AF (to pa ni primer v EOS 400D, AF sistem je prenesen iz EOS 30D) in merjenje svetlobe. Izkušenemu fotografu je sistem za merjenje svetlobe samo pripomoček za oceno moči svetlobe. Sam pa nato pri zahtevnih posnetkih še opravi ročno korekturo. Hobi fotograf pa se v skoraj vseh primerih prepusti avtomatiki, predvsem več polnemu merjenju po celotni površini. Kdor pa ni prepričan v pravilnost osvetlitve pa izkoristi "bracketing" možnost treh posnetkov z različnimi osvetlitvami.

 

Nastavitve korektur bele barve v kameri EOS 400D so klasične, avtomatska, umetna luč, sončna svetloba, bliskavica itd., plus lastna nastavitev, ki jo opravimo tako, da naredimo posnetek in nato s pritiskom na gumb kamera opravi korekturo in nastavitev. EOS 400D pa so dodali še "bracketing" lastnost zajema treh posnetkov zaporedoma, vsakega z možnostjo različne prednastavljene korekture bele barve. Očitno je laže dodati to "programsko" možnost, kot pa "pravo" točkovno merjenje svetlobe.

 

Iskalo ima možnost korekture dioptrije od -3 do +1. Pogled skozi njega je oster, saj je medlica zelo fino brušena. Vendar pa zaradi majhnosti zrcala in s tem manjše količine svetlobe v iskalu temnejši kot smo ga vajeni pri kamerah polnega 35mm formata. K malo temnejši sliki v iskalu pripomore tudi izbira zrcal namesto klasične pentaprizme, predvsem pa je povečava slike preko zrcal manjša kot preko pentaprizme. Je pa zaradi tega kamera nekaj gramov lažja, kar pa je slaba uteha. Toda na tak način se da poceniti kamero. Hobi fotograf pa le redko spozna razliko med pogledom na motiv preko zrcal ali pentaprizme. Iskalo nam pokaže 95% motiva, kar pomeni, da bo še nekaj več od videnega zajeto na tipalo. Slika pa je v iskalu povečana samo za 0.8X. zato je v primerjavi s kamero, ki uporablja pentaprizmo opazno manjša. A kot že omenjeno, v najnižjem razredu SLR fotokamer cena napoveduje tudi uspeh kameri. Višja tehnična kakovost in s tem pogojena višja cena kamere, pa ne omogoča njen vstop med široke množice fotografov.

Medlica na kateri se projicira slika motiva je fiksna, tako da ni možnosti menjave. Poleg klasičnih nastavitev že znanih iz EOS 350D, v iskalu vidimo še FE (kompenzacijo osvetlitve s bliskavico) in sinhronizacijo bliskavice pri kratkih časih osvetlitve (nad sinhronizacijskim časom 1/200 sekunde).

Naproti EOS 350D je zadnji del še najbolj spremenjen. Večji zaslon nam nudi vse potrebne informacije o zajemu slike. Dve IR diodi pa poskrbita, da se zaslon izklopi, ko kamero damo k očesu.

 

Avtomatska ostritev deluje preko že dobro znanega TTL-CT-SIR sistema s CMOS tipalom (ne tistim za zajem slike) in z devetimi ostritvenimi točkami, katere lahko nastavljamo ročno, ali pa ostritev med njimi prepustimo avtomatiki. Poleg enkratnega ostrenja (One-Shot AF), nam EOS 400D nudi še avtomatsko izbiro med enkratnim in avtomatskim vklopom sledenja objekta (AI Focus) in stalnim sledenjem premikajočega se objekta (AI Servo). V slabših svetlobnih pogojih nam pri ostrenju bližnjih motivov pomaga stroboskopski blisk (4X) iz vgrajene bliskavice.

 

ISO občutljivost so od 100 do 1600ISO. Zaklop deluje v območju od 30 do 1/4000 sekunde, s sinhronizacijskim časom 1/200 sekunde in možnostjo B nastavitve.

Hitrost zaporednega snemanja je max. 3pvs (posnetka v sekundi) in max. 27 JPEG (10 RAW+JPEG) fotografij do zapolnitve notranjega spomina in upočasnitve delovanja kamere. Naproti EOS 350D so pomnilnik povečali za 100%.

Tudi gumbi na kameri delujejo kakovostnejše kot na EOS 350D.

 

EOS 400D po prvem pregledu

 

Kamera je ohranila majhne mere kot težo. Mogoče se bo marsikomu, ki je vajen večjih kamer EOS 400D zdela premajhna. Vendar se jo kljub majhnosti še vedno dobro drži v roki, oziroma za še boljši oprijem je možno dokupiti dodatni nastavek, ki ga privijemo spodaj in v katerem sta lahko dve baterije.

 

Večina nastavitvenih gumbov na kameri je dobro postavljenih in preglednih. Na začetku spoznavanja s kamero, nam samo nekaj gumbov na zadnjem delu kamere dela malo težav. Pa jih kmalu spoznamo in se jih navadimo. Če je pri EOS 350D motilo, da nekatere gumbe samo pritisnemo in se spremeni nastavitev (način proženja), pritisnemo drugi gumb, pa je treba obračati kolesce za prožilcem (korektura, Av), ali pa pritisnemo enega izmed petih funkcijskih gumbov, ki so v krogu, pridemo v MENU in preko njega prestavimo želeno, na koncu pa je treba še s tipko SET potrditi izbrano. Pri EOS 400D ni več tako. Gumbi nam odprejo samostojno okno, med funkcijami pa se lahko premikamo s koleščkom, ki je nad prožilcem. Prav tako nam za te funkcije ni več treba uporabiti SET gumba za potrditev funkcije. Sedaj jo samo izberemo in ostane v uporabi tudi po ponovnem vklopu kamere. Predvsem tisti fotografi, ki se šele spoznavata z vsemi nastavitvami, bodite pozorni in večkrat pred posnetkom poglejte nastavitve, ki so prikazane na zaslonu. Marsikdo fotografira pri močni svetlobi z napačnimi nastavitvami, katere je izbral prej, ko je recimo fotografiral pri slabi svetlobni moči. Nato pa je pri drugačnih svetlobnih pogojih pozabil nastaviti nastavitve.

Toda kot že omenjeno, se nastavitvam hitro privadiš in je zelo dobrodošlo, da imamo večino gumbov za najbolj pomembne večkrat spremenljive nastavitve na kameri. Oziroma, večina uporabnikov kamere EOS 400D bo le malokrat sploh prenastavljala enkrat že izbrane nastavitve. V primeru, da pa jih bodo, pa jim močno pomaga čim bližja pot in hitrost do njihovih sprememb. Vsi glavni podatki o načinu zajema slike so na zaslonu dobro vidni.

Li-ion baterija ostaja enaka, NB-2LH.

 

Fotografom, katerim bo to prva Canon kamera, se bo treba pomena funkcijskih "ikon" na LCD zaslonu šele navaditi, da bodo lahko takoj ocenili s kakšnimi nastavitvami fotografirajo. V pomoč po takojšnjem videnju dodatnih parametrov, katere nastavljamo preko MENU-ja pa nam je gumb INFO. S pritiskom na njega se nam na večjem TFT zaslonu prikažejo vsi glavni parametri, od datuma in ure fotografiranja, nastavljenih korektur osvetlitve, izbire barvnega prostora (sRGB, Adobe RGB), parametra elektronskih korektur (ostrina, tonske vrednosti, kontrast, saturacija barv), do ISO in še proste količine MB na pomnilni kartici.

 

Vratca za katerimi je CF pomnilna kartica se lepo odpirajo. Gumb s katerim odmaknemo kartico iz ležišča ima dve poziciji, "kolena". Sprva samo malo pritisnemo gumb in kartica je zadosti iz kamere, da jo primemo s prstoma in odstranimo. Nekatere kartice pa gredo nerade iz ležišča. Takrat samo še malo bolj pritisnemo gumb in tudi te kartice bomo enostavno odstranili. Vratca za baterijo odpremo tako, da z nohtom premaknemo zatič, ki jih drži zaprte. Vendar tako kot mnogo drugih kamer, ima tudi ta v globljem delu zatiča majhno vdolbinico. Zelo lahko se vam zgodi, da se vam zatakne noht. Predvsem ženske z daljšimi nohti morajo biti zelo pozorne pri odpiranju vratc za katerimi je baterija NB-2LH.

Canon je v svojih DSLR kamerah obdržal uporabo hitrih in zmogljivih CompactFlash spominskih kartic.



Članek o preizkusu CF spominskih kartic.

 

Kljub temu, da je baterija kapacitete samo 720mAh, pa je zdržala cca.450. Pozna se, da je bila baterija nova. Prvič je bila polnjena več ur (nekateri proizvajalci za Li-Ion baterije priporočajo prvo polnjenje 16h) in nato dvakrat povsem prazna in zopet normalno polnjena. Po kakšnih 50 polnjenjih bo najbrž zdržala že manj. V vsakem primeru, pa si je vedno dobro dokupiti rezervno baterijo. Preizkus vzdržljivosti mi je pokazal, da kamera EOS 400D, zaradi večje porabe naproti predhodnici EOS 350D omogoča minimalno manj posnetkov. Seveda sedaj več porabi tipalo, večji zaslon in ultra sonic sistem čiščenja tipala, ki deluje pri vsakem vklopu in izklopu kamere (lahko ga tudi izklopimo v meniju). Moti pa me, da ima kamera za prikaz stanja baterije samo tri črtice. Prva večja črtica izgine šele nekje po 65% prazne baterije. Zato vas zna kamera že v naslednjih 100 posnetkih presenetiti s prazno baterijo.

