Naročite se na enovice

http://www.e-fotografija.si/tecaji-delavnice-predavanja,1228.html
http://www.cyberstudio.si
http://www.olympus.si/site/en/c/cameras/om_d_system_cameras/om_d/e_m1x/index.html
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
http://www.foto-klik.si/
>

 

Foto pravni kotiček (II.del) / Oprostite, ali smem fotografirati?

26.03.2004 11:26

avtor: Aljaž Marn

Vsak fotograf se v določenem trenutku sreča z vprašanjem – ali smem fotografirati? Morda celo – kakšne posledice me lahko doletijo, če ta motiv fotografiram, fotografijo pa objavim? Takšna ter takšnim podobna vprašanja lahko fotograf v dokaj veliki večini primerov rešuje z občutkom za občečloveške vrednote, vljudnim pristopom, odkrito besedo, prijaznostjo. Obstajajo pa primeri, ki so po svoji naravi mejni, primeri, ko stik s fotografirano osebo ni mogoč ter seveda primeri, ko se fotograf zavestno odloči za gibanje po tanki črti, ki ločuje dovoljeno (tako v občečloveškem kot tudi pravnem smislu) od nedovoljenega. V primeru slednjega, je pogost pojav, ko fotograf že prestopi t.i. »mero dobrega okusa«. V pričujočem prispevku se bomo dotaknili nakazanih vprašanj ter podali odgovore na pogosto zastavljena vprašanja, predvsem s strani amaterskih fotografov, ki so se že večkrat pojavila na forumu e-Fotografije (http://www.e-fotografija.com/forum).

 

 

Osebo, ki javno nastopa smemo fotografirati vselej, razen v primerih, ko je fotografiranje izrecno prepovedano s strani te osebe ali organizatorja dogodka.

 

»Na vaški veselici sem fotografiral znano slovensko pevko, ki se je v improvizirani garderobi v zakulisju preoblačila, pri tem pa sem jo ujel v trenutku, ko med njo in mojim objektivom ni bilo ničesar, kar bi zastiralo pogled na njen »marketinški pripomoček«. Ali lahko to fotografijo objavim, ne da bi se bal tožbe z njene strani?« V valu navdušenja, da nam je uspelo posneti takšno fotografijo ter ob vsotah, ki si jih zamišljamo, če bi takšno fotografijo uspeli prodati, se moramo najprej postaviti na racionalna tla. Kajti – enotnega odgovora, ki bi veljal za vse podobne primere ni. Slednji stavek si velja zapomniti, zato ga naj v nekoliko spremenjeni obliki zapišem še enkrat: Enotnega odgovora na vprašanje o dovoljenosti ali nedovoljenosti fotografiranja ter objave fotografije določenega subjekta v določenih okoliščinah ni. Žal ali k sreči.

 

Vsaka izmed podrobnosti v opisu zgornjega (izmišljenega) primera je tam namenoma. Preidimo torej »in medias res« ter se lotimo analize tovrstnega hipotetičnega primera. Kraj dogajanja: vaška veselica. Prostor je javen, če torej ni izrecne prepovedi fotografiranja, smemo fotografirati. Pevka z javnim nastopom vzame v zakup tudi dejstvo, da bo fotografirana – fotografiranje pevke kot subjekta torej tudi ni sporno (če fotografiranja ni izrecno prepovedala). Med njenim prvim nastopom smo tako naredili nekaj deset posnetkov, ker pa smo njen zvesti občudovalec, smo se med premorom uspeli prebiti v bližino zakulisja ter jo fotografirali tudi tam. Nekaj trenutkov zatem je pevka švignila v improvizirano garderobo, da bi se preoblekla za drugi del nastopa, pri tem pa se nam je posrečilo »ujeti jo« v delu Evinega kostuma. Garderoba, pa četudi improvizirana, je prostor, kjer je pevka utegnila upravičeno pričakovati popolno zasebnost. Zaradi tega v trenutku, ko je prestopila prag garderobe ter za seboj zagrnila zaveso, postanejo nepomembne vse ostale okoliščine, ki so nam pred tem dovoljevale svobodno fotografiranje izvajalke. Pevke ne bi smeli fotografirati, če pa že, fotografije ne bi smeli objaviti. Uredniki senzacionalističnega tiska, njihovi pravni zastopniki ter »paparazzo« fotografi bodo v večini primerov zatrjevali drugače. To je nenazadnje njihov vir tržnega uspeha. Način delovanja rumenega tiska že po naravi stvari predstavlja gibanje po tanki črti. Včasih jim uspe, spet drugič sodišče odloči, da so črto prestopili.

