Naročite se na enovice

http://www.nanlite.si
http://www.cyberstudio.si
http://www.facebook.com/pages/e-Fotografija/201306676587
>

 

 

Globinska ostrina pri makro fotografiji / Osnove optike

01.07.2005 14:46

avtor: Jernej Filipčič

 

Fotografu, ki dela portrete, je velika skrb, kako bo dovolj zameglil ozadje. Zato investira v drage objektive, da bi lahko minimiziral globinsko ostrino.

Pri makro fotografiji se soočamo z obratno težavo: globinske ostrine je namreč vedno premalo. Zato se marsikateri makro fotograf raje odloči za kompakta kot za SLR-ja, ker imajo manjši senzorji v osnovi večjo globinsko ostrino.

Ena od možnih rešitev je nakup makro bliskavice ali pa vsaj uporaba stativa, kar nam omogoči dovolj svetlobe ali dovolj dolge čase, da lahko zaslonko primerno zapremo. Pri F32 je globinske ostrine kar precej (čeprav pri pravem 1:1 makru še vedno ne toliko, kot bi si je želeli). Vendar pa postane tukaj glavni sovražnik difrakcija svetlobe.

Če gredo ravni valovi (torej vzporedni žarki) skozi majhno luknjo, iz nje prihajajo v konusu. Manjša je luknja, večji je kot tega konusa oziroma bolj je svetloba razpršena. Torej se slika točke ne bo nikoli popolnoma izostrila. Efekt bo podoben, kot če bi nepravilno izostrili. Slike bo mehka, precej detajlov bo izgubljenih.

Pri fotografiji na film je veljalo pravilo, da je slika ostra nekje do F16, od tam pa se počasi izgublja. Manjši kot je senzor, manjši so pixli in prej se opazi difrakcija. Pri kompaktih je huda že nekje pri F8.

 

 

 

Torej smo prisiljeni izbirati med dvema možnostma: ali je en del slike zelo oster, vendar je vse ostalo zapacano zaradi premajhne globinske ostrine, ali je cela slika bolj ali manj ostra, povsod precej mehka zaradi difrakcije.

MISLITE DIGITALNO! Računalnik nam omogoča, da naredimo več enakih posnetkov, kjer je vsak izostren na različno razdaljo, in jih potem zlepimo skupaj. Če recimo slikate muho, ji enkrat izostrite oči, potem trup, potem krila... Na koncu pa na računalniku iz vsake slike izberete samo ostri del. Tako lahko slikate na F13, ko je slika zelo ostra, z več majhnimi področji globinske ostrine, ki skupaj ustvarijo globinsko ostrino, ki je niti z F100 ne bi dosegli. Še več: sami lahko izbirate, kako bo za objektom ta ostrina padala. Če je muha na rožici, lahko postopek ponavljate še za celo rožo in bo v tem primeru tudi ozadje ostro, lahko pa postopek končate na koncu muhe in pustite, da se roža zabriše.

 

Prva težava je, da sprememba točke ostrenja spremeni povečavo

Ena od težav, s katerimi se srečamo, je, da se s spremembo focusa spreminja tudi povečava slike. Kot da bi po malem zoomirali. To ni nikakršna napaka objektiva, je čisto normalen fizikalni pojav, ki pa pri navadni fotografiji ne pride do izraza.

Če v konvergentno lečo (objektiv) prihajajo žarki iz neskončnosti (torej vzporedno), se ti združijo (ustvarijo sliko) v gorišču. Razdalja med objektivom in goriščem je goriščna razdalja. Če njihov izvor ni na osi objektiva, se ustvarijo nekje na goriščni ravnini. Če pa je izvor žarkov blizu, ti ne prihajajo vzporedno in ustvarijo sliko za goriščem.

Če označimo goriščno razdaljo s f, razdaljo med lečo in slikanim objektom z a  in razdaljo med lečo in sliko z b, velja enačba

 

Kot, ki ga zajema objektiv, je odvisen od razdalje med lečo in senzorjem. Ta pa ni f, ampak b. Fotografija je polna približkov in velika večina jih pri makru odpade. Pri normalnem slikanju je a tako velik v primerjavi s f, da sta b in f praktično enaka. Pri makru pa to ne velja in moramo formulo dosledno uporabljati.

Druga težava je sprememba perspektive

V enem od svojih prejšnjih člankov sem zelo natančno razlagal kaj vpliva na perspektivo. Omenil sem, da se ne spreminja, če med eno in drugo sliko ne premikamo naše konvergentne leče. Če se razdalja med lečo in senzorjem spreminja, moramo v bistvu premikat fotoaparat. V praksi to pomeni, da če se nam b spremeni za 3 mm (ni važno če se je spremenil zaradi spremembe f-ja, torej zoomiranja, ali spremembe a-ja, torej spremembe točke ostrenja), moramo fotoaparat premakniti za 3 mm. Vendar pa te spremembe perspektive ponavadi niso tako bistvene, da bi to res morali početi.