 

Izbira dodatnih nastavitev, ki nam jih kamera ponuja preko MENU-ja je razdeljena na pet posameznih oken. Ko se nam po pritisku gumba MENU prikažejo na TFT zaslonu nastavitve, so sprva slabo vidne. Ne povsem beli zapisi so na sivi podlagi. Ko pa se s štiri funkcijskim gumbi premikamo po nastavitvah, pa le te postanejo bele, poveča se kontrast in napisi so dobro vidni. Večino nastavitev v prvem in drugem oknu lahko izbiramo kar preko gumbov na kameri. Vsaka prenastavitev lastnosti preko oken v meniju (ne preko gumbov na kameri) pa potrebuje potrditev z gumbom SET. Marsikateri uporabnik se je moral po izbiri želene lastnosti na kameri EOS 350D te potrditve še navaditi. Jih ni malo novih lastnikov kamere, ki so v prvih dneh rokovanja s kamero kar malo jezni zaradi potrebe po tej potrditvi. Pa se v nekaj dneh fotograf te potrebe navadi in kamero brez najmanjše jeze z zadovoljstvom uporablja.

Izdelava kamere je zelo solidna.

 

Tretje okno nam ponuja nastavitev funkcij v načinu pregleda posnetih fotografij. Naproti kompaktnim kameram je teh nastavitev zelo malo. Vendar je treba vedeti, da fotograf, ki uporablja DSLR kamero, večino fotografij prenese v računalnik in jih tam s programi za obdelavo fotografij dodatno obdela. Vendar pa nam Canon sedaj v večini SLR kamer nudi DirectPrint funkcijo, preko katere lahko uporabljamo nekatere dodatne možnosti (izrez, datum, število kopij, velikost, redukcijo rdečih oči, popravek tonov obraza...).

 

Četrto okno nam ponujata nastavitve kamere (vklop/izklop ali nastavitev časa delovanja kamere v nedelujočem stanju, avtomatsko rotiranje pokončno zajete fotografije, svetlost TFT zaslona, avtomatski izklop zaslona, nastavitev datuma/ure, štetje in zapis posnetkov, formatiranje kartice.

 

V petem pa nastavitev jezika, video funkcije, lastne nastavitve C. Fn., izbris vseh lastnih nastavitev in povrnitev na začetne, čiščenje tipala v funkciji »ultra sonic« ali »programsko«, čiščenje tipala »manuelno« s pomočjo čistilnih čopičev, ter pregledom nad firmware verzijo in njeno zamenjavo preko CF kartice.

 

Preko C.Fn (Custom Function) "lastnih nastavitev", lahko izbiramo med devetimi možnostmi, ter jih prenastavljamo ali izklopimo. Večino teh dodatnih nastavitev potrebuje predvsem izkušeni fotograf.

Prva pa je zelo dobrodošla vsem. To je možnost, nastaviti dodatno funkcijo gumbu SET. Lahko izbiramo med (ločljivost in kompresija slike, elektronka korektura ostrine, tonskih vrednosti, kontrasta in saturacije barv, hitrim pregledom fotografij in premik med točkami ostrenja). Glede na to, da na kameri že imamo gumba za premik med točkami ostrenja (desno zgoraj na zadnjem delu kamere) in za hitri pregled slik (drugi spodnji ob TFT zaslonu) sta zanimivi predvsem nastavitvi za ločljivost in kompresijo slike, elektronska korektura ostrine, tonskih vrednosti, kontrasta in saturacije barv. Vsaj meni je nastavitev ločljivosti in kompresije najbolj uporabna.

Pri EOS 400D ni več potrebe da po pritisku gumba za korekcijo nastavitev po opravljeni nastavitvi potrdimo le to z obveznim pritiskom gumba SET. S tem je enostavnost dela s kamero in nastavitvami še boljša.

 

Druga uporabna nastavitev nam omogoča redukcijo šuma pri daljših osvetlitvah. Zanimive so še možnosti "Mirror lockup" (ob pritisku na prožilec se dvigne zrcalo, zaklop pa odpre šele po ponovnem pritisku na prožilec), možnost nastavitve različnega časa pri delovanju bliskavice in nastavitev AF/AE zaklenitve pod različnimi možnostmi in gumbi.

 

Canon je v kamero EOS 400D dodal funkcijo, ki nam je bila iz njihove strani v intervjuju (KLIK) predstavljena že pred dvema letoma. Njihov predstavnik je dejal, da jo bodo uporabili, ko bo tehnologija zadosti poceni, da jo bodo lahko vstavili v kamere nižjega cenovnega razreda. Olympus nam je že leta 2003 kot prvi v kamero E-1 vstavil sistem čiščenja tipala, ki odstranjuje male prašne delce iz njega. Sistem je zadovoljivo deloval in reševal uporabnike pred težavami s pikami na fotografiji. V začetku leta 2006 pa se je na spletu pojavila vsesplošna razprava o prahu na tipalu. Vse več uporabnikov ga je dobesedno iskalo na načine, ki s fotografijo nimajo zveze. Toda prah na tipalu je bil in je še prisoten. Očitno je Canon opazil vse te razprave, prav tako so imeli servisi veliko dela s tem problemom in v EOS 400D je že vgrajen njihov lastni sistem čiščenja tipala. Uporabili pa so tri načine oziroma možnosti odstranjevanja prahu.

Prvi je kar poseben antistatični premaz (tudi Sony ga uporablja na svojih tipalih), ki odbija majhne in lahke delce, da se ne prilepijo na tipalo.

Zaslon je velik 2,5 palca in odlične ločljivosti 230.000 točk.

 

Za večje in bolj lepljive pa poskrbi piezo element z visoko frenkvenčnimi vibracijami, ki stresejo prah iz samega tipala, kateri ni premočno zalepljen na steklo pred njim. Tipalo se čisti v tem načinu ob vsakem vklopu ali izklopu kamere. Preko menija pa ta način lahko tudi izklopimo in ga uporabimo samo ko sami pritisnemo funkcijo "Senzor Cleaning".

Tretja možnost pa je programska. Izberemo funkcijo "Dust Delete Data", močno zapremo zaslonko in prožimo. Program kasneje odčita iz slike (vseeno ali je posneta v RAW ali JPEG zapisu) napake, ki so produkt prahu in jih kasneje s pomočjo programa, ki ga dobimo na CD-ju v kompletu s kamero, Digital Photo Professional izniči. Podobno funkcijo ima že v uporabi tudi Nikon preko programa Capture NX.

 

Že na podlagi teh prvih spoznanj lahko opazimo, da nam EOS 400D nudi marsikaj kar so mnogi pogrešali pri EOS 350D. Verjamem pa, da bo marsikomu spet kaj manjkalo. Predvsem majhnost kamere je moteča za vse fotografe, ki pri svojem delu dlje časa kamero držijo v roki. V praksi je tako, da lahko brez težav nosiš v roki težko in veliko EOS 1Ds in te roka zaradi dobrega oprijema te kamere mnogo manj boli kot pri nošenju majhne EOS 400D. Vendar se bo počasi treba navaditi in spoznati, da nam podjetja nudijo v določenih razredih samo toliko, kolikor mislijo, da fotografi potrebujejo in so ti tudi pripravljeni za določeno ceno kamere tudi plačati. In Canon je že velikokrat dokazal, da zna ponuditi prav to. Več pa nam nudijo v višjem in predvsem dražjem razredu. Povsem enostavna logika, ki pa se zadnja leta zaradi hitre menjave foto digitalnih kamer in predvsem izrednega povpraševanja pri mnogih kupcih izgubi. Canon je ponudil, kompaktnost, priročnost (sedaj SET gumb ni več tako močno potreben kot pri EOS 350D), ter samočiščenje tipala. Konkurenčne kamere za druge uporabnike nudijo druge prednosti. Nikon večje dobro oprijemljivo ohišje, več možnosti glede korekture posnetka pred in po snemanju, Olympus še večjo kompaktnost in slovenske menije, Pentax in Sony pa stabilizacijo slike preko tipala.

 

Še enkrat bolj se bo treba spoznati z dejstvom, da je vsaka kamera narejena za svoj namen uporabe in predvsem uporabniške vrednosti. Predvsem cena kamer je še vedno tisti napačno razumljeni element, da tudi od tistih kamer iz najnižjega razreda pričakujemo enostavno preveč. Se še spomnite mednaslova iz leta 2003, 4. št. revije ob kamerah EOS D60, EOS 10D in Nikon D100, "za tiste ki želijo več in revne profesionalce"! Danes se vsak profesionalni fotograf nasmeji tej trditvi. Leta 2003 pa je bilo kar precej zamer. Zaradi visoke cene pravih PRO DSLR kamer si takrat naše redakcije še niso mogle privoščiti najboljših kamer. In povprečne kamere so kar naenkrat postale odlične za profesionalne fotoreporterje. V analogni dobi kamer srednjega razreda še v roke ne bi vzeli, sedaj pa so jih na vso moč hvalili.

Nastavek (bajonet) na kameri sprejme tako EF-S kot EF objektive.

 

Veljko Jukič, fotoreporter iz sveta formule 1, je bil tudi med njimi. No zameril mi ni, je pa čez čas na lastni koži spoznal, da se za resno delo ne gre igrati z neprimerno opremo. O tem je tudi zapisal dva prepričljiva članka (glej na koncu strani).