 

Enotnega odgovora na vprašanje »ali smemo fotografirati določeno osebo v določenih okoliščinah« ni. Tudi zakonodaja dokončnega odgovora ne more ponuditi. Abstraktna norma (na primer 149. člen Kazenskega zakonika, ki govori o neupravičenem slikovnem snemanju) prepoveduje ali zapoveduje določeno vedenje ali ravnanje na ravni splošnega. Za vsak konkretni primer pa je taisto abstraktno pravno normo potrebno napolniti z vsebino. Kaj je to neupravičeno slikovno snemanje? Kdaj gre za neupravičeno slikovno snemanje? Enotnega odgovora ni. Če želimo, da določena norma pokrije vse možne okoliščine določene življenjske situacije, mora biti napisana čim bolj splošno in abstraktno, naloga sodišča pa je, da pravno normo zapolni z vsebino. Pri tem si pomaga s splošnimi pravnimi načeli, splošno sprejetimi občečloveškimi vrednotami ter običaji. Dodati je potrebno, da se vrednote in običaji lahko razlikujejo glede na različna okolja, izobrazbo, družbeni položaj – vse to je pri presoji potrebno upoštevati. Prezapleteno za amaterskega fotografa, se popolnoma strinjam. Zgornje vrstice sem zapisal z namenom še nazorneje prikazati, da enega, občeveljavnega odgovora ni moč podati. Izrek »vse je relativno« velja tudi v tem primeru – sam pravim – k sreči.

 

Da vse le ne bi bilo tako zavito v meglo oziroma tančico »pravniških zadev«, naj podam pripomoček, ki je pri presojanju o še dopustnem posegu v področje zasebnosti fotografiranega subjekta zelo uporaben tudi za amaterskega fotografa. Gre za teorijo pričakovane zasebnosti, ki se je razvila v sodni praski Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, vse bolj pa je prisotna tudi v evropski pravni znanosti ter v praksi sodišč evropskih držav. Če teorijo pričakovane zasebnosti prenesemo na področje fotografije, bi se njena poenostavljena oblika glasila takole: Na krajih, kjer določena oseba ne more pričakovati zasebnosti, jo smemo fotografirati. Na vseh tistih krajih, kjer pa bi oseba utegnila upravičeno pričakovati zasebnost, je ne smemo fotografirati, četudi je ta kraj del nekega javnega kraja. Zgornji primer z garderobo na javni prireditvi to dejstvo nazorno prikazuje. Še več, oseba lahko pričakuje zasebnost tudi na povsem odprtem prostoru, kjer je to iz nekega resničnega in preverljivega razloga moč pričakovati.

 

Primer: Fotografiramo Prešernov trg v Ljubljani. Na fotografiji so seveda tudi številni mimoidoči, nekateri na takšni oddaljenosti, da jih ni moč prepoznati, nekaj pa se jih nahaja v »prvem planu« fotografije ter so tako povsem prepoznavni. V kolikor nihče izmed fotografiranih ni na kakršenkoli način nasprotoval fotografiranju, ni ravnanje fotografa z nobenega vidika sporno, kajti na konkretnem kraju nihče ne more realno pričakovati zasebnosti. Fotografijo lahko tudi objavimo, ne smemo pa je izkoriščati v komercialne namene – za to bi potrebovali privoljenje oseb, ki so na fotografiji prepoznavne. Fotografijo tako lahko uporabimo za novinarske namene (t.i. editorial use) ali jo razstavimo kot umetniško stvaritev. S tem pa smo se že dotaknili področja komercialne uporabe fotografij, ki bi za poglobljeno obravnavo zahtevalo samostojen članek.

 

 

Mati z otrokom je bila fotografirana na javnem kraju, kjer nikakor ne bi mogla pričakovati zasebnosti. Fotografijo smemo uporabiti za potrebe tega članka (t.i. editorial use), ne bi pa je smeli uporabljati v komercialne namene – denimo na spletnih straneh proizvajalca sadnih pijač, katerega logotip je na zelenem balonu.

