Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.cyberstudio.si
http://www.olympus.si/site/en/c/cameras/om_d_system_cameras/om_d/e_m1x/index.html
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
http://www.foto-klik.si/
>

 

Foto pravni kotiček ( I. del )

08.03.2004 21:45

avtor: Aljaž Marn

Zamisel za »pravni kotiček« e-fotografije je nastala spontano – v eni izmed debat na forumu e-fotografije sem nekoč omenil, da študiram pravo ter da bi lahko napisal kaj na temo avtorskih pravic v fotografiji. Ideja je požela pravcati val navdušenja in že takoj sem dobil vprašanje glede pravice do zasebnosti fotografiranega subjekta. Slednje me je opomnilo, da bi morda veljalo razmisliti o nekoliko širšem pristopu ter obravnavati več pravnih vprašanj, s katerimi se pri svojem ustvarjanju srečujemo (ljubiteljski) fotografi. Zaradi tega sem se odločil za sistematičen in strukturiran pristop – serijo prispevkov bom razdelil na posamezne teme ter vsako izmed njih začel z osnovnimi teoretičnimi izhodišči, ki so temelj za razumevanje nadaljnjih izvajanj. Uvodni odstavki tokratnega prispevka utegnejo biti za posameznike, ki že imajo nekaj splošnega pravnega znanja odvečni, a ne pozabimo na namen e-fotografije, ki ga Matjaž neprestano ponavlja: »Namen e-fotografije je izobraževati«. Ker je tudi moj cilj in želja približati razumevanje pravne tematike (v povezavi s fotografijo) vsakemu znanja željnemu bralcu revije ali obiskovalcu spletne strani, se nekaterim splošnim izvajanjem ni moč izogniti.

 

Ob koncu teh uvodnih besed želim bralce povabiti k soustvarjanju »pravnega kotička« in sicer tako, da mi vprašanja, predloge, mnenja, ter osebne izkušnje sporočite na elektronski naslov, ki se nahaja na mojih spletnih straneh (http://users.volja.net/almarn). Malo za šalo, malo za res: Če bi to bil komercialni oglas, bi v drobnem tisku zapisal, da morda ne bom utegnil odgovoriti na prav vso prispelo elektronsko pošto, bom pa vprašanja, predloge, mnenja ter osebne izkušnje bralcev upošteval pri pripravi prihodnjih prispevkov. 

POMEMBNEJŠI TEMELJI SLOVENSKE PRAVNE UREDITVE

 

 

Najvišji pravni akt vsake demokratične države je ustava. Slednjo sprejme zakonodajno telo (ali v nekaterih državah poseben ustavodajni organ) po posebej predpisanem postopku. Kjer ustavo in njene spremembe sprejema zakonodajno telo (v Sloveniji državni zbor), je za sprejetje ustave ali njenih amandmajev (sprememb) potrebna kvalificirana večina glasov – pri nas je to dve tretjini glasov vseh poslancev Državnega zbora. V kolikor se postopek sprejemanja in/ali spreminjanja ustave ne bi razlikoval od sprejemanja/spreminjanja ostalih splošnih pravnih aktov (zakonov, ratifikacije mednarodnih pogodb, …), bi bila ustava (kljub formalni superiornosti) dejansko izenačena z ostalimi splošnimi pravnimi akti. S sem že nakazal na pomembno okoliščino pravnih aktov – na njihovo hierarhijo. Na vrhu hierarhične lestvice splošnih pravnih aktov je tako ustava. Pod slednjo se pri nas nahajajo mednarodne pogodbe, ki jih je ratificiral državni zbor. Še stopnico nižje so zakoni, ki morajo biti tako skladni z obema – z ustavo in mednarodnimi pogodbami. Zakonom sledijo podzakonski akti (uredbe, pravilniki, ipd.), ki jih izdaja izvršilna oblast (vlada). Pozoren bralec je že lahko opazil omembo zakonodajnega organa ter izvršilne oblasti, zato želim na tem mestu podati nekaj informacij o delitvi oblasti. V Sloveniji (kot tudi vsaki demokratični državi) se oblast deli na zakonodajno (pri nas Državni zbor), izvršilno (pri nas vlada) ter sodno. V poenostavljeni obliki to pomeni, da Državni zbor sprejema zakone ter odloča o spremembah ustave; Vlada skrbi za izvrševanje splošnih pravnih aktov, ki jih sprejme državni zbor; sodna veja oblasti pa odloča v sporih med državljani ter državljani in državo.