In nič drugače ni danes. Kot sem že zapisal ob EOS 300/350D, da se ne zaletite v njen nakup, če želite več, prav tako ne pričakujte, da bo EOS 400D zamenjala zmožnosti in uporabnost EOS 30D. Kar pomeni, EOS 400D je odlična kamera za vsakega povprečnega hobi fotografa, ki si želi DSLR kamero in ve, kaj ta zmore. A kot vedno. Vsakdo si na koncu sam izbere sebi najprimernejšo.

 

Kit objektiv ima plastični bajonet. Za hobi fotografa njegova trdnost ne predstavlja težav. Če pa večkrat menjate objektive bodite pozorni, da se kakšen plastični delec, ki se lahko zaradi kovinskega nastavka na kameri ne odlušči in tako del plastike pade na zadnjo lečo kamere ali v notranjost kamere in s tem lahko tudi na tipalo.

 

 

Z dodatno bliskavico je uporabnost kamere še toliko večja.

 

 


Članek o bliskavicah in težavah z efektom rdečih oči (glej konec strani).

SLR kamera omogoča uporabo celotnega sistema. Od objektivov (preko 50), bliskavic, prožilcev...

$$PAGE$$

Izbira dodatnih nastavitev, ki nam jih kamera Canon EOS 400D ponuja preko MENU-ja je razdeljena na pet posameznih oken. Ko se nam po pritisku gumba MENU prikažejo na TFT zaslonu nastavitve, so sprva slabo vidne. Ne povsem beli zapisi so na sivi podlagi. Ko pa se s štiri funkcijskim gumbi premikamo po nastavitvah, pa le te postanejo bele, poveča se kontrast in napisi so dobro vidni. Večino nastavitev v prvem in drugem oknu lahko izbiramo kar preko gumbov na kameri.

   

TFT zaslon je zdaj v uporabi tako za pregled nastavitev o zajemu posnetka, njihovih sprememb, kot prikazu menija. Pri EOS 350D ima za zgornje nastavitve poseben manjši LCD zaslon.

 

 

Ker je večina glavnih nastavitev možna preko gumba na kameri imamo v prvem oknu menija samo štiri funkcije. Sam si preko lastnih nastavitev CustomFunc. (v petem oknu) tudi menjavo ločljivosti (Quality) nastavim na SET gumb. Red-eye funkcijo imate lahko vklopljeno, kar pomeni, da vam bo pri uporabi bliskavice le ta najprej nekajkrat blisknila in šele vklopila glavni močni blisk ter kamera odprla zaklop. Kadar pa ne fotografirate portretov, pa funkcijo lahko izklopite. S tem hranite energijo v baterijah in še manj ste opaženi pred samim fotografiranjem.

 

 

V drugem oknu imamo že več nastavitev. Korekcijo osvetlitve v treh posnetkih, bliskavice in WB v treh posnetkih (temperaturo bele barve), lastno nastavitev WB, spremembo zapisa barvnega prostora Adobe ali sRGB, spremembo zapisa (korekturo obdelave) slike in na koncu testni posnetek za naknadno programsko rešitev odprave sledi prahu na sliki.

 

Tretje okno nam ponuja nastavitev funkcij v načinu pregleda posnetih fotografij. Naproti kompaktnim kameram je teh nastavitev zelo malo. Vendar je treba vedeti, da fotograf, ki uporablja DSLR kamero, večino fotografij prenese v računalnik in jih tam s programi za obdelavo fotografij dodatno obdela. Vendar pa nam Canon sedaj v večini SLR kamer nudi DirectPrint funkcijo, preko katere lahko uporabljamo nekatere dodatne možnosti (izrez, datum, število kopij, velikost, redukcijo rdečih oči, popravek tonov obraza...).

 

Četrto okno nam ponujata nastavitve kamere (vklop/izklop ali nastavitev časa delovanja kamere v nedelujočem stanju, avtomatsko rotiranje pokončno zajete fotografije, svetlost TFT zaslona, avtomatski izklop zaslona, nastavitev datuma/ure, štetje in zapis posnetkov, formatiranje kartice.

Picture Style nastavitve nam omogočajo spremembo zapisa slike že v fazi procesiranja slike v samem Digic II procesorju. Če ne želite, da vaš posnetek po takojšnjem ogledu na monitorju izgleda neoster, premalo barvit ali kontrasten, si lahko sami nastavite dodatne opcije. A kot si lahko ogledate na zadnji strani tega članka (ali v članku Kompakt proti SLR v spodnjem linku), je bolje, da za najvišjo kakovost (če delujete v JPEG zapisu) obdržite nastavitev "Neutral" in nato preko računalniškega programa obdelate fotografijo.



Če ste v dilemi ali sploh vstopiti med uporabnike DSLR fotokamer?
http://www.e-fotografija.com/artman/publish/article_1088.shtml

Lahko pa si nastavimo tudi lastne nastavitve. S pritiskom na gumb OK se odpre novo okno (slika spodaj).



Zakaj sploh potrebujemo te nastavitve?

 

Povsem po lastni izbiri si lahko nastavimo moč programskega popravljanja ostrenja, kontrasta, saturacije in barvnih tonov.

 

V petem so nastavitev jezika, video funkcije, lastne nastavitve C. Fn., izbris vseh lastnih nastavitev in povrnitev na začetne, čiščenje tipala v funkciji »ultra sonic« ali »programsko«, čiščenje tipala »manuelno« s pomočjo čistilnih čopičev, ter pregledom nad firmware verzijo in njeno zamenjavo preko CF kartice.

 

Preko C.Fn (Custom Function) "lastnih nastavitev", lahko izbiramo med devetimi možnostmi, ter jih prenastavljamo ali izklopimo. Večino teh dodatnih nastavitev potrebuje predvsem izkušeni fotograf.

Prva pa je zelo dobrodošla vsem. To je možnost, nastaviti dodatno funkcijo gumbu SET. Lahko izbiramo med (ločljivost in kompresija slike, elektronka korektura ostrine, tonskih vrednosti, kontrasta in saturacije barv, hitrim pregledom fotografij in premik med točkami ostrenja). Glede na to, da na kameri že imamo gumba za premik med točkami ostrenja (desno zgoraj na zadnjem delu kamere) in za hitri pregled slik (drugi spodnji ob TFT zaslonu) sta zanimivi predvsem nastavitvi za ločljivost in kompresijo slike, elektronska korektura ostrine, tonskih vrednosti, kontrasta in saturacije barv. Vsaj meni je nastavitev ločljivosti in kompresije najbolj uporabna.

   

Ob izbiri programskega popravka efekta prahu na tipalu, ki je že izražena na sliki, lahko izberemo okno OK. Odpre se novo okno s pripisom, da naredimo testni posnetek. Po posnetku se vam bo zapisala informacija glede na prah, ki je na prednjem low-pass filtru. Na zaslonu je vidna informacija ob katerem dnevu in uri ste naredili sliko, ki bo kasneje v programu "Digital Photo Professional ", ki ste ga dobili v kompletu s kamero služila kot primer, kje se na vaših slikah nahaja napaka, ki je produkt prahu na tipalu.

 

 

V četrtem oknu je funkcija Format. Ne iščete je drugje.

 

 

 

 

V petem oknu sta glavni funkciji Custum Functions in Sensor Cleaning.

 

 

 

Druga uporabna nastavitev nam omogoča redukcijo šuma pri daljših osvetlitvah. Zanimive so še možnosti "Mirror lockup" (ob pritisku na prožilec se dvigne zrcalo, zaklop pa odpre šele po ponovnem pritisku na prožilec), možnost nastavitve različnega časa pri delovanju bliskavice in nastavitev AF/AE zaklenitve pod različnimi možnostmi in gumbi.

 

Canon je v kamero EOS 400D dodal funkcijo, ki nam je bila iz njihove strani v intervjuju predstavljena že pred dvema letoma. Njihov predstavnik je dejal, da jo bodo uporabili, ko bo tehnologija zadosti poceni, da jo bodo lahko vstavili v kamere nižjega cenovnega razreda. Olympus nam je že leta 2003 kot prvi v kamero E-1 vstavil sistem čiščenja tipala, ki odstranjuje male prašne delce iz njega. Sistem je zadovoljivo deloval in reševal uporabnike pred težavami s pikami na fotografiji. V začetku leta 2006 pa se je na spletu pojavila vsesplošna razprava o prahu na tipalu. Vse več uporabnikov ga je dobesedno iskalo na načine, ki s fotografijo nimajo zveze. Toda prah na tipalu je bil in je še prisoten. Očitno je Canon opazil vse te razprave, prav tako so imeli servisi veliko dela s tem problemom in v EOS 400D je že vgrajen njihov lastni sistem čiščenja tipala. Uporabili pa so tri načine oziroma možnosti odstranjevanja prahu.

Članek o težavah "Prah na tipalu"!

Prvi je kar poseben antistatični premaz (tudi Sony ga uporablja na svojih tipalaih), ki odbija majhne in lahke delce, da se ne prilepijo na tipalo.

   

V oknu Custum Functions lahko izberemo različne podnastavitve. Med njimi je tudi nastavitev izbire delovanja SET gumba, nastavitev popravka šuma pri daljših osvetlitvenih časih, nastavitev delovanja AF preko gumba (zvezdica)...

 

 

Če ste se izgubili v nastavitvah, ali pa vam je nekdo prenastavil kamero imate možnost prenastaviti nastavitve v osnovne.