 

V zgornjem odstavku smo med drugim omenili posameznikovo nasprotovanje fotografiranju. V primeru, ko subjekt, ki ga želimo fotografirati, kakorkoli nasprotuje fotografiranju, ga ne smemo fotografirati – četudi po teoriji pričakovane zasebnosti vse okoliščine govorijo nam (fotografu) v prid. Ob tem se nehote pojavi povezava s pojmom »znane osebnosti« (v angleščini »celebrity«). Merila za presojanje, ali smo z določeno fotografijo preveč posegli v zasebnost takšne osebe, so zaradi te njene lastnosti manj stroga. To seveda ne pomeni, da znane osebnosti nimajo pravice do zasebnosti. Nasprotno – pravica do zasebnosti je enaka za vse, merila, s katerimi pojem »pravica do zasebnosti« napolnimo z vsebino, so tista spremenljivka, ki je v tem primeru odvisna od statusa fotografirane osebe. Na splošno velja, da dejstvo »znane osebnosti« deluje fotografu v prid – seveda do določene meje. V primeru iz prvega odstavka sem mnenja, da fotografu ne bi pomagalo niti sklicevanje na dejstvo, da je fotografiral znano osebnost.

 

Pri vprašanju zasebnosti fotografiranega subjekta gre dejansko za trk (spopad) dveh v ustavno kategorijo privzdignjenih pravic: pravico do zasebnosti (35. člen URS) ter pravico do svobodnega umetniškega ustvarjanja (59. člen URS). Katera pravica je močnejša? Katera pravica prevlada? Vsaka vpletena stran bo zagovarjala ter se sklicevala na svojo pravico. Tako se bomo od rešitve problema oddaljevali, namesto, da bi k njej (k rešitvi) težili. Čeravno je razvrščanje pravic po hierarhični lestvici nehvaležno opravilo, lahko rečemo, da je pravica do zasebnosti hierarhično višje od pravice do svobodnega umetniškega izražanja. Na to je nakazal že zakonodajalec ob sprejemanju ustave, ko je pravico do zasebnosti uvrstil pred pravico do svobodnega umetniškega ustvarjanja. Na podlagi tega lahko sklenemo, da je v veljavnem pravnem redu pravica do zasebnosti »močnejša« od pravice do svobodnega umetniškega ustvarjanja. To seveda ne pomeni, da je prva pravica izključujoča v odnosu do druge. Sklicevanje na pravico do zasebnosti ne more in ne sme onemogočiti svobodnega umetniškega ustvarjanja, pač pa je potrebno slednje prilagoditi tako, da ne prihaja do posegov v zasebnost, ki jih s pravnega in občečloveškega vidika ni moč dopustiti.

 

Omeniti je potrebno, da ima kršitev zasebnosti fotografiranega subjekta lahko posledice na kazenskopravnem ter civilnopravnem področju. Na kazenskopravnem področju prepoveduje neupravičeno slikovno snemanje že omenjeni 149. člen kazenskega zakonika:

 

(1)Kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegove privolitve in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost, (…), se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) (…)

(3) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog.

 

Bralec se utegne pomuditi pri besedni zvezi »brez njegove privolitve«. Ob dosledni jezikovni razlagi bi to lahko bralca napeljalo k misli, da je fotografiranje določenega subjekta brez njegove privolitve prepovedano. Toda upoštevati je potrebno, da ima opis kaznivega dejanja še en pomemben zakonski znak in to je »občuten poseg v zasebnost«. Pri interpretaciji je torej potrebno upoštevati vse zakonske znake kaznivega dejanja. V konkretnem primeru bi tako moralo fotografiranje brez privolitve subjekta tudi občutneje poseči v njegovo zasebnost. Šele v tem primeru bi bili izpolnjeni zakonski znaki za kazenski pregon po 149. členu kazenskega zakonika. Pregon za kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja se lahko začne le na predlog oškodovanca. Tako obstaja možnost, da so izpolnjeni vsi potrebni pogoji za obstoj kaznivega dejanja, pa vendar se oškodovanec iz kakršnegakoli razloga ne odloči za kazenski pregon.

 

Drugo možnost ponuja civilnopravno področje. Tukaj velja načelo prostega razpolaganja z zahtevki. Prizadeti subjekt lahko vloži civilnopravni zahtevek, sodišče pa o njem presoja na podlagi načela o prosti presoji dokazov. Sodišče vselej odloča le v mejah vloženega zahtevka.

 

 

Osebe na fotografiji niso prepoznavne. V takšnem primeru se vprašanje o pravici do zasebnosti fotografiranega subjekta ne zastavi. S prepoznavnostjo ni mišljen le obraz osebe, pač pa kakršenkoli znak, na podlagi katerega bi oseba lahko bila splošno prepoznana.