 

Morda se bralec sprašuje, zakaj je vse to za fotografa pomembno. V nadaljnjih prispevkih se bom večkrat skliceval na nekatere določbe ustave, določbe nekaterih zakonov, nekatere mednarodne pogodbe ter na – po prvem maju še bolj aktualne – evropske direktive.

Naslednja delitev, ki je za obravnavano tematiko pomembna, je delitev na pravne panoge. V pravni znanosti govorimo o naslednjih klasičnih pravnih panogah: o ustavnem pravu, civilnem pravu, družinskem pravu, gospodarskem pravu, delovnem in socialnem pravu, upravnem pravu, finančnem pravu, kazenskem pravu, postopkovnem pravu ter mednarodnem javnem in zasebnem pravu. Delitev je izvedena predvsem na podlagi tega, katera družbena razmerja posamezna pravna panoga ureja. V nadaljevanju se bomo srečevali predvsem z vprašanji, ki sodijo na področje civilnega, ustavnega in včasih tudi kazenskega prava, zato si na kratko poglejmo poglavitne lastnosti za potrebe naših prispevkov pomembnih pravnih panog.

 

Civilno pravo

Civilno pravo ureja civilnopravna razmerja (npr. pogodbena razmerja) med subjekti, ki so si medsebojno prirejeni. To pomeni, da četudi stopamo v civilnopravno razmerje, v katerem je na drugi strani država, gre za razmerje prirejenih strank. Država kot stranka civilnopravnega razmerja ne more in ne sme uporabiti mehanizmov prisile, ki jih uporablja denimo v kazenskem pravu. Pomembno je tudi, da so stranke civilnopravnega razmerja povsem svobodne pri določanju vsebine razmerja in iz njega izhajajočih pravic in obveznosti, razen če jih pri tem ne omejuje kakšen zavezujoč predpis. Ta svoboda se v pravni stroki imenuje načelo dispozitivnosti. Predpisi s področja civilnega prava imajo tako povečini dispozitivno naravo (stranke lahko same določajo in urejajo medsebojna razmerja). V kolikor stranke česa ne uredijo ali kaj pozabijo urediti, pa se uporabi določba splošnega pravnega akta, ki to ureja. Na področju civilnega prava se bomo gibali, ko bo govora o avtorskih pravicah, pravicah fotografiranih subjektov, obligacijah ter lastninski pravici.

 

Ustavno pravo

O ustavi kot hierarhično najvišjem splošnem pravnem aktu je že tekla beseda v enem izmed zgornjih odstavkov. Poleg zgoraj zapisanega, je potrebno poudariti, da slovenska ustava vsebuje tudi temeljne človekove pravice in svoboščine, ki se uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Pri nas se še vedno premalo zavedamo možnosti in pravic, ki jih posamezniku nudi ustava ter se raje sklicujemo na številne zakone, četudi bi lahko zadevo elegantneje rešili z neposrednim sklicevanjem na ustavo. V naših prispevkih se bomo z ustavno materijo neposredno ukvarjali predvsem tedaj, ko bo govora o pravici do svobodnega umetniškega izražanja, pravici do zasebnosti  ter še nekaterih drugih temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah, ki so na kakršenkoli način povezane s fotografijo.

 

Kazensko pravo

O samem kazenskem pravu menim, da se za naše potrebe ni potrebno spuščati v njegove teoretične osnove, saj bomo nanj naleteli le ob obravnavanju potencialnih fotografovih ravnanj, ki vsebujejo elemente katerega izmed kaznivih dejanj.

 

Vse doslej zapisano je karseda skrajšan in poenostavljen povzetek najpomembnejših osnov, ki so potrebne za razumevanje tematike, ki jo bomo obravnavali v nadaljevanju. Posamezne obširnejše razlage bodo zaradi boljše preglednosti in razumljivosti podane ob posameznih obravnavanih vprašanjih.  