 


  Prvi vtis

 

 

Kameri EOS 300D, ki je bila predhodnica današnjim Canon DSLR kameram v najnižjem cenovnem razredu sem kljub večim opisanim preizkusom na spletni strani e-fotografija.si, dodal še članek v temi Matjaževa ocena, ki je nazorno pokazal, da ta kamera še marsikaj ne zna in da zna biti z njo marsikateri kupec razočaran, če se bo brez premisleka odločil za njen nakup. EOS 300D nam je le nudila premalo uporabniških funkcij, da bi že lahko veljala kot popolna kamera za zahtevnejšega hobi fotografa.

 

Kmalu se je ugotovilo, da so kameri enostavno zaklenili nekaj uporabnih funkcij. Ruski "hekerji" pa so program popravili (objavljeni članek Marjana Zavodnika) in kamera je pridobila na uporabniški vrednosti. Toda vseeno! EOS 300D je bila cenjena in zanimiva predvsem zaradi takrat zelo zanimive cene. Saj nihče od proizvajalcev v letu 2003 še ni ponujal DSLR kamere po primerljivi ceni. Ljubkovalni pomanjševalnici "srebrenko, plastenko", ki sta se hitro prijeli tako med zadovoljnimi uporabniki kot kritiki EOS 300D, pa sta dosti povedali o kameri in njeni uporabniški vrednosti.

 

V letu 2004 je na trg prišlo kar nekaj konkurenčnih kamer, predvsem pa so tudi drugi proizvajalci začeli svoje cene približevati EOS 300D. Tudi Canon je bil prisiljen narediti nov korak. Sprva so nižali ceno 300D, v začetku leta 2005 pa napovedali novo kamero. Tehnični podatki kamere EOS 350D so v novinarskih sporočilih obljubljali mnogo več, za enak denar. In vrste novih kupcev so se že začele postavljati in večati. In EOS 350D je trenutno najbolje prodajana Digitalna SLR fotokamera. A vseeno je pred letošnjo Photokino 2006 dobila zamenjavo. Tu je EOS 400D. Zanimivo pa, da bodo EOS 350D še nekaj časa prodajali. Le ceno ji bodo za približno 100EURO znižali. In koliko tehničnih lastnosti je pridobila EOS 400D?

 

Pričakovanje prvih kamer EOS 400D za resen preizkus je bilo veliko. Tako na moji strani, kot na strani kupcev. Ko pa sem kamero končno lahko prijel v roke, sem takoj dobil občutek višje vrednosti kot nam jo ponuja EOS 350D. Predvsem črno matirano plastično ohišje kot ga ima 350D so zamenjali z bolj drsečo plastiko. Tako se sedaj na EOS 400D nič več ne poznajo bele sledi od nohtov, ki so se pri EOS 350D tudi zaradi majhnosti ohišja drgnili ob grobo matirano plastiko. Vendar pa nam sedaj pri EOS 400D zaradi tega kamera ne drsi iz rok, saj je na ročaju in na levi strani kamere poseben nedrseč nanos. Na zadnji strani kjer kamero držimo s palcem pa je guma. Oblika kamere je ostala močno podobna EOS 350D, prav tako velikost in teža. Toda oblika kot velikost in teža kamere je stvar osebnega okusa vsakega kupca posebej in predvsem nič ne povedo o kakovosti kamere. Več pa pove o uporabniški vrednosti. A tudi tu so si mnenja lahko deljena.

Canon pri EOS 400D ni eksperimentiral z novo obliko ali velikostjo kamere. Vse dobre lastnosti od trenutno najbolj prodajane DSLR kamere je povzel od EOS 350D in dodal nekaj novosti, ki novi kameri dvigujejo vrednost in konkurenčnost.

 

Canon EOS 400D

 

Kot že omenjeno, EOS 400D po obliki kot velikosti in teži ne odstopa veliko od EOS 350D. Sedaj je ohišje za en mm širše po globini kamere (127x94x65mm) in za 16g težje (556g). Kljub solidno velikemu držalu na prednji strani, pa se je sprva kar težko privaditi držati v roki tako majhno kamero. Mislim pa, da si bo večina bolj popotno usmerjenih fotografov takoj ob pogledu na kamero zelo enotna v oceni, da je to zelo primerna kamera za njih. Še toliko bolj zaradi teže samo 556g skupaj z baterijo.

 

Če ob pogledu na kamero od spredaj in zgoraj kameri le stežka razlikujemo (še najlažje si pomagamo z napisom na levi spodnji strani kamere), pa je opaznejša razlika na zadnjem delu kamere. EOS 400D ne uporablja več ločenih LCD in TFT zaslonov, ampak uporablja samo še 2,5 palca velik zaslon za pregled in nastavitev funkcij ter zajete fotografije. Ker pa je stalno delujoči zaslon močno moteč ob pogledu skozi iskalo, saj del močne svetlobe vsekakor pade v oko, so pri EOS 400D dodali še dve IR tipali pod samo iskalo. Ko približamo oko iskalu in se s tem približamo IR tipalu le to takoj izklopi zaslon. Ko se od IR tipala oddaljimo, se zaslon zopet vklopi.

Gumbi ob levi strani zaslona so sedaj manjši, toda v celoti pa mi delujejo kakovostnejši. Torej je na ohišju narejeno nekaj popravkov, ki kameri dvigujejo predvsem njeno uporabniško vrednost.

 

Ko iz ohišja na prednji strani kamere, odvijemo pokrovček kjer je navoj za objektiv, se nam odprtina zdi nenormalno velika. Kamera je majhnih dimenzij, zato deluje srebrni okvir navoja še toliko večji. Kamera je prirejena za APS-C (22,2 x 14,8mm) velikost tipal in zato so na pogled notranji vidni deli, predvsem zrcalo, naproti odprtini izredno majhni.

Ostali gumbi in funkcije na prednji strani kamere pa so že dobro znani. Na desni so večji prednji gumb za sprostitev in možnost menjave objektiva, pod njim je gumb za pregled globinske ostrine in ob uporabi zunanje dodatne bliskavice vklop podaljšanega bliska (2 sekundi za pogled na motiv in predvsem oceno senc), zgornji gumb pa nam omogoči ročni dvig vgrajene bliskavice.

 

Na levi strani od objektiva je manjša bela lučka. Sprva sem pomislil, da nam lahko njena svetloba pomaga ostriti v slabših svetlobnih pogojih. Nekatere EOS kamere nam to omogočajo. Pa nam ta lučka služi samo kot svetlobno opozorilo pri uporabi samosprožilca. Na prednji zgornji strani ročaja pa imamo še rdečo prozorno plastiko. Za njo je sprejemnik IR daljinskega prožilca.

Bliskavica se visoko dvigne iz ležišča. Da ni efekta rdečih oči pa si kamera pomaga s predbliski.

 

Zgornja stran kamere je oblikovno ostala skoraj nespremenjena. Še vedno je močno opazen vrtljiv nastavitveni gumb programov za premik med osvetlitvenimi programi. Levo od vrtljivega programskega nastavitvenega gumba imamo nastavek za dodatno bliskavico in pod njim vgrajeno bliskavico. Desno ob vrtljivem gumbu je stikalo za vklop in izklop kamere. Položaj stikala kot njegovo delovanje sta me v popolnosti zadovoljila. Na zgornjem delu držala pa imamo vrtljivo kolo za nastavitev in premik raznih funkcij, ter prožilec. Tako prednji, kot zgornji del kamere sta pregledna in z dobro postavljenimi gumbi za premik med funkcijami.

 

Prav tako so pregledne leva, desna in spodnja stran kamere. Na levi strani imamo za gumastim zatičem nastavke za video izhod, daljinski žični prožilec in USB 2.0 izhod.

Oprijem držala je sedaj manj drseč kot pri EOS 350D.

 

Desna stran ima samo vratca za katerimi je odprtina za CF pomnilno kartico. Na spodnjem delu je gumb s katerim izvržemo kartico iz reže. V primeru, da imate tako kartico, ki gre težko iz ležišča, še enkrat pritisnite gumb in kartica bo šla ven do te mere, da jo boste enostavno prijeli s prsti in jo vzeli ven.

 

Spodnji del kamere pa nam nudi kovinski navoj za stojalo in vratca za katerimi je ležišče za baterijo. Zaradi majhnosti kamere je še vedno v uporabi Li-Ion baterija NB-2LH.

 

Zadnji del kamere je poln informacij in gumbov, predvsem zaradi dejstva da je kamera majhna in so vse informacije ter gumbi bolj skupaj. Pri EOS 400D so se odrekli dodatnega LCD zaslona, ki je kazal glavne informacije o nastavitvi parametrov za zajem posnetka. Tako je sedaj ostal prostor za večji zaslon (2.5 palca je sedaj že standard) in dve majhni IR tipali pod iskalom.

 

Tako nam sedaj TFT zaslon nudi informacije o času osvetlitve, zaslonki, korekturi bele barve, korekciji osvetlitve, številu posnetkov, načinu merjenja svetlobe, stanju baterije, uporabi C.Fn (lastnih nastavitev) ločljivosti in kompresiji, ostritvenih točkah ter o načinu ostrenja. Po posnetku pa nam prikaže sliko, informacije o njej (sedaj lahko tudi preko RGB histograma) in nastavitvah kamere. Seveda pa zaslon služi tudi za pregled in nastavitve preko menija.

Tudi na levi strani kamere ni spremeb. Če ne boste prebrali navodil vedite, da spodnji gumb, ki služi za pregled globinske ostrine ob uporabi dodatne bliskavice služi tudi za njeno dve sekundno zvezno osvetljevanje.