 

Vprašanje iz naslova prispevka – »Oprostite, ali smem fotografirati?« je prispodoba za miselni proces fotografa, ki naj bi se odvil ob pritisku na sprožilec, ko v iskalo svoje foto kamere lovi motiv, ki bi utegnil biti sporen z vidika osebnostnih pravic fotografiranega subjekta. Učenje paragrafov ter navajanje zakonskih členov je za amaterskega fotografa bolj ali manj brez pomena – navadno bi s takšnim pristopom pri fotografiranem subjektu naletel na še večji odpor, kajti ljudje so običajno »prava boječi«. Pomembna pa je seznanjenost s svojimi pravicami ter (za fotografa, ki se želi kar najbolj izogibati spornim situacijam) morda še bolj seznanjenost z osebnostnimi pravicami subjekta, ki ga želi fotografirati.

 

Vsakršna zakonodaja ter drugi zavezujoči pravni viri so brez pomena (so mrtva črka na papirju), če jih ne znamo napolniti z vsebino ter udejanjiti. Pri tem so nam – kot že rečeno – v pomoč običaji, navade, splošno sprejete vrednote nekega okolja, družbeni položaj in vrednote vpletenih oseb in podobno. Potreben je občutek za sočloveka, včasih celo filigranska tankočutnost za obvladovanje življenjskih situacij. Nič kaj pravno se ne sliši, kajne? A vendar – pravo ter zakonodaja na eni strani izhajata iz družbe same, se nahajata nad družbo kot nad-družbeni pojav ter se na drugi strani vračata nazaj v samo družbo iz katere izhajata. Kar poenostavljeno povedano pomeni: Pravo in zakonodaja sta del vrednot in običajev, za katere se je večina sporazumela, da naj veljajo za vse ter se zavezala k njunemu spoštovanju. Nespoštovanje pa naj se sankcionira. Tolikšna oddaljitev od fotografskih voda je potrebna za prikaz dejstva, da vprašanje o pravici do zasebnosti fotografiranega subjekta pravzaprav sploh ni tako zapleteno. Nanj lahko odgovorimo že z uporabo splošno sprejetih družbenih vrednot. Ali še bolj poenostavljeno – z uporabo načela »ne stori drugemu tega, kar ne želiš, da bi drug storil tebi«. Zadeve se seveda spremenijo, ko (če) se odločimo, da bomo v svojem fotografskem ustvarjanju hodili po ozki, zibajoči se brvi, ki loči še dovoljeno od prepovedanega. Takšna odločitev je (navadno) sprejeta zavestno, tisti, ki jo sprejme pa je običajno že vnaprej seznanjen z okoliščinami in dejstvi, ki stojijo na takšni poti. Zaradi tega menim, da za amaterskega fotografa ni potrebe po še bolj poglobljenem pravnem obravnavanju omenjene tematike. Nenazadnje vselej (vprašanje je le po kateri poti) pridemo do vprašanja vrednotenja – do točke, kjer pravo izgubi svojo moč, do točke, kjer se je potrebno ozreti v družbo ter njene vrednote, do točke, kjer se med drugim začenjajo tudi delitve na svetovnonazorska prepričanja ter politične opcije.

 

 

Dekle je sedelo na obrežju enega izmed Strassbourških kanalov ter se pogovarjalo po mobilnem telefonu. Ali sem jo smel fotografirati? Ali smem fotografijo objaviti? Kontakt z njo zaradi objektivnih danosti (sam sem bil na turističnem čolnu) ni bil mogoč. Uporabimo teorijo pričakovane zasebnosti: Dekle se nahaja na kraju, kjer ne more pričakovati zasebnosti. Fotografiranju (mojo namero po fotografiranju je opazila, še preden sem pritisnil na sprožilec) tudi ni nasprotovala. Fotografijo tako smem javno objaviti, ponovno pa – kot v primeru matere z otrokom – je ne bi smel uporabiti v komercialne namene brez privoljenja fotografirane osebe.

 

Namesto zaključka bi na tem mestu želel zapisati svoje osebno mnenje: Fotografsko ustvarjanje je področje, kjer je moč mnogo več doseči s pristnim, vljudnim, tankočutnim pristopom kakor pa z golim sklicevanjem na svoje pravice. Poznavanje le-teh je koristno za izogibanje neljubim dogodkom ter zaščito svojih pravic. Čigar namen je »hoja po robu«, se pred tem običajno dodobra seznani s čermi, ki ga utegnejo presenetiti na zastavljeni poti. In kar je najpomembneje – njegova odločitev za tovrstno zvrst fotografije je zavestna. Za vse pa velja splošno načelo »Ignorantia iuris nocet« oziroma »Nepoznavanje prava škoduje«. V tej luči – kot koristen pripomoček za seznanitev z osnovnimi vprašanji glede pravice do zasebnosti fotografiranega subjekta – je napisan pričujoč prispevek. 

 

Aljaž Marn

 

Komentarji

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com