Če pa hočemo recimo s 17 mm objektivom slikati panoramo s hribi v ozadju in nekim predmetom na 20 m razdalje in hočemo da je vse ostro, moramo upoštevati tudi to.

Tretja težava je neostri halo okoli predmetov

Recimo, da želimo slikati dve kroglici, na različni razdalji od objektiva, ki se delno prekrivata. Ko bomo ostrili na prvo, bo zadnja neostra, ko bomo ostrili zadno, bo prva neostra. Tisto območje na sliki, kjer se prekrivata, bo težavno. Ko je nek objekt zelo neoster, se njegova neostra slika širi tudi izven njegovih mej. Recimo, da se vsaka točka razširi na 5 mm veliko packo. Točke na robu bodo ravno tako 5 mm velike packe, torej bo premer krogle za 5 mm večji od ostre. Torej seže tudi čez drugo, ostro kroglo. Torej je tudi ostro področje lahko zapacano zaradi bližnjega neostrega in je edina rešitev ročno kloniranje v Photoshopu. Lahko pa naredite tudi eno sliko z zelo zaprto zaslonko in na takih področjih uporabite njo.

 

 

Ni vse v močno zaprtih zaslonkah! Z objektivom 100mm macro USM, je bil od najkrajše možne oddaljenosti fotografiran zgornji pokrovček objektiva. Levo f/13, sredina f/32, desno f/13 z uporabo programa Combine 5. Difrakcija je pri zaslonki f/32 (srednja slika) močno poudarjena.
Combine Z5

je programček, ki ga lahko brezplačno preneste iz internetnega naslova

http://www.hadleyweb.pwp.blueyonder.co.uk/CZ5/combinez5.htm

in zelo učinkovito avtomatizira proces lepljenja. Vse, kar morate narediti, je, da naredite serijo na stativu narejenih slik (da je kompozicija kar se da nespremenjena), po možnosti z enako osvetlitvijo in s čimmanjšo kompresijo. Vse te slike naložite v program, ki jih avtomatično naloži eno nad drugo.

Če želite, lahko sedaj preverite, da je vsako področje ostro na vsaj eni sliki in da nimate odvečnih slik (ki bi samo upočasnjevale program). Ko se sprehajate med njimi, se razločno vidi, da niso vse enako velike, vendar to težavo program avtomatično reši. Tudi manjše razlike v osvetlitvi odpravi sam. Dajte mu ukaz "Do Stack" in mu pustite naj dela. Za večje število slik se zna kar zavleči (8 minut za 34 6mp jpg slik) . Čez nekaj časa bo vaša ostra slika pripravljena.

Za bolj zahtevne uporabnike obstajajo tudi ročne nastavitve. Od vsega se mi zdita najbolj uporabni dve. Depth Map vam naredi jpg datoteko različnih odtenkov, ki določajo, katera slika se bo prenesla na določeno področje. Ta depth map lahko v drugih editorjih (npr. photoshop) priredite, če Combine Z5 slike ni izdelal točno tako, kot bi vi želeli.

Osebno raje izberem drugo pot. Ne posnamem samo že narejene slike, ampak tudi celo serijo posameznih posameznih slik, ki so enake originalnim, vendar s popravljeno osvetlitvijo in pravilno obrezane, da pravilno stojijo ena nad drugo. V photoshopu odprem izdelano sliko in nad njo kot ločene zamaskirane layerje postavim ostale. Kjerkoli opazim, da nekaj ni v redu, popravljam masko na layerju, s katerega bi rad ustvaril tisti del slike.

Naredite skalo na objektivu

Pri svojem Canonu EF 100 mm F2.8 Macro sem opazil, da če želim pri določeni zaslonki premakniti focus za razdaljo ene globinske ostrine,  moram focus obroček vedno zavrteti za isti kot. Pri bližnjih focusih je to polje ostrine manjše, pri bolj oddaljenih večje, ampak obrat je vedno enak. Zato sem si na objektiv prilepil skalo z vrisanimi črticami, ki določajo, koliko naj obrnem focus ring med eno in drugo sliko. To delo zelo poenostavi. Ne vem, če imajo tudi ostali objektivi isto karakteristiko. Ampak glede na to, da so starejši modeli imeli vrisano skalo globinskih ostrin, je verjetno več takih.

 
  • Deli z drugimi:
  • www.facebook.com