 

Levo od zaslonov imamo šest gumbov. Zgornji nam služi za vklop direktnega izpisa s priklopljenim tiskalnikom, sledi gumb za vklop izklop zaslona in za prikaz informacij ob pregledu posnetega posnetka. Tretji je gumb za vklop funkcije MENU, sledi gumb za preskok med funkcijami menija in med fotografijami (10 slik) med pregledom fotografij. Peti gumb služi za vklop pregleda posnetih fotografij in zadnji šesti za izbris slike.

Desno od zaslona pa je še devet gumbov. Prvi zgornji gumb služi za vklop premika zaslonke v M funkciji (gumb je treba držati in vrteti vrtljivi gumb nad prožilcem) in za premik korekcije osvetlitve (do -+2EV). Drugi za vklop samosprožilca in daljinskega prožilca ter za zajem fotografij z večimi (tremi) posnetki v sekundi. Nato si v krogu sledijo štirje gumbi za premik (lahko jih opravimo z vrtečim gumbom pri prožilcu) določenih funkcij v vse štiri smeri, za prenastavitev občutljivosti ISO, AF načina delovanja, korekture bele barve in načina merjenja svetlobe.

 

Srednji gumb SET služi za potrditev spremembe določenih funkcij prenastavljenih preko menija. Pri EOS 400D pa nam ni več treba pritisniti SET gumba za potrditev sprememb, katere smo opravili preko vseh štirih gumbov okoli njega. Tudi če kamero izklopimo, nam bodo nastavitve ostale, kar je dodatna prednost pred EOS 350D, kjer je bilo treba vsako prestavitev potrditi z gumbom SET.

Oblika in ergonomija kamere je stvar osebnega okusa. A v vstopnem SLR razredu imajo manjše kamere prednost pri izbiri.

 

Na desni zgornji strani pa sta še za palec lahko dosegljiva gumba za zaklenitev izmerjene osvetlitve, premika točke ostrenja na eno (vse) izmed devetih točk ali za povečavo in pomanjšavo slike pri njenem pregledu. Sliko si lahko povečamo kar za 10X. Tako lahko že na TFT zaslonu kakovostno ocenimo ostrino posnetka, saj ima odlično ločljivost 230.000 točk.

Povsem spodaj desno ob zaslonu pa je dioda, ki nam kaže shranjevanje podatkov na CF pomnilno enoto.

Seveda pa ne gre pozabiti na iskalo in desno nad njim gumb za nastavitev dioptrije.

 

Funkcije in delovanje

 

Veliko oznak na kameri poznamo že iz leta 1986 in prvih dveh kamer serije EOS, modela 650 in 620. Oznake plod digitalnih potreb, pa iz EOS D30. Same nastavitve in gumbi so nam že dobro poznani iz predhodnic EOS 300/350D. Le s to razliko, da imamo sedaj nekaj več uporabnih nastavitev in kakovostnejše gumbe.

 

EOS 400D ima vgrajeno novo CMOS tipalo, velikosti 22,2 x 14,8mm in z efektivno ločljivostjo 10.1M točk. Občutljivost tipala lahko nastavljamo od 100 - 1600ISO. Zajeto sliko nam procesira DiGIC II analogno/digitalni konverter, ki je enak kot v profesionalnih kamerah EOS 1D MkII N in EOS 1Ds MkII. Novo tipalo je varčno z energijo, prav tako sam DiGIC II procesor. S Canon CMOS tehnologijo tipala in odličnim DiGIC procesorjem pridobimo tudi na zelo kakovostni fotografiji pri fotografiranju z visoko nastavljeno občutljivostjo tipala. Prav tako so z novo tehnologijo izničevanja šuma že na samem tipalu (kljub večim točkam in s tem njihovi manjši velikosti) in zmanjšanju prostora med dvema točkama zagotovili primerljive rezultate naproti EOS 350D glede šuma.

Objektiv ki ga lahko dokupimo v kompletu ostaja enak EF-S 18 - 55mm, f/3,5-5,6 II.



Članek o kakovosti kit objektiva.

 

Pri Canonu že nekaj let opozarjajo, da je kakovost končne fotografije, poraba energije in hitrost procesiranja zelo odvisna prav od procesorjev in njegovih algoritmov. Trdijo tudi, da je šum slike bolj odvisen od kakovosti procesiranja slike kot od tipala. Zato ne čudi, da dajejo pri Canon-u velik poudarek prav na svoj DiGIC procesor. Pri kamerah višjega razreda z njim dosegajo vrhunske končne rezultate glede kakovosti fotografije. Pri kamerah nižjega razreda pa z njim laže kontrolirajo razmerje cena/kakovost kamere.

 

Zapis na CF (CompactFlash) pomnilniške kartice je možen tako posamično kot skupno v JPEG in RAW zapisu. Barvni prostor lahko nastavimo med sRGB in Adobe RGB. Sliki lahko že v fazi procesiranja določimo elektronsko ostrino, tonsko vrednost, kontrast in saturacijo barv. Dodano že imamo nekaj prednastavljenih nastavitev za portret, naravo, kot možnost treh lastnih nastavitev, katere si prednastavimo za različne načine dela. Preko funkcije Cf. (Custum Function) v meniju si lahko nastavimo, da nam gumb SET takoj po pritisku pokaže to funkcijo in smo s tem zelo hitri pri premiku določenih parametrov.

Prav tako lahko nastavimo možnost ČB zajema z različnimi efekti filtrov ali tonske predelave. Za film ČB fotografa bolje razumljeno, kot da bi pri fotografiranju uporabljal različne barvne filtre (rumeni, oranžni, rdeči...) ali pa sliko razvijal s kemikalijami, ki sliki dodajo določen barvni ton (sephia...)

 

Tako prednji, kot zgornji del kamere sta pregledna in z dobro postavljenimi gumbi za premik med funkcijami.

 

Merjenje svetlobe je omogočeno po celotni površini v 35 poljih, po celotni površini s poudarkom na centralnem delu in na sredini v polju 9% slike v iskalu. Kot pri vseh EOS kamerah nižjega cenovnega razreda tudi EOS 400D ne omogoča spot/točkovnega merjenja svetlobe. Glede na poznavanje Canon SLR kamer bi lahko rekel, da je to bolj njihova "kaprica nižjih cenovnih razredov". Vendar se vprašajmo, koliko spot merjenje sploh potrebujemo pri teh kamerah, ki so iz pogleda SLR uporabnikov namenjene manj zahtevnim fotografom. Marsikateri bolj tehnično usmerjeni fotograf misli, da če nam to funkcijo že omogoča malo boljša kompaktna kamera, da bi to lastnost lahko imel tudi EOS 400D. Vendar po izkušnjah sodeč, je spot/točkovno merjenje redko kdaj potrebno in za hobi fotografa sploh uporabno. Kdor ga potrebuje, oziroma ga res zna izkoriščati je že tako zahteven fotograf, da bo posegel po kameri višjega razreda.

 

EOS 400D ni in ne bo namenjena zahtevnejšim uporabnikom. Zato se v tem najnižjem, pa tudi srednjem razredu pri Canon-u vedno odrečejo nekaterim lastnostim, ki pa so nato dosegljive v njihovih višjih razredih. In še nekaj je pomembno. Nižji je cenovni razred, možna je slabša kakovost tipal za AF (to pa ni primer v EOS 400D, AF sistem je prenesen iz EOS 30D) in merjenje svetlobe. Izkušenemu fotografu je sistem za merjenje svetlobe samo pripomoček za oceno moči svetlobe. Sam pa nato pri zahtevnih posnetkih še opravi ročno korekturo. Hobi fotograf pa se v skoraj vseh primerih prepusti avtomatiki, predvsem več polnemu merjenju po celotni površini. Kdor pa ni prepričan v pravilnost osvetlitve pa izkoristi "bracketing" možnost treh posnetkov z različnimi osvetlitvami.

 

Nastavitve korektur bele barve v kameri EOS 400D so klasične, avtomatska, umetna luč, sončna svetloba, bliskavica itd., plus lastna nastavitev, ki jo opravimo tako, da naredimo posnetek in nato s pritiskom na gumb kamera opravi korekturo in nastavitev. EOS 400D pa so dodali še "bracketing" lastnost zajema treh posnetkov zaporedoma, vsakega z možnostjo različne prednastavljene korekture bele barve. Očitno je laže dodati to "programsko" možnost, kot pa "pravo" točkovno merjenje svetlobe.

 

Iskalo ima možnost korekture dioptrije od -3 do +1. Pogled skozi njega je oster, saj je medlica zelo fino brušena. Vendar pa zaradi majhnosti zrcala in s tem manjše količine svetlobe v iskalu temnejši kot smo ga vajeni pri kamerah polnega 35mm formata. K malo temnejši sliki v iskalu pripomore tudi izbira zrcal namesto klasične pentaprizme, predvsem pa je povečava slike preko zrcal manjša kot preko pentaprizme. Je pa zaradi tega kamera nekaj gramov lažja, kar pa je slaba uteha. Toda na tak način se da poceniti kamero. Hobi fotograf pa le redko spozna razliko med pogledom na motiv preko zrcal ali pentaprizme. Iskalo nam pokaže 95% motiva, kar pomeni, da bo še nekaj več od videnega zajeto na tipalo. Slika pa je v iskalu povečana samo za 0.8X. zato je v primerjavi s kamero, ki uporablja pentaprizmo opazno manjša. A kot že omenjeno, v najnižjem razredu SLR fotokamer cena napoveduje tudi uspeh kameri. Višja tehnična kakovost in s tem pogojena višja cena kamere, pa ne omogoča njen vstop med široke množice fotografov.