 

SPLOŠNO O AVTORSKIH PRAVICAH (S POUDARKOM NA FOTOGRAFIJI)

 

Sedaj lahko končno preidemo in medias res ter se lotimo prve »prave« teme fotografovega paragrafa – avtorskih pravic na področju fotografije, kjer pa (na žalost nekaterih) tudi ne bo šlo brez podajanja nekaterih osnovnih pojmov prava intelektualne lastnine.

 

K pravicam intelektualne lastnine prištevamo a) Avtorske in sorodne pravice ter b) pravice industrijske lastnine. Slednje niso predmet našega obravnavanja. Kot zanimivost naj navedem, da so se pravice intelektualne lastnine pojavile razmeroma pozno v pravnem razvoju – šele v 19. stoletju.

 

V Sloveniji ureja področje avtorskih in sorodnih pravic Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah (kratica: ZASP). Prvotno besedilo je bilo sprejeto 30.03.1995, popravek pa je zakon doživel 26.01.2001. Najbrž se sprašujete zakaj govorimo o avtorskih in sorodnih pravicah. Sorodne pravice se imenujejo zato ker so – kako enostavno – po svoji naravi sorodne avtorskim pravicam, od njih pa se razlikujejo po tem, da ščitijo predvsem izvedbo avtorskega dela. Tako poznamo tri kategorije sorodnih pravic – pravice izvajalcev, pravice filmske in glasbene produkcije ter pravice RTV organizacij – ki pa za področje fotografije niso zanimive. Ukvarjali se bomo torej samo z avtorskimi pravicami.

 

Ko govorimo o avtorskih pravicah ne moremo mimo tega, kdo sploh je avtor. Avtor je namreč sleherni posameznik (ne glede na starost), ki ustvari neko imaterialno dobrino, ki je plod njegovega duhovnega (nasprotno od materialnega) ustvarjanja. »Toda saj fotografijo lahko primem v roke in je torej materialna dobrina«, utegne kdo reči. Že res, toda avtorsko pravo varuje posneto fotografijo kot abstrakcijo, ne glede na medij, na katerem se nahaja. Tako je avtorsko zavarovana fotografija na negativu, diapozitivu, printu, spominski kartici, trdem disku, celo začasnem pomnilniku računalnika. Avtor v nobenem primeru ne more biti pravna oseba. Slednja je lahko le imetnik avtorskih pravic, če jih nanjo z avtorsko pogodbo prenese avtor.

 

 

Fotograf »v elementu«

 

Nosilci slike: fotografije, diapozitivi, negativi, spominske kartice

Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah podaja definicijo avtorskega dela v njegovem 5. členu: »Avtorska dela so individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno.« V drugem odstavku istega člena so primeroma navedeni primeri avtorskih del. Šesta točka tako določa, da so avtorska dela tudi »fotografska dela in dela, narejena po postopku, podobnem fotografiranju«.

 

Sama ideja za določeno fotografijo še ni avtorskopravno varovana. Ko si torej fotograf zamisli določen motiv fotografije, ki bi jo rad posnel ter njeno kompozicijo, še ni nastalo avtorsko delo. Potrebno je, da fotografijo posname in na ta način izrazi svojo stvaritev.

 

Avtorske pravice pripadajo avtorju neposredno na podlagi stvaritve avtorskega dela. Povedano drugače, fotograf pridobi avtorske pravice neposredno s tem, ko posname fotografijo, ne glede na to ali ima fotografija umetniško vrednost ali pa gre za navaden »snapshot«. Slovenski zakon od njega ne zahteva nobenega formalnega dejanja za pridobitev avtorskih pravic. Če se avtor pod avtorsko delo ne podpiše, še ne pomeni, da se je odpovedal avtorskim pravicam. Četudi je avtorsko delo objavljeno kot anonimno, avtorske pravice na njem kljub temu še vedno obstajajo. Takšen pristop velja v evropskem kontinentalnem pravnem redu. Drugače pa je v ameriškem pravnem redu, ko mora fotograf za pridobitev avtorskih pravic opraviti formalno dejanje – na fotografijo ali neposredno poleg nje mora »prilepiti« famozni © skupaj z imenom in priimkom ter letom nastanka fotografije. Kljub temu pa Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah v 11. členu določa, da »(1) Za avtorja velja tisti, katerega ime, psevdonim ali znak je na običajen način naveden na delu ali pri objavi dela, dokler se ne dokaže nasprotno. (2) Če avtor ni znan po prejšnjem odstavku, se šteje, da je upravičen do uveljavljanja avtorskih pravic tisti, ki delo izda.Če tudi ta ni naveden, je upravičen tisti, ki je delo objavil.« Ker pa – kot že rečeno – naš pravni red ščiti avtorja od neposrednega nastanka fotografije dalje, mora upravičenec do uveljavljanja avtorskih pravic (če je avtor neznan) prenesti vse pravice in materialne koristi na avtorja, brž ko ta postane znan, če seveda s pogodbo ni določeno drugače.

 

 

 

V slovenski avtorskopravni ureditvi zadostuje navedba avtorja, ki je lahko

 

 

 

V ameriški avtorskopravni ureditvi je za pridobitev avtorskih pravic

 

Pred nadaljevanjem je je potrebno izpostaviti pomembno dvodelbo in sicer, da se avtorske pravice delijo na dve vrsti upravičenj [zakon sicer govori o pravicah, vendar je pravilneje če govorimo o upravičenjih]:

a) Moralna upravičenja;

b) Materialna upravičenja. 

 

Moralna avtorska upravičenja

 

Moralna avtorska upravičenja varujejo avtorja glede njegovih duhovnih in osebnih vezi do ustvarjenega avtorskega dela. Na podlagi moralnih avtorskih upravičenj ima avtor tako:

 

pravico odločiti, ali, kdaj in kako bo njegovo delo prvič objavljeno (pravica do prve objave)

 

izključno pravico do priznanja avtorstva na svojem delu (pravica do priznanja avtorstva)

 

pravico odločiti, ali naj se pri objavi dela navede njegovo avtorstvo in s kakšno oznako

 

izključno pravico, da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu v svoje delo ali vsaki uporabi svojega dela, če bi ti posegi ali ta uporaba lahko okrnili njegovo osebnost (pravica do spoštovanja avtorskega dela)

 

izključno pravico, da do imetnika materialne avtorske pravice slednjo prekliče, če ima za to resne moralne razloge in če predhodno imetniku povrne škodo, ki mu s tem nastane (pravica do skesanja)

 

Moralna avtorska upravičenja so neprenosljiva. Pripadajo samo avtorju in se jim praviloma ne more odreči. Četudi bi se jim s pogodbo odrekel, bi bila takšna pogodba praviloma nična. Moralna avtorska upravičenja so absolutne narave – učinkujejo vedno in proti vsakomur, vanje ne sme nihče posegati. V kolikor bi kljub temu morda prišlo do posega vanje, ima avtor pravico zahtevati opustitev takšnega posega.  

Materialna avtorska upravičenja

 

Materialna avtorska upravičenja varujejo premoženjske interese avtorja s tem, da avtor izključno dovoljuje ali prepoveduje uporabo svojega dela. Razen v nekaterih primerih, ki jih določa zakon (izobraževalni nameni, satira) je uporaba avtorskega dela s strani tretje osebe dopustna le, če je avtor nanjo prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico.

 

Pravica do reproduciranja: Na podlagi te pravice postane avtorsko delo dostopno širšemu krogu oseb. V fotografiji bi o pravici do reproduciranja tako govorili v primeru izdelave več kopij iste fotografije. Gre za razmnoževanje avtorskega dela, pri čemer se le-to fiksira na materialno podlago. V primeru, da takšne kopije fotografij damo v promet (odplačno ali neodplačno), pa gre že za pravico do distribuiranja. Za področje fotografije je pomembna še pravica do javnega prikazovanja. Gre za vse primere, ko je fotografija dostopna javnosti, bodisi da jo objavimo v tisku, na spletu ali na kakšnem javnem kraju ali v javnem prostoru. S slednjim ni mišljeno razlikovanje glede na vrsto lastništva nad krajem ali prostorom, temveč na osebe, ki se tam nahajajo. 