Medlica na kateri se projicira slika motiva je fiksna, tako da ni možnosti menjave. Poleg klasičnih nastavitev že znanih iz EOS 350D, v iskalu vidimo še FE (kompenzacijo osvetlitve s bliskavico) in sinhronizacijo bliskavice pri kratkih časih osvetlitve (nad sinhronizacijskim časom 1/200 sekunde).

Naproti EOS 350D je zadnji del še najbolj spremenjen. Večji zaslon nam nudi vse potrebne informacije o zajemu slike. Dve IR diodi pa poskrbita, da se zaslon izklopi, ko kamero damo k očesu.

 

Avtomatska ostritev deluje preko že dobro znanega TTL-CT-SIR sistema s CMOS tipalom (ne tistim za zajem slike) in z devetimi ostritvenimi točkami, katere lahko nastavljamo ročno, ali pa ostritev med njimi prepustimo avtomatiki. Poleg enkratnega ostrenja (One-Shot AF), nam EOS 400D nudi še avtomatsko izbiro med enkratnim in avtomatskim vklopom sledenja objekta (AI Focus) in stalnim sledenjem premikajočega se objekta (AI Servo). V slabših svetlobnih pogojih nam pri ostrenju bližnjih motivov pomaga stroboskopski blisk (4X) iz vgrajene bliskavice.

 

ISO občutljivost so od 100 do 1600ISO. Zaklop deluje v območju od 30 do 1/4000 sekunde, s sinhronizacijskim časom 1/200 sekunde in možnostjo B nastavitve.

Hitrost zaporednega snemanja je max. 3pvs (posnetka v sekundi) in max. 27 JPEG (10 RAW+JPEG) fotografij do zapolnitve notranjega spomina in upočasnitve delovanja kamere. Naproti EOS 350D so pomnilnik povečali za 100%.

Tudi gumbi na kameri delujejo kakovostnejše kot na EOS 350D.

 

EOS 400D po prvem pregledu

 

Kamera je ohranila majhne mere kot težo. Mogoče se bo marsikomu, ki je vajen večjih kamer EOS 400D zdela premajhna. Vendar se jo kljub majhnosti še vedno dobro drži v roki, oziroma za še boljši oprijem je možno dokupiti dodatni nastavek, ki ga privijemo spodaj in v katerem sta lahko dve baterije.

 

Večina nastavitvenih gumbov na kameri je dobro postavljenih in preglednih. Na začetku spoznavanja s kamero, nam samo nekaj gumbov na zadnjem delu kamere dela malo težav. Pa jih kmalu spoznamo in se jih navadimo. Če je pri EOS 350D motilo, da nekatere gumbe samo pritisnemo in se spremeni nastavitev (način proženja), pritisnemo drugi gumb, pa je treba obračati kolesce za prožilcem (korektura, Av), ali pa pritisnemo enega izmed petih funkcijskih gumbov, ki so v krogu, pridemo v MENU in preko njega prestavimo želeno, na koncu pa je treba še s tipko SET potrditi izbrano. Pri EOS 400D ni več tako. Gumbi nam odprejo samostojno okno, med funkcijami pa se lahko premikamo s koleščkom, ki je nad prožilcem. Prav tako nam za te funkcije ni več treba uporabiti SET gumba za potrditev funkcije. Sedaj jo samo izberemo in ostane v uporabi tudi po ponovnem vklopu kamere. Predvsem tisti fotografi, ki se šele spoznavata z vsemi nastavitvami, bodite pozorni in večkrat pred posnetkom poglejte nastavitve, ki so prikazane na zaslonu. Marsikdo fotografira pri močni svetlobi z napačnimi nastavitvami, katere je izbral prej, ko je recimo fotografiral pri slabi svetlobni moči. Nato pa je pri drugačnih svetlobnih pogojih pozabil nastaviti nastavitve.

Toda kot že omenjeno, se nastavitvam hitro privadiš in je zelo dobrodošlo, da imamo večino gumbov za najbolj pomembne večkrat spremenljive nastavitve na kameri. Oziroma, večina uporabnikov kamere EOS 400D bo le malokrat sploh prenastavljala enkrat že izbrane nastavitve. V primeru, da pa jih bodo, pa jim močno pomaga čim bližja pot in hitrost do njihovih sprememb. Vsi glavni podatki o načinu zajema slike so na zaslonu dobro vidni.

Li-ion baterija ostaja enaka, NB-2LH.

 

Fotografom, katerim bo to prva Canon kamera, se bo treba pomena funkcijskih "ikon" na LCD zaslonu šele navaditi, da bodo lahko takoj ocenili s kakšnimi nastavitvami fotografirajo. V pomoč po takojšnjem videnju dodatnih parametrov, katere nastavljamo preko MENU-ja pa nam je gumb INFO. S pritiskom na njega se nam na večjem TFT zaslonu prikažejo vsi glavni parametri, od datuma in ure fotografiranja, nastavljenih korektur osvetlitve, izbire barvnega prostora (sRGB, Adobe RGB), parametra elektronskih korektur (ostrina, tonske vrednosti, kontrast, saturacija barv), do ISO in še proste količine MB na pomnilni kartici.

 

Vratca za katerimi je CF pomnilna kartica se lepo odpirajo. Gumb s katerim odmaknemo kartico iz ležišča ima dve poziciji, "kolena". Sprva samo malo pritisnemo gumb in kartica je zadosti iz kamere, da jo primemo s prstoma in odstranimo. Nekatere kartice pa gredo nerade iz ležišča. Takrat samo še malo bolj pritisnemo gumb in tudi te kartice bomo enostavno odstranili. Vratca za baterijo odpremo tako, da z nohtom premaknemo zatič, ki jih drži zaprte. Vendar tako kot mnogo drugih kamer, ima tudi ta v globljem delu zatiča majhno vdolbinico. Zelo lahko se vam zgodi, da se vam zatakne noht. Predvsem ženske z daljšimi nohti morajo biti zelo pozorne pri odpiranju vratc za katerimi je baterija NB-2LH.

Canon je v svojih DSLR kamerah obdržal uporabo hitrih in zmogljivih CompactFlash spominskih kartic.



Članek o preizkusu CF spominskih kartic.

 

Kljub temu, da je baterija kapacitete samo 720mAh, pa je zdržala cca.450. Pozna se, da je bila baterija nova. Prvič je bila polnjena več ur (nekateri proizvajalci za Li-Ion baterije priporočajo prvo polnjenje 16h) in nato dvakrat povsem prazna in zopet normalno polnjena. Po kakšnih 50 polnjenjih bo najbrž zdržala že manj. V vsakem primeru, pa si je vedno dobro dokupiti rezervno baterijo. Preizkus vzdržljivosti mi je pokazal, da kamera EOS 400D, zaradi večje porabe naproti predhodnici EOS 350D omogoča minimalno manj posnetkov. Seveda sedaj več porabi tipalo, večji zaslon in ultra sonic sistem čiščenja tipala, ki deluje pri vsakem vklopu in izklopu kamere (lahko ga tudi izklopimo v meniju). Moti pa me, da ima kamera za prikaz stanja baterije samo tri črtice. Prva večja črtica izgine šele nekje po 65% prazne baterije. Zato vas zna kamera že v naslednjih 100 posnetkih presenetiti s prazno baterijo.

 

Izbira dodatnih nastavitev, ki nam jih kamera ponuja preko MENU-ja je razdeljena na pet posameznih oken. Ko se nam po pritisku gumba MENU prikažejo na TFT zaslonu nastavitve, so sprva slabo vidne. Ne povsem beli zapisi so na sivi podlagi. Ko pa se s štiri funkcijskim gumbi premikamo po nastavitvah, pa le te postanejo bele, poveča se kontrast in napisi so dobro vidni. Večino nastavitev v prvem in drugem oknu lahko izbiramo kar preko gumbov na kameri. Vsaka prenastavitev lastnosti preko oken v meniju (ne preko gumbov na kameri) pa potrebuje potrditev z gumbom SET. Marsikateri uporabnik se je moral po izbiri želene lastnosti na kameri EOS 350D te potrditve še navaditi. Jih ni malo novih lastnikov kamere, ki so v prvih dneh rokovanja s kamero kar malo jezni zaradi potrebe po tej potrditvi. Pa se v nekaj dneh fotograf te potrebe navadi in kamero brez najmanjše jeze z zadovoljstvom uporablja.

Izdelava kamere je zelo solidna.

 

Tretje okno nam ponuja nastavitev funkcij v načinu pregleda posnetih fotografij. Naproti kompaktnim kameram je teh nastavitev zelo malo. Vendar je treba vedeti, da fotograf, ki uporablja DSLR kamero, večino fotografij prenese v računalnik in jih tam s programi za obdelavo fotografij dodatno obdela. Vendar pa nam Canon sedaj v večini SLR kamer nudi DirectPrint funkcijo, preko katere lahko uporabljamo nekatere dodatne možnosti (izrez, datum, število kopij, velikost, redukcijo rdečih oči, popravek tonov obraza...).

 

Četrto okno nam ponujata nastavitve kamere (vklop/izklop ali nastavitev časa delovanja kamere v nedelujočem stanju, avtomatsko rotiranje pokončno zajete fotografije, svetlost TFT zaslona, avtomatski izklop zaslona, nastavitev datuma/ure, štetje in zapis posnetkov, formatiranje kartice.

 

V petem pa nastavitev jezika, video funkcije, lastne nastavitve C. Fn., izbris vseh lastnih nastavitev in povrnitev na začetne, čiščenje tipala v funkciji »ultra sonic« ali »programsko«, čiščenje tipala »manuelno« s pomočjo čistilnih čopičev, ter pregledom nad firmware verzijo in njeno zamenjavo preko CF kartice.

 

Preko C.Fn (Custom Function) "lastnih nastavitev", lahko izbiramo med devetimi možnostmi, ter jih prenastavljamo ali izklopimo. Večino teh dodatnih nastavitev potrebuje predvsem izkušeni fotograf.

Prva pa je zelo dobrodošla vsem. To je možnost, nastaviti dodatno funkcijo gumbu SET. Lahko izbiramo med (ločljivost in kompresija slike, elektronka korektura ostrine, tonskih vrednosti, kontrasta in saturacije barv, hitrim pregledom fotografij in premik med točkami ostrenja). Glede na to, da na kameri že imamo gumba za premik med točkami ostrenja (desno zgoraj na zadnjem delu kamere) in za hitri pregled slik (drugi spodnji ob TFT zaslonu) sta zanimivi predvsem nastavitvi za ločljivost in kompresijo slike, elektronska korektura ostrine, tonskih vrednosti, kontrasta in saturacije barv. Vsaj meni je nastavitev ločljivosti in kompresije najbolj uporabna.

Pri EOS 400D ni več potrebe da po pritisku gumba za korekcijo nastavitev po opravljeni nastavitvi potrdimo le to z obveznim pritiskom gumba SET. S tem je enostavnost dela s kamero in nastavitvami še boljša.

 

Druga uporabna nastavitev nam omogoča redukcijo šuma pri daljših osvetlitvah. Zanimive so še možnosti "Mirror lockup" (ob pritisku na prožilec se dvigne zrcalo, zaklop pa odpre šele po ponovnem pritisku na prožilec), možnost nastavitve različnega časa pri delovanju bliskavice in nastavitev AF/AE zaklenitve pod različnimi možnostmi in gumbi.

 

Canon je v kamero EOS 400D dodal funkcijo, ki nam je bila iz njihove strani v intervjuju (KLIK) predstavljena že pred dvema letoma. Njihov predstavnik je dejal, da jo bodo uporabili, ko bo tehnologija zadosti poceni, da jo bodo lahko vstavili v kamere nižjega cenovnega razreda. Olympus nam je že leta 2003 kot prvi v kamero E-1 vstavil sistem čiščenja tipala, ki odstranjuje male prašne delce iz njega. Sistem je zadovoljivo deloval in reševal uporabnike pred težavami s pikami na fotografiji. V začetku leta 2006 pa se je na spletu pojavila vsesplošna razprava o prahu na tipalu. Vse več uporabnikov ga je dobesedno iskalo na načine, ki s fotografijo nimajo zveze. Toda prah na tipalu je bil in je še prisoten. Očitno je Canon opazil vse te razprave, prav tako so imeli servisi veliko dela s tem problemom in v EOS 400D je že vgrajen njihov lastni sistem čiščenja tipala. Uporabili pa so tri načine oziroma možnosti odstranjevanja prahu.

Prvi je kar poseben antistatični premaz (tudi Sony ga uporablja na svojih tipalih), ki odbija majhne in lahke delce, da se ne prilepijo na tipalo.

Zaslon je velik 2,5 palca in odlične ločljivosti 230.000 točk.

 

Za večje in bolj lepljive pa poskrbi piezo element z visoko frenkvenčnimi vibracijami, ki stresejo prah iz samega tipala, kateri ni premočno zalepljen na steklo pred njim. Tipalo se čisti v tem načinu ob vsakem vklopu ali izklopu kamere. Preko menija pa ta način lahko tudi izklopimo in ga uporabimo samo ko sami pritisnemo funkcijo "Senzor Cleaning".

Tretja možnost pa je programska. Izberemo funkcijo "Dust Delete Data", močno zapremo zaslonko in prožimo. Program kasneje odčita iz slike (vseeno ali je posneta v RAW ali JPEG zapisu) napake, ki so produkt prahu in jih kasneje s pomočjo programa, ki ga dobimo na CD-ju v kompletu s kamero, Digital Photo Professional izniči. Podobno funkcijo ima že v uporabi tudi Nikon preko programa Capture NX.

 

Že na podlagi teh prvih spoznanj lahko opazimo, da nam EOS 400D nudi marsikaj kar so mnogi pogrešali pri EOS 350D. Verjamem pa, da bo marsikomu spet kaj manjkalo. Predvsem majhnost kamere je moteča za vse fotografe, ki pri svojem delu dlje časa kamero držijo v roki. V praksi je tako, da lahko brez težav nosiš v roki težko in veliko EOS 1Ds in te roka zaradi dobrega oprijema te kamere mnogo manj boli kot pri nošenju majhne EOS 400D. Vendar se bo počasi treba navaditi in spoznati, da nam podjetja nudijo v določenih razredih samo toliko, kolikor mislijo, da fotografi potrebujejo in so ti tudi pripravljeni za določeno ceno kamere tudi plačati. In Canon je že velikokrat dokazal, da zna ponuditi prav to. Več pa nam nudijo v višjem in predvsem dražjem razredu. Povsem enostavna logika, ki pa se zadnja leta zaradi hitre menjave foto digitalnih kamer in predvsem izrednega povpraševanja pri mnogih kupcih izgubi. Canon je ponudil, kompaktnost, priročnost (sedaj SET gumb ni več tako močno potreben kot pri EOS 350D), ter samočiščenje tipala. Konkurenčne kamere za druge uporabnike nudijo druge prednosti. Nikon večje dobro oprijemljivo ohišje, več možnosti glede korekture posnetka pred in po snemanju, Olympus še večjo kompaktnost in slovenske menije, Pentax in Sony pa stabilizacijo slike preko tipala.

 

Še enkrat bolj se bo treba spoznati z dejstvom, da je vsaka kamera narejena za svoj namen uporabe in predvsem uporabniške vrednosti. Predvsem cena kamer je še vedno tisti napačno razumljeni element, da tudi od tistih kamer iz najnižjega razreda pričakujemo enostavno preveč. Se še spomnite mednaslova iz leta 2003, 4. št. revije ob kamerah EOS D60, EOS 10D in Nikon D100, "za tiste ki želijo več in revne profesionalce"! Danes se vsak profesionalni fotograf nasmeji tej trditvi. Leta 2003 pa je bilo kar precej zamer. Zaradi visoke cene pravih PRO DSLR kamer si takrat naše redakcije še niso mogle privoščiti najboljših kamer. In povprečne kamere so kar naenkrat postale odlične za profesionalne fotoreporterje. V analogni dobi kamer srednjega razreda še v roke ne bi vzeli, sedaj pa so jih na vso moč hvalili.

Nastavek (bajonet) na kameri sprejme tako EF-S kot EF objektive.

 

Veljko Jukič, fotoreporter iz sveta formule 1, je bil tudi med njimi. No zameril mi ni, je pa čez čas na lastni koži spoznal, da se za resno delo ne gre igrati z neprimerno opremo. O tem je tudi zapisal dva prepričljiva članka (glej na koncu strani).

In nič drugače ni danes. Kot sem že zapisal ob EOS 300/350D, da se ne zaletite v njen nakup, če želite več, prav tako ne pričakujte, da bo EOS 400D zamenjala zmožnosti in uporabnost EOS 30D. Kar pomeni, EOS 400D je odlična kamera za vsakega povprečnega hobi fotografa, ki si želi DSLR kamero in ve, kaj ta zmore. A kot vedno. Vsakdo si na koncu sam izbere sebi najprimernejšo.

 

Kit objektiv ima plastični bajonet. Za hobi fotografa njegova trdnost ne predstavlja težav. Če pa večkrat menjate objektive bodite pozorni, da se kakšen plastični delec, ki se lahko zaradi kovinskega nastavka na kameri ne odlušči in tako del plastike pade na zadnjo lečo kamere ali v notranjost kamere in s tem lahko tudi na tipalo.

 

 

Z dodatno bliskavico je uporabnost kamere še toliko večja.

 

 


Članek o bliskavicah in težavah z efektom rdečih oči (glej konec strani).

SLR kamera omogoča uporabo celotnega sistema. Od objektivov (preko 50), bliskavic, prožilcev...

$$PAGE$$

Izbira dodatnih nastavitev, ki nam jih kamera Canon EOS 400D ponuja preko MENU-ja je razdeljena na pet posameznih oken. Ko se nam po pritisku gumba MENU prikažejo na TFT zaslonu nastavitve, so sprva slabo vidne. Ne povsem beli zapisi so na sivi podlagi. Ko pa se s štiri funkcijskim gumbi premikamo po nastavitvah, pa le te postanejo bele, poveča se kontrast in napisi so dobro vidni. Večino nastavitev v prvem in drugem oknu lahko izbiramo kar preko gumbov na kameri.

   

TFT zaslon je zdaj v uporabi tako za pregled nastavitev o zajemu posnetka, njihovih sprememb, kot prikazu menija. Pri EOS 350D ima za zgornje nastavitve poseben manjši LCD zaslon.