Materialne avtorske pravice so prenosljive. Avtor jih lahko deloma ali v celoti, ekskluzivno ali neekskluzivno, za določen čas ali za vedno, odplačno ali neodplačno prenese na tretjo osebo. Prenos materialnih avtorskih pravic na tretjo osebo se ureja z avtorsko pogodbo.

 

 

Druge pravice avtorja

 

Poleg omenjenih moralnih in materialnih avtorskih pravic ima avtor še druge pravice, ki jih je zakon enostavno poimenoval »druge pravice avtorja«. Za področje našega obravnavanja sta najpomembnejši pravica dostopa in pravica do izročitve. Pri prvi gre za to, da ima avtor kljub temu, da prenese lastninsko pravico nad avtorskim delom na tretjo osebo, pravico dostopa do svojega avtorskega dela – bodisi da si ga ogleda, bodisi da uveljavi kakšno drugo avtorsko pravico, ki jo določa zakon. Kljub temu, da je lastnik avtorskega dela tretja oseba, avtor ne izgubi avtorskih pravic, ki jih ni prenesel nanjo (moralnih avtorskih pravic pa praviloma sploh ni moč prenesti). Na področju fotografije je vprašanje dostopa do avtorskega dela še zlasti pomembno, če se fotograf z naročnikom dogovori, da postane naročnik lastnik fotografij ter digitalnega zapisa (ali negativa). Glede pravice do izročitve pa zakon v 34. členu določa, da »Avtor lahko zahteva od posestnika izročitev izvirnika likovnega ali fotografskega dela zaradi njegovega razstavljanja v Republiki Sloveniji, če za to izkaže močnejši interes.« Kot močnejši interes se v stroki navaja predvsem pomembna razstava. Izročitev izvirnika se lahko pogojuje s položitvijo zadostne varščine ali s sklenitvijo zavarovanja v višini tržne vrednosti izvirnika. Zakon tudi določa, da mora avtor sam poskrbeti za dostop in razstavljanje s čim manj nevšečnostmi za posestnika ter na svoje stroške. V primeru poškodovanja izvirnika ali primerka dela pa avtor odgovarja ne glede na krivdo.

 

 

Trajanje avtorskih pravic

 

Avtorske pravice nimajo »neomejenega roka trajanja«. Njihovo trajanje je omejeno na čas od stvaritve avtorskega dela pa do avtorjeve smrti ter sedemdeset let po avtorjevi smrti. Izjema je pravica do skesanja, katero že po naravi stvari lahko uveljavlja le avtor in zato traja le v času njegovega življenja. V času po avtorjevi smrti uveljavljajo njegove avtorske pravice dediči. Torej: Če je fotograf posnel fotografijo leta 1980, umrl pa leta 2000, se trajanje avtorskih pravic za omenjeno delo raztega od leta 1980 do 2070. Po letu 2070 avtorsko delo ne bo več avtorskopravno varovano. Drugače je pri avtorskih delih, ki so objavljena anonimno ali pod vzdevkom. V tem primeru trajajo avtorske pravice sedemdeset let od trenutka nastanka avtorskega dela.

 

 

Pa smo pri koncu za ne-pravnike najbrž malce težavnega besedila. Vendar poudarjam – če se želimo v prihodnjih prispevkih pogovarjati o praktičnih primerih, moramo najprej poznati teorijo. Brez tega (žal) ne gre. Saj je v fotografiji enako – brez poznavanja njenih zakonitosti se lahko pogovarjamo le o tem, komu je katera fotografija bolj všeč ter se glede na aksiom »sto ljudi sto čudi« prerekamo v nedogled. Zato pa že sedaj najavljam temo prihodnjega prispevka: Praktičen prikaz v tem članku zapisanih osnovnih teoretičnih izhodišč ter njihova nadgradnja. Ob tem pa še enkrat vabim vse, ki jih omenjena tematika zanima, da morebitna vprašanja, predloge, mnenja ter osebne izkušnje sporočijo na moj elektronski naslov.

se nadaljuje...

 

Aljaž Marn

študent Pravne fakultete v Ljubljani

http://users.volja.net/almarn

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com