 

 

Ker je večina glavnih nastavitev možna preko gumba na kameri imamo v prvem oknu menija samo štiri funkcije. Sam si preko lastnih nastavitev CustomFunc. (v petem oknu) tudi menjavo ločljivosti (Quality) nastavim na SET gumb. Red-eye funkcijo imate lahko vklopljeno, kar pomeni, da vam bo pri uporabi bliskavice le ta najprej nekajkrat blisknila in šele vklopila glavni močni blisk ter kamera odprla zaklop. Kadar pa ne fotografirate portretov, pa funkcijo lahko izklopite. S tem hranite energijo v baterijah in še manj ste opaženi pred samim fotografiranjem.

 

 

V drugem oknu imamo že več nastavitev. Korekcijo osvetlitve v treh posnetkih, bliskavice in WB v treh posnetkih (temperaturo bele barve), lastno nastavitev WB, spremembo zapisa barvnega prostora Adobe ali sRGB, spremembo zapisa (korekturo obdelave) slike in na koncu testni posnetek za naknadno programsko rešitev odprave sledi prahu na sliki.

 

Tretje okno nam ponuja nastavitev funkcij v načinu pregleda posnetih fotografij. Naproti kompaktnim kameram je teh nastavitev zelo malo. Vendar je treba vedeti, da fotograf, ki uporablja DSLR kamero, večino fotografij prenese v računalnik in jih tam s programi za obdelavo fotografij dodatno obdela. Vendar pa nam Canon sedaj v večini SLR kamer nudi DirectPrint funkcijo, preko katere lahko uporabljamo nekatere dodatne možnosti (izrez, datum, število kopij, velikost, redukcijo rdečih oči, popravek tonov obraza...).

 

Četrto okno nam ponujata nastavitve kamere (vklop/izklop ali nastavitev časa delovanja kamere v nedelujočem stanju, avtomatsko rotiranje pokončno zajete fotografije, svetlost TFT zaslona, avtomatski izklop zaslona, nastavitev datuma/ure, štetje in zapis posnetkov, formatiranje kartice.

Picture Style nastavitve nam omogočajo spremembo zapisa slike že v fazi procesiranja slike v samem Digic II procesorju. Če ne želite, da vaš posnetek po takojšnjem ogledu na monitorju izgleda neoster, premalo barvit ali kontrasten, si lahko sami nastavite dodatne opcije. A kot si lahko ogledate na zadnji strani tega članka (ali v članku Kompakt proti SLR v spodnjem linku), je bolje, da za najvišjo kakovost (če delujete v JPEG zapisu) obdržite nastavitev "Neutral" in nato preko računalniškega programa obdelate fotografijo.



Če ste v dilemi ali sploh vstopiti med uporabnike DSLR fotokamer?
http://www.e-fotografija.com/artman/publish/article_1088.shtml

Lahko pa si nastavimo tudi lastne nastavitve. S pritiskom na gumb OK se odpre novo okno (slika spodaj).



Zakaj sploh potrebujemo te nastavitve?

 

Povsem po lastni izbiri si lahko nastavimo moč programskega popravljanja ostrenja, kontrasta, saturacije in barvnih tonov.

 

V petem so nastavitev jezika, video funkcije, lastne nastavitve C. Fn., izbris vseh lastnih nastavitev in povrnitev na začetne, čiščenje tipala v funkciji »ultra sonic« ali »programsko«, čiščenje tipala »manuelno« s pomočjo čistilnih čopičev, ter pregledom nad firmware verzijo in njeno zamenjavo preko CF kartice.

 

Preko C.Fn (Custom Function) "lastnih nastavitev", lahko izbiramo med devetimi možnostmi, ter jih prenastavljamo ali izklopimo. Večino teh dodatnih nastavitev potrebuje predvsem izkušeni fotograf.

Prva pa je zelo dobrodošla vsem. To je možnost, nastaviti dodatno funkcijo gumbu SET. Lahko izbiramo med (ločljivost in kompresija slike, elektronka korektura ostrine, tonskih vrednosti, kontrasta in saturacije barv, hitrim pregledom fotografij in premik med točkami ostrenja). Glede na to, da na kameri že imamo gumba za premik med točkami ostrenja (desno zgoraj na zadnjem delu kamere) in za hitri pregled slik (drugi spodnji ob TFT zaslonu) sta zanimivi predvsem nastavitvi za ločljivost in kompresijo slike, elektronska korektura ostrine, tonskih vrednosti, kontrasta in saturacije barv. Vsaj meni je nastavitev ločljivosti in kompresije najbolj uporabna.

   

Ob izbiri programskega popravka efekta prahu na tipalu, ki je že izražena na sliki, lahko izberemo okno OK. Odpre se novo okno s pripisom, da naredimo testni posnetek. Po posnetku se vam bo zapisala informacija glede na prah, ki je na prednjem low-pass filtru. Na zaslonu je vidna informacija ob katerem dnevu in uri ste naredili sliko, ki bo kasneje v programu "Digital Photo Professional ", ki ste ga dobili v kompletu s kamero služila kot primer, kje se na vaših slikah nahaja napaka, ki je produkt prahu na tipalu.

 

 

V četrtem oknu je funkcija Format. Ne iščete je drugje.

 

 

 

 

V petem oknu sta glavni funkciji Custum Functions in Sensor Cleaning.

 

 

 

Druga uporabna nastavitev nam omogoča redukcijo šuma pri daljših osvetlitvah. Zanimive so še možnosti "Mirror lockup" (ob pritisku na prožilec se dvigne zrcalo, zaklop pa odpre šele po ponovnem pritisku na prožilec), možnost nastavitve različnega časa pri delovanju bliskavice in nastavitev AF/AE zaklenitve pod različnimi možnostmi in gumbi.

 

Canon je v kamero EOS 400D dodal funkcijo, ki nam je bila iz njihove strani v intervjuju predstavljena že pred dvema letoma. Njihov predstavnik je dejal, da jo bodo uporabili, ko bo tehnologija zadosti poceni, da jo bodo lahko vstavili v kamere nižjega cenovnega razreda. Olympus nam je že leta 2003 kot prvi v kamero E-1 vstavil sistem čiščenja tipala, ki odstranjuje male prašne delce iz njega. Sistem je zadovoljivo deloval in reševal uporabnike pred težavami s pikami na fotografiji. V začetku leta 2006 pa se je na spletu pojavila vsesplošna razprava o prahu na tipalu. Vse več uporabnikov ga je dobesedno iskalo na načine, ki s fotografijo nimajo zveze. Toda prah na tipalu je bil in je še prisoten. Očitno je Canon opazil vse te razprave, prav tako so imeli servisi veliko dela s tem problemom in v EOS 400D je že vgrajen njihov lastni sistem čiščenja tipala. Uporabili pa so tri načine oziroma možnosti odstranjevanja prahu.

Članek o težavah "Prah na tipalu"!

Prvi je kar poseben antistatični premaz (tudi Sony ga uporablja na svojih tipalaih), ki odbija majhne in lahke delce, da se ne prilepijo na tipalo.

   

V oknu Custum Functions lahko izberemo različne podnastavitve. Med njimi je tudi nastavitev izbire delovanja SET gumba, nastavitev popravka šuma pri daljših osvetlitvenih časih, nastavitev delovanja AF preko gumba (zvezdica)...

 

 

Če ste se izgubili v nastavitvah, ali pa vam je nekdo prenastavil kamero imate možnost prenastaviti nastavitve v osnovne.

 

 

 

 

V nastavitvi Sensor cleaning imate možnost vklopiti čiščenje pri vsakem vklopu/izklopu kamere, izklopiti to funkcijo, da prične kamera hitreje delovati po vklopu ali da hranite baterijo, oziroma v funkciji "Clean now" lahko sami vklopite funkcijo čiščenja preko piezo elektronskega elementa, ki proizvaja visokofrekvenčne vibracije.

 

 

 

Za večje in bolj lepljive pa poskrbi piezo element z visoko frenkvenčnimi vibracijami, ki stresejo prah, ki ni premočno zalepljen na tipalo iz samega tipala. Tipalo se čisti v tem načinu ob vsakem vklopu ali izklopu kamere. Preko menija pa ta način lahko tudi izklopimo in ga uporabimo samo ko sami pritisnemo funkcijo Senzor Cleaning.

Tretja možnost pa je programska. Izberemo funkcijo Dust Delete Data, močno zapremo zaslonko in prožimo. Program odčita nato iz slike (vendar mora biti posneta v RAW zapisu) napake, ki so produkt prahu in jih kasneje s pomočjo programa Digital Photo Professional izniči. Podobno funkcijo ima že v uporabi tudi Nikon preko programa Capture NX.

 

Že na podlagi teh prvih spoznanj lahko opazimo, da nam EOS 400D nudi marsikaj kar so mnogi pogrešali pri EOS 350D. Verjamem pa, da bo marsikomu spet kaj manjkalo. Predvsem majhnost kamere je moteča za vse fotografe, ki pri svojem delu dlje časa kamero držijo v roki. V praksi je tako, da lahko brez težav nosiš v roki težko in veliko EOS 1Ds in te roka zaradi dobrega oprijema te kamere mnogo manj boli kot pri nošenju majhne EOS 400D. Vendar se bo počasi treba navaditi in spoznati, da nam podjetja nudijo v določenih razredih samo toliko, kolikor mislijo, da fotografi potrebujejo in so pripravljeni za določeno ceno kamere tudi plačati. Več pa nam nudijo v višjem in predvsem dražjem razredu. Povsem enostavna logika, ki pa se zadnja leta zaradi hitre menjave foto digitalnih kamer in predvsem izrednega povpraševanja pri mnogih kupcih izgubi. Canon je ponudil, kompaktnost, priročnost (sedaj SET gumb ni več tako močno potreben kot pri EOS 350D), ter samočiščenje t